DOMAČA ZDRAVILA Zdravilne rastline pri težavah s sečili

Z zdravilnimi rastlinami si lahko učinkovito pomagamo, kadar nas doletijo okužbe sečil ali ledvični kamni v ledvicah ali mehurju. Tudi če želimo preprečiti ponavljajoče okužbe sečil ali pospešiti izločanje zdrobljenih kamnov in peska po zdravniškem posegu ali samo pospešiti izločanje peska, ko je možna njihova spontana izločitev, je pametno si pomagati, poleg navodil uradne medicine, s pripravki iz zdravilnih rastlin v ta namen.

Predstavili bomo čajno mešanico UroSIT patra Simona Ašiča, ki pomaga v prej naštetih primerih.

Čaj vsebuje izvlečke naslednjih zdravilnih rastlin:

 

30% list velike koprive (Urticae folium)

20% rastlina bazilike (Basilicae herba)

20% list breze (Betulae folium)

10% rastlina njivske preslice (Equiseti herba)

10% rastlina zlate rozge (Solidaginis herba)

10% koruzni laski (Maydis stigmata)

 

Priprava čaja: 2 čajni žlički čajne mešanice prelijemo s 3 dl vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 5-10 minut. Precedimo in pijemo topel čaj najmanj trikrat na dan čez dan in ne zvečer.

Čaj lahko pijemo npr. tudi ob sočasnem jemanju antibiotikov, če nam jih je zdravnik predpisal pri okužbi sečil. Vedno se torej sočasno držimo vseh zdravnikov nasvetov pri določeni bolezni in hkrati pijemo čaj UroSIT.

 

Velika kopriva je 150 cm visoka trajna rastlina. Liste nabiramo med cvetenjem. Listi vsebujejo flavonoide, ki delujejo diuretično. Diuretično delovanje pomeni, da z razredčenjem urina zmanjšamo obremenitev urina z bolezenskimi klici, le-ti se zaradi povečane količine urina hitreje izperejo. Listi vsebujejo tudi 20% mineralnih snovi (kalcij, magnezij …).

Bazilika, ki jo imamo posajeno v vrtovih in jo nabiramo med cvetenjem, tudi uporabimo za povečanje količine izločenega urina. Dolga uporaba bazilike v ljudski medicini potrjuje tudi njen diuretičen učinek.

Breza. V Sloveniji rasteta dve vrsti breze, navadna in puhasta breza, ki sta po učinku enakovredni - v maju, pred cvetenjem, nabiramo mlade liste obeh brez. Breza vsebuje flavonolne glikozide (npr. hiperozid), malo eteričnega olja in 4% mineralnih snovi, predvsem kalija. Za pospešeno nastajanje urina so odgovorni flavonoidi. Kvercetin, ki je flavonoid, deluje tako, da zavira encime nevropeptid-hidrolaze, ki uravnavajo nastajanje urina z izločanjem natrija. Tudi velika količina kalija v listih deluje diuretično.

Uporabo breze so potrdili tudi z naslednjo raziskavo. 15 bolnikov je imelo vnetje spodnjega dela sečil. Pili so 4 skodelice čaja iz listov breze ali placebo čaj v obdobju 20 dni. Pri preizkusni skupini, kjer so pili brezov čaj, je količina mikroorganizmov v urinu padla za 39%, pri placebo skupini pa za 18%. Po koncu raziskave so bili 3 od 7 bolnikov iz skupine, ki so pili brezov čaj, brez znakov okužbe.

Njivska preslica se na vrtu lahko kaj hitro razraste. Uporabljamo le njivsko preslico, močvirska je strupena. Nabiramo jo v juniju in juliju. Vsebuje približno 10% mineralnih snovi, 50-60% je kremenčeve kisline.

V ljudski medicini čaj iz njivske preslice uporabljamo za pospeševanje izločanja urina pri boleznih ledvic in mehurja. Tak učinek naj bi imeli, flavonski glikozidi in steroli. Kliničnih raziskav, ki bi potrdile to domnevo, še niso izvedli, kar pa ne pomeni, da preslica ne deluje. Do sedaj njeno delovanje potrjuje le ljudska medicina.

Zlata rozga raste pri nas v svetlih gozdovih. Njene rumene koške opazimo od julija do oktobra in takrat jo tudi nabiramo.

Vsebuje saponine, flavonoide (najmanj 1,5%), in sicer hiperozid, rutin in druge. Spojina, ki je najdena le v zlati rozgi, se imenuje virgavreozid A. Spojini z imenom leiokarpozid so na podganah dokazali, da deluje diuretično, protivnetno in zmanjša nastanek krčev.

Klinična raziskava z zlato rozgo: 427 bolnikov z ledvičnimi kamni ali peskom (tretjina jih je imela še dodatne okužbe sečil) je prejemalo pripravek iz zlate rozge. Po končanem zdravljenju so bolniki poročali, da so se izboljšale ali celo odpravile težave, kot so krčevite bolečine (pri 91% bolnikov), pogosto uriniranje (pri 84,1% bolnikov), tiščanje na vodo (pri 87% bolnikov) in občutek pritiska v okolici mehurja (pri 80% bolnikov).

Zlata rozga tudi malo pomirja – to je dobro, da je pitje čaja UroSIT tudi rahlo pomirjujoče. Saj npr. imeti pesek, ki naj ga bolnik s pitjem čaja spontano izloči, je stresno. Bog je ustvaril nekatere zdravilne rastline tako, da imajo več delovanj hkrati, kar je čudovito, saj pri določeni bolezni potrebujemo več različnih učinkov za ozdravljenje. Zlata rozga je ena takšnih rastlin. Poveča izločanje urina, zmanjšuje vnetje in nastajanje krčev ter rahlo pomirja.

Koruzni laski delujejo diuretično.

Pater Simon Ašič je pri težavah s sečili zelo priporočal pitje čaja iz opisanih rastlin.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Grmada v škrjanskem gozdu

Nekdaj je bila navada, da so na kraj, kjer je kdo nesrečno umrl, mimoidoči vrgli vejo in rekli: »Bog se usmili tvoje duše.« Verjeli so, da se taka grmada ne sme raznesti ali zažgati, ker bi mrtvec potem ne imel pokoja na drugem svetu in bi hodil strašit. Na Škrjančem je bila svoj čas premožna domačija, kjer se je reklo pri Zamanu. Menda je bil gospodar precej škrt, saj sicer ne bi še na pomlad visel v šijah velik kos slanine. Pa jo je zavohal nek potepuh, jo spravil v svojo malho in izginil v gozdu. Toda gospodar je opazil, kaj se je zgodilo, pa jo je ucvrl za njim. Na gozdni poti, ki vodi proti Kitnemu vrhu, sta se spoprijela in gospodar je podlegel. Zato so na tem kraju mimoidoči malce postali, zmolili kratko molitev in vrgli vejo na kup še dolgo potem, ko niso več vedeli, zakaj.

Povedal pokojni Kopičev oče (r. 1912) na Škrjančem

 

Muljavski zaklad

Muljavska cerkev je bila svoj čas božjepotna. O tem še danes priča lopa z zunanjo prižnico in oltarjem. Stari Muljavci so vedeli povedati, da so nekoč davno ( menda še v turških časih) ob poti, ki je vodila čez Velike travnike, stale kapelice križevega pota.Kdaj so se kapelice porušile, se ni spominjal nihče več. So pa pripovedovali, da pri oranju na tamkajšnjih njivah še naletijo na velike kamne, ki naj bi bili temelji nekdanjih kapelic.(Zadnja dva taka kamna so odstranili letošnjo jesen). Krožila pa je tudi zgodba, da je bil pod eno izmed kapelic zakopan zaklad. Toda pokojna Klemenova mama je vedno rekla: »Zaklad je njiva sama, če jo pridno obdeluješ.«

 

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega III, Darinka

Darinka je zapustila Vrhovo tako kakor veliko drugih v današnjih časih – zaradi študija. Po študiju je ostala v Ljubljani. Tudi mož je bil Vrhovčan. Čeprav sta imela oba službo in stanovanje v Ljubljani, sta redno prihajala domov. Navsezadnje sta se celo odločila, da bosta doma na podedovani parceli pod vasjo zgradila hišo. Ne kaj posebnega – toliko, da bosta imela prijeten dom za starost. Tistemu kosu zemlje so rekli na Pušči, toda ona dva sta jo spremenila v cvetoč vrt. Priselila sta se, ko je šel mož v penzijo. Darinka se je vsak dan z avtobusom vozila v službo. To ji ni povzročalo težav, saj je bila zdrava in polna energije, doma pa je večino tako postoril mož. Na avtobusu je vedno odkrila kako znanko iz mladosti in obujanje spominov ji je bilo v veliko veselje. Največkrat pa je pogovor tekel o otrocih. Darinka je imela eno samo hčer, ki ji je prinašala veliko veselja. Saj ni pričakovala od nje kaj posebnega. Pravzaprav si je iskreno želela le to, da bila deklica srečna. Zelo je bila neizmerno hvaležna, da je v teh čudnih časih našla vernega fanta. Bila je zelo ponosna nanj in ga je kovala v nebo. Poslušala je znanke, ki so tarnale o otrocih, ki so imeli težave v zakonu ali o hčerah, ki se niso mogle cerkveno poročiti zaradi neprimernih partnerjev. Darinka si ni hotela niti predstavljati, da bi se kaj takega lahko primerilo tudi njeni hčeri.

Poroka je bila kot v sanjah: v baročno okrašeni domači cerkvici, z deklicami v belem, ki so posipale cvetje, prijatelji obeh pa so se izkazali s petjem in govori. Božji blagoslov, ki jima ga je podelil ganjeni župnik, je bil garancija, da bo zakon srečen.

Prišel je prvi vnuk, potem drugi, pri tretji nosečnosti so se ljudje že spraševali, če nima morda samo zato toliko otrok, da bi moža bolj navezala nase. Toda mož je bil tisti, ki si je želel veliko družino. Odraščal je kot edinec in je pogosto pogrešal živžav bratov in sester.

Ampak tretji otrok se je rodil prizadet. Darinki je bilo zelo hudo, a hkrati je bila vsa zagnana, kako bodo otroku pomagali. »Gledam jih, ko se igrajo, pa ne vem, katerega imam rajši,« je rekla. Pa sem vedela, da ima najraje najmlajšega, najbolj nebogljenega in najbolj odvisnega od skrbi staršev. Neprestano so ga morali voziti k zdravnikom in biti cele dneve ob njem. Sklenili so, da bo lažje, če se mlada družina preseli domov. Zdelo se je, da je zetu odleglo. Ko je prišel iz službe, je vzel starejša otroka in se z njima kam odpeljal. Kadar je bilo treba z najmlajšim k zdravniku, se je vedno spretno izognil. Nekako ni vzdržal v njegovi družbi. Iz službe je prihajal čedalje kasneje, navadno ko so otroci že spali. Rekel je, da ima ogromno dela, da mora veliko zaslužiti, ko ima tako veliko družino. Sprva je Darinka vedno našla zanj opravičujoče besede. Potem je prišlo obdobje, ko ga ni več omenjala. Povedala je, pri katerem specialistu so bili z otrokom, se veselila, kako uspešno napredujeta starejša dva, včasih potožila, da hči težko zmore v službi. Skratka postajala je vse bolj podobna drugim materam, ki so imele s svojimi otroki tudi težave, ne le srečnih dni. Potem je začela tožiti, da se ne počuti dobro, a ni imela časa za svoje težave. Nekega dne je povedala, da se je zet odselil in da se bo ločil. Našel si je drugo žensko, kajti življenja brez družine si on sploh ni mogel predstavljati. Toda družina mora prinašati veselje, tega pa mu zaskrbljena in utrujena žena z bolnim otrokom pač ni mogla. Ta ločitev je Darinko bolj prizadela kot njeno hčer. Čutila se je odgovorna za njene otroke. Mislila je, da mora zanje storiti vse tisto, česar ne bo storil njihov oče. Toda njeno slabo počutje se je nenadoma izkazalo kot resna bolezen. Ko je ležala na operacijski mizi, je rotila zdravnika: »Jaz moram živeti. Tri majhne otroke imam.«

Vsa njena neizmerna želja po življenju ni pomagala. Še ko je umirala, je mislila, da se to ne bo zgodilo, ker se ne sme.

Najstarejši vnuk je že na fakulteti, drugi sredi srednje šole, najmlajši ne bo nikoli ozdravel, a kljub temu končuje osnovno šolo in je vesel, zadovoljen otrok. Mama in dedek skrbita zanj, da ne pogreša očeta.

Kadar obiščem pokopališče, se , če le utegnem, ustavim tudi ob Darinkinem grobu. Vedno gori sveča na njem.

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (22)

Naš ogled prostorov se je ustavil. Morali smo čakati v enem prostoru. Sprva mi ni bilo jasno, zakaj? Potem pa se je med nami začelo šušljati, da smo pred »Jantarno sobo«. Namenoma sem tokrat njeno ime zapisal z veliko začetnico. To je pravi pojem veličine in dragocenosti. O njej se veliko piše in še več ugiba.

Že kot gimnazijec sem prebral, da so imeli ruski carji v eni izmed dvorcev tako imenovano jantarno sobo. Kaj naj bi to bilo, si nisem znal prav predstavljati. Ime je zvenelo tako imenitno, da sem si mislil, da mora biti to nekaj izredno dragocenega. Spominjal sem se, da smo se o jantarju učili v šoli. To je okamnela smola, ki jo je pred več sto milijoni let zakrilo morje. Smola se je cedila iz dreves, ki so rasla pred 200 do 260 milijoni let. Na zraku se je strdila. Potem je vse to zalila voda in se je potopilo daleč v globino, ko se je gubala zemeljska skorja.

Smola, ki se cedi iz dreves je najprej lepljiva. Zato se nanjo lahko ali celo pogosto prilepi kakšna žuželka. Če se je prijela na svežo kapljico smole, se je prijela. Smola, ki se je še cedila, pa jo je zalila. Zato je ostala zalita v smoli.

Po dolgih milijonih let je ta smola postala jantar. Je zelo trda, a še zmeraj je smola. Ko so jo ljudje našli, se jim je zdela dragocena. Ker jo je bilo razmeroma lahko obdelovati, je bila zelo uporabna za izdelavo nakita. Spada med poldrage kamne. Je lahko zelo različne barve. Najbolj pogosti so odtenki od rumene do temno rjave. Najde pa se tudi zelen, bel in moder jantar.

Zelo bogato nahajališče jantarja je ob obalah Severnega morja in v Baltiku. Zelo pogosto ga je mogoče najti v severni Nemčiji in na Poljskem. S to smolo so ljudje veliko trgovali in jo prenašali ter prodajali. Najbolj živahno trgovanje z jantarjem je bilo od 7. stoletja pred Kristusom do 5. stoletja po Kristusu. Prinašali so ga s Severa v Rimsko cesarstvo. Zato se je v zgodovini oblikovala tako imenovana Jantarna pot, Jantarna cesta. Potekala je približno od Sankt Peterburga do Ogleja in Benetk.

To smolo so gladili, brusili, tudi kuhali, da so dobili še lepšo. Posebej dragocena in lepa je bila tista, ki je bila prozorna. Za nakit pa je bila najbolj iskana lepo prozorna, z mušico v notranjosti. Za nakit so ga kombinirali z zlatom, srebrom in drugimi dragimi kovinami in kamni.

Po tem uvodu pa preidimo k Jantarni sobi ali dvorani. V tem dvorcu, ki smo ga obiskali, je ena izmed sob vsa obložena z jantarjem. To je tako virtuozno narejeno, da človek kar strmi. Nastala je v času, ko so izdelovali notranjo opremo za dvorec. Jantar je na stene nanesen v obliki tapet. Iz teh dragih kamnov so narejeni razni ornamenti in liki, ki se čudovito prepletajo in dopolnjujejo. Razni odtenki barve se še bolj lepo sestavljajo v grbe in obrobe od grbov in medaljonov.

Ta soba je vedno veljala za eno izmed čudes, ki jih je treba videti. Bila je seveda pogosto in natančno fotografirana. Ko pa je prišla druga svetovna vojna in čas, ko so v okolici mesta divjale strašne bitke med Hitlerjevimi oddelki in ruskimi vojaškimi silami, se je zgodilo, da ob koncu druge svetovne vojne ni bilo več jantarne sobe. Izginila je neznano kam. Še danes se ne ve, kje se nahaja, kdo jo je vzel, in kako je izginila. Rusi so seveda obdolžili Nemce, da so oni kot napadalci ukradli to dragoceno sobo. Toda vprašanje je, ali je res tako? Govori se celo o celem vlaku, polnem umetnin, ki so bile odpeljane iz Rusije. A tega vlaka do danes še nihče ni našel. Eni pravijo, da so bili do nekega hriba narejeni tiri in v hrib je bil izvrtan poseben tunel. Ko so vlak z dragocenostmi spravili v hrib v tunel, so vse zasuli in odstranili vse, kar bi spominjalo na tire. Toda vedno bolj se zdi, da je to skovala domišljija. Kako bi vse to naredili v času, ko so vihrali spopadi na vseh črtah? Še v miru bi bilo težko narediti tako, da nihče ne bi opazil.

Nemci prav tako ne vedo, kam je izginila in kdo jo je ukradel. Zato so Rusom za odškodnino dali osem ton surovega jantarja. S tem jantarjem so ruski umetniki jantarno sobo na novo naredili. Hvala Bogu, da so bile ohranjene dobre fotografije, pa čeprav črno bele. Po dolgem času so to sobo zopet restavrirali, ali bolje rečeno, nazaj naredili.

Kot sem že omenil, je jantar nanesen na stene v obliki tapet. Večji kosi so bili narejeni v delavnicah, potem pa skrbno pritrjeni na stene. Vse stene so skoraj do stropa obložene z jantarjem, le zunanja stena ni obložena. To pa zaradi tega, ker se zunanja stena nekoliko bolj ogreje kot notranje stene. Zato je nevarnost, da bi se jantar segrel in popadal iz sten.

Ker smo morali čakati pred sobo, sem tudi jaz posumil, da smo najbrž pred jantarno dvorano. In res, bili smo tam. Že na podbojih so bila znamenja, da je prepovedano fotografirati. No, pa smo spet tam! Pred nami je bila skupina Kitajcev. Mogoče znamenja niso videli ali pa ga niso upoštevali. Slikali so vsak po svoje. Celo selfije so skušali delati. Gospa, ki je pazila v jantarni sobi, je imela z njimi kar nekaj dela, da jim je dopovedala, da ne smejo fotografirati. Moj fotoaparat pa je precej velik in neokreten. Zato sem vedel, da tam ne bom mogel narediti slik. Toda skušnjava je bila velika! Skoraj se je ni dalo premagati. Skušal sem čim manj opaženo narediti čim več posnetkov kar skozi vrata. Tako v jantarni sobi nisem fotografiral, saj sem stal še zunaj sobe.

Ko so Kitajci končali ogled in odšli naprej, smo tudi mi smeli vstopiti v to znamenito sobo. Nikoli v življenju si nisem upal misliti, da bom kdaj v tej dragoceni sobi. Vodička nam je razlagala, a ne na dolgo. Mogoče je računala, da gospodje o tej sobi že kaj vedo.

Ne bi znal opisati, kaj je v tej sobi tako čudovitega. Dih ti vzame, ko pomisliš, kako dragoceno je vse to, kar je na stenah. Že sam jantar, še mnogo bolj pa izdelek. Soba je sama po sebi umetnina, ker so koščki jantarja tako umetelno zloženi, da prikazujejo razne podobe, like, ozadja. Notranjost sobe je tako topla, prijetna. Barve jantarja so različne. Pravijo, da je osem različnih odtenkov. Cela paleta jih je, od rumene pa do čokoladno rjave. Vmes so štukature in razni okviri, ki so pozlačeni. Na stenah so lestenci, ki so primerno oddaljeni od z jantarjem obloženih sten. Skratka, neka posebna fama je v tej sobi. Mogoče zato, ker sem že prej dosti prebral o tej sobi. Lahko tudi zato, ker sem se zavedal, kako dragocena sobana je to. Mogoče je za tiste, ki so o njej prvič slišali, nekoliko drugače. Ne vem? Moral bi jih vprašati.

p. Branko Petauer