LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (4)

Na prvomajski delavski praznik nas Cerkev želi spomniti, da si je tudi Jezusov rednik sv. Jožef služil kruh z delom. Praznik Jožefa Delavca nas vodi v razmišljanje o krščanskem pojmovanju dela. Vsako delo v družini je pomembno. Je pa tudi priložnost, da se med člani družine uresničuje zakon medsebojne pomoči. Delala je Marija in ob njej in sv. Jožefu se je učil delati tudi Jezus. A neutrudno in stanovitno je moral delati sv. Jožef, da je preskrbel sveto Družino. Ker je bil »glavar svete družine«, je prevzel tudi vso odgovornost pred Bogom. Zaradi te kreposti ga je Cerkev postavila tudi v litanije z vzklikom: »Zgled delavcev, prosi za nas.« Cerkev nas želi spomniti, da se mu priporočamo v molitvi. Z bogoslužnim praznovanjem kaže na sv. Jožefa kot na najsvetlejši zgled delavcev in na zavetnika našega dela. Vsak izmed nas bi moral razumeti, da ni človek zaradi dela, marveč, da je delo zaradi človeka. Ni in ne sme biti v ospredju delo, ampak ljubezen, s katero delo opravljamo. In s tako ljubeznijo je »tesar iz Nazareta« opravljal svoje življenjsko delo v celoti kot poslanstvo.

Naslednji odlomki so zelo pomenljivi zato, ker se v njih omenja sv. Jožef. Na praznik Jožefa delavca pri sveti maši prisluhnemo evangelistu Mateju, ki pripoveduje o Jezusovem prihodu v domači kraj Nazaret (Mt 13,54–58). Ko so ljudje slišali, da je Jezus učil v shodnici, so se zelo čudili njegovi modrosti in so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Zaradi njihove nevere Jezus ni mogel v domačem kraju narediti nobenega čudeža. Berilo pa izbiramo med dvema svetopisemskima odlomkoma: (1Mz 1,26–31; 2,1–3) ali (Kol 3,14–15.17.23–24). Oba odlomka kažeta na pomembno vlogo sv. Jožefa, ki ga je Bog postavil za gospodarja v svoji hiši in za vladarja vsej svoji posesti. Starozavezno berilo (1Mz) poroča o tem, kako in zakaj je Bog človeka ustvaril in ga postavil za gospodarja zemlje. Poklical ga je, naj z lastnim delom in s Stvarnikom sodeluje pri preoblikovanju stvarstva. Apostol Pavel pa nas v pismu Kološanom (3,17) spodbuja, naj bo naše delo služenje Bogu. Vabi nas, naj vse, kar delamo, v besedi ali v dejanju, storimo v imenu Gospoda Jezusa in naj bomo za vse Bogu hvaležni. Gotovo nam je v tem zgled sv. Jožef. Kot tesar »je užival sadove svojega truda«, ob Mariji in Jezusu, bil je srečen in bilo mu je dobro. Tudi psalm med berili, ki blagrujejo človeka: »ki ljubi Gospoda in živi po njegovi volji« (Ps 127,1–2), se upravičeno nanašajo na sv. Jožefa.

Veliko razlogov je, da si sv. Jožefa vzamemo na svoj dom, v službo na delovno mesto in da se mu izročimo. V devetdnevnici, njemu v čast,se mu priporočamo in ga prosimo:»Sveti Jožef, zgled delavcev, prosi za nas! Z lastnimi rokami si s trudom in v potu svojega obraza služil kruh za Marijo in Jezusa. Navdihni nam duha vztrajnosti pri delu, da bi naloge, ki so nam zaupane, vneto, zvesto in veselo izpolnjevali. Da bi delavci po vsem svetu ob tvojem zgledu iskali prave vrednote.« Če si bomo prizadevali, da med nami ponovno pride v veljavo staro redovno geslo: »moli in delaj«, lahko pričakujemo več sadov našega dela.

Zgodba pravi, da je pred leti živel kmet, ki je nosil svojo glavo zelo pokončno. Pošteno se je trudil na svojem polju od jutra do večera. Bil je prepričan in to večkrat javno povedal, da mu ni potrebno prositi Božjega blagoslova. Tistim, ki v molitvah in procesijah prosijo Boga za pomoč, je govoril, da je redno delo že pravi blagoslov. Res je bila njegova žetev obilnejša od drugih, zato bahanja z njegove strani ni bilo ne konca ne kraja. Prodal je svoje žito in ves denar vtaknil v žep. Za uspeh si je privoščil večkratni požirek krepkega žganja. Domov grede še enkrat zakliče zbranim kmetom: Kakor vidite, ne potrebujem Boga, saj sem delo opravil tudi brez njega. Po poti si privošči še preostali požirek, kar ga je ostalo v steklenici. Od zaužite pijače mu postane glava vroča, telo trudno in si ob poti privošči počitek. Leže pod drevo, ki je raslo tik ob deročem potoku, in kmalu zaspi. V spanju se mu sanja, da po njem leze velika grda žaba in mu hoče zlesti v žep. Nehote seže v spanju v žep, zgrabi zvitek denarja, kot da je žaba, ter vrže v deroči potok. Kmalu se prebudi, spomni se čudnih sanj, seže v žep, da ni slučajno žaba še v žepu. Prestrašeno ugotovi, da je ves denar od prodanega žita vrgel v potok. Zastonj je bilo iskanje. Vsa žetev je splavala po vodi! Kaj mu je pomagal ves trud? Vse bahanje je utihnilo.

Legenda nas uči, bodimo raje ponižni kot sv. Jožef in ga prosimo, da bi tudi mi po njegovi priprošnji živeli skromno, a sveto in pravično. Blaženi Slomšek nam priporoča: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo, z Bogom delo dokončaj, pa boš videl sveti raj.« Pri razmišljanju življenja sv. Jožefa lahko ugotovimo, da je bilo vse njegovo delo v življenju zaradi Jezusa in Marije. Vsako delo je z Jezusom začel in z njim končal.

Jože Andrejek

 

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (2)

Sveti Jožef je »Ženin Božje porodnice« (Dei Genetricis sponse). To Jožefovo dostojanstvo je tako veliko in vzvišeno, da ga ni mogoče ustrezno opisati. Sv. Janez Damaščan pravi: »Imenuješ ga Marijinega moža. To je nekaj neizrekljivega in nič višjega ni mogoče reči.« Izmed vseh ustvarjenih bitij ni bilo višjega od Marije. »Nič ji ni enakega, nič se ji ne more primerjati. Kajti vse, kar je, obstaja nad teboj ali pod teboj. Nad teboj je edinole Bog,« vzklika sveti Anzelm. Dostojanstvo Matere Božje je neizmerno. Mož te vzvišene Matere je bil sveti Jožef. Izmed vseh svetih očakov je bil edini, ki ga je Bog imel za vrednega, da se poroči z najčistejšo Devico. Imel je najpopolnejšo ljubezen, ki je bila prvi pogoj za zakon z Božjo materjo Marijo. Zaradi te najpopolnejše ljubezni ga je Bog izbral, da je postal najčistejši ženin ter mož njegove izvoljene in ljubljene hčerke (Pojdite k Jožefu, 48–49).

Sv. Janez Pavel II. v apostolskem pismu »Odrešenikov varuh« zapiše: »'Jožef … je vzel svojo ženo k sebi. A je ni spoznal, dokler ni rodila sina' (Mt 1,24–25). Te besede kažejo tudi na drugačno zakonsko bližino. Višina te bližine ali bolje duhovna mogočnost zedinjenosti in povezanosti med osebama – moža in žene – izvira naposled iz Duha, ki oživlja (prim. Jn 6,63). Jožef, ki je bil pokoren Duhu, je ravno v njem na novo našel vir ljubezni, svoje zakonske ljubezni kot mož. In ta ljubezen je bila večja od tiste ljubezni, ki bi jo pravični mož mogel pričakovati po možnosti svojega človeškega srca« (19). 

»Čisti varuh Device« (Custos pudice Virginis). Sveti Jožef se je povsem izkazal za vrednega te oznake. Z največjo skrbnostjo je varoval Božji zaklad. Varoval je življenje presvete Device, ki mu je bila žena. Ko je izvedel, da je noseča, je ni odslovil, temveč jo je vzel k sebi, kakor mu je naročil Gospodov angel. Jožef pa je obvaroval njeno poštenje, življenje in devištvo, ki ji je bilo najdragocenejši dar. S temi svojimi dejanji si je pridobil milost in naklonjenost pri nebeškem Očetu in svoji nevesti Mariji. Sv. Janez Pavel II. nas spet pouči: »Bogoslužje slavi Marijo, ki 'je z vezjo zakonske in deviške ljubezni povezana z Jožefom, pravičnim možem'. Gre v resnici za dve ljubezni, ki skupaj predstavljata skrivnost Cerkve, device in neveste, ki ima svoj simbol v zakonu Marije in Jožefa. 'Devištvo in neporočenost zaradi Božjega kraljestva nista v nikakršnem nasprotju z visokim dostojanstvom zakona, ampak ga predpostavljata in potrjujeta. Zakon in devištvo sta dva načina, kako ponazarjamo in živimo skrivnost zaveze Boga z njegovim ljudstvom,' ene same življenjske skupnosti med Bogom in ljudmi« (Odrešenikov varuh, 20).

»Rednik Sinu Božjega« (Filii Dei nutricie). Sveta Cerkev ni mogla lepše proslaviti svetega Jožefa kakor s tem, da mu je v litanijah dala ta naslov. V slovenščini lepo rečemo tudi »krušni oče«. Pomislimo, da »Betlehem« pomeni »hiša kruha«. Betlehem je Davidovo mesto, iz katerega izhaja Jožefov rod in v katerem je rojen Jezus Kristus, Božji Sin, »pravi kruh, ki je prišel iz nebes«. Jožef »je hranil tistega, ki naj bi ga verniki jedli kot kruh večnega življenja«. Ni bil Jezusov pravi telesni oče, toda od nebeškega Očeta je prejel očetovsko oblast. Po Božjem naročilu je Jezusu zakonito podelil ime in nato skrbel zanj z ljubeznijo. Zato so ga ljudje po pravici imenovali za očeta Jezusa Kristusa: »Jezus, Jožefov sin iz Nazareta« (prim. Jn 1,45). Ob tem naj bi pomislili, da so tudi starši, čeprav roditelji, vendar hkrati samo posredniki, oskrbniki in varuhi življenja. Edini izvir in darovalec življenja je Bog Oče, »po katerem se imenuje vsako očetovstvo v nebesih in na zemlji« (Ef 3,15). Gospod nas uči: »Eden je vaš oče, ta, ki je v nebesih« (Mt 23,9). Sveti Jožef je opravljal najvažnejšo in najveličastnejšo službo na svetu, ki je ni bil vreden in ne zmožen nobeden izmed drugih velikih ljudi tistega časa. Izmed množice mož je Bog za tako vzvišeno nalogo izbral ubogega, nepoznanega in ponižnega nazareškega tesarja. Samo njemu je dovolil, da ima Jezusa stalno poleg sebe kot svojega sina. Zato je sv. Jožef najboljši zgled in priprošnjik v vseh družinskih in tudi gospodarskih zadevah.

Anton Štrukelj

 

1. Češčenje sv. Jožefa v zgodovini in danes

Božji služabnik Anton Strle v opisu slovesnega praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, v Letu svetnikov pregledno prikaže, kako se je v Cerkvi češčenje sv. Jožefa vedno bolj uveljavljalo: »Na slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v l. 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben; češčenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.«

Etnologinja dr. Zmaga Kumer je po svojih raziskavah napisala »Podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi«. Najprej poudari, da je »Slovenija bogata dežela, kar se odraža v naravnih lepotah, kulturi in umetnosti, pa tudi v ljudskem izročilu, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša domovina posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila – katerega množino nam zavidajo veliki narodi –, si ne moremo predstavljati brez nabožnih in legendarnih pesmi.« Nato predstavi podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi. »Krušni oče Jezusa Kristusa nastopa v evangeliju samo ob petih priložnostih … Moral je biti zelo zadržan, skromen in molčeč, saj ni sporočena niti ena njegovih besed. Tudi v naši ljudski pesmi je tak. Kadar je treba, zna biti dejaven, Mariji obziren, nežen mož in vedno naredi, kar je v danem trenutku božja volja.« V nadaljevanju odkrivamo bogastvo našega pesemskega izročila, ki opeva Jožefove vrline. Ni čudno, da je tudi duhovnik in skladatelj prof. Matija Tomc uglasbil kantato »Slovenski božič« ob teh častitljivih starodavnih besedilih.

Večja duhovna središča v Sloveniji, posvečena svetemu Jožefu

1.                  Duhovno središče svetega Jožefa – Poljane Ljubljana

2.                  Župnija svetega Jožefa – Maribor

3. Cerkev svetega Jožefa – Celje

4. Župnija svetega Jožefa – Vir pri Domžalah

5. Župnija svetega Jožefa – Ivančna Gorica

6. Župnija svetega Jožefa Delavca – Idrija

Češčenje sv. Jožefa se je okrepilo v srednjem in novem veku. Hkrati je bila njegova vloga osvetljena teološko. Johannes Gerson (1363–1429), kancler pariške univerze, je na zasedanju koncila v Konstanci 8. septembra 1416 predlagal, da bi sv. Jožefa razglasili za zavetnika katoliške Cerkve. Gerson je moral pred svojim nasprotnikom, nasilnim burgundskim vojvodom, pobegniti na Tirolsko in je v Rattenbergu 27. julija 1418 dokončal svojo pesnitev v čast sv. Jožefu, imenovano »Josephina«, ki šteje 3000 verzov. Poleg tega učenjaka so češčenje sv. Jožefa zelo pospeševali sv. Bernard iz Clairvauxa, sv. Bernardin Sienski in mistikinje: sv. Gertruda (Jedrt) iz Helfte, sv. Brigita Švedska (božično videnje) in sv. Terezija Avilska. Nekaj besedil slednje je v nadaljevanju. Omeniti je treba tudi sv. Frančiška Saleškega, sv. Johna Henryja Newmana in bl. Karla de Foucaulda ter nekatere zgledne kristjane.

Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je nekoč v pismu prijatelju pripomnil: »To, kar me trenutno posebno zaposluje, je ta veliki in nekoliko skrivnostni lik svetega Jožefa. Ljudje iz tako imenovanih boljših krogov se že ob omembi njegovega imena nasmehnejo. Sveti Jožef je bil hkrati delavec in plemič (...) Koliko protislovnega je pač na tem liku! Je zavetnik poročenih in hkrati družinskih očetov, zavetnik laikov in kontemplativnih redovnikov, zavetnik duhovnikov kakor zaposlenih v poklicih (...) Tukaj v Nazaretu so samo trije ubogi ljudje, ki se ljubijo, in ti trije bodo spremenili obličje zemlje.«

Navedimo še »Molitev k svetemu Jožefu« sv. Janeza Henrika Newmana: »O Bog, ki si v neizrekljivi previdnosti blaženega Jožefa milostno izvolil za ženina svoje presvete Matere, daj nam, te prosimo, da bomo njega, ki ga za varuha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika v nebesih. – Sveti Jožef, pomagaj mi postati tako iskren in čist, da bo prijateljsko oko brez strahu in skrbi gledalo v moje srce, kakor sta Jezus in Marija gledala v tvoje. Izprosi mi milost svete preprostosti in ljubezni, da se bom tebe ter Marije in Jezusa oklepal predvsem z ljubeznijo, kakor si ti ljubil Jezusa in Marijo. Pomagaj mi, da ti postanem podoben v čistosti, preprostosti in pobožnosti. Amen.«

Bl. Karl de Foucauld piše svojemu prijatelju tolažilne besede: »Ne skrbi zase, ker si sam, brez prijatelja, brez duhovne opore; jaz ne trpim zaradi te osamljenosti, imamo jo za zelo prijetno. Imam Najsvetejše, najboljšega vseh prijateljev, s katerim morem govoriti noč in dan; imam sveto Devico in svetega Jožefa, imam vse svetnike: srečen sem in nič mi ne manjka.«

Pojdite k Jožefu! Ite ad Joseph! Ta nasvet nam torej poleg cerkvenega učiteljstva številnih papežev dajejo mnogi svetniki in zgledni kristjani. Temu je treba dodati vedno večje zanimanje za »jožefologijo« tudi med teologi. Leta 2005 je bil v marijanskem romarskem kraju Kevelaer mednarodni kongres o sv. Jožefu. Poleg referatov na tem kongresu je pomemben zlasti članek, ki ga je objavil Johannes Stöhr, s številnimi podatki in seznamom slovstva o svetem Jožefu.

Anton Štrukelj

 

»POJDITE K JOŽEFU« (2) 1. Navodila apostolske penitenciarije za Jožefovo leto

Odlok apostolske penitenciarije podeljuje posebne odpustke za vse »leto sv. Jožefa«, do 8. decembra 2021. Na kratko nas spomni na splošne pogoje za popolni odpustek (vseh kazni za greh): zakramentalna spoved, evharistično obhajilo, molitev po namenu svetega očeta in notranja nenavezanost na katerikoli greh. Omenjene so te možnosti za pridobitev popolnega odpustka:

 

* Vsaj tridesetminutno premišljevanje Gospodove molitve Oče naš.

* Vsaj enodnevne duhovne vaje, kjer je predvideno eno premišljevanje o sv. Jožefu.

* Eno delo telesnega ali duhovnega usmiljenja po zgledu sv. Jožefa.

* Molitev rožnega venca v družinah. Za Jožefovo leto je na novo priporočeno, naj zaročenci molijo rožni venec.

* Varstvu sv. Jožefa priporočati delo.

* Prositi sv. Jožefa, da delavci najdejo zaposlitev; delo naj se opravlja dostojno.

* Litanije sv. Jožefa ali akathistos v čast sv. Jožefu. Litanije je papež Pij X. odobril leta 1909.

* Molitev cerkveno odobrene molitve, npr. »K tebi, o sveti Jožef«.

* Maše v čast sv. Jožefu, zlasti na slovesni praznik 19. marca in ob spominu 1. maja ter ob sredah, ker je ta dan posvečen njemu.

* V sedanji stiski in vselej naj zlasti starejši, bolni in umirajoči častijo sv. Jožefa, upanje bolnikov in zavetnika umirajočih. Duhovniki naj krepčajo bolne s svetimi zakramenti.