POJDITE K JOŽEFU PRAZNIK SV. JOŽEFA (2) Svetost edinstvenega Kristusovega »spoznavalca«

Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov »rednik« ali »krušni oče«) ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Če namreč Bog koga izbere za posebno odlično nalogo, mu podeli tudi milosti, ki tej nalogi ustrezajo. In katera naloga bi se —razen Marijinega, božjega materinstva - po svoji vzvišenosti mogla primerjati z vlogo, ki je bila po redu odrešenja namenjena sv. Jožefu? Kdo je bil dalje v tako tesni zvezi s Kristusom, ki je izvir vseh milosti in vse svetosti, in kdo je bil bližji Mariji, srednici vseh milosti, kakor sv. Jožef? Pomisliti je tudi treba, da popolnost in svetost obstojita v ljubezni do Boga. Sv. Jožef pa je učlovečenega božjega Sina kot svojega varovanca in rejenca ljubil tako rekoč kot svojega sina, in sicer z globoko in požrtvovalno ljubeznijo, Podobno oni, ki jo je Marija imela do svojega otroka. Ker pa se mera posvečujoče milosti meri predvsem po stopnji ljubezni do Boga, smemo sklepati, da je Bog Jožefa ljubil in ga obdaril z večjo ljubeznijo kakor kogarkoli razen Marije. Tudi Kristus sam gotovo ni takoj za Marijo ljubil nobenega človeka s tako veliko in s tako posvečevalno ljubeznijo kakor prav sv. Jožefa, svojega krušnega očeta, varuha in skrbnika. In razen tega je sv. Jožef imel stalno pred očmi najvzvišenejši zgled svetega Marijinega in Jezusovega življenja. Nihče ni bil tako dolgo časa v najvišji in najboljši šoli duhovnega življenja. Sv. Bernardin Sienski po pravici pravi: »Neskončna Zveličarjeva svetost in neizmerna svetost Marijina sta se tako rekoč morali razlivati na sv. Jožefa.«

Mnogi teologi izrečno trdijo, da je bil sv. Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kakor sv. Janez Krstnik in kakor so bili apostoli po Jezusovem vstajenju.

Bitna svetost, obstoječa v posvečujoči milosti, se pri odraslem človeku nujno uveljavlja tudi na ravni njegovega celotnega nravnega življenja. Iz podatkov sv. pisma (Mt 1,19; 2,29; Lk 1,24; 13 sl.), čeprav so pičli, vidimo, da je sv. Jožefa v tem oziru odlikovala močna vera, popolna pokorščina božji volji, modra premišljenost in ponižnost. Značilna za njegovo svetost pa je zlasti junaška, docela nesebična zvestoba v zakrivanju skrivnosti učlovečene božje Besede, v čuvanju Marijinega devištva ter v varstvu in skrbi za Jezusa v njegovi otroški dobi.

Medtem ko so bili Janez Krstnik in apostoli poklicani k temu, da Kristusa razodevajo, pa naj bi sv. Jožef na primeren način zakrival skrivnost učlovečene Besede. Z junaškim pozabljenjem nase naj bi sv. Jožef varoval Marijino devištvo, branil. Jezusa v njegovi detinski dobi pred nevarnostmi in stiskami ter skrbel zanj in molče ohranjeval v svojem srcu tajnost Boga Očeta in je nikomur ne razodel v tistem času, ko je bil ves Izrael prežet s pričakovanjem Mesija. Zdaj razumemo tudi, zakaj je sv. Jožef moral »ostati v temi«, tako v svojem življenju na zemlji kakor tudi še dolgo časa po smrti. V javnem češčenju Cerkve ga najdemo šele, kakor smo že videli, ko se je globoko zakoreninila verska skrivnost o učlovečenju in o Marijinem deviškem materinstvu. Sledovi češčenja sv. Jožefa so sicer že vidni pri cerkvenih očetih, na primer pri sv. Avguštinu, -vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega, pred Bogom največjega »spoznavalca«, tega tihega, požrtvovalnega, junaško ponižnega pričevalca za Kristusa (to pomeni beseda »spoznavalec«) v Cerkvi bolj in bolj uveljavljala. Papež Gregorij XV. je 1621 ukazal, naj se god Jožefa obhaja kot zapovedan praznik. Končno je v bogoslužju dobil prvo mesto za Marijo.

dr. Anton Strle

 

Vojne šmarnice v Judenburgu leta 1916

V Judenburgu , mestu na avstrijskem Štajerskem, je bilo med 1. svetovno vojno v tamkajšnjih vojašnicah na usposabljanju tudi mnogo slovenskih fantov. Od doma so prišli z vero v srcu in polni plemenitih idealov. Toda v tujem svetu, ob grozotah vojne, so mnogi otopeli. Tako se je godilo tudi fantom, ki so bili v Judenburgu maja leta 1916. Skupina petih vojakov pa je zahrepenela, da bi doživljali Marijin mesec tako, kot so bili navajeni doma. Zato so vsak večer odšli v bližnjo cerkev, kjer so potekale šmarnice v nemškem jeziku. Potem pa so iz Ljubljane dobili knjigo slovenskih šmarnic pod naslovom Kraljica vojnih trum, ki jo je spisal Josip Jerše. Uvod je bil napisan v dveh različicah: prva za vojne razmere in druga v upanju, da bo maja že konec vojne. Žal je bilo piščevo upanje preuranjeno. Fantje v Judenburgu so torej po končanih nemških šmarnicah brali pri Marijinem oltarju še slovenske. Sami so izdelali suho cvetje in ga zvili v venec ter ga okrasili s slovenskim trakom. Ko se je to razvedelo po vojašnici, se jim je kmalu pridružilo veliko rojakov. Vsak dan jih je bilo več. Med njimi je bil tudi naš rojak iz Znojil, poznejši dolgoletni župnik v Šmihelu Alojzij Zupanc, ki je predlagal, da bi srečanje zaključili s petjem Marijinih pesmi. Vse grdo, kar so čez dan slišali in doživeli v vojašnici, je bilo pozabljeno. Zadnji večer šmarnic so se prav težko poslovili od Marijinega oltarja. Sklenili so, da bodo s pobožnostjo nadaljevali tudi v juniju. Iz Ljubljane so naročili sliko Srca Jezusovega, ki so ji naredili lep okvir. Ves junij so se zbirali pred njo. Ko so zapustili Judenburg, so sliko odnesli na Brezje k Mariji Pomagaj, kjer jo je najbrž mogoče videti še danes.

Valerija Ravbar po zapisu v Bogoljubu 1918, št. 6

 

Rojstvo šmarnic pri nas

Mesec maj je že od 16. stoletja posvečen Devici Mariji. V 18. stoletju so v Rimu ves mesec imeli ljudsko pobožnost, ki se je kmalu razširila po Evropi, Slovenijo pa je dosegla v 19. stoletju. Nekakšno uradno leto rojstva šmarnic pri nas je leto 1855, ko je Janez Volčič (1825–1887), tedaj kaplan v Horjulu, izdal prvo slovensko knjižico premišljevanj z naslovom »Šmarnice Mariji, naši Materi darovane«. Že leta 1842 je Davorin Trstenjak iz francoščine prevedel 31 premišljevanj z naslovom »Mesec Marije«. Bogoslovec Jernej Lenček je zaslužen, da so ljubljanski bogoslovci leta 1851 prvič obhajali majsko pobožnost, ki se je naslednja leta razširila k redovnikom. Ime »šmarnice« pa je uvedel Janez Volčič. Zelo hitro se je udomačilo, četudi so imeli že prej druga lepa poimenovanja npr. »majnice«. Šmarnica – belo cvetoča in lepo dišeča cvetlica, s katero so v maju krasili Marijine oltarje – pomeni nekaj, kar je Marijinega, nekaj, kar ljudstvo naziva Marijino ali Šmarno. Šmarnice so torej Marijine cvetke in hkrati Marijina majniška pobožnost.

Valerija Ravbar

 

PO MARIJI K JEZUSU »Jaz sem otrok Marijin.«

Naše cerkve so vedno bolj prazne, Marijina romarska svetišča pa vedno bolj privlačijo ljudi. Mati Marija je srednica vseh milosti. Po njej je prišel Jezus na svet. Po njej prihaja tudi danes. Po Mariji k Jezusu! velja še posebej danes. Ljudje potrebujemo Mater Marijo. Jezus je s tem računal in to upošteval. 

»Glej, tvoj sin!« je rekel v uri svojega največjega trpljenja na križu svoji materi, ki je z njim pod križem sotrpela in sočustvovala. Apostolu Janezu pa je dejal: »Glej, tvoja mati!« Janez je bil zastopnik nas vseh. Z Janezom tudi mi sprejemamo Marijo na svoj dom. S sv. krstom se je ta povezanost z Božjo Materjo še stopnjevala.

Angel Gabrijel ji je posredoval ponudbo iz nebes, da postane Božja mati. Ona je to ponudbo sprejela kot ponižna Gospodova dekla. V svoj 'da' je vključila in vnaprej sprejela vse daritve, tudi kalvarijsko, čeprav ji ni bilo vse jasno. Vse življenje je usmerila na Sina in po njem na Očeta. Bila je kot živ ogenj, ki vedno gori. V Nazaretu je bila Jezusova učiteljica, hkrati pa je bila njegova učljiva učenka. Ni bila Božja mati samo po telesu ampak z vsem svojim bitjem, z vso materinsko ljubeznijo, ki jo je s pomočjo Svetega Duha premogla. Jezus, ki je nam postal podoben v vsem, razen v grehu, se je dal od Marije in sv. Jožefa poučevati in vzgajati. Hkrati je bil učitelj obeh.

Tudi naša naloga je, da Jezusa prinašamo svetu. Čim bliže bomo Mariji, tem bliže bomo tudi Svetemu Duhu, ki je tako močno deloval v njej že od vsega začetka. Prinašanje Jezusa svetu je nekaj marijanskega. Marija se je pri tem imela za služabnico. S tem je v sebi napravila prostor Jezusu in Svetemu Duhu. S tem je tudi zgled za nas, ki zastopamo Jezusa in moramo biti čim bolj prežeti s Svetim Duhom. Smo učitelji in vzgojitelji. To ne velja le za duhovnike, ampak tudi za laike. V povezanosti z Marijo nam bo to najbolje uspevalo. Ko je bila prva in najboljša Jezusova učenka, je tudi nam pokazala, da se moramo vse življenje učiti in vzgajati, kar je vseživljenjska kateheza.

Ko je Karel Wojtyła, poznejši papež Janez Pavel II., nastopil službo krakovskega nadškofa, je dejal duhovnikom: »Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.« Kot papež je ob 1950-letnem spominu na izvršitev našega odrešenja začel posebno pismo z vzklikom: »Odprite vrata Odrešeniku!« Božji služabnik Anton Strle je dostavil, da ob vzkliku »Odprite vrata Odrešeniku!« slišimo odmev: »Zato pa odprite srca Mariji!« Po Mariji k Jezusu!

Ko je papež Benedikt XVI. še kot prefekt Kongregacije za nauk vere leta 2000 razlagal tretjo fatimsko skrivnost, se je dotaknil tudi Marijine napovedi: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo.« Rekel je, da je ta stavek ena od ključnih besed fatimske skrivnosti in da je po pravici postal slaven.

Papež sv. Janez Pavel II. je preroško napovedal: “Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.” K tej zmagi lahko nekaj prispeva vsak izmed nas.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski takole utemeljuje pomen tesne povezanosti z Devico Marijo za rast v svetosti in uspešnost pri apostolatu: »Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar je bilo in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje stvari v poslednjih časih. Njej je pridržano oblikovanje in vzgoja velikih svetnikov, ki bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta enkratna in čudodelna Devica more namreč v zvezi s Svetim Duhom povzročiti posebne in izredne stvari.

Kadar Sveti Duh, njen Ženin, najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči tej duši, in sicer toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi Nevesti.

Eden glavnih vzrokov, da Sveti Duh sedaj ne dela v dušah velikih čudežev, je, ker té niso dovolj tesno združene z njegovo zvesto in nerazdružljivo Nevesto. Pravim, nerazdružljivo Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna Ljubezen Očetova in Sinova, zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa Kristusa v dušah, je nikdar ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in rodovitna« (Pp 35 s).

Pomislimo, kako so kar po vrsti marijansko usmerjeni zadnji papeži. Spomnimo se le na Frančiška, ki ne napravi nobenega večjega romanja, ne da bi ga prej z obiskom bazilike Marije Velike izročil Materi Božji in se po vrnitvi njej zahvalil.

p. Anton

 

SKRIVNOST KRIŽA (5) Križ pokorščine (1)

Pokorščina - kdo bi bil danes še pokoren? Ali ni to ostanek mračnega srednjega veka, ko so bili ljudje še nazadnjaški? Tako bi se spraševali današnji moderni in razsvetljeni ljudje. Toda ali je resnica, kar mislijo, ali pa le samoprevara, ki jim pomaga vztrajati v njihovi domišljavosti in anarhiji?

Vsaka družba mora delovati po določenih predpisih in zakonih, ki jih sprejme in uzakoni. Ti zakoni so postavljeni zato, da je družba bolj stabilna in urejena. Zakone potrdi najvišje zakonodajno telo, izvršna oblast pa je postavljena, da bedi nad tem, kako se zakoni uresničujejo in spoštujejo. Vsak človek ve, da je potrebno imeti določena pravila, saj le-ta pomagajo urediti življenje v družbi in tudi lastno življenje. Seveda so vsi predpisi in določbe taki, da nas vsaj nekoliko omejujejo. Iz tega sledi, da nekaj smem narediti, druge stvari pa ne. So dejanja, ki so v skladu s predpisi družbe, in dejanja, ki jih ne smem narediti, ker posegajo v pravice drugih ali bližnjega celo ogrožajo. Zato je zakonom treba biti pokoren in jih spoštovati, ker tako tudi moje življenje postane bolj urejeno.

Pokorščina državnim zakonom človeka vodi v mirno, urejeno življenje. Če jih spolnjuje, je v pravem odnosu do svojih bližnjih, in tudi z organi, ki nadzorujejo izpolnjevanje zakonov, nima težav. Na vsakem koraku je torej treba živeti pokorščino, tudi če gledamo s čisto posvetnega vidika. To, da ne spoštuješ nobenih predpisov, ni svoboda, ampak je anarhija, ki ne osvobaja. Ta namreč vodi v težave in jih povzroča tudi drugim. Svoboda je nekaj drugega, namreč to, da se znam prostovoljno odločiti za določene omejitve in jih sprejmem za merila v svojem življenju ter po njih tudi živim, ne da bi se čutil utesnjenega in nesvobodnega. Pokorščina človeka osvobaja in mu daje možnost, da živi v skladu s splošnimi pravili in se tako izogne težavam.

Tudi vsaka verska skupnost ima svoja pravila, svoje zapovedi. Potrebno jih je spoštovati in po njih uravnavati svoje življenje. Spoštovanje zapovedi nas vodi v urejeno življenje, seveda pa od članov zahteva tudi določene odpovedi in jih omejuje. Čimbolj je popoln in zakonit tisti, ki je zapovedi predpisal, tem bolj smo se jih dolžni držati in po njih živeti. Zapovedi nas tudi usmerjajo v pravo smer, da ne krenemo težavam naproti.

Posebej pa smo dolžni spoštovati zapovedi, kadar jih nekdo daje iz čiste ljubezni. Bog je dal ljudem deset Božjih zapovedi, da bi jim bilo dobro. Te zapovedi nas res omejujejo, a nam ne jemljejo svobode. Omejujejo nas v tem, da ne smemo delati slabo. Varujejo nas pred padci v tista dejanja, ki nam lahko škodujejo. Bog je v svoje zapovedi položil vso svojo ljubezen. Ni nas pustil, da bi sami na lastni koži odkrivali, kaj nam je v dobro in kaj nam škoduje. Dal nam jih je zato, da bi bili v življenju srečni in ne bi padali v nesreče. Zapovedi nas varujejo pred nesrečami že v tem življenju, še bolj pa so usmerjene v večno življenje. Pomagajo nam, da se večno življenje v nas vedno bolj razcveta in živi.

p. Branko Petauer