Pojdite k Jožefu!

Letošnje leto je posvečeno sv. Jožefu, še posebej mesec marec, zato tudi te uvodne vrstice.

I.Značilnosti obeh Jožefov.

Z navodilom »Pojdite k Jožefu!« (1 Mz 55) je faraon usmerjal lačne Egipčane v času lakote v Egiptu k egiptovskemu Jožefu. V njegovih žitnicah je bilo žita za vse, ker ga je sedem rodovitnih let spravljal vanje. »Pojdite k Jožefu!« nas danes, v času drugačne, nič manj hude, lakote usmerja papež Frančišek k novozaveznemu sv. Jožefu.

Starozaveznega Jožefa so lastni bratje iz nevoščljivosti prodali za sužnja, a Bog ga je po faraonu povišal. Ko je bil v Putifárjevi hiši kot suženj in ko je bil v ječi, je bil »Gospod z njim« (1 Mz 39,3.21.23), ker je bil pravičen. Novozaveznega Jožefa, moža Device Marije, je najprej Bog povišal, ko ga je izbral za moža Devici Mariji in ga določil za krušnega očeta Jezusu Kristusu. Zanj še bolj kot za starozaveznega Jožefa velja, da je bil pravičen (Mt 1,19). Z letom svetega Jožefa ga je zdaj po papežu Frančišku Jezus sam povišal in se mu s tem izkazal hvaležnega za vse, kar je od njega prejel v času zemeljskega življenja. Gospod je bil še bolj z njim kakor z egiptovskim Jožefom. V njegovih duhovnih »žitnicah«, ki so Jezusove »žitnice«, lahko dobimo milosti za vse naše duhovne in materialne potrebe.

Dolga leta je sveti Jožef z ljubeznijo skrbel za Jezusove in Marijine potrebe. Bil je njun varuh in oskrbnik, ljubeč mož Device Marije ter skrben Jezusov vzgojitelj in je kot tesarski mojster imel Jezusa za vajenca in pomočnika. Egiptovski Jožef je bil trikrat popolnoma po krivici ponižan: ko so ga bratje prodali za sužnja, ko ga je Putifárjeva žena obtožila poskusa prešuštva in ko je bil zato vržen v ječo. Tudi sv. Jožef se je trikrat srečal s križem: ko je zvedel, da je njegova zaročenka Marija noseča, ko je Marija morala roditi Odrešenika sveta v živalskem hlevu in ko je pred morilskim Herodom moral z Marijo in Jezusom bežati v Egipt. Tudi v Cerkvi je bil skoraj célo prvo tisočletje pozabljen in se je njegovo češčenje bolj razširilo med kristjani šele sredi drugega tisočletja, zlasti pa v zadnjih dveh stoletjih. Cerkev veličino tega ponižnega, delavnega in Sveti družini predanega svetnika vedno bolj odkriva, čeprav v Svetem pismu ni zapisana niti ena njegova beseda. On je svetnik dejanj, ne besed.

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Vračali smo se nazaj skozi dve isti dvorani. Že smo ju videli, a občutek je bil, da vidiš nekaj novega. Pogled z nasprotne smeri je razodeval neke vrste drugačnost in še večje razkošje.

Na vrhu stopnišča smo šli kar naprej v drugo stran zgradbe. Tako, kot smo prej mi čakali na stopnišču, je zdaj skupina turistov, ki je bila za nami čakala na ogled.

Druga stran je bila podobno urejena kot prejšnja. Spet čudoviti prostori, ki so bili namenjeni za sila razkošna kosila ali večerje. Vse je bilo nared, samo usesti bi se bilo treba. Pravzaprav niso bile samo obednice. V eni sobi so bili razkošni sedeži in male mizice, kar bi lahko nakazovalo, da so tam pili kavo in klepetali po bogatem kosilu. V drugi izmed soban je bila dragocena mizica z dragocenim in umetelno rezljanim šahom. Figure so bile tako čudovite, da bi jih raje gledal, kot pa z njimi igral šah. V drugi sobici je bil nek instrument, ki je bil zaprt. Tipkovnice ni bilo mogoče videti. Mogoče je bil mali čembalo? Ob stenah razkošne sedežne garniture. Ob fotelju je stal kip zamorske deklice, ki je imela na glavi zlato posodo, iz katere je kar kipelo raznih vrst sadja. Le-to je bilo tako umetelno zloženo, da je bilo bolj podobno čudovitemu šopku rož kot pa košari sadja. Najbrž je bil pravi užitek vzeti grozd iz take posode. Ali pa tudi ne? Pri skromnem človeku bi se pojavilo vprašanje: Ali je vredno zaradi enega kosa sadja, ki bi si ga privoščil, razdreti tako umetelno narejeno harmonijo sadja in cvetja?

Na stenah so bile čudovite tapete, ki pa so se zmeraj ujemale z barvo oblazinjenega pohištva. Vsaka soba je bila drugačna, zato se pohištva ni dalo prenašati iz sobe v sobo, saj ne bi bilo več barvno skladno. Da stene niso bile prazne, so jih obogatili s umetniškimi slikami in portreti cesaric.

Svoje poglavje so bile lončene ali porcelanaste peči, s katerimi so ogrevali prostore. Vsaka je bila svojevrsten umetniški predmet. Popolnoma naravno je, da so bile tudi peči uglašene z opremo prostora. Vse se je ujemajo in dihalo v čudoviti harmoniji. Stil pohištva, barva oblazinjenja in vrsta tapet na stenah. Šli so celo tako daleč, da so bili enaki vzorci na naslonjalih od stolov in na stenskih tapetah. Torej so delali in tkali za vsako sobo posebej. Gotovo so imeli še kakšen kos pohištva kje v skladišču, če se je slučajno zgodila kakšna nesreča, da se je kos pohištva poškodoval ali umazal.

p. Branko Petauer

 

ODMEVI 3.

Pred štirimi leti me je zadela kap na desno stran možganov, zdaj pa s težavo pišem z desno roko. Rada rešujem kviz. Najbolj pa me duhovno poglobi nagradna knjižica. Naj vas še naprej Marija blagoslavlja, spremlja in vodi še veliko let. Pa molila bom za vas.

Marinka Kraljič

 

ODMEVI 2.

Bogu sem hvaležen za vse in šele zdaj počasi spoznavam in dojemam, da me je v življenju vedno vodil in obvaroval marsikdaj, ko si tega nisem zaslužil. Hvaležen sem Bogu in Božji Materi Mariji tudi za Stično. Hvala Bogu, da morem vsaj po TV spremljati sveto mašo in marsikdaj moliti rožni venec pred izpostavljenim Najsvetejšim, ko že lep čas ne morem k sveti maši – tudi zaradi pandemije v zadnjem času.

Bogu hvala, da morem še vedno brati o Mariji Valtorti. Vedno znova odkrivam modre besede Jezusa in Marije in njune nauke … Včeraj sem prebral Jezusov pogovor z Lazarjem, v katerem nagovarja tudi nas. Jezus pravi:«Stori več, prijatelj moj. Veliko je že, če človek vedno prenaša trpljenje. Ampak ti mu daj višji pomen.« Lazar: »Kateri, moj Gospod?« »Ponudi ga za odrešenje ljudi.« »Tudi jaz sem le ubog človek. Učitelj, ne morem se potegovati za to, da bi bil odrešenik«.

»Tako praviš. Vendar nimaš prav. Bog je postal človek, da bi pomagal ljudem. Ljudje pa lahko pomagamo Bogu. Ob uri odrešitve se bodo dela pravičnih pridružila mojim delom. Tistih, ki so mrtvi že stoletja, tistih, ki živijo, in tistih, ki bodo živeli. Pridruži jim svoja dela. Tako lepo se je stopiti v brezmejno Dobroto, ji pridružiti tisto, kar lahko damo od svoje dobrote in reči: »Tudi jaz, o Oče, bom prispeval v dobro svojih bratov«. Ni večje ljubezni do Gospoda ali do brata – kot če človek ve, da umira v slavo Gospodovo in za večno odrešenje svojih bratov. Odrešiti se? To je malo. To je minimum svetosti: Lepo je odreševati. Se darovati za odreševanje. Naj bo ljubezen tolikšna, da se spremeni v žrtveno grmado, ki odrešuje. Takrat je ljubezen popolna. In svetost velikodušnega bo brezmejna.

Pepi

 

ODMEVI

Pošiljam vam rešitev gesla v nagradnem kvizu: rožni venec vodi v nebesa.

Ob tem pa bi vam rada še povedala, kako sem se lotila reševanja tega kviza. Na pogled in na prvo branje so se mi zdela vprašanja lahka, razumljiva. Tako sem si mislila, da bom kar hitro našla odgovore, saj molitev očenaš molim že od svoje zgodnje mladosti.

No, pa se je zataknilo že pri prvem vprašanju – »Prva beseda v drugi prošnji očenaša«. Treba je bilo pomisliti … Začela sem potiho moliti, pa spet, od začetka. Tako tudi pri naslednjih vprašanjih, le da sem sedaj molila že naglas, počasi sem izgovarjala besedo za besedo. Potem sem si pomagala še s prsti na roki, kot v prvem razredu osnovne šole, ko smo se na ta način učili šteti in seštevati.

Pa tudi to ni kaj dosti pomagalo. Končno sem vzela v roke pisalo in celotno molitev napisala na papir. Le tako sem potem lažje našla odgovore na posamezne besede, prošnje, nagovore v očenašu. Spomnila sem se evangelija, kjer nam Jezus naroča, kako naj molimo očenaš. Res smo pri molitvah očenaša in rožnega venca naravnani tako, da molimo tekoče, pa hitro, kot bi hoteli ujeti zadnji vlak. Največkrat nismo zbrani, ne pomislimo na pomen posameznih besed, prošenj, nagovorov. Ta kviz je bil zato res izziv, dan v premislek.

Ana Jerman