VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega IV, Lucija

Vrhovci so smrt sprejemali kot nekaj, kar je sodilo k življenju, a vseeno jih je ob vsakem pogrebu stisnilo, kdo je sedaj na vrsti. Pravili so: »Če se na Vrhovem oglasi smrt, ni nikoli zadovoljna samo z eno žrtvijo. Vse zrele pobere.« In zrelih je bilo vedno nekaj v vasi. Odhajali so starejši sosedje, sorodniki, a včasih tudi mladi ljudje. Tedaj so rekli: »Božja volja«. Toda, ko je umrl Jernej, dedič močne kmetije, je vse pretreslo. A življenje je teklo dalje. Pokojni Jernej je imel dve sestri. Mislili bi, da bo dom prevzela starejša Lucija, a oče se je odločil za mlajšo. Nekako se je s Francko bolj ujel.

Vendar je bila tudi Lucija rojena in vzgojena za to, da postane gospodinja na kmetiji, in res so se oglašali vse časti vredni snubci. Toda v navalu ljubosumja in užaljenosti je hotela pokazati vsem, da ji za kmetijo sploh ni. Odločila se je za fanta brez premoženja, ki je delal pri železnici. Oče je bil obupan. Ne le, da je bilo sramotno, trle so ga tudi druge skrbi. Samo grunt je nudil trdno zagotovilo, da družina ne bo stradala. Ko se je Lucija tako lahkomiselno poročila, ga je bilo strah za njene otroke, ki bodo morda morali beračiti po svetu in bodo lačni prezebali po tujih lopah. In za Lucijo je bil življenjski uspeh, da se to ni zgodilo.

Kadar so na njenem starem domu dobili obiske, so jih peljali v hlev in pokazali, koliko in kako lepo živino imajo. Jeseni so jim odprli vrata kašče in se pohvalili s pridelkom, ki je jamčil, da bodo lepo preživeli zimo. Lucija tega ni mogla in jo je v srcu vedno peklilo.

Toda zgodila se je vojna, pa obvezna oddaja, arondacija … položaj njene sestre ni bil več tako zavidljiv, varna prihodnost njenih otrok ne več zagotovljena. Medtem pa je Lucijin mož prinašal reden zaslužek; na zemlji, ki jo je dobila za doto, je tudi sama toliko pridelala, da družina ni živela slabo. Otroci so bili v šoli uspešni in drug za drugim so odhajali študirat. Zdelo se jim je smešno, ko jim je mati pripovedovala, kako jim je ded prerokoval beraško usodo. Ded je zdaj ganjeno gledal na Lucijin naraščaj in govoril:« O, kako sem srečen, da je tebi tako dobro.« Toda Lucija ni bila srečna. Imela je hladne sive oči, ki so bile vedno na preži. Te oči so neprestano spremljale, namigovale in ukazovale. Otroci ji niso bili nikoli dovolj dobri, ker pač niso bili najboljši. Ne samo, da so se morali izkazati v šoli, tudi na njihovem obnašanju ni smelo biti madeža. Pravzaprav ni krivila njih, kadar se je kaj zataknilo. Za to so bili krivi ljudje, ki so bili nevoščljivi njej. Fantje so se, čim prej so mogli, osamosvojili in se vračali domov samo na vljudnostne obiske. Toda vedelo se je, da imajo dobre službe v Ljubljani; ljudje niso spraševali, ona se tudi ni hvalila, saj se je vedno bala, da bi se kaj ponesrečilo in bi ji privoščili. Hči pa je ostala v njenih krempljih. Strašila jo je s pastmi življenja. Strahovito ji je branila vsak stik s fanti in misel na to, da bi se poročila. Hči je začela misliti, da bi ji morda ustregla, če bo odšla v samostan. Zdaj je bil šele ogenj v strehi. Lucija je brezpogojno zahtevala, da ostane doma in bo skrbela zanjo.

Ko je umrl ded, ni bil več pomemben za skupnost. Pokopali so ga z enim samim duhovnikom, kar je Lucijo še posebej peklilo, saj je bil svoj čas celo cerkveni ključar. Za svoj pogreb je poskrbela, da sta bila dva duhovnika. Kaplan iz sosedne fare je bil sošolec njenih sinov. Tudi cvetja so ljudje veliko prinesli in pevci so se izkazali. Gotovo bi bila zadovoljna. Na prve obletnice smrti je še prišlo k maši nekaj sorodstva. Na dvajsetletnici je bila hči sama. Sredi vročega poletja je bil župnik na dopustu. Nadomeščal ga je župnik od drugod. Zgodilo se je nekaj, kar se ni še nikoli. Niti en sam samcat ministrant mu ni stregel pri maši, saj so bile vse mlade družine na morju. Spomnila se je, kako rada je imela mati blišč božje službe. Potem pa jo je stisnilo pri srcu, da je to tudi njena krivda, ker ni vzgojila otrok in vnukov, ki bi zdaj kot ministranti stali ob oltarju. Tudi Lucija očitno ni mislila tako daleč.

Valerija Ravbar

 

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (1)

Pisalo se je leto Gospodovo 1927. Jesen se je pripeljala v deželo. Listje je počasi začelo dobivati barvo. Bila je lepa jesen, saj ljudje skoraj niso pomnili, da bi bilo kdaj tako toplo in brez dežja.

Tudi pridelki so dobro kazali. Dobra letina je bila. Vse, kar je še ostalo nepobrano, se je kopalo v razkošju. Ajdova stebla na njivah so se šibila, tako so bila obložena z zrnjem, ki je počasi zorelo. Tudi sadovnjaki so bili čudoviti za pogled. Drevesa, ki so bila skrbno negovana, so povešala svoje veje. Na njih so se bohotili razkošni sadeži. Jablane so bile kakor neveste, saj so skoraj do tal spuščale svoje veje, ki so bile bogato obložene s sočnimi jabolki. Tepke so bile že zrele. Padale so na tla in pod hruško se je naredila prava rumena preproga. Seveda so jo hitro našle čebele, ki so se sladkale na razbitih sadežih.

Prelatov vrt je bil kakor raj. Kamor koli si pogledal, so se veje sklanjale pod težo izbranih sadežev. Bratje so pridno pobirali in sadje spravljali v zaboje. Puščali so jih kar pod drevesi, saj jih s cizami niso vozili v samostan. Popoldne je prišel brat Robert s konji. Skupaj so jih naložili in odpeljali na Polžev vrt.

Opat Avguštin Kostelec je pogosto prihajal in obiskoval menihe, ki so se trudili z delom. S tem in onim je izmenjal nekaj besed. Kadar pa ni imel drugih nujnih opravkov, se jim je pridružil pri spravilu sadja. Nadel si je moder predpasnik in se pomešal med menihe. Rad je bil med brati, saj jih je zelo cenil. Zavedal se je, da so oni tisti, ki omogočajo, da samostan tako uspeva. Bogu je bil hvaležen, da jih je bilo veliko. Ko je prevzel vodstvo opatije, je bilo malo bratov.

Skoraj pred tremi desetletji so prišli menihi iz maternega samostana na obalah Bodenskega jezera. Treba je bilo začeti znova. Vse je bilo prazno. Stavbe so bile zapuščene. Lotili so se prenove s tako ljubeznijo, da so zapuščeni samostan spremenili v cvetočo opatijo. Nekaj teh junakov obnoviteljev se je že vrnilo v materno hišo. Nekateri pa so legli k počitku kar na stiški božji njivi. Nekateri prav mladi.

Brata Martina so kmalu po preobleki položili k večnemu počitku. Kot novinec je pomagal v gozdu. Padajoče drevo ga je stisnilo in na mestu je izdihnil svojo blago dušo. Ni mu bilo odločeno dolgo vojskovanje s slabostmi telesa in duha. Hitro ga je Gospod poklical k sebi. Bog mu daj večni pokoj!

Opat Avguštin je bil iz vsega srca hvaležen Bogu, da je bila tudi letina duhovnih poklicev obilna. Pred nekaj leti mu je prišlo na misel, da bi dal oglas v časopis, da v stiškem samostanu sprejemajo kandidate za redovno življenje. Ni bil prepričan, da bo to dejanje obrodilo tolike sadove. Fantje so prihajali z vseh vetrov. V notranjo samostansko šolo jih je prišlo vsako leto okoli trideset. Določil jim je učitelje, ki so pazili tudi na njihove duše. Vsak izmed menihov se je priučil enega ali več predmetov in poučeval nadobudne mladeniče. Tako je v samostanu nastala prava gimnazija. Da bi ne bil njihov trud zaman, se je povezal z državno gimnazijo kralja Aleksandra na Poljanah v Ljubljani. Profesorji so bili pripravljeni priti dvakrat na leto v Stično, da so njihove mladeniče pošteno izprašali. Običajno so bili zelo zadovoljni, saj so domači menihi učitelji dobro opravili svoje poslanstvo.

Opat Avguštin je bil vesel. Toda v srcu mu je vstajala slutnja, da bo tega veselja kdaj konec. Bog ne daj, da bi prišla še ena vojna. Saj smo si komaj od prve dobro opomogli. Toda kaj moremo? Prihodnosti se ne da oblikovati. Ni v človekovih rokah. Bog je gospodar časov in vekov, v njegovi roki je prihodnost. On naj nam bo milostljiv in nas reši vsega hudega.

Proste ure ob pobiranju sadja so hitro minile. Treba se je bilo vrniti v samostan. Poslovil se je od bratov, ki so bili veseli, da je prišel mednje. Radi so ga imeli. Kot skrben oče je bil stiški samostanski družini.

Na vrtu je srečal vrtnarje, ki so pospravljali pridelke, in z njimi izmenjal nekaj besed. Skozi »tunel« pod Neffovo opatijo je prišel na Polžev vrt. Ta je bil kakor skladišče sadja. V vseh kotih so bili naloženi zaboji s sadjem. Pri stiskalnici sta bila brat Celestin in brat Vital. Cele dneve sta se trudila, da bi zmlela zrele tepke in jih zaprla v sode, da bodo pozimi lahko kuhali hruškovec. Kar je bilo lepega in nedotaknjenega sadja, so spravili v klet za ozimnico. Prav bodo prišle, ko bo zunaj zima. Tudi stiskalnica je bila cele dneve v teku. Imeli so staro stiskalnico, ki so jo kupili, ko so začeli obnavljati stiški samostan. Za takrat je bila dobra, saj ni bilo veliko sadja. Ko se je samostansko gospodarstvo okrepilo, je bilo več sadja, več dela s stiskalnico. Potrebovali bi večjo in boljšo, saj bi nova zelo olajšala delo.

»Kako vam gre, bratje?« je opat Avguštin nagovoril vse, ki so stiskali sadje.

»Hvala Bogu, imamo dovolj dela. Dobra letina je. Še kakšna dva tedna bomo stiskali in mleli to sadje,« je odvrnil brat Celestin.

»Veste, gospod opat, na novo stiskalnico bomo morali misliti, da bo to delo v prihodnje hitreje dokončano. Ni prijetno, da se s stiskanjem ubadamo cel mesec.«

»Vem, saj ste mi že omenili, pa na žalost še nič nisem ukrenil,« je malo skesano odvrnil opat Avguštin.

»Jutri bom imel sestanek z ekonomom, pa bova tudi o stiskalnici rekla kakšno besedo,« je dodal opat.

Naslednji dan sta brat Celestin in brat Vital spet nadaljevala svoje delo pri stiskalnici. Veliko sta naredila. Pozno popoldne sta bila že pošteno utrujena. Malo manj kot ena ura je bilo še do molitev.

»Brat Vital, malo bolj pritisnite, da bova dovolj zgodaj končala. Za molitve bi se rad malo pripravil,« je spodbujal brat Celestin.

»Ne bo dobro preveč pritiskati, saj je kaša precej redka. Potem bova imela še več dela, če se kaj ponesreči.«

»Mislim, da lahko kljub temu malo bolj pritisnete, saj sva koš obložila z vrečevino.«

Brat Vital je krepko privil stiskalnico. Močan curek je tekel izpod nje. Brat Celestin je bil vesel in že delal načrte, kako se bo pred kornimi molitvami še očedil in preoblekel.

Tedaj pa je naredilo »hreeesk«. V trenutku je bil brat Celestin po obrazu in prsih na debelo oprhan s sadno goščo.

»Kútjete fékete!« se mu je izvilo iz ust. »Sedaj imam pa novo podobo.«

»Pa sem vam rekel, da ne bo dobro, da bi preveč pritiskala. Kamen je težek in naredi svoje,« je modro dodal brat Vital.

Težko je zadrževal smeh, ko je gledal brata Celestina, ki je bil ves moker in umazan. Dolgo pa ni mogel zadrževati smeha, zato je bruhnil v sproščen in bučen krohot. V isti sapi se je prikazal pri stiskalnici še opat Avguštin. V trenutku je razumel, kaj se je zgodilo.

»Brat Celestin, sedaj pa imate sočen obraz,« je hudomušno podražil mokrega brata.

»Kútjete fékete, ali sedaj razumete, da bo treba nemudoma razmišljati o novi stiskalnici,« je hitro dodal brat Celestin.

»No, saj zato prihajam k vam, da vam sporočim, da sva z ekonomom govorila o novi stiskalnici. Na svoje oči sem se prepričal, da je res potrebna.«

»Tega sem pa res vesel. Ali bom jaz lahko kaj pomagal pri tej napravi?«

»Seveda, saj ste mi že zadnjikrat rekli, da so vaši bratje vešči izdelovanja stiskalnic. Pišite jim, naj pridejo v Stično, da se o vsem potrebnem dogovorimo.«

Brat Celestin si je z roko brisal sadno kašo z obraza. Vesel je bil opatovih besed. Še zlasti ta trenutek mu je dobro delo. Skoraj bi bil pozabil na svojo novo podobo. Malo se je nagnil in pogledal po habitu. Ves je bil umazan in kapljalo je od njega.

»Gospod opat, veste, to ni prvič, da je tako bruhnila kaša iz stiskalnice. To se pogosto zgodi. Stiskalnica je res dotrajana in pogosto se deska iz koša izmakne in je nesreča. Poglejte, kakšne so stene ob stiskalnici. Vse so oškropljene in umazane. Človek, ki pride pogledat, bi res mislil, da sva v obilju talentirana z nerodnostjo. A kolikor se da, paziva.«

Opat Avguštin se je ozrl okrog in res videl stene, ki so bile ponekod kar na debelo ometane s sadno brozgo. Popolnoma je verjel, da se bratje trudijo, da bi delo opravljali, kolikor se da dobro. Poznal jih je, da so dobri. Bil je Bogu hvaležen zanje.

Brata sta začela pospravljati, da bi lahko še dovolj zgodaj prišla k molitvam. Nista nadaljevala. Končala sta delo.

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Jezusova odrešenjska ljubezen in dobrota do nas

Odrešenje je res obilno, ker iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi.

Kaj bi ti moral storiti, pa ni storil? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim, ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje, s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo?

Za teboj, Gospod Jezus, tečemo zaradi tvoje dobrote, ki jo vse oznanja, saj slišimo, da ne zaničuješ ubožca in se ne zgražaš nad grešnikom. Nisi se zgrozil nad skesanim razbojnikom ne nad objokano grešnico, ne nad prosečo Kananejko ne nad ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu, ne nad njim, ki je sedel pri mitnici, ne nad prosečim cestninarjem, ne nad taječim učencem, ne nad preganjalcem učencev, niti nad tistimi, ki so te križali.

Bolj kot sonce je jasno, da je Bog zate, človek, plačal velikansko ceno. Iz Gospoda je postal suženj, iz bogataša revež, iz Besede človek – zakaj Božji Sin se ni sramoval postati sin človekov. Spomni se, da si sicer ustvarjen iz nič, nisi pa odrešen iz nič. V šestih dneh je Bog ustvaril vse in obenem tudi tebe. Celih trideset let pa je delal za tvoje odrešenje sredi te naše zemlje. Koliko naporov je prestal! Mar si ni telesnih težav in sovražnikovih skušnjav povečal s sramoto križa in pomnožil z grozo smrti?

Sv. Bernard

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (7) Stanovitna molitev

»V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. V tistem mestu je živela tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' Vendar dolgo ni hotel, potem pa si je rekel: 'Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ker mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.' In Gospod je nadaljeval: 'Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu, in bo z uslišanjem odlašal? Povem vam: hitro jim bo pomagal do pravice. Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?'« (Lk 18,1–8).           

Pred Jezusovo priliko o vdovi in sodniku je značilen evangelistov uvod, ki pojasnjuje priliko, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«.

O stanovitnosti v molitvi pa ne govori samo Jezus, temveč tudi sv. Pavel: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsakršnem položaju se zahvaljujte: zakaj to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,16–18). »Vztrajajte v molitvi« (Rim 12,12). »Ob vsaki priložnosti molite v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in molite za vse svete« (Ef 6,18). »Bog, kateremu služim z vsem srcem, s tem da oznanjam evangelij njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah« (Rim 1,9s). »Neprenehoma, noč in dan v svojih molitvah mislim nate [na Timoteja]« (2 Tim 1,3).

Sv. Janez Krizostom govori o neprestanem dviganju duha k Bogu: »Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi, ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.«

Sv. Avguštin govori o svetem hrepenenju, ki je nenehna molitev: »Tvoje hrepenenje je že tvoja molitev. Ni bila prazna beseda, ki jo je izrekel apostol: 'Neprenehoma molite.' Toda ali naj neprenehoma pripogibamo koleno, pripogibamo k tlom naše telo, dvigamo roke, ker je dejal: 'Neprenehoma molite.' Če tako pojmujemo svojo molitev, si predstavljamo, da ob takem načinu molitve ne bomo mogli vzdržati brez prestanka.

Je pa drug način molitve, ki je neprekinjen: hrepenenje. Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kot neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti ...

Hlad ljubezni je molk srca. Plamen ljubezni je krik srca. Če ljubezen trajno biva v tebi, vedno kličeš. Če vedno kličeš, vedno hrepeniš, misliš na mir, umiritev v Bogu.«

Evangelist Luka pokaže na zgled stanovitne molitve v jeruzalemski Cerkvi:

»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Po vnebohodu so bili apostoli »ves čas v templju in poveličevali Boga« (Lk 24,53). Prvi verniki niso bili stanovitni samo »v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha,« ampak tudi »v molitvah« (Apd 2,42).

Stanovitnosti v molitvi se Jezus dotakne tudi v priliki o prijatelju, ki opolnoči prosi svojega prijatelja tri hlebe kruha. Na to priliko Kristus naveže spodbude za prosilno molitev:

»Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, in bo prišel opolnoči k njemu ter ga prosil: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je prišel prijatelj s potovanja in nimam s čim postreči,' in bi mu oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' Povem vam: če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali je med vami oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če ga je prosil za ribo? Ali bi mu dal škorpijona, če ga je prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre reči, koliko bolj bo nebeški Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki ga prosijo" (Lk 11,5–13).

Že v Stari zavezi modri Sirah daje nasvet o potrpežljivi vztrajnosti pri molitvi: »Ne bodi nestrpen pri svoji molitvi« (Sir 7,10).

Z vprašanjem, kako vedno moliti, so se ukvarjali dobri kristjani vseh časov. Že Origen je učil, da vedno moli tisti, ki molitev povezuje z dobrimi deli. Kdor je vedno in zavestno pripravljen sprejemati Božjo voljo in z njo sodelovati, ta tudi vedno moli. Sicer pa so kristjani in še posebej menihi težili za tem, da bi molili čim bolj pogosto. To jih je vodilo v stanje molitve. Stanje molitve je pravzaprav že molitev, neprestana molitev. Iz tega stanja ob različnih priložnostih pogosto, spontano in z lahkoto izvirajo dejanja izrečne molitve. Pomembno je, da človek vse vrši iz ljubezni do Boga. Kdor nenehno ljubi, nenehno moli.

Kjer je ljubezen, tam je tudi vztrajnost. Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom, da ljubezen »mnogo dopolni in doseže, kjer obnemore in pade, kdor ne ljubi. Ljubezen vedno bedi, celo v spanju ne spi; trud je ne utrudi, stiska je ne stisne, strah je ne ostraši, ampak kakor živ plamen in goreča bakla kvišku plameni in vse prešinja.«

Delo in molitev sta tako dva izraza iste ljubezni do Boga in do bližnjega pa tudi do sebe.

Po sv. Pavlu je pomembno, da delamo za Gospoda, da služimo Gospodu. To je tudi takrat, kadar že zjutraj obudimo dober namen, da hočemo vse delati v Božjo čast. Če delamo v zavesti, da služimo Gospodu, vse življenje postane molitev: »Karkoli že delate, delajte iz srca, v zavesti, da delate za Gospoda, ne pa za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služíte Gospodu Jezusu« (Kol 3,23s).

Sv. Ignacij Lojolski je šel mimo redovnega brata, ki je pometal, a bolj površno. Ignacij ga je vprašal:

»Zakaj pometaš, moj brat?«

»V večjo Božjo slavo.«

»Če bi pometal v slavo Ignaciju, ki je grešnik, ne bi nič rekel. A ker pometaš v večjo Božjo slavo, ne razumem, kako moreš pometati tako zanikrno.«

p. Anton