Rojstvo šmarnic pri nas

Mesec maj je že od 16. stoletja posvečen Devici Mariji. V 18. stoletju so v Rimu ves mesec imeli ljudsko pobožnost, ki se je kmalu razširila po Evropi, Slovenijo pa je dosegla v 19. stoletju. Nekakšno uradno leto rojstva šmarnic pri nas je leto 1855, ko je Janez Volčič (1825–1887), tedaj kaplan v Horjulu, izdal prvo slovensko knjižico premišljevanj z naslovom »Šmarnice Mariji, naši Materi darovane«. Že leta 1842 je Davorin Trstenjak iz francoščine prevedel 31 premišljevanj z naslovom »Mesec Marije«. Bogoslovec Jernej Lenček je zaslužen, da so ljubljanski bogoslovci leta 1851 prvič obhajali majsko pobožnost, ki se je naslednja leta razširila k redovnikom. Ime »šmarnice« pa je uvedel Janez Volčič. Zelo hitro se je udomačilo, četudi so imeli že prej druga lepa poimenovanja npr. »majnice«. Šmarnica – belo cvetoča in lepo dišeča cvetlica, s katero so v maju krasili Marijine oltarje – pomeni nekaj, kar je Marijinega, nekaj, kar ljudstvo naziva Marijino ali Šmarno. Šmarnice so torej Marijine cvetke in hkrati Marijina majniška pobožnost.

Valerija Ravbar

 

PO MARIJI K JEZUSU »Jaz sem otrok Marijin.«

Naše cerkve so vedno bolj prazne, Marijina romarska svetišča pa vedno bolj privlačijo ljudi. Mati Marija je srednica vseh milosti. Po njej je prišel Jezus na svet. Po njej prihaja tudi danes. Po Mariji k Jezusu! velja še posebej danes. Ljudje potrebujemo Mater Marijo. Jezus je s tem računal in to upošteval. 

»Glej, tvoj sin!« je rekel v uri svojega največjega trpljenja na križu svoji materi, ki je z njim pod križem sotrpela in sočustvovala. Apostolu Janezu pa je dejal: »Glej, tvoja mati!« Janez je bil zastopnik nas vseh. Z Janezom tudi mi sprejemamo Marijo na svoj dom. S sv. krstom se je ta povezanost z Božjo Materjo še stopnjevala.

Angel Gabrijel ji je posredoval ponudbo iz nebes, da postane Božja mati. Ona je to ponudbo sprejela kot ponižna Gospodova dekla. V svoj 'da' je vključila in vnaprej sprejela vse daritve, tudi kalvarijsko, čeprav ji ni bilo vse jasno. Vse življenje je usmerila na Sina in po njem na Očeta. Bila je kot živ ogenj, ki vedno gori. V Nazaretu je bila Jezusova učiteljica, hkrati pa je bila njegova učljiva učenka. Ni bila Božja mati samo po telesu ampak z vsem svojim bitjem, z vso materinsko ljubeznijo, ki jo je s pomočjo Svetega Duha premogla. Jezus, ki je nam postal podoben v vsem, razen v grehu, se je dal od Marije in sv. Jožefa poučevati in vzgajati. Hkrati je bil učitelj obeh.

Tudi naša naloga je, da Jezusa prinašamo svetu. Čim bliže bomo Mariji, tem bliže bomo tudi Svetemu Duhu, ki je tako močno deloval v njej že od vsega začetka. Prinašanje Jezusa svetu je nekaj marijanskega. Marija se je pri tem imela za služabnico. S tem je v sebi napravila prostor Jezusu in Svetemu Duhu. S tem je tudi zgled za nas, ki zastopamo Jezusa in moramo biti čim bolj prežeti s Svetim Duhom. Smo učitelji in vzgojitelji. To ne velja le za duhovnike, ampak tudi za laike. V povezanosti z Marijo nam bo to najbolje uspevalo. Ko je bila prva in najboljša Jezusova učenka, je tudi nam pokazala, da se moramo vse življenje učiti in vzgajati, kar je vseživljenjska kateheza.

Ko je Karel Wojtyła, poznejši papež Janez Pavel II., nastopil službo krakovskega nadškofa, je dejal duhovnikom: »Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.« Kot papež je ob 1950-letnem spominu na izvršitev našega odrešenja začel posebno pismo z vzklikom: »Odprite vrata Odrešeniku!« Božji služabnik Anton Strle je dostavil, da ob vzkliku »Odprite vrata Odrešeniku!« slišimo odmev: »Zato pa odprite srca Mariji!« Po Mariji k Jezusu!

Ko je papež Benedikt XVI. še kot prefekt Kongregacije za nauk vere leta 2000 razlagal tretjo fatimsko skrivnost, se je dotaknil tudi Marijine napovedi: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo.« Rekel je, da je ta stavek ena od ključnih besed fatimske skrivnosti in da je po pravici postal slaven.

Papež sv. Janez Pavel II. je preroško napovedal: “Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.” K tej zmagi lahko nekaj prispeva vsak izmed nas.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski takole utemeljuje pomen tesne povezanosti z Devico Marijo za rast v svetosti in uspešnost pri apostolatu: »Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar je bilo in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje stvari v poslednjih časih. Njej je pridržano oblikovanje in vzgoja velikih svetnikov, ki bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta enkratna in čudodelna Devica more namreč v zvezi s Svetim Duhom povzročiti posebne in izredne stvari.

Kadar Sveti Duh, njen Ženin, najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči tej duši, in sicer toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi Nevesti.

Eden glavnih vzrokov, da Sveti Duh sedaj ne dela v dušah velikih čudežev, je, ker té niso dovolj tesno združene z njegovo zvesto in nerazdružljivo Nevesto. Pravim, nerazdružljivo Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna Ljubezen Očetova in Sinova, zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa Kristusa v dušah, je nikdar ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in rodovitna« (Pp 35 s).

Pomislimo, kako so kar po vrsti marijansko usmerjeni zadnji papeži. Spomnimo se le na Frančiška, ki ne napravi nobenega večjega romanja, ne da bi ga prej z obiskom bazilike Marije Velike izročil Materi Božji in se po vrnitvi njej zahvalil.

p. Anton

 

SKRIVNOST KRIŽA (5) Križ pokorščine (1)

Pokorščina - kdo bi bil danes še pokoren? Ali ni to ostanek mračnega srednjega veka, ko so bili ljudje še nazadnjaški? Tako bi se spraševali današnji moderni in razsvetljeni ljudje. Toda ali je resnica, kar mislijo, ali pa le samoprevara, ki jim pomaga vztrajati v njihovi domišljavosti in anarhiji?

Vsaka družba mora delovati po določenih predpisih in zakonih, ki jih sprejme in uzakoni. Ti zakoni so postavljeni zato, da je družba bolj stabilna in urejena. Zakone potrdi najvišje zakonodajno telo, izvršna oblast pa je postavljena, da bedi nad tem, kako se zakoni uresničujejo in spoštujejo. Vsak človek ve, da je potrebno imeti določena pravila, saj le-ta pomagajo urediti življenje v družbi in tudi lastno življenje. Seveda so vsi predpisi in določbe taki, da nas vsaj nekoliko omejujejo. Iz tega sledi, da nekaj smem narediti, druge stvari pa ne. So dejanja, ki so v skladu s predpisi družbe, in dejanja, ki jih ne smem narediti, ker posegajo v pravice drugih ali bližnjega celo ogrožajo. Zato je zakonom treba biti pokoren in jih spoštovati, ker tako tudi moje življenje postane bolj urejeno.

Pokorščina državnim zakonom človeka vodi v mirno, urejeno življenje. Če jih spolnjuje, je v pravem odnosu do svojih bližnjih, in tudi z organi, ki nadzorujejo izpolnjevanje zakonov, nima težav. Na vsakem koraku je torej treba živeti pokorščino, tudi če gledamo s čisto posvetnega vidika. To, da ne spoštuješ nobenih predpisov, ni svoboda, ampak je anarhija, ki ne osvobaja. Ta namreč vodi v težave in jih povzroča tudi drugim. Svoboda je nekaj drugega, namreč to, da se znam prostovoljno odločiti za določene omejitve in jih sprejmem za merila v svojem življenju ter po njih tudi živim, ne da bi se čutil utesnjenega in nesvobodnega. Pokorščina človeka osvobaja in mu daje možnost, da živi v skladu s splošnimi pravili in se tako izogne težavam.

Tudi vsaka verska skupnost ima svoja pravila, svoje zapovedi. Potrebno jih je spoštovati in po njih uravnavati svoje življenje. Spoštovanje zapovedi nas vodi v urejeno življenje, seveda pa od članov zahteva tudi določene odpovedi in jih omejuje. Čimbolj je popoln in zakonit tisti, ki je zapovedi predpisal, tem bolj smo se jih dolžni držati in po njih živeti. Zapovedi nas tudi usmerjajo v pravo smer, da ne krenemo težavam naproti.

Posebej pa smo dolžni spoštovati zapovedi, kadar jih nekdo daje iz čiste ljubezni. Bog je dal ljudem deset Božjih zapovedi, da bi jim bilo dobro. Te zapovedi nas res omejujejo, a nam ne jemljejo svobode. Omejujejo nas v tem, da ne smemo delati slabo. Varujejo nas pred padci v tista dejanja, ki nam lahko škodujejo. Bog je v svoje zapovedi položil vso svojo ljubezen. Ni nas pustil, da bi sami na lastni koži odkrivali, kaj nam je v dobro in kaj nam škoduje. Dal nam jih je zato, da bi bili v življenju srečni in ne bi padali v nesreče. Zapovedi nas varujejo pred nesrečami že v tem življenju, še bolj pa so usmerjene v večno življenje. Pomagajo nam, da se večno življenje v nas vedno bolj razcveta in živi.

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (2) 2. Vstaja

Človeku, ki se je upiral trpljenju – že antika je poznala take puntarje –, so danes postavili visoke spomenike. Vprašanje je samo, proti komu se upira. Redko proti Bogu, kajti večinoma je človek dovolj pameten za uvid, da je okrutni Bog sam v sebi protislovje. Torej vstaja zoper nikogar, vstaja zaradi samega sebe kot znamenje človeške veličine. Toda ali se puntanje ne razblini v prazno, ker ni nikogar, da bi ga zaznal? Sigmund Freud, ki je v svojih zadnjih letih trpel neizrekljive bolečine, piše v nekem pismu: »Ker sem v globini svojega srca neveren, ne morem nikogar obdolževati in vem, da nikjer ne moreš vložiti tožbe.« Nato pa vendar doda: »Tudi če moja kljubovalnost ostaja nema, vendarle ostaja kljubovalnost.« Tako »uporniški človek« ve za svoje najgloblje protislovje.

            Tu je težko umestiti budizem v vseh njegovih različicah: budizem je vstaja proti temu celotnemu (pojavnemu) svetu, ki ga je treba razkrinkati kot bolečino, a hkrati daje navodila, kako mu je mogoče ubežati – s tem je budizem na prehodu k tretjemu poskusu rešitve. Budizem iznajde tehniko, da bi ušli trpljenju; postopno in nato dokončno v potopitvi v nirvano. Kolikor je ta tehnika duhovne narave in zahteva strogo askezo, se od cenenih metod omamljanja (tantrizem – poznan predvsem kot joga –, dervištvo ali čisto preprosto droge) razlikuje v tem, da je etično neoporečna in nima odziva »mačka«. Toda če je teoretično na voljo vsem, pa morejo po tej poti hoditi samo izbranci. Zato tudi budizem ostaja egoističen: človek obrne hrbet temu v sebi neozdravljivemu svetu in tako išče svoje odrešenje.

            Večina poti, ki so jih ljudje iznašli in jih imenujejo »mistične«, gre v to smer. Vse te poti si zastavljajo za cilj popolno »poduhovljenje«, to se pravi odvrnitev od celotne vprašljivosti žalostnega tvarnega območja, povrhu pa še preseganje vase ujetega »jaza«, da bi onkraj omejene zavesti postali eno z nezavednim vesoljem.

Hans Urs von Balthasar

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (5) »Mati Marija, sprejmi me v svoje materinsko varstvo.«

Vsi smo Marijini otroci. V širšem smislu že s tem, da smo ljudje. Ko je Devica Marija postala mati našega Odrešenika, je postala mati vseh, saj je on odrešil vse ljudi vseh časov. Sodelovala je pri odrešenju, zlasti ko je stala na Kalvariji pod križem in junaško darovala svojega Sina za odrešenje vseh ljudi. Ona je zato mati več kot sedem milijard ljudi, ki danes živijo na zemlji, ker je mati Jezusa Kristusa, ki je odrešenik vseh.

V ožjem smislu je Marija mati nas kristjanov. To je postala pri našem krstu. Z veliko ljubeznijo nas je sprejela za svoje otroke. Ker takrat sami še nismo bili zmožni zavestno sprejeti Device Marije za svojo duhovno mater, so to v našem imenu storili starši in botri. Kot odrasli kristjani Mater Marijo sami z ljubeznijo sprejemamo za svojo duhovno mater. To storimo na najodličnejši način, če se izročimo njenemu brezmadežnemu Srcu. Ljubezen do Matere Marije nas vodi v poglobitev vernosti.

Ljubezen se prekali in utrdi v trpljenju. Mati ima rajši tistega otroka, za katerega je morala bolj trpeti. Mati Marija je za nas veliko trpela. Že starček Simeon ji je napovedal: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,35). Beseda 'duša' tu pomeni Marijino srce. Marijino srce pogosto slikajo z mečem. Ona je 'kraljica mučencev'; tako jo kličemo v litanijah. Kot sodelavka pri Sinovem odrešenju je bila deležna njegovega trpljenja, od rojstva v hlevu do smrti na križu. Kot junaška žena je za naše odrešenje darovala svojega Sina.

Papež Janez Pavel II. se je s prisrčnimi besedami takole obrnil na Marijo pod križem: »Mati, stala si pod križem, gledala si to Srce. Mati, ker je to Srce tako hotelo, si postala Mati nas vseh. Kdo pozna skrivnost Jezusovega Srca, kakor jo poznaš ti – v Betlehemu, v Nazaretu in na Kalvariji?«

Ker je Devica Marija toliko za nas trpela in ker je naša duhovna mati, se z materinsko ljubeznijo zavzema za nas. Kristjani so se v vseh stoletjih v različnih stiskah in potrebah z zaupanjem zatekali k njej. Najstarejša nesvetopisemska molitev v čast Materi Božji se značilno začenja: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti …«

Arški župnik sv. Janez Vianney je dejal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.«

Marijina materinska skrb za nas se kaže tudi v Marijinih posebnih razodetjih. Naša mati Marija nas je hotela s posredovanjem v Fatimi leta 1917 poglobiti v veri. Svoje življenje naj bi živeli bolj marijansko, kot druga Marija, v duhu služenja. Le tako bomo današnjemu svetu prinašali Kristusa. Le tako bomo prepričljivi kristjani.

p. Anton