1. Češčenje sv. Jožefa v zgodovini in danes

Božji služabnik Anton Strle v opisu slovesnega praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, v Letu svetnikov pregledno prikaže, kako se je v Cerkvi češčenje sv. Jožefa vedno bolj uveljavljalo: »Na slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v l. 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben; češčenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.«

Etnologinja dr. Zmaga Kumer je po svojih raziskavah napisala »Podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi«. Najprej poudari, da je »Slovenija bogata dežela, kar se odraža v naravnih lepotah, kulturi in umetnosti, pa tudi v ljudskem izročilu, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša domovina posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila – katerega množino nam zavidajo veliki narodi –, si ne moremo predstavljati brez nabožnih in legendarnih pesmi.« Nato predstavi podobo sv. Jožefa v slovenski ljudski pesmi. »Krušni oče Jezusa Kristusa nastopa v evangeliju samo ob petih priložnostih … Moral je biti zelo zadržan, skromen in molčeč, saj ni sporočena niti ena njegovih besed. Tudi v naši ljudski pesmi je tak. Kadar je treba, zna biti dejaven, Mariji obziren, nežen mož in vedno naredi, kar je v danem trenutku božja volja.« V nadaljevanju odkrivamo bogastvo našega pesemskega izročila, ki opeva Jožefove vrline. Ni čudno, da je tudi duhovnik in skladatelj prof. Matija Tomc uglasbil kantato »Slovenski božič« ob teh častitljivih starodavnih besedilih.

Večja duhovna središča v Sloveniji, posvečena svetemu Jožefu

1.                  Duhovno središče svetega Jožefa – Poljane Ljubljana

2.                  Župnija svetega Jožefa – Maribor

3. Cerkev svetega Jožefa – Celje

4. Župnija svetega Jožefa – Vir pri Domžalah

5. Župnija svetega Jožefa – Ivančna Gorica

6. Župnija svetega Jožefa Delavca – Idrija

Češčenje sv. Jožefa se je okrepilo v srednjem in novem veku. Hkrati je bila njegova vloga osvetljena teološko. Johannes Gerson (1363–1429), kancler pariške univerze, je na zasedanju koncila v Konstanci 8. septembra 1416 predlagal, da bi sv. Jožefa razglasili za zavetnika katoliške Cerkve. Gerson je moral pred svojim nasprotnikom, nasilnim burgundskim vojvodom, pobegniti na Tirolsko in je v Rattenbergu 27. julija 1418 dokončal svojo pesnitev v čast sv. Jožefu, imenovano »Josephina«, ki šteje 3000 verzov. Poleg tega učenjaka so češčenje sv. Jožefa zelo pospeševali sv. Bernard iz Clairvauxa, sv. Bernardin Sienski in mistikinje: sv. Gertruda (Jedrt) iz Helfte, sv. Brigita Švedska (božično videnje) in sv. Terezija Avilska. Nekaj besedil slednje je v nadaljevanju. Omeniti je treba tudi sv. Frančiška Saleškega, sv. Johna Henryja Newmana in bl. Karla de Foucaulda ter nekatere zgledne kristjane.

Francoski pisatelj Paul Claudel (1868–1955) je nekoč v pismu prijatelju pripomnil: »To, kar me trenutno posebno zaposluje, je ta veliki in nekoliko skrivnostni lik svetega Jožefa. Ljudje iz tako imenovanih boljših krogov se že ob omembi njegovega imena nasmehnejo. Sveti Jožef je bil hkrati delavec in plemič (...) Koliko protislovnega je pač na tem liku! Je zavetnik poročenih in hkrati družinskih očetov, zavetnik laikov in kontemplativnih redovnikov, zavetnik duhovnikov kakor zaposlenih v poklicih (...) Tukaj v Nazaretu so samo trije ubogi ljudje, ki se ljubijo, in ti trije bodo spremenili obličje zemlje.«

Navedimo še »Molitev k svetemu Jožefu« sv. Janeza Henrika Newmana: »O Bog, ki si v neizrekljivi previdnosti blaženega Jožefa milostno izvolil za ženina svoje presvete Matere, daj nam, te prosimo, da bomo njega, ki ga za varuha častimo na zemlji, imeli za priprošnjika v nebesih. – Sveti Jožef, pomagaj mi postati tako iskren in čist, da bo prijateljsko oko brez strahu in skrbi gledalo v moje srce, kakor sta Jezus in Marija gledala v tvoje. Izprosi mi milost svete preprostosti in ljubezni, da se bom tebe ter Marije in Jezusa oklepal predvsem z ljubeznijo, kakor si ti ljubil Jezusa in Marijo. Pomagaj mi, da ti postanem podoben v čistosti, preprostosti in pobožnosti. Amen.«

Bl. Karl de Foucauld piše svojemu prijatelju tolažilne besede: »Ne skrbi zase, ker si sam, brez prijatelja, brez duhovne opore; jaz ne trpim zaradi te osamljenosti, imamo jo za zelo prijetno. Imam Najsvetejše, najboljšega vseh prijateljev, s katerim morem govoriti noč in dan; imam sveto Devico in svetega Jožefa, imam vse svetnike: srečen sem in nič mi ne manjka.«

Pojdite k Jožefu! Ite ad Joseph! Ta nasvet nam torej poleg cerkvenega učiteljstva številnih papežev dajejo mnogi svetniki in zgledni kristjani. Temu je treba dodati vedno večje zanimanje za »jožefologijo« tudi med teologi. Leta 2005 je bil v marijanskem romarskem kraju Kevelaer mednarodni kongres o sv. Jožefu. Poleg referatov na tem kongresu je pomemben zlasti članek, ki ga je objavil Johannes Stöhr, s številnimi podatki in seznamom slovstva o svetem Jožefu.

Anton Štrukelj

 

»POJDITE K JOŽEFU« (2) 1. Navodila apostolske penitenciarije za Jožefovo leto

Odlok apostolske penitenciarije podeljuje posebne odpustke za vse »leto sv. Jožefa«, do 8. decembra 2021. Na kratko nas spomni na splošne pogoje za popolni odpustek (vseh kazni za greh): zakramentalna spoved, evharistično obhajilo, molitev po namenu svetega očeta in notranja nenavezanost na katerikoli greh. Omenjene so te možnosti za pridobitev popolnega odpustka:

 

* Vsaj tridesetminutno premišljevanje Gospodove molitve Oče naš.

* Vsaj enodnevne duhovne vaje, kjer je predvideno eno premišljevanje o sv. Jožefu.

* Eno delo telesnega ali duhovnega usmiljenja po zgledu sv. Jožefa.

* Molitev rožnega venca v družinah. Za Jožefovo leto je na novo priporočeno, naj zaročenci molijo rožni venec.

* Varstvu sv. Jožefa priporočati delo.

* Prositi sv. Jožefa, da delavci najdejo zaposlitev; delo naj se opravlja dostojno.

* Litanije sv. Jožefa ali akathistos v čast sv. Jožefu. Litanije je papež Pij X. odobril leta 1909.

* Molitev cerkveno odobrene molitve, npr. »K tebi, o sveti Jožef«.

* Maše v čast sv. Jožefu, zlasti na slovesni praznik 19. marca in ob spominu 1. maja ter ob sredah, ker je ta dan posvečen njemu.

* V sedanji stiski in vselej naj zlasti starejši, bolni in umirajoči častijo sv. Jožefa, upanje bolnikov in zavetnika umirajočih. Duhovniki naj krepčajo bolne s svetimi zakramenti.

 

 

POJDITE K JOŽEFU PRAZNIK SV. JOŽEFA (2) Svetost edinstvenega Kristusovega »spoznavalca«

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov »rednik« ali »krušni oče«) ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Če namreč Bog koga izbere za posebno odlično nalogo, mu podeli tudi milosti, ki tej nalogi ustrezajo. In katera naloga bi se —razen Marijinega, božjega materinstva - po svoji vzvišenosti mogla primerjati z vlogo, ki je bila po redu odrešenja namenjena sv. Jožefu? Kdo je bil dalje v tako tesni zvezi s Kristusom, ki je izvir vseh milosti in vse svetosti, in kdo je bil bližji Mariji, srednici vseh milosti, kakor sv. Jožef? Pomisliti je tudi treba, da popolnost in svetost obstojita v ljubezni do Boga. Sv. Jožef pa je učlovečenega božjega Sina kot svojega varovanca in rejenca ljubil tako rekoč kot svojega sina, in sicer z globoko in požrtvovalno ljubeznijo, Podobno oni, ki jo je Marija imela do svojega otroka. Ker pa se mera posvečujoče milosti meri predvsem po stopnji ljubezni do Boga, smemo sklepati, da je Bog Jožefa ljubil in ga obdaril z večjo ljubeznijo kakor kogarkoli razen Marije. Tudi Kristus sam gotovo ni takoj za Marijo ljubil nobenega človeka s tako veliko in s tako posvečevalno ljubeznijo kakor prav sv. Jožefa, svojega krušnega očeta, varuha in skrbnika. In razen tega je sv. Jožef imel stalno pred očmi najvzvišenejši zgled svetega Marijinega in Jezusovega življenja. Nihče ni bil tako dolgo časa v najvišji in najboljši šoli duhovnega življenja. Sv. Bernardin Sienski po pravici pravi: »Neskončna Zveličarjeva svetost in neizmerna svetost Marijina sta se tako rekoč morali razlivati na sv. Jožefa.«

Mnogi teologi izrečno trdijo, da je bil sv. Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kakor sv. Janez Krstnik in kakor so bili apostoli po Jezusovem vstajenju.

Bitna svetost, obstoječa v posvečujoči milosti, se pri odraslem človeku nujno uveljavlja tudi na ravni njegovega celotnega nravnega življenja. Iz podatkov sv. pisma (Mt 1,19; 2,29; Lk 1,24; 13 sl.), čeprav so pičli, vidimo, da je sv. Jožefa v tem oziru odlikovala močna vera, popolna pokorščina božji volji, modra premišljenost in ponižnost. Značilna za njegovo svetost pa je zlasti junaška, docela nesebična zvestoba v zakrivanju skrivnosti učlovečene božje Besede, v čuvanju Marijinega devištva ter v varstvu in skrbi za Jezusa v njegovi otroški dobi.

Medtem ko so bili Janez Krstnik in apostoli poklicani k temu, da Kristusa razodevajo, pa naj bi sv. Jožef na primeren način zakrival skrivnost učlovečene Besede. Z junaškim pozabljenjem nase naj bi sv. Jožef varoval Marijino devištvo, branil. Jezusa v njegovi detinski dobi pred nevarnostmi in stiskami ter skrbel zanj in molče ohranjeval v svojem srcu tajnost Boga Očeta in je nikomur ne razodel v tistem času, ko je bil ves Izrael prežet s pričakovanjem Mesija. Zdaj razumemo tudi, zakaj je sv. Jožef moral »ostati v temi«, tako v svojem življenju na zemlji kakor tudi še dolgo časa po smrti. V javnem češčenju Cerkve ga najdemo šele, kakor smo že videli, ko se je globoko zakoreninila verska skrivnost o učlovečenju in o Marijinem deviškem materinstvu. Sledovi češčenja sv. Jožefa so sicer že vidni pri cerkvenih očetih, na primer pri sv. Avguštinu, -vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega, pred Bogom največjega »spoznavalca«, tega tihega, požrtvovalnega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda »spoznavalec«) v Cerkvi bolj in bolj uveljavljala. Papež Gregorij XV. je 1621 ukazal, naj se god Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Končno je v bogoslužju dobil prvo mesto za Marijo.

dr. Anton Strle

 

Vojne šmarnice v Judenburgu leta 1916

V Judenburgu , mestu na avstrijskem Štajerskem, je bilo med 1. svetovno vojno v tamkajšnjih vojašnicah na usposabljanju tudi mnogo slovenskih fantov. Od doma so prišli z vero v srcu in polni plemenitih idealov. Toda v tujem svetu, ob grozotah vojne, so mnogi otopeli. Tako se je godilo tudi fantom, ki so bili v Judenburgu maja leta 1916. Skupina petih vojakov pa je zahrepenela, da bi doživljali Marijin mesec tako, kot so bili navajeni doma. Zato so vsak večer odšli v bližnjo cerkev, kjer so potekale šmarnice v nemškem jeziku. Potem pa so iz Ljubljane dobili knjigo slovenskih šmarnic pod naslovom Kraljica vojnih trum, ki jo je spisal Josip Jerše. Uvod je bil napisan v dveh različicah: prva za vojne razmere in druga v upanju, da bo maja že konec vojne. Žal je bilo piščevo upanje preuranjeno. Fantje v Judenburgu so torej po končanih nemških šmarnicah brali pri Marijinem oltarju še slovenske. Sami so izdelali suho cvetje in ga zvili v venec ter ga okrasili s slovenskim trakom. Ko se je to razvedelo po vojašnici, se jim je kmalu pridružilo veliko rojakov. Vsak dan jih je bilo več. Med njimi je bil tudi naš rojak iz Znojil, poznejši dolgoletni župnik v Šmihelu Alojzij Zupanc, ki je predlagal, da bi srečanje zaključili s petjem Marijinih pesmi. Vse grdo, kar so čez dan slišali in doživeli v vojašnici, je bilo pozabljeno. Zadnji večer šmarnic so se prav težko poslovili od Marijinega oltarja. Sklenili so, da bodo s pobožnostjo nadaljevali tudi v juniju. Iz Ljubljane so naročili sliko Srca Jezusovega, ki so ji naredili lep okvir. Ves junij so se zbirali pred njo. Ko so zapustili Judenburg, so sliko odnesli na Brezje k Mariji Pomagaj, kjer jo je najbrž mogoče videti še danes.

Valerija Ravbar po zapisu v Bogoljubu 1918, št. 6

 

Rojstvo šmarnic pri nas

Mesec maj je že od 16. stoletja posvečen Devici Mariji. V 18. stoletju so v Rimu ves mesec imeli ljudsko pobožnost, ki se je kmalu razširila po Evropi, Slovenijo pa je dosegla v 19. stoletju. Nekakšno uradno leto rojstva šmarnic pri nas je leto 1855, ko je Janez Volčič (1825–1887), tedaj kaplan v Horjulu, izdal prvo slovensko knjižico premišljevanj z naslovom »Šmarnice Mariji, naši Materi darovane«. Že leta 1842 je Davorin Trstenjak iz francoščine prevedel 31 premišljevanj z naslovom »Mesec Marije«. Bogoslovec Jernej Lenček je zaslužen, da so ljubljanski bogoslovci leta 1851 prvič obhajali majsko pobožnost, ki se je naslednja leta razširila k redovnikom. Ime »šmarnice« pa je uvedel Janez Volčič. Zelo hitro se je udomačilo, četudi so imeli že prej druga lepa poimenovanja npr. »majnice«. Šmarnica – belo cvetoča in lepo dišeča cvetlica, s katero so v maju krasili Marijine oltarje – pomeni nekaj, kar je Marijinega, nekaj, kar ljudstvo naziva Marijino ali Šmarno. Šmarnice so torej Marijine cvetke in hkrati Marijina majniška pobožnost.

Valerija Ravbar