Naš ogled prostorov se je ustavil. Morali smo čakati v enem prostoru. Sprva mi ni bilo jasno, zakaj? Potem pa se je med nami začelo šušljati, da smo pred »Jantarno sobo«. Namenoma sem tokrat njeno ime zapisal z veliko začetnico. To je pravi pojem veličine in dragocenosti. O njej se veliko piše in še več ugiba.
Že kot gimnazijec sem prebral, da so imeli ruski carji v eni izmed dvorcev tako imenovano jantarno sobo. Kaj naj bi to bilo, si nisem znal prav predstavljati. Ime je zvenelo tako imenitno, da sem si mislil, da mora biti to nekaj izredno dragocenega. Spominjal sem se, da smo se o jantarju učili v šoli. To je okamnela smola, ki jo je pred več sto milijoni let zakrilo morje. Smola se je cedila iz dreves, ki so rasla pred 200 do 260 milijoni let. Na zraku se je strdila. Potem je vse to zalila voda in se je potopilo daleč v globino, ko se je gubala zemeljska skorja.
Smola, ki se cedi iz dreves je najprej lepljiva. Zato se nanjo lahko ali celo pogosto prilepi kakšna žuželka. Če se je prijela na svežo kapljico smole, se je prijela. Smola, ki se je še cedila, pa jo je zalila. Zato je ostala zalita v smoli.
Po dolgih milijonih let je ta smola postala jantar. Je zelo trda, a še zmeraj je smola. Ko so jo ljudje našli, se jim je zdela dragocena. Ker jo je bilo razmeroma lahko obdelovati, je bila zelo uporabna za izdelavo nakita. Spada med poldrage kamne. Je lahko zelo različne barve. Najbolj pogosti so odtenki od rumene do temno rjave. Najde pa se tudi zelen, bel in moder jantar.
Zelo bogato nahajališče jantarja je ob obalah Severnega morja in v Baltiku. Zelo pogosto ga je mogoče najti v severni Nemčiji in na Poljskem. S to smolo so ljudje veliko trgovali in jo prenašali ter prodajali. Najbolj živahno trgovanje z jantarjem je bilo od 7. stoletja pred Kristusom do 5. stoletja po Kristusu. Prinašali so ga s Severa v Rimsko cesarstvo. Zato se je v zgodovini oblikovala tako imenovana Jantarna pot, Jantarna cesta. Potekala je približno od Sankt Peterburga do Ogleja in Benetk.
To smolo so gladili, brusili, tudi kuhali, da so dobili še lepšo. Posebej dragocena in lepa je bila tista, ki je bila prozorna. Za nakit pa je bila najbolj iskana lepo prozorna, z mušico v notranjosti. Za nakit so ga kombinirali z zlatom, srebrom in drugimi dragimi kovinami in kamni.
Po tem uvodu pa preidimo k Jantarni sobi ali dvorani. V tem dvorcu, ki smo ga obiskali, je ena izmed sob vsa obložena z jantarjem. To je tako virtuozno narejeno, da človek kar strmi. Nastala je v času, ko so izdelovali notranjo opremo za dvorec. Jantar je na stene nanesen v obliki tapet. Iz teh dragih kamnov so narejeni razni ornamenti in liki, ki se čudovito prepletajo in dopolnjujejo. Razni odtenki barve se še bolj lepo sestavljajo v grbe in obrobe od grbov in medaljonov.
Ta soba je vedno veljala za eno izmed čudes, ki jih je treba videti. Bila je seveda pogosto in natančno fotografirana. Ko pa je prišla druga svetovna vojna in čas, ko so v okolici mesta divjale strašne bitke med Hitlerjevimi oddelki in ruskimi vojaškimi silami, se je zgodilo, da ob koncu druge svetovne vojne ni bilo več jantarne sobe. Izginila je neznano kam. Še danes se ne ve, kje se nahaja, kdo jo je vzel, in kako je izginila. Rusi so seveda obdolžili Nemce, da so oni kot napadalci ukradli to dragoceno sobo. Toda vprašanje je, ali je res tako? Govori se celo o celem vlaku, polnem umetnin, ki so bile odpeljane iz Rusije. A tega vlaka do danes še nihče ni našel. Eni pravijo, da so bili do nekega hriba narejeni tiri in v hrib je bil izvrtan poseben tunel. Ko so vlak z dragocenostmi spravili v hrib v tunel, so vse zasuli in odstranili vse, kar bi spominjalo na tire. Toda vedno bolj se zdi, da je to skovala domišljija. Kako bi vse to naredili v času, ko so vihrali spopadi na vseh črtah? Še v miru bi bilo težko narediti tako, da nihče ne bi opazil.
Nemci prav tako ne vedo, kam je izginila in kdo jo je ukradel. Zato so Rusom za odškodnino dali osem ton surovega jantarja. S tem jantarjem so ruski umetniki jantarno sobo na novo naredili. Hvala Bogu, da so bile ohranjene dobre fotografije, pa čeprav črno bele. Po dolgem času so to sobo zopet restavrirali, ali bolje rečeno, nazaj naredili.
Kot sem že omenil, je jantar nanesen na stene v obliki tapet. Večji kosi so bili narejeni v delavnicah, potem pa skrbno pritrjeni na stene. Vse stene so skoraj do stropa obložene z jantarjem, le zunanja stena ni obložena. To pa zaradi tega, ker se zunanja stena nekoliko bolj ogreje kot notranje stene. Zato je nevarnost, da bi se jantar segrel in popadal iz sten.
Ker smo morali čakati pred sobo, sem tudi jaz posumil, da smo najbrž pred jantarno dvorano. In res, bili smo tam. Že na podbojih so bila znamenja, da je prepovedano fotografirati. No, pa smo spet tam! Pred nami je bila skupina Kitajcev. Mogoče znamenja niso videli ali pa ga niso upoštevali. Slikali so vsak po svoje. Celo selfije so skušali delati. Gospa, ki je pazila v jantarni sobi, je imela z njimi kar nekaj dela, da jim je dopovedala, da ne smejo fotografirati. Moj fotoaparat pa je precej velik in neokreten. Zato sem vedel, da tam ne bom mogel narediti slik. Toda skušnjava je bila velika! Skoraj se je ni dalo premagati. Skušal sem čim manj opaženo narediti čim več posnetkov kar skozi vrata. Tako v jantarni sobi nisem fotografiral, saj sem stal še zunaj sobe.
Ko so Kitajci končali ogled in odšli naprej, smo tudi mi smeli vstopiti v to znamenito sobo. Nikoli v življenju si nisem upal misliti, da bom kdaj v tej dragoceni sobi. Vodička nam je razlagala, a ne na dolgo. Mogoče je računala, da gospodje o tej sobi že kaj vedo.
Ne bi znal opisati, kaj je v tej sobi tako čudovitega. Dih ti vzame, ko pomisliš, kako dragoceno je vse to, kar je na stenah. Že sam jantar, še mnogo bolj pa izdelek. Soba je sama po sebi umetnina, ker so koščki jantarja tako umetelno zloženi, da prikazujejo razne podobe, like, ozadja. Notranjost sobe je tako topla, prijetna. Barve jantarja so različne. Pravijo, da je osem različnih odtenkov. Cela paleta jih je, od rumene pa do čokoladno rjave. Vmes so štukature in razni okviri, ki so pozlačeni. Na stenah so lestenci, ki so primerno oddaljeni od z jantarjem obloženih sten. Skratka, neka posebna fama je v tej sobi. Mogoče zato, ker sem že prej dosti prebral o tej sobi. Lahko tudi zato, ker sem se zavedal, kako dragocena sobana je to. Mogoče je za tiste, ki so o njej prvič slišali, nekoliko drugače. Ne vem? Moral bi jih vprašati.
p. Branko Petauer
