JEZUS NAS UČI MOLITI (7) Stanovitna molitev

»V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. V tistem mestu je živela tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' Vendar dolgo ni hotel, potem pa si je rekel: 'Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za ljudi, bom tej vdovi, ker mi ne da miru, le pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.' In Gospod je nadaljeval: 'Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu, in bo z uslišanjem odlašal? Povem vam: hitro jim bo pomagal do pravice. Vendar, kadar bo prišel Sin človekov, ali bo našel vero na zemlji?'« (Lk 18,1–8).           

Pred Jezusovo priliko o vdovi in sodniku je značilen evangelistov uvod, ki pojasnjuje priliko, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«.

O stanovitnosti v molitvi pa ne govori samo Jezus, temveč tudi sv. Pavel: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsakršnem položaju se zahvaljujte: zakaj to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,16–18). »Vztrajajte v molitvi« (Rim 12,12). »Ob vsaki priložnosti molite v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in molite za vse svete« (Ef 6,18). »Bog, kateremu služim z vsem srcem, s tem da oznanjam evangelij njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah« (Rim 1,9s). »Neprenehoma, noč in dan v svojih molitvah mislim nate [na Timoteja]« (2 Tim 1,3).

Sv. Janez Krizostom govori o neprestanem dviganju duha k Bogu: »Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi, ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.«

Sv. Avguštin govori o svetem hrepenenju, ki je nenehna molitev: »Tvoje hrepenenje je že tvoja molitev. Ni bila prazna beseda, ki jo je izrekel apostol: 'Neprenehoma molite.' Toda ali naj neprenehoma pripogibamo koleno, pripogibamo k tlom naše telo, dvigamo roke, ker je dejal: 'Neprenehoma molite.' Če tako pojmujemo svojo molitev, si predstavljamo, da ob takem načinu molitve ne bomo mogli vzdržati brez prestanka.

Je pa drug način molitve, ki je neprekinjen: hrepenenje. Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kot neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti ...

Hlad ljubezni je molk srca. Plamen ljubezni je krik srca. Če ljubezen trajno biva v tebi, vedno kličeš. Če vedno kličeš, vedno hrepeniš, misliš na mir, umiritev v Bogu.«

Evangelist Luka pokaže na zgled stanovitne molitve v jeruzalemski Cerkvi:

»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Po vnebohodu so bili apostoli »ves čas v templju in poveličevali Boga« (Lk 24,53). Prvi verniki niso bili stanovitni samo »v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha,« ampak tudi »v molitvah« (Apd 2,42).

Stanovitnosti v molitvi se Jezus dotakne tudi v priliki o prijatelju, ki opolnoči prosi svojega prijatelja tri hlebe kruha. Na to priliko Kristus naveže spodbude za prosilno molitev:

»Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, in bo prišel opolnoči k njemu ter ga prosil: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je prišel prijatelj s potovanja in nimam s čim postreči,' in bi mu oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' Povem vam: če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali je med vami oče, ki bi dal svojemu sinu kačo, če ga je prosil za ribo? Ali bi mu dal škorpijona, če ga je prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre reči, koliko bolj bo nebeški Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki ga prosijo" (Lk 11,5–13).

Že v Stari zavezi modri Sirah daje nasvet o potrpežljivi vztrajnosti pri molitvi: »Ne bodi nestrpen pri svoji molitvi« (Sir 7,10).

Z vprašanjem, kako vedno moliti, so se ukvarjali dobri kristjani vseh časov. Že Origen je učil, da vedno moli tisti, ki molitev povezuje z dobrimi deli. Kdor je vedno in zavestno pripravljen sprejemati Božjo voljo in z njo sodelovati, ta tudi vedno moli. Sicer pa so kristjani in še posebej menihi težili za tem, da bi molili čim bolj pogosto. To jih je vodilo v stanje molitve. Stanje molitve je pravzaprav že molitev, neprestana molitev. Iz tega stanja ob različnih priložnostih pogosto, spontano in z lahkoto izvirajo dejanja izrečne molitve. Pomembno je, da človek vse vrši iz ljubezni do Boga. Kdor nenehno ljubi, nenehno moli.

Kjer je ljubezen, tam je tudi vztrajnost. Tomaž Kempčan pravi v Hoji za Kristusom, da ljubezen »mnogo dopolni in doseže, kjer obnemore in pade, kdor ne ljubi. Ljubezen vedno bedi, celo v spanju ne spi; trud je ne utrudi, stiska je ne stisne, strah je ne ostraši, ampak kakor živ plamen in goreča bakla kvišku plameni in vse prešinja.«

Delo in molitev sta tako dva izraza iste ljubezni do Boga in do bližnjega pa tudi do sebe.

Po sv. Pavlu je pomembno, da delamo za Gospoda, da služimo Gospodu. To je tudi takrat, kadar že zjutraj obudimo dober namen, da hočemo vse delati v Božjo čast. Če delamo v zavesti, da služimo Gospodu, vse življenje postane molitev: »Karkoli že delate, delajte iz srca, v zavesti, da delate za Gospoda, ne pa za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služíte Gospodu Jezusu« (Kol 3,23s).

Sv. Ignacij Lojolski je šel mimo redovnega brata, ki je pometal, a bolj površno. Ignacij ga je vprašal:

»Zakaj pometaš, moj brat?«

»V večjo Božjo slavo.«

»Če bi pometal v slavo Ignaciju, ki je grešnik, ne bi nič rekel. A ker pometaš v večjo Božjo slavo, ne razumem, kako moreš pometati tako zanikrno.«

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Na pšeničnem klasu smo napredovali za dve zrni. Bogu in vsem molivcem hvala. Vztrajajmo še naprej in zaupajmo. Jezus sam nas vabi, naj prosimo Gospodarja žetve. Za porast duhovnih poklicev je marsikaj potrebno: najprej poglobljeno krščansko življenje po naših družinah, družine z več otroki, vzgoja za odpoved in izpolnjevanje Božje volje, vzgoja k čistemu življenju v obvladovanju spolnosti. Bog seveda lahko koga vzgoji in pokliče na izreden način in tako usliši naše molitve. Bodimo še naprej velikodušni. Kdor moli za duhovne poklice in njihovo stanovitnost, izvršuje veliko poslanstvo za Cerkev.

 

Prošnja k svetemu Jožefu

V letu svetega Jožefa se mu še posebej priporočamo. Vsak dan molimo k njemu z večerno devetdnevnico in ga prosimo za naše družine, za milost vere, za zdravje, za varstvo.

Posebej prosimo za otroke, vnuke, naj jih varuje in vodi po pravi poti, Njemu v čast in priprošnjo imamo v naši, še posebej pa v sosednji župniji, svete maše vsako sredo in se mu priporočamo v varstvo. Zmolimo tudi molitev v čast in priprošnjo k njemu. Prosimo ga tudi za varstvo naših domov.

Tako je bil na domu pred kratkim velik požar na gospodarskem poslopju. Vdano sem prosila svetega Jožefa, naj obvaruje, da se ogenj ne bo razširil še na druga poslopja in da rešijo živali iz hleva. S srčnimi gasilci, ki so hitro prišli, s požrtvovalnimi ljudmi, s priprošnjo k svetemu Jožefu, ter z uporabo blagoslovljene vode se požar ni razširil še naprej, živali pa so pravočasno rešili.

Hvala, sveti Jožef; še naprej te prosimo za varstvo naših družin in domov. Zaupamo v tvojo pomoč.

Marija Bunšek

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (10)

Dokler smo zdravi, imamo tisoč želja. Ko pa zbolimo, je naša edina želja, da bi ozdraveli! Kako krhke so naše posode in domovi, kjer preživljamo svoj vsakdan. V teh mesecih svetovne epidemije trepeta skoraj vsak človek na svetu in v svojem srcu ponavlja: Bog, daj, da se ne bi okužil. Če pa že pride do tega, človek spozna, da se resnično ne more rešiti sam, zato išče in prosi pomoči. Vernikom je v tem cerkvenem letu, ki se počasi izteka, papež Frančišk postavil v ospredje sv. Jožefa, mogočnega varuha in priprošnjika v največjih stiskah in težavah. Sveti oče nam v apostolskem pismu »Patris corde« – Z očetovskim srcem, priporoča popolno zaupanje našega življenja v varstvo sv. Jožefa. V pismu med drugim pravi: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas tako uči, da verovati v Boga vključuje tudi verjeti, da On lahko deluje skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se sredi viharjev življenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmilo našega čolna.« Dobro je, da kristjani z velikim zaupanjem prosimo in kličemo sv. Jožefa na pomoč in Božjo Mater Marijo, ki jo kličemo »Pomočnica kristjanov«. V Svetem pismu nas Bog za vsak dan v letu spodbuja: »Ne boj se«! Zaupaj! Vera pa nas uči, da Bogu vračamo hvaležnost s svojo ljubeznijo. Marija in sv. Jožef nam pri Bogu izprosita, kakor pravi stara Marijina molitev, »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal,...« ali molitev k sv, Jožefu: »Spomni se o najčistejši ženin Božje Matere Marije in moj zaščitnik, da še nikoli ni bilo slišati, da bi kdo, ki je Tebe prosil pomoči, ne bil uslišan in potolažen ...« Tako ni potrebe po pretirani zaskrbljenosti. Saj zaupamo v Gospodovo pomoč in priprošnjo Device Marije ter sv. Jožefa.

V Cerkvi častimo, slavimo Boga in se priporočamo svetnikom tudi z navdušenim petjem, kakor pravi ljudski rek: »Kdor pobožno poje, dvakrat moli, kdor pa z veseljem, trikrat.« S petjem človek izraža svoje najgloblje notranje čutenje do vsega, kar je sveto. V pesmih, ki se nanašajo na sv. Jožefa, opevamo Jožefove kreposti: Jožef najzvestejši, najčistejši, najpravičnejši, najmodrejši, ...

Sv. Jožef pa je tudi »Strah hudobnih duhov«. Še kako veljajo Petrove besede za ta čas: »Trezni bodite in budni (čuječi)! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu trdni v veri. Saj veste, da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu«(1 Pt 5, 8–9). Hudobni duh torej ne miruje.

Poglejmo resnični dogodek, ki je zapisan v knjižici Pojdite k Jožefu, 1938, Jožef M. Seigerschmied: »V bolnišnico za nalezljive bolezni so sestre redovnice sprejele 18-letno dekle, ki je imela črne koze. Zdravstveno stanje dekleta je bilo zelo slabo. Glavna sestra je vedela, da so ji dnevi šteti, zato ji je predlagala, naj prejme svete zakramente in se spravi z Bogom. Ona pa je rekla, da je že v prejšnji bolnici prejela vse zakramente, razen bolniškega maziljenja. Sestre so poskrbele, da je prejela še ta zakrament. Kmalu po prejemu zakramenta pa je postala nemirna in začela razgrajati. Sestre redovnice jo niso mogle pomiriti, zato so jo blagoslavljale z blagoslovljeno vodo in ob njej molile. Pri molitvi so spoznale, da mora bolnica imeti nekaj na vesti. Bolnica je vsa obupana ponavljala: 'Zakaj ne morem umreti? Zakaj ne morem umreti?' Sestra jo je spodbudila, naj še enkrat opravi sveto spoved, vendar bolnica o tem ni hotela ničesar slišati. V tej zadregi so se sestre zatekle k sv. Jožefu, naj posreduje. Komaj so v kapeli zmolile tri očenaše in tri zdravamarije v čast sv. Jožefu, so jim sporočili, da se bolno dekle želi ponovno spovedati. Razkrila je tudi, da od prvega obhajila še nikoli ni bila pri spovedi. Takoj so poklicale duhovnika, prišli so tudi njeni starši, s katerimi je že dolgo živela v sovraštvu. Bolno dekle je prosilo starše, naj ji odpustijo vse žalitve v življenju. Skesano se je spovedala, pobožno prejela sveto obhajilo in kmalu nato umrla. Sestre pa so slavile Boga, ker jo je sv. Jožef, strah hudobnih duhov, rešil iz oblasti hudobnega duha.«

Jožef Andrejek

 

POJDITE K JOŽEFU LITANIJE SVETEGA JOŽEFA

»Varuh devic« (Custos virginum).

Sveti Jožef je najboljši pomočnik v vseh dušnih in telesnih potrebah. Njegova naklonjenost velja posebno tistim, ki so mu podobni, se pravi tistim, ki živijo čisto deviško življenje. Sveti Jožef takšne duše posebno ščiti in varuje, saj ve, da »nosimo zaklad v prstenih posodah« (2 Kor 4,7). Čistost je najbolj gotova pot do prave sreče. Sveti Bernard pravi: »Kako srečen je deviški človek, saj že vnaprej uživa prednosti vstajenja. On živi na svetu, ne da bi ga svet okužil, v časti in plemenitosti pa je enak angelom.«

Sveti Jožef kot varuh devic bi rad človeku ohranil najčistejši biser, ki ga vsak človek nosi v sebi. Ta zaklad pa je vedno v nevarnosti, da bi ga izgubili ali zamazali; oropati ga hočejo hudobni duh, pokvarjeni svet in človekova lastna poželjivost, nagnjenost k slabemu. Jezus nas svari, naj ne mečemo biserov pred svinje. Kristus sam je nekatere povabil, naj bi mu sledili v tistem načinu življenja, za katerega je on sam vzor in začetnik: »Nekateri so se zakonu odpovedali zaradi Božjega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume« (Mt 19,12). »Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je razvitje krstne milosti … Oboje, zakrament zakona in devištvo zaradi Božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda« (KKC 1619-1620). Sveta Družina je skupnost treh deviških oseb. Sveti Jožef mogočno podpira tiste, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre (Raz 14,4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, in bi poskušali njemu ugajati (prim. 1 Kor 7,32), da bi šli naproti Ženinu, ki prihaja (prim. Mt 25,6). Cerkev zelo ceni devištvo, saj je znamenje, da se je Božja ljubezen naselila v ustvarjenem svetu. Zato Cerkev ljubosumno bedi nad devištvom in ga varuje kakor punčico svojega očesa. »V pristnem, katoliškem devištvu obstaja v veri uresničeno izkustvo telesa, izkustvo, ki ga moremo glede na Marijo prikazati kot izkustvo učlovečenja, glede na Cerkev kot izkustvo neveste, glede na Kristusa kot evharistično izkustvo. To izkustvo posreduje človeku 'nadnaravni' stik s krščanskim zakonskim stanom – kar je mogoče prav psihološko ugotoviti ob dobrih duhovnikih, ob dobrih redovnicah. Izključnost odločitve za Boga, kakršno so izbrali Kristus, Marija in Jožef, more sicer veljati za žrtev, a nikakor ni okrnitev ali pohabljenje kakšne strani človekovega bitja.«

Devištvo zaradi Božjega kraljestva raste iz križa in ima pozitiven pomen samo po Kristusu, deviškem ženinu svoje neveste Cerkve. Svetni človek tega ne more razumeti. Rodovitnost devištva je zagotovljena v Kristusovi evharistični ljubezni, ki se razdaja in umira kot pšenično zrno, da obrodi obilo sadu. Sv. Terezija Deteta Jezusa je sijajno opisala razsipnost Bogu posvečenega življenja: »Najbolj goreči kristjani, duhovniki, mislijo, da pretiravamo in naj bi z Marto stregle, namesto da Gospodu podarjamo posodo svojega življenja z vsem vonjem vred. A kaj zato, če se posode zdrobijo, samo da tolažimo Jezusa! Svet pa je prisiljen, če hoče ali ne, zaznavati vonj, ki priteka iz njih in ki očiščuje okuženi zrak, ki ga svet kar naprej vdihava.«

Sveti Jožef, varuh devic, čuva dragoceni dar devištva kot izključne in nedeljene ljubezni do Gospoda, ženina deviških duš. Cerkev sama je »Nevesta Besede« (Sponsa Verbi).

»Steber družin« (Familiarum columen).

»Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije« (KKC 1655). Družina je nadvse važna stavba, je »domača Cerkev«. Krščanska družina je skupnost vere, upanja in ljubezni. Ravno s svojim zgledom in pomočjo, ki jo izprosi od Boga za družine, je sveti Jožef steber družinam. V Jožefovi družini je bila molitev njeno prvo in najvažnejše opravilo. Z molitvijo se je začel in končal vsak njen dan. Vestno je izpolnjevala Božje zapovedi. Molilo se je tudi pri delu. Delali so vsi trije člani te družine. Jožef je opravljal tesarska dela, Jezus pa mu je pomagal. Marija je opravljala vsa potrebna gospodinjska dela.

Čeprav je bila to sveta Družina, so tudi njo pestile težave in nadloge tega sveta. Vse pa je prenašala s popolno vdanostjo v voljo nebeškega Očeta, ki ji je vse to pošiljal. Ta vdanost do nebeškega Očeta ji je delila tolažbo, moč in mir ter ji razsvetljevala najtemnejše ure. Vsi so stremeli za tem, da drug drugemu olajšajo življenje, kolikor le morejo. Prizadevali so si za mir. Mir v družini pa prinese srečo. Jožefova družina je tako postala najsrečnejša na zemlji. Te sreče je lahko deležna vsaka družina, če se le ravna po vodilu, ki je vladalo v sveti Družini. Sveti Jožef nikdar ne bo zapustil tistih družin, ki iščejo pri njem zavetje. Sv. Mati Terezija zatrjuje: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. – Kristus je glava družine, tihi poslušalec vsakega pogovora, nevidni gost pri vsakem obedu.«

Anton Štrukelj