Ljubitelj uboštva

»Ljubitelj uboštva« (Amator paupertatis). Sveti Jožef se ni branil uboštva, v njem ni videl nič sramotnega. To je le ena izmed njegovih svetlih lastnosti. Svoje uboštvo razodeva v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva. Njegovo pomanjkanje se kaže tudi v tempeljski daritvi, ko za Jezusovo odkupitev ob rojstvu daje Bogu dar ubogih – dve grlici. Skrajno uboštvo ga spremlja tudi na poti v Egipt, v samem Egiptu in ob vrnitvi v Nazaret. O premoženjskih razmerah svete Družine ne vemo ničesar. A povsem utemeljeno smemo misliti, da so v Nazaretu živeli skromno, ubožno. Jožef je preživljal sveto Družino z delom svojih rok. Čeprav je bilo uboštvo za svetega Jožefa težko, na njem ni opaziti nejevolje in obupanosti nad življenjem. Pri njem vidimo globoko vdanost in hvaležnost Bogu, ki skrbi za lilije na polju in hrani ptice pod nebom. Sveti Jožef, ljubitelj uboštva, je vnaprej uresničeval Gospodovo naročilo: »Ne bodite v skrbeh in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli. Saj vaš nebeški Oče ve, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,31–32). Jožef je užival srečo uboštva, uboštva v duhu, ki ga Gospod blagruje (Mt 5,3). Blagri razodevajo red sreče in milosti, lepote in miru. Jezus slavi veselje ubogih, ki jim božje kraljestvo že pripada. Jezus sam »je zaradi nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (2 Kor 8,9). Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta. »Obljuba, da bomo Boga gledali, presega sleherni blagor. Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti« (sv. Gregor iz Nise o blagrih). – Sveti Jožef je že na zemlji gledal Jezusa. Zdaj ga gleda v poveličanju nebeške slave.

Anton Štrukelj

 

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (6)

»Ogledalo potrpežljivosti« (Speculum patientiae). Katoliška Cerkev s to čudovito oznako pokaže na dragoceno lastnost svetega Jožefa, ki je še kako potrebna v vsakdanjem življenju. Božja previdnost mu je naložila težko breme vsakovrstnih nadlog. Vse to pa je sprejel in nosil z največjo potrpežljivostjo. Sprejel je uboštvo, četudi je bil kraljevega rodu. Sprejel je nosečo mater Marijo, čeprav mu ni bilo takoj jasno, kako se je to zgodilo. Ko je v Betlehemu zaman iskal prenočišče, ni godrnjal nad prebivalci in Bogom, temveč je tiho vdan nosil težki križ, ki mu ga je naložil Bog. Mnogo težav in bridkosti je prestal v Egiptu in potem v Nazaretu. Sveti Jožef se ni hudoval ne na Heroda in ne na Boga, ki je dopustil, da jih Herod zasleduje. To je sprejel kot Božjo voljo. Zaradi vsega tega, kar je prestal v življenju, je sveti Jožef postal zgled in živo »ogledalo potrpežljivosti«. Kolikor bolj se približamo Bogu, toliko potrpežljivejši in skromnejši bomo. S tem pa tudi bliže resnici in ljubezni. Navsezadnje je potrpežljivost vera v dobro, v moč dobrega, vera v to, da je dobrota močnejša od zla. Pismo Hebrejcem pravi: »Potrpežljivosti vam je treba, da izvršite voljo božjo ter dosežete obljubo« (Heb 10,36). Naš veliki arhitekt Jože Plečnik je voščil svojemu prijatelju: »Bog ti daj preljubo zdravje, svojo milost in voljno potrpljenje!«

 

POJDITE K JOŽEFU »POJDITE K JOŽEFU« (6) Adrienne von Speyr o sv. Jožefu (3)

V zadnjem poglavju, ki ima naslov »Mati in ljudje«, Adrienne von Speyr z izredno tenkočutnostjo predstavi Marijino materinsko vlogo v Cerkvi. Marija je vsem stanovom vzor in priprošnjica. »Ko dozorevajočega mladeniča začne zaposlovati vprašanje čistosti, potem mu je potreben konkreten zgled Matere, ki mu privede pred oči tudi podobo njenega ženina Jožefa. Mladenič spozna, kako sta bila oba določena drug za drugega, in vendar sta svoje življenje in njegovo izpolnitev prepustila Bogu, kakor da bi čakala na božji migljaj, da bi storila to, kar bi od njiju terjal. Ničesar si ne izvzameta, tudi ne s pretvezo večje ljubezni, nedolžnega veselja, človeške narave, ki kot izrazno sredstvo potrebuje tudi telesnost in čutnost. Vesta namreč, da bo izključni smisel njunega življenja v tem, da izpolnjujeta božjo voljo, o kateri takrat še nimata nikakršnega natančnega naznanila, in na to izpolnitev se pripravljata. Da bosta mogla božjo voljo popolnoma izpolniti in se ustrezno pripraviti na to, morata biti čista, se pravi, da se morata ohraniti brez greha. Čeprav poznata možnost, ki jo je Bog položil v njuno naravo, čakata na to, da jima Bog pokaže, kako morata uporabljati to naravo, da bo Bogu všeč«.

Nato nadaljuje: »Če pot vodi v zakon, tedaj Mati s svojim življenjem z Jožefom pokaže, kaj je smisel krščanskega družinskega življenja sploh: pokaže, da družina nima svojega namena sama v sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in namenom. To je za družino tako pomembno, da mora vsaka duševna kakor telesna izpolnitev vselej veljati kot odgovor na izrecno božjo voljo. Tudi moževa stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno živi od milosti Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora moško samostojno ukazovati in razpolagati. Mož je od Boga prejel odgovornost za družino, za ženino predanost in spočenjanje otrok, a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem razmerju posojila, za katero mora dajati obračun. S svojo rodovitnostjo ne sme kratko in malo suvereno razpolagati, ampak je mera za rabo in nerabo te rodovitnosti tudi zanj božja rodovitnost, kakor jo podarja zakrament zakona, in se mora njej prilagajati. V tem je marijanska oblika in milost njegovega življenja. Tudi Jožef mu stoji ob strani kot tisti, ki je pripravljen pomagati; a hoja za Jožefom je vedno tudi hoja za Marijo, ki je za Jožefa izrekla pritrditev Bogu. Tako možje, četudi samostojno razpolagajo, vedno ravnajo tudi v imenu svojih žena in to povečuje njihovo odgovornost.«

In za sklep še molitveno življenje sv. Jožefa, kakor ga vidi Adrienne von Speyr: »Vidim njegovo pobožno molitev. Jožef je preprostega srca in vztraja v odprtosti izročitve, ki je ne bo nikoli popolnoma razumel. … Jožef, pravični mož, je postavljen v nekaj, kar ga sprva prestraši; ne razume. Angel mu potrdi pravilnost dogodka, poslej ve: to je moja pot in moja pot prihaja od Boga. Toda nikdar ne bo povsem razumel, kaj se je zgodilo z Marijo. In če si prizadeva, da bi ji pomagal in bil otroku oče, se vendar stalno zaveda, da je samo namestnik. Njegovo razumevanje ne seže dlje. Vedno bolj moli za to, da mu Bog pokaže poti, ki naj jih utira; ne, da mu podeli popolno razumevanje. Ko gleda na Mater z Otrokom, uvidi, da je nezaslišana milost, da sme biti zraven, opazovati in pomagati. Napreduje v veri in veselju, da mu ni treba hoditi trda pota Matere. Ko tudi on v skrbi za otroka doživlja težke ure, pozna predvsem veselje podaritve, veselje udeleženosti, in njegova molitev je hvaležna, ne zelo obsežna, a pobožna in ljuba. Ko dojame nekaj o Sinu in njegovem doraščanju ter poslanstvu, to takoj vključi v molitev, ker tako tesno sovpada z njegovo potjo, da mora to ohranjati v molitvi. Jožef ljubi in dela, njegova pomoč nikoli ne prešteva. Odkar je angel govoril z njim, je pomirjen enkrat za vselej, in ta mir sije na vse, kar dela. Ne pozna nemira preračunljivosti. Ve, da je deležen veliko skrivnosti, tudi če ni njegova stvar, da bi jih preiskoval. Ni radoveden, ampak preprosto pobožen.«

Anton Štrukelj

 

Prej nisem verjela v rožni venec.

Cecilija Paschner, Filipinka, urednica v pokoju in mati treh otrok. Živi v provinci Cebu. Na vrhuncu svoje kariere pred petindvajsetimi leti je bila urednica mnogih lokalnih revij. Nekega dne se je odločila, da se bo izselila v ZDA. Sprememba življenja in kulture je močno oslabila njeno vero. »Z Bogom nisem imela nobenega odnosa, ker sem v ZDA morala delati za preživetje,« se spominja Cecilija.

Zdravniki so v marcu leta 2013 na desni strani prs odkrili velik tumor. Diagnoza se je glasila: rak na prsih v tretjem stadiju. Cecilija je zavrnila kemoterapijo in obsevanje ter se vrnila na Cebu, ker je hotela umreti v domači deželi. »Tumor so sicer odstranili, vendar so se v novembru 2015 pojavile metastaze, ki so se razširile na jetra in rebra spodnjega dela hrbta. Onkolog je ugotovil četrti stadij rakave bolezni,« je dejala urednica.

Cecilija Paschner je takrat spet vzpostavila odnos z Gospodom, se začela vsak dan udeleževati sv. maše in prejemati sv. obhajilo. »Moje vsakdanje zdravilo je bila sv. evharistija. Prej nisem verjela v rožni venec, ko pa sem ga pričela moliti, sem bolje spala. Rak je zelo boleča bolezen, vendar nisem jemala nobenih protibolečinskih tablet, ker sem imela rožni venec,« se spominja Cecilija.

Dne 24. marca 2018 je njen zdravnik onkolog ugotovil, da je rak izginil! Urednica je še izjavila: »Rak je beseda, ki vzbuja strah, vendar s Kristusom zmorete vse.«

Rona Joyce T. Fernandez

Vir: Sun Star

 

»Molitev rožnega venca v meni ves čas ustvarja nerazložljivo milino.«

P. Jacquesa Mourada, sirskega katoliškega duhovnika iz Aleppa (Sirija), je 21. maja 2015 ugrabila teroristična organizacija Islamska država. Po petih mesecih zapora, v katerem so ga mučili in je bilo njegovo življenje v smrtni nevarnosti, je uspel čudežno pobegniti. Navajamo izvleček iz njegovega pričevanja:

»Vsak dan, odkar so me ugrabili, molim v tišini rožni venec … V vseh teh letih, ki sem jih preživel v samostanu Mar Musa in nato še v Mar Elianu (Sirija), se nanj nisem navadil, ker me je petdesetkratno ponavljanje zdravamarij dolgočasilo. Po štirih dneh pa se je vse spremenilo: zdravamarije so kot klici na pomoč (SOS), ki jih pošiljam v nebesa, obenem pa jih spremlja nerazložljiva gotovost, da jih slišijo.

Prepričan sem, da me Marija po molitvi rožnega venca vodi v največjo Jezusovo bližino. Ne gre več za mehanično molitev, ampak za resnično in pravo meditacijo: dolgo se zadržujem ob vsaki skrivnosti iz Jezusovega življenja in sleherna moji duši govori s presenetljivo močjo …

Po molitvi rožnega venca se prizori iz Jezusovega življenja v mojem umu vrstijo, kot če bi sedel v kinu … Mnoge vidike Jezusovega trpljenja razumemo, ko se sami znajdemo v težki preizkušnji in osamljenosti. Molitev rožnega venca v meni ves čas ustvarja nerazložljivo milino.«

Jacques Mourad, Menih v ujetništvu. Boj džihadističnega ujetnika za notranji mir, založba Emanuel, str. 83.