MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

 Bralka M. G. je zapisala: »Vsak mesec komaj čakam revijo V Materini šoli. Preberem vsako črko, ki je napisana v njej. Prisrčno se vam zahvaljujem, da jo lahko prebiram, zelo lepa je. Sem tudi molivka za duhovne poklice, za vsako zrno se v duhu zahvaljujem!«

Po zaslugi neke skupnosti smo napredovali kar za štiri zrna. Naj bo dobri Bog obilen plačnik z novimi duhovnimi poklici in z vztrajnostjo v njih ter z rastjo v svetosti vseh poklicanih. Meseca Marijinega in Jezusovega Srca naj nas vse spodbudita, da v njuni Srci polagamo veliko zadevo Cerkve – duhovne poklice.

ČASNIKAR IN STAREC 1/1 Marko Kremžar

Dr. Marko Kremžar, znani in zelo delavni argentinski Slovenec, ki je stopil že v 94. leto, je ponudil zanimiv spis Časnikar in starec. Ob teh dveh likih bomo lahko razmišljali. Ko so sestavek objavljali v argentinskem glasilu Duhovno življenje, je doživel nekaj lepih, spodbudnih odmevov. Naj jih tudi pri nas.

Na vožnji z vlakom se človek naveliča brkljati po telefonu, zato je časnikar, človek srednjih let, pričel opazovati starega moža, ki mu je sedel nasproti. V rokah ni imel časopisa ne kake tehnološke igračke. Imel jih je sklenjene v naročju. Gledal je skozi okno. Bil je videti zamišljen, a ne zaskrbljen.

Časnikar je poskušal opredeliti moža, ki je gotovo že doživel svoj sedemdeseti rojstni dan. Roke so bile videti dobro ohranjene in najbrž nevajene težkega dela, postava srednja, obleka, brez vidnih madežev, je imela za seboj že precej dolgo rabo, dobro očiščeni, a precej ponošeni čevlji, sivi, kratko ostriženi lasje, obraz odkrit, sveže obrit, pogled bister. Presodil je, da mora biti kak upokojen profesor ali uradnik. Odločil se je, da ga ogovori. Ko je starec odmaknil pogled od okna, je izrabil priložnost.

“Poznate te kraje?”

Mož se je prijazno nasmehnil: “Poznam. Težko da človek mojih let ne bi poznal teh lepih krajev.”

“Ste tu blizu doma?”

“Pri nas je vse blizu, lahko pa tudi strašno daleč.”

“Kako to mislite?”

“Razdalje med kraji so majhne, med ljudmi pa ne vedno.”

“Za našo generacijo ne več, tehnologija je razdalje odpravila. Pravkar sem govoril s kolegom, ki živi v Angliji.”

“So razdalje, ki jih tehnologija ne odpravi. Omenili ste kolega v Angliji. Kaj ste po poklicu?”

“Časnikar sem.”

“Zanimiv poklic. Ste človek, ki piše zgodovino.”

“Ne, ne. Zadovoljim se z novicami. Pravkar prihajam od obnovitve nekega hotela na obali. Mimogrede sem obiskal staro teto, ki živi tam blizu.”

“Lepo da se pobrigate za ostarele sorodnike.”

“Rad jo obiščem. Je zanimiva ženska. Veliko je doživela. Živi sama. Pred leti jo je mož zapustil in se ni več poročila. Navadno grem z avtom, danes pa sem se spet odločil za vlak. Počasen je, a človek se odpočije.”

“Rad se peljem z vlakom. Pogled skozi okno, ko pokrajina pred našimi očmi beži in izginja, vabi k razmišljanju. V tem oziru avto ni napredek.”

“Avto je hitrejši. Prihranimo čas. Za vas, ki ste gotovo že v pokoju, to ni važno. Imate dovolj časa, nas pa delo priganja.”

“Verjetno imate več časa, kot jaz.«

»Ne bi rekel. Ne poznate ritma, ki ga zahteva moj poklic.«

»Verjamem, a pri mojih letih se čas hitreje izteka. Manj mi ga ostaja, kot vam.«

»To je druga stvar. Ne mislim na leta. Zame so dragocene minute. Vlak ima svoje prednosti, a ne, če se človeku mudi.«

“Sprašujem se, zakaj pravite ljudje vaše generacije, da vam manjka časa kljub temu, da imate vedno hitrejše avtomobile, hitrejša letala, hitrejšo povezavo po spletih, računalnikih in vedno manjših telefonih? Časa bi vam moralo ostajati.”

“Kje neki! Časa primanjkuje. Tega v vaših dneh niste poznali. Danes, kdor ne hiti, zaostane, Čas je denar, pravijo Američani.”

“Američani znajo marsikaj, v tem pa se motijo.”

“Zakaj?”

“Če bi bil čas res denar, bi bil tudi denar lahko čas. A ni znano, da bi si kak milijonar lahko kupil trenutek časa.”

“Kupiti ga ne more, a ga lahko bolj uspešno uporabi, bolj polno živi.”

“Kaj mislite s tem, bolj uspešno in polno?”

“Polnejše živi, kdor si lahko več privošči. Uspešen je, kdor v krajšem času več doseže. Za to je potreben denar.”

“Pa tudi delo in znanje. A mi ni jasno, kaj hoče tak uspešnež doseči?”

“To kar hočemo vsi, imeti, kar želimo, pa: varnost, ugled, vpliv.”

“Vpliv, se strinjam. Vsega, kar bi radi pa ni mogoče imeti. Želja bo vedno več,kot je lahko imetja, četudi bi imeli milijone. Količina ne umiri človeškega srca. Varnost je utvara in dvomim, da bi bilo ugled mogoče kupiti.”

“Pa še kako. Ugled se ustvari z denarjem. So strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem, da bogatim ljudem ustvarjajo ugled.”

“Tudi, če ga ne zaslužijo?”

“Jasno. Prav taki plačajo zanj.”

“Pomeni, da si kupijo nekaj, kar ni res.”

“Koga briga, kaj je res. Saj se ne lažejo, le poudarijo, kar se lepo sliši, ostalo pa zamolčijo, skrijejo.”

“Zanimivo. Prikrivati, kar je res, ni laž?

“Mogoče majhna, a kdo se meni za to.”

“Pa so zato srečni?”

“Gotovo so zadovoljni, če ljudje o njih dobro govorijo.”

“Sami sebe vlečejo za nos. Pa uboge ljudi, ki to verjamejo.”

“Ljudi ne briga. Da le napolnijo voziček na supermarketu. Ostalo jim ni mar. Gledajo, slišijo, a ne mislijo. Vsi enaki, kot čreda.”

“Malo pretiravate. Trg je res postal nekako osrednje gibalo sedanje družbe, a niso vsi ljudje enaki.”

“Ali je bilo kdaj drugače?”

“Včasih je zanimala ljudi, poleg opravljanja bližnjih, kar se ni dosti spremenilo, še umetnost, politika, nekatere šport, pa seveda ljubezen.”

“To zanima do gotove mere, a ne toliko kot voziček napolnjen s kreditno kartico. Ta je otipljiv, ostalo, kar ste našteli, lahko dobijo ljudje na ekranu.«

“Ne boste rekli, da tudi ljubezen …?”

“Prav ljubezen gledamo na zaslonih. V realnem življenju se ljudje navadno zadovoljijo s seksom.”

“Ali se vam ne zdi, da ste malo ciničen?”

“Ko gledaš ljudi dan za dnem, ne moreš biti drugačen.”

“Ko gledamo ljudi, lahko prezremo človeka.”

“Vidim, kar je res.”

“Morda del tega, kar je res.”

“Eden vidi eno, drugi drugo, to je dovolj, da si ustvarimo neko splošno sliko o tem, kar se dogaja.”

“Splošni vtisi in ideje navadno ne ustrezajo konkretni stvarnosti. Ta je vedno posebna. Ali dajete tudi sebe v koš splošnosti? Ne boste rekli, da niste bili nikoli zaljubljeni. Zaljubljenost, še bolj pa ljubezen je vedno nekaj posebnega in osebnega.”

“Ne govorim o sebi. V globaliziranem svetu zanimajo ljudi veliki premiki, tendence, ne posameznost.”

“Prav v tem vidim težavo. Pišete o ljudeh in za ljudi, a ne vidite osebe. Ob taki kratkovidnosti me skrbi, kaj bodo o nas brali zanamci.”

“Mene ne skrbijo zanamci. Zanima me, kar je danes.”

“Na žalost.”

“Zakaj, na žalost?”

“Ker se mi zdi, da se ne zavedate odgovornosti, ki jo imate.”

“Odgovornost pred kom?”

“Lahko bi rekel pred zgodovino, a rečem raje pred našimi otroki.”

“Otroci se bodo učili v šoli zgodovino, ne bodo brali starih časopisov”.

“Zgodovinarji brskajo po starih časopisih.”

“Njihova naloga je, da presodijo in izberejo, kar se jim zdi pomembno. Oni so odgovorni.”

“Tudi oni, a vi ste vir. Toliko bolj v teh časih, ko pisci zgodovine ne upoštevajo izročil. Večina prepisuje, kar je bilo napisano takrat, ko se je zgodilo.”

“Ne pozabite, da mi pišemo, urejajo in črtajo pa drugi.”

“To je deloma res, a dejstva, da ste časnikarji kronisti naših dni, to ne spremeni.”

“Prav. Če že govorite o dejstvih, priznajte, da kar zapiše ta ali oni kronist, dejstev ne spremeni.”

“Spremeni ne, a lahko vpliva na posledice, na odmev teh dejstev v družbi in v bralcih. Vprašanje je, kako jih prikažete. Koliko prikaz ustreza resnici.”

“Resnica … Kaj je pravzaprav resnica? Vsak jo vidi malo drugače.”

“Nekako tako se je spraševal nekoč tudi neki rimski uradnik, ki ga stvar ´v resnici´ ni zanimala. Res pa je, da lahko vidi stvari, iz svojega zornega kota, vsak malo drugače. Ne vidimo vsega, a to, kar vidimo in povemo, mora biti resnično.”

“Povem, kar vidim. Dejstva so dejstva in besede so orodje našega poklica.”

“Ali ne privedejo prav besede večkrat do tega, da se prično dejstva odvijati v skladu z njimi? Misli, besede, oblikujejo svet.”

“Morda katere. A ne naše. Mi pišemo o vsakdanjostih, ki so se zgodile. Prihodnost ni naše področje.”

“Bog ve, če s svojim pisanjem ne vplivate na prihodnost.”

»Kako naj bi vplival na prihodnost?«

»Tega ne vem. To ve in pozna le Bog.«

»Vi verujete, da je kje kak Bog?”

“Verujem, da je in da je zdajle tukaj.”

“Kako to mislite?”

“Ker je večen in neskončen, je od vekomaj povsod. Tudi tukaj.”

“Mislite to dobesedno?”

“Prav dobesedno.”

“Jaz ga ne vidim.”

“Ker je večen, neizmeren Duh, ga ne moremo videti. Smo premajhni, da bi videli in doumeli, kar nas neskončno presega. Saj še hiše ne vidimo, ko stojimo pred vrati.”

“Če nas res tako presega, ne moremo vedeti o njem nič. Neskončno je velika beseda. Ni je moč dojeti.«

»Imate prav. O Njem vemo le, kar nam je sam razodel o sebi.«

“Kakšni veri pa pripadate, če smem vprašati?”

“Katoliški kristjan sem.«

»Zanimivo. Ti navadno govorijo bolj o Mariji in svetnikih.«

»Tudi to, a prej o Stvarniku vsega, kar je, o nebeškem Očetu.”

“Te reči že vem, a nisem mislil, da jih res verjamete. Če je Bog res povsod, ali potem vse nadzoruje? Zakaj gre potem, kljub Njemu, na svetu vse narobe?”

“Zaradi nas.”

“Dajte no. Vse nesreče, pa lakota, bolezni ….”

“Svet je bil ustvarjen dober in človek svoboden. Nekje na poti pa smo svobodo zlorabili, ravnovesje se je porušilo. Sami smo si povzročili trpljenje, ki nas od takrat spremlja.”

“Mislite na zgodbo o Adamu in Evi?”

“Mislim na pot človekovih svobodnih, a velikokrat zgrešenih odločitev in dejanj. O tem nam pripoveduje Sveto pismo zgodbo, ki ste jo omenili. Zgodba je simbolična, njen nauk pa je resničen. Bog jima je daroval sadove drevesa življenja. Prepovedal pa jima je segati po sadovih drevesa spoznanja dobrega in hudega. Ker pa sta hotela sama spoznati in odločati, kaj naj bi bilo za njiju dobro in kaj hudo, sta se slabo odločila in porušila prvotno ravnovesje v sebi in v ostalem stvarstvu.”

“Meni se zdi bolj verjetno, da gre za staro zgodbo v zvezi s seksom in moralo.”

“Spolnost je Stvarnikov dar in del Njegovega načrta. Ta načrt vsebuje seveda pravo mero in namen, kar pa že spada med spoznanja dobrega in hudega. To spoznavanje, ne spolnost, je predmet svetopisemske preizkušnje. Ker hočemo sami določati, kaj je dobro in kaj je slabo, ko si sami izbiramo in celo odpravljamo mero in meje užitkom pa imetju in tudi znanosti, ustvarjamo s tem na svetu nered in trpljenje.”

“Znanosti vendar ne smemo postavljati mej. Znanost meje podira.”

“Imate prav, znanost širi obzorje, ki je za naše pojme brezmejno, kar pomeni, da odkritja znanosti niso nikdar dokončna. Odgovori nam na mnogo vprašanj, vendar se znajde z vsakim odgovorom pred novimi vprašanji, človeštvo pa pred novimi odločitvami, kako uporabiti “novo”, da nam bo res v dobro. To predstavlja za človeštvo res lahko nek napredek.”

“Priznate, da nam znanost prinaša napredek.”

“Veča našo zmožnost uporabe novih odkritij in spoznanj. Te so človeku lahko v dobro ali v škodo. Na področju uporabe, tako starega kot novega, so potrebne mere in meje.”

“Mislim, da na tej stopnji razvoja ne potrebujemo kakih verskih ali moralnih utesnitev. Celo meje med državami počasi izginjajo.”

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (5)

Mnoge krščanske družine po svetu so tudi letos zaradi pandemije korona virusa postale Cerkev v malem. Še posebej v teh poletnih mesecih, ko je Jezusova in Marijina podoba obdana z cvetovi šmarnic in z vrtnicami. Še izrazitejši vonj naredimo z dodano lilijo. Tako te svete podobe in rože s svojimi vonjavami privabljajo vse člane družine k skupni molitvi. Majhna družinska občestva so kot plamenčki tistega ognja, ki ga je vstali Odrešenik prižgal in rekel: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel« (Lk 12,49). Prav trdijo tisti, ki pravijo, da družina, ki moli skupaj, tudi ostane skupaj. Posebnega pomena pa je skupna molitev z otroki. Marsikateri starši so v teh posebnih časih morali uresničiti vlogo prvega oznanjevalca vere. Marsikatera družina si je vzela za zgled sveto Družino. Marija in Jožef sta v molitvi vztrajala v še mnogo hujših razmerah od naših, da sta lahko izpolnila Božjo voljo. Toliko bolj pa takrat, ko je prišel Božji Sin na zemljo, saj se je tudi on želel roditi v družini. Zato smo lahko trdno prepričani, da so Jezus, Marija in Jožef, bili obvarovani mnogih stisk in bojev zato, ker so skupaj veliko molili. Dobro je, da se vedno obrnemo na sveto Družino in jo prosimo za pomoč. Molitev nas napolni z upanjem in poveže z Bogom. Jezus nam je v zadnjih urah bivanja na zemlji zagotovil: »Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno« ( Jn 16,23–24). Naše prošnje lahko pridejo do Jezusa tudi po Mariji, saj Božji Sin nič ne odreče svoji Materi. Ravno tako pri Bogu takoj za Marijo pride sv. Jožef. Tudi njemu, kot svojemu prvemu učitelju in oznanjevalcu na zemlji, Jezus ne odreče ničesar.

Sv. Jožef, tihi in pravični mož, je kot posrednik pri Bogu že do sedaj mnogim ljudem pomagal rešiti marsikatero življenjsko težavo ali stisko. Mnogi od teh so že svetniki, veliko jih še živi, vsi pa pričujejo, da sv. Jožef ni dobil ob svojem imenu v litanijah brez razloga dodane lastnosti, ki izpostavljajo njegove kreposti. V svetniških litanijah sv. Jožefa imamo osem krepostnih vzklikov: Jožef najpravičnejši, Jožef najčistejši, Jožef najmodrejši, Jožef najsrčnejši, Jožef najpokornejši, Jožef najzvestejši, ogledalo potrpežljivosti in ljubitelj uboštva. O, slavni sv. Jožef, tu ni kaj dodati, le iz hvaležnosti v tišini prisluhniti tebi, učitelju notranjega življenja: »Ti, ki si bil buden podnevi in ponoči na vsak navdih angela, uči tudi nas odprtosti in čuječnosti. Ti, ki si vse dni svojega življenja, preživljal sveto Družino skrito, v tišini svojega srca, ohrani danes tudi naša srca v zbranosti in napolni po vsem svetu naše družine s svojimi krepostmi. Naj bo za vsakega izmed nas vsak dan korak bliže tebi, Mariji in Jezusu« (Leopold Grčar, Sveti Jožef, Brezje 2012, samozaložba).

Veličino krepostnega priprošnjika sv. Jožefa smo izkusili tudi v naši družini, ko smo se pripravljali za gradnjo hiše. Čeprav je minilo že mnogo let, se s hvaležnostjo Bogu in njemu spominjamo teh del. Eno so bile naše želje za lastno družinsko hišo, drugo pa realno stanje na bančnem računu. V mojem srcu so se vse glasneje začeli oglašati dvomi, drugič spet glasovi spodbude. Neko jutro po molitvi pa je bil glas tako jasen, da sem mu glasno odgovoril: »Zaupam vate!« in začnimo z gradnjo! Nisem bil čisto prepričan, s kom delim zaupanje ali pa so bile le sanje. Vendar v sebi sem čutil mir, pogum in veselje. Še isti dan sem srečal prijatelja, ki sem mu zaupal svoj načrt, želje in naše prizadevanje za gradnjo nove hiše. Ne vemo pa, kako in kdaj jo bomo dokončali, sem še dodal. Potolažil me je, »naj zaupam v Božjo pomoč«. Preden sva se razšla, je dejal, »naj prosim za pomoč sv. Jožefa. Priporočaj se mu v molitvi in vse izroči njemu v varstvo«. Gradnjo hiše sem res zaupal v varstvo sv. Jožefu. Ponovno smo vložili zahtevo za stanovanjski kredit in vloga je bila odobrena. Od tistega trenutka so se dela pri gradnji hiše nadaljevala brez večjih težav. V zelo kratkem času je bila prva faza hiše dokončana in pripravljena, da se namesti ostrešje. Takrat pa me je poklical znanec in nam sporočil, da nam bo pomagal narediti streho za hišo. Pomislil sem, kako to, saj on ni tesar ne krovec, toda zavrniti ga nisem hotel,saj je pripravljen pomagati. Del z ostrešjem smo se lotili in vse je teklo gladko. Hiša je bila kmalu pokrita. Vsa krovska in tesarska dela so bila popolnoma zastonj. Znanec (daljni sorodnik) se je odpovedal vseh plačil. Tudi naprej so se vsa dela pri hiši odvijala brez zapletov in finančnih težav. Šele takrat sem razumel in zaupal svoji družini, kdo je v resnici odgovorni za gradnjo hiše. Trdno sem bil prepričan, da je v ključnih trenutkih pri gradnji hiše pomagal sv. Jožef. Od takrat naprej v družini obhajamo vse zapovedane praznike, na poseben način in slovesno pa praznike, ki so posvečeni sv. Jožefu. Zato vsak dan izročam našo družino v varstvo svete Družine. Več – ko molimo – prosimo – več lahko upamo, da bomo prejeli! Jezus, Marija, Jožef, podarite nam Vaša srca, vzemite naša.

Jožef Andrejek

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (3)

»Skrbni branitelj Kristusov« (Christi defensor sedule) je Jožef postal že tedaj, ko je po angelovem naročilu sprejel Marijo za svojo ženo. Le tako je mogel Jezus stopiti v človeški rod kot zakonski sin, le tako ga je Jožef zaščitil pred nasprotniki in njihovimi očitki. Svojo skrbnost do Sina je pokazal že pred njegovim rojstvom, ko je »s svojo zaročeno ženo Marijo, ki je bila noseča od Svetega Duha« odšel v Betlehem, v mesto svojega pradeda, kralja Davida. Nato je moral sredi noči z novorojenim otrokom in Marijo oditi v povsem tujo deželo, v Egipt, saj je kralj Herod stregel Jezusu po življenju. To je storil nemudoma in brez vprašanj, samo da bi rešil Božjega Sina in Devico Marijo pred Herodovo okrutnostjo. Ves čas bivanja v Egiptu in po vrnitvi v domači Nazaret je Jezusa Kristusa skrbno varoval in branil. Vestno je izpolnjeval svoje dolžnosti kot rednik in se povsem izkazal za Jezusovega skrbnega branitelja. Jožef se je dobro zavedal svoje odgovornosti, ki jo je bil prevzel kot njegov branitelj. Zavest odgovornosti ga je krepila, da se ni izognil nobenemu delu, se ni zbal nobene ovire ali nevarnosti. Tudi danes potrebujemo očete, ki se dejavno zavzemajo za obrambo nerojenih in rojenih otrok ter jih varujejo pred telesnimi in duhovnimi nevarnostmi. Sveti Jožef je velik zgled in mogočen priprošnjik staršem, da rešijo svoje otroke pred Herodovim mečem! 

»Glavar svete Družine« (Almae Familiae praeses).

Ko je Herod hotel umoriti Jezusa, je Bog poslal svojega angela k svetemu Jožefu, glavarju svete nazareške Družine, in ne k Mariji. Za poglavarja družine sta ga priznavala tudi Jezus in Marija, ki sta bila pokorna njegovim odločitvam. Jasno je, da je bila sv. Jožefu tuja vsaka gospodovalnost, samovoljnost. Bil je nadvse kreposten: najpokornejši do Boga in zato najmilejši do bližnjega. In če sta mu bila pokorna Jezus in Marija ter bila pripravljena izpolniti vsak njegov ukaz, potem si Jožef res zasluži naše iskreno češčenje in neomajno zaupanje v njegovo poglavarstvo. Zato molimo: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvoje presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva«.

Sveta nazareška Družina je zgled vsem krščanskim družinam. Mati Marija s svojim življenjem z Jožefom pokaže, kaj je smisel krščanskega družinskega življenja sploh: pokaže, da družina nima svojega namena sama v sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in namenom. Tudi moževa stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno živi od milosti Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora moško samostojno ukazovati in razpolagati. Mož je od Boga prejel odgovornost za družino, za ženino predanost in spočenjanje otrok, a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem razmerju posojila, za katero mora dajati obračun.

Jezus je odraščal in napredoval »v modrosti, starosti in milosti« (Lk 2,52) v krogu Svete Družine in pred očmi Jožefa, ki je imel vzvišeno nalogo, da »vzreja« Jezusa, se pravi, ga prehranjuje, oblači ter poučuje v postavi in rokodelstvu, kakor ustreza dolžnostim, ki so naložene očetu. V evharistični daritvi Cerkev slavi spomin »najprej preslavne vedno Device Marije, … a tudi svetega Jožefa«, ker »je hranil tistega, ki naj ga verniki uživajo kot kruh večnega življenja«. Jezus pa »jima je bil pokoren« (Lk 2,51), ko je spoštljivo vračal pozorno skrb svojih »staršev«. S tem je hotel posvetiti dolžnosti družine in dela, ki ga je opravljal ob Jožefu, glavarju svete Družine.

Cerkev nam v prvih sedmih litanijskih prošnjah kaže svetega Jožefa v njegovi veliki časti, v njegovem visokem dostojanstvu. To nam more vzbuditi najgloblje spoštovanje do njega in nas spodbuditi k prisrčnemu češčenju in zaupnemu zatekanju pod njegovo varstvo.

»Jožef najpravičnejši« (Ioseph iustissime).

Cerkev zdaj v litanijah navaja šest vzklikov, ki označujejo Jožefove kreposti. Vzdevki so v presežniku (superlativu). S tem je izraženo, da se Jožef v vseh krepostih kar najbolj odlikuje, jih neprekosljivo uresničuje. Je popolnoma pravičen. Evangelij pravi: »Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, je sklenil, da jo skrivaj odslovi« (Mt 1, 19–20).

Joseph Ratzinger lepo utemelji to evangeljsko oznako: Matej v Jožefovi odločitvi, da »ne bi osramotil« Marije, vidi znamenje, da je bil »pravičen«. Označitev Jožefa kot pravičnega (caddik) daleč presega odločitev tega trenutka. Daje celotno podobo sv. Jožefa in ga hkrati uvršča med velike osebnosti Stare zaveze – vse od pravičnega Abrahama. Če moremo reči, da je v Novi zavezi navzoča oblika pobožnosti povzeta v besedi »verujoči«, potem je celotno življenje v skladu s Svetim pismom v Stari zavezi povzeto v pojmu »pravični«. Že Psalm 1 opisuje klasično podobo »pravičnega«. Smemo ga imeti že kar za portret duhovnega lika sv. Jožefa. Pravičen je potemtakem človek, ki živi v živem stiku z Božjo besedo, ki »se veseli v Gospodovi postavi« (v. 2). Podoben je drevesu, zasajenem ob potokih voda, ki stalno rojeva svoj sad. S potoki voda, iz katerih se hrani, je seveda mišljena živa Božja beseda, v katero poganja korenine svojega bitja. Božja volja mu ni od zunaj naložena postava, ampak »veselje«. Postava mu sama od sebe postane evangelij, veselo oznanilo, ker jo bere v osebni, živi usmeritvi k Bogu ter jo tako od znotraj razume in živi. – Psalm 1 ima za značilnost pravičnega, »srečnega moža« njegovo prebivanje v postavi (tora), v Božji besedi. Vzporedno besedilo Jer 17,7 označuje kot »blagoslovljenega« tistega, ki »se zanaša na Gospoda in čigar upanje je Gospod«. Tukaj močneje kakor v psalmu stopa v ospredje osebna narava pravičnosti – zanašanje na Boga, ki daje upanje človeku. Obe besedili ne govorita neposredno o pravičnem, ampak o srečnem ali blagoslovljenem možu. Vendarle ju smemo imeti za pristno podobo starozaveznega pravičnega. Iz nje tudi spoznamo, kaj nam hoče povedati Matej, ko Jožefa predstavi kot »pravičnega«. – Ta podoba človeka, ki ima svoje korenine v živih vodah Božje besede, živi v pogovoru z Bogom in zato stalno rojeva sad – ta podoba se uresničuje v opisanem dogodku, pa tudi v vsem, kar je poslej povedano o Jožefu iz Nazareta. V Jožefovi izkušnji gre za to, da postavo pravilno razlagamo in uresničujemo. Jožef to stori v ljubezni. Marije noče javno osramotiti. Hoče ji dobro, tudi v uri velikega razočaranja. Jožef ne uteleša tiste oblike pozunanjene zakonitosti, ki jo Jezus ožigosa v Mt 23 in proti kateri se bojuje Pavel. Jožef živi postavo kot evangelij. Išče pot edinosti prava in ljubezni. In tako je notranje pripravljen na novo, nepričakovano in človeško neverjetno novico, ki mu bo prišla od Boga. (Glej Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 51–52).

Pravičnost je torej glavna krepost [...] Bog daj, da bi pravičnost oz. poštenost ohranili svojo domovinsko pravico med nami in ostali naše razpoznavno znamenje v mednarodni skupnosti!

Anton Štrukelj

»POJDITE K JOŽEFU« (3) Sv. Terezija Avilska o češčenju sv. Jožefa

Sv. Terezija Avilska v svojem življenjepisu posebej spregovori o češčenju sv. Jožefa. Pravi, da je bila vedno uslišana v vseh zadevah. Zato tudi drugim močno priporoča to češčenje. Takole piše:

»[…] Za svojega posredovalca in gospoda sem si izbrala slavnega svetega Jožefa in se mu prav goreče priporočala. Jasno sem spoznala, da me je prav ta moj oče in gospod rešil ne le iz tedanje stiske, temveč tudi iz drugih še večjih stisk, ki so se tikale časti in dušnega blagra, in da je dosegel celó več, kot sem si ga upala prositi. Ne spominjam se, da bi ga bila doslej prosila za kaj, v čemer mi ne bi bil ustregel. Čudovito je, kolikšne milosti mi je podaril Bog po posredovanju tega blaženega svetnika in kolikerih nevarnosti za dušo in telo me je po njem otel. Kakor kaže, je Bog drugim svetnikom podelil milost, da morejo pomagati le v zadevah določene vrste, v tem slavnem svetniku pa sem spoznala pomočnika za vse zadeve brez razločka. Brez dvoma nam hoče Gospod pokazati, da se v nebesih strinja z vsem, za kar ga prosi, saj mu je bil tudi na zemlji poslušen kot svojemu redniku in skrbniku, ki mu je imel pravico ukazovati. To so izkusile tudi druge osebe, ki sem jim svetovala, da se mu priporoče. Sedaj jih že veliko časti tega svetnika in vse je potrjeno, kar sem rekla.    

Njegov praznik sem praznovala vselej slovesno, kolikor sem mogla. … Vsakemu bi svetovala, naj časti tega svetnika, ker vem iz mnogih izkustev, kolikšne milosti dosega pri Bogu. Ne poznam nikogar, ki bi gojil pravo pobožnost do njega in mu služil s posebnimi vajami, da ne bi v večji meri napredoval tudi v kreposti; kajti svetnik kaj krepko vnema duše, ki se mu priporočajo. Mislim, da ga že nekaj let, vselej na njegov praznik, prosim za posebno milost, in še vselej sem bila uslišana. Če prošnja ni povsem dobra, izbere kaj boljšega zame […].      

Posebno naj bi se v ljubezni zanj vnemali taki, ki so predani notranji molitvi; ne vem namreč, kako bi se mogli spominjati kraljice angelov in se spominjati časa, ko je z detetom Jezusom toliko trpela, ne da bi bili hvaležni tudi svetemu Jožefu, ki jima je tako dobrotno pomagal. Kdor npr. ne najde učitelja za notranjo molitev, naj se odloči za tega slavnega svetnika in ne bo zgrešil. Bog daj, da se ne bi pregrešila s tem, da tako smelo govorim o njem! Čeprav se javno štejem med njegove častilke, sem mu vendar le nemarno služila in ga površno posnemala. Ta svetnik torej je povzročil v svoji znani dobroti, da sem spet mogla vstati s postelje in shoditi ter da nisem bila več hroma. Jaz pa, kakršna sem, sem to dobroto slabo izkoristila.«

Dodajmo še ljubek zapis sv. Terezije Deteta Jezusa o nazareški Družini. »Kako lepo bo spoznati v nebesih vse, kar se je zgodilo v sveti Družini! Ko je mali Jezus začel odraščati, je morda rekel Devici Mariji, ko je videl, da se posti: 'Jaz bi se tudi postil.' In Devica Marija je odgovarjala: 'Ne, moj mali Jezus, ti si še premajhen, ti nimaš moči.' Morda pa mu tega ni upala braniti. – In dobri sv. Jožef! O, kako rada ga imam! On se ni mogel postiti zaradi napornega dela. – Vidim, kako obla, potem si od časa do časa obriše čelo. O, kako se mi smili! Kako se mi zdi, da je bilo njihovo življenje preprosto! – Rojakinje so se prihajale po domače pogovarjat z Marijo. Včasih so jo prosile, naj jim zaupa svojega malega Jezusa, da bi se šel igrat z njihovimi otroki. In mali Jezus je pogledal Marijo, da bi ugotovil, če se sme iti. Včasih so dobre žene šle tudi naravnost k Jezusu in mu preprosto rekle: 'Pridi se igrat z mojim dečkom!' itd. – Ko mislim na sveto Družino, si zelo rada predstavljam čisto navadno življenje. Ne vse tisto, kar nam govorijo, vse tisto, kar domnevajo. Na primer, da je mali Jezus zgnetel iz zemlje ptice, dihnil vanje in jim dal življenje. Ah, kje pa, mali Jezus ni delal takih nepotrebnih čudežev, niti zato, da bi razveselil svojo Mater. Zakaj pa potem niso bili preneseni v Egipt po čudežu, ki bi bil veliko bolj potreben in tako lahek za ljubega Boga. In v hipu bi se znašli tam! Pa ne, vse v njihovem življenju je potekalo tako kakor v našem. – In koliko težav, razočaranj! Kolikokrat so leteli očitki na dobrega sv. Jožefa! Kolikokrat mu niso hoteli plačati njegovega dela! O, kako začudeni bi bili, če bi vedeli vse, kar so pretrpeli! Itd. Itd.«

Anton Štrukelj

Sv. Jožefu gre posebno češčenje.

Iz vsega trojega: 

1. ker je sv. Jožef deviški mož Matere božje in za Marijo obdarjen z najvišjo svetostjo, 

2. Jezusov oče po postavi in 

3. varuh vesoljne Cerkve, sklepajo teologi, da pristoji sv. Jožefu vsaj po stopnji višje češčenje kakor ostalim. svetnikom; samo češčenje, ki gre Mariji, je še višje (samo po sebi je pa razumljivo; da se tudi češčenje, ki ga izkazujemo Mariji in sv. Jožefu po svojem bistvu docela razlikuje od tistega češčenja, ga izkazujemo Bogu). Pri drugih :svetnikih ima češčenje svoj temelj v posvečujoči milosti (ki je udeleženost pri Kristusovem poveličanem življenju) in so te različni svetniki deležni v različni stopnji. Sv. Jožefu (in na še višji način Mariji.) pa gre češčenje zaradi visoke mere posvečujoče milosti in iz te izvirajoče nebeške slave, še večje češčenje pa zaradi njegovega posebno tesnega odnosa do učlovečenega božjega Sina. K češčenju svetnikov spada tudi priporočanje njihovi priprošnji; saj tudi s takšnim zatekanjem za pomoč priznavamo vzvišene nadnaravne odlike svetnikov in poveličujemo Boga, ki se kaže tako čudovitega ravno v veličini svojih prijateljev.

Razumljivo je torej, da se k sv. Jožefu verniki radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih in podobnih stiskah, ki morejo imeti velik vpliv tudi na človekovo duhovno, nadnaravno življenje. Poseben zavetnik je sv. Jožef krščanskim očetom v njihovi skrbi za svoje otroke, ki so zlasti v nadnaravnem oziru v podobnih nevarnostih, kakor je bil Jezus, ko mu je kralj Herod stregel po življenju. Radi se k sv. Jožefu priporočajo mladi ljudje v boju za ohranitev svoje čistosti. Še posebej je sv. Jožef zgled in priprošnjik vseh tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh; zato se od 1. 1955 obhaja na 1. maj poseben nezapovedan praznik sv. Jožefa delavca. Ker je sv. Jožef bil deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (Sv. pismo tega izrečno ne omenja, vendar pa lahko na to sklepamo iz ostalega, kar pove), zato velja sv. Jožef za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro. In kako bi Kristus mogel odbiti prošnje sv. Jožefa, ko je rečeno, da je bil v življenju »njima pokoren«, Jožefu namreč in Mariji?

K češčenju svetnikov nujno spada tudi prizadevanje za oblikovanje svojega življenja po svetnikovem zgledu, kar je velik pripomoček pri hoji za Kristusom. Mož pravičnega in dobrega srca, mož neomajnega zaupanja v Boga, mož vere in pokorščine, mož deviške spoštljivosti, zvestega dela in skrbnosti za svojo družino – ta Jožef evangelijev v resnici zasluži, da ga častimo tudi s posnemanjem njegovega zglednega življenja.

Na slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v l. 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben; češčenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.

dr. Anton Strle

POJDITE K JOŽEFU PRAZNIK SV. JOŽEFA (3) Zavetnik razširjene nazareške družine – Cerkve

 Zakaj gleda Cerkev v sv. Jožefu svojega posebnega zavetnika? Papež Leon XIII. pravi, da ga je za zavetnika vesoljne Cerkve postavil pravzaprav Bog sam, Cerkev pa je to le razglasila. Nazareška družina, kateri je bil po božji volji sv. Jožef glavar, družinski oče ter zakoniti in naravni varuh, je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve, namreč Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in deviško Mater vseh udov skrivnostnega Kristusovega telesa. In kakor se je Marijino telesno materinstvo po njenem Sinu, Odrešeniku človeškega rodu, razširilo v duhovno materinstvo vseh ljudi, ki bodo deležni odrešenja, podobno se je Jožefovo očetovstvo nasproti detetu Jezusu raztegnilo na vse, ki bodo deležni odrešilne milosti. Vse te je namreč odrešenje spet napravilo za božje posinovljence, za Kristusove brate in sestre, ki kot taki sestavljajo Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo. Kot je Jožef Kristusov rednik in zakoniti oče, tako ne more od svoje očetovske ljubezni in skrbi izločiti tistih, 'ki jih je Kristus napravil za svoje brate in sestre in za ude svojega .skrivnostnega telesa' (Okr. Quamquam pluries).

Starodavno prepričanje Cerkve je, da je bil egiptovski Jožef, ki je toliko storil za starozavezno božje ljudstvo v njegovi stiski, predpodoba bodočega varuha sv. družine in njegovih nalog v tej nazareški družini, pa tudi v družini božjih otrok v naročju Cerkve. Posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha vesoljne Cerkve je uvedel papež Pij IX. l. 1847, in sicer na 3. nedeljo po veliki noči.; od 1956 je to praznovanje združeno s praznikom 19. marca, ne sme pa biti pozabljeno.