2. postna nedelja: sv. Ciril Aleksandrijski: Govorili so o slavi, ki naj bi jo Jezus dosegel v Jeruzalemu:

- Ob strani sta mu stala Mojzes in Elija in se z njim pogovarjala o njegovem odhodu, ki se mora uresničiti v Jeruzalemu, to je v skrivnostnem Božjem načrtu, ki se bo izvršil s posredovanjem njegovega telesa, po zveličavnem trpljenju na križu.

- Ko sta se prikazala, nista molčala, marveč sta govorila o slavi, ki jo bo Kristus dosegel v Jeruzalemu, to se pravi trpljenje in križ, po katerem sta onadva slutila tudi vstajenje.

- Bodoči svetniki ne morejo v sedanjem času uživati onih dobrin, ki so jim šele obljubljene in katere pričakujejo.

 

SVETNIKI O BOŽJI BESEDI 1. postna nedelja: Izak iz Stelle, opat: Duh in puščava:

-Moj Gospod Jezus ni delal nič sam od sebe. Vse je delal po naročilu. Poslan je prišel na svet, odveden v puščavo, poklican vstal od mrtvih, kot je zapisano: Prebudi se, moja duša, prebudita se harfa in citre!(Ps 56,9).

- Vendar k svojemu trpljenju hiti tudi po svoji volji in prostovoljno, kakor je bil napovedal prerok: Žrtvoval se je, ker je sam hotel (Iz 53,7).

- Naš učitelj in vzor poslušnosti je edina pot, ki vodi v resnično življenje.

- Kdor se torej želi dvigniti, naj pride dol k Jordanu, naj se spusti navzdol, naj se poniža.

- Tukaj bo našel Svetega Duha, ki prihaja na ponižne in krotke.

- Naj iščejo puščavo in samotne kraje, kjer se bodo oklenili Boga in ga klicali kakor lastovka, ter o njem razmišljali kakor golob.

 

CERKVENO LETO Postni čas

Smisel in namen postnega časa je priprava na obhajanje velikonočne skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja. Ima dvojni značaj, ki ga močno izražajo svetopisemska in liturgična besedila: spomin na krst in dejavna pokora. Celoten postni čas in njegova liturgija sta vse do danes močno zaznamovana s prvotno krščansko spokornostjo in krstno prakso in zato se brez tega zgodovinskega in teološkega ozadja ne da popolnoma razumeti svetopisemskih beril in liturgičnih spevov postnega časa. Vedno gre za dva motiva: krst in pokoro.

V prvih krščanskih stoletjih je bil namreč postni čas čas neposredne priprave na obhajanje svetega krsta (to se pravi treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krsta-birme-evharistije) na veliko noč. Bil pa je tudi čas spokornikov: javni grešniki so bili na začetku štiridesetdnevnega postnega časa z obredom polaganja pepela sprejeti v stan spokornikov in jih je nato, po tednih dejavne pokore, škof na veliki četrtek spravil s Cerkvijo in jih na veliko noč ponovno sprejel v njeno polno občestvo.

Število štirideset ima pri tem oporo v različnih svetopisemskih dogodkih, pri čemer so za liturgijo in duhovnost dva posebej pomembna: štirideset let potovanja Božjega ljudstva Izraela po puščavi in Jezusov zgled, ko ga je Duh vodil v puščavo, kjer se je štirideset dni in štirideset noči postil, preden ga je hudič skušal. Postni čas traja od pepelnične srede vse do začetka maše zadnje večerje na veliki četrtek v velikem tednu.

Postni čas kot čas priprave na veliko noč

Pomemben cilj postnega časa, ki ga radi primerjajo s „potjo“ ali „vzpenjanjem“, je torej velika noč: obhajanje velikonočne skrivnosti. Zaradi tega imajo vse nedelje postnega časa prednost pred slovesnimi prazniki. Z drugimi besedami: postni čas kot čas priprave na veliko noč ima v vsem prednost!

Postni čas kot čas pokore

Štirideset dni pred veliko nočjo je tako imenovani čas pokore. Pokora, spreobrnjenje, prenova: to so velike teme postnega časa.

Po prastarem krščanskem izročilu se postni čas odlikuje predvsem s tremi vajami ali tremi temeljnimi držami, namreč: 1) miloščina 2) molitev 3) post. Jezus govori o njih – v tem vrstnem redu! – v evangeliju, ki ga Cerkev bere vedno na pepelnično sredo. Drugi vatikanski koncil je v liturgični konstituciji zahteval, da „ naj pokora štiridesetdnevnega postnega časa ne bi bila zgolj notranja in individualna vaja, temveč tudi zunanja in socialna“. Po prvotni krščanski praksi velja, da se s postom privarčevani denar daruje revežem.

br. Matevž Pucelj

Leto v Jožefovi šoli (2)

Češčenje svetnikov nam skozi celotno cerkveno leto daje dodatno spodbudo za rast naše vere. Odkrivanje in spoznavanje svetnika nam služi za oblikovanje našega življenja po njegovem zgledu. K češčenju pa spada tudi priporočanje k svetnikovi priprošnji. Te so dovolj zgovorne, če beremo zapise drugih svetnikov, ki so se priporočali sv. Jožefu, ki velja za svetnika pred vsemi drugimi svetniki.

Zaradi njegove globoke vere v Boga ga Cerkev časti in se mu priporoča v bogoslužju, ko 19. marca, njemu v čast, obhaja njegov god. To je praznik: sv. Jožef, Jezusov rednik in mož Device Marije. Sledovi češčenja sv. Jožefa so vidni pri nekaterih cerkvenih očetih že v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Leta 1621 pa so ga vstavili še v rimski bogoslužni koledar.

Ime Jožef večkrat omenja Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Tudi v naših krajih je bilo v preteklosti veliko novorojenih dečkov in deklic z imenom Jožef ali Jožefa. Poznamo pa še vrsto izpeljank iz teh imen: Jožek, Jože, Jožica, Jožko, Pepi, Pepca, Jožefina, ... Imeti slavnega svetega Jožefa za krstnega zavetnika je privilegij. Danes je že redkost slišati pri krstu to ime. Upamo, da bo prišel čas, ko bodo matere in očetje spet klicali svoje otroke s tem imenom.

Češčenje sv. Jožefa in slovesno obhajanje njegovega godovnega praznika je živo tudi med slovenskimi verniki. To je razvidno iz številnih cerkva in kapelic, ki so njemu posvečene. Svoj prispevek k temu so dodali še slikarji, kiparji in drugi umetniki. Ker je sv. Jožef varuh Cerkve, ga toliko bolj moramo in smemo slovesno častiti.

V litanijah sv. Jožefa molimo: »Zavetnik umirajočih«, prosi za nas! Tako se spominjam dogodka ob odhodu v večnost matere mojega sodelavca. Veliko sva si zaupala tudi na delovnem mestu, čeprav takrat v podjetjih nismo smeli javno govoriti o Bogu. Njegova mati je bila velika častilka sv. Jožefa. Ko sem jo nekoč obiskal, mi je pokazala veliko sliko sv. Jožefa tesarja z detetom Jezusom, ki ji je veliko pomenila. Tedaj smo skupaj s sinom molili rožni venec. Drugo jutro mi je sodelavec sporočil, da se mati slabo počuti in da ga zato ne bo v službo. Poklicali so duhovnika, da ji podeli zakramente bolniškega maziljenja in sveto popotnico. Popoldne smo jo obiskali z mojo družino in ob njej vsi skupaj molili. Zdravnik je povedal, da ji srce popušča. Med molitvijo smo molili tudi rožni venec Božjega usmiljenja. Molitev smo zaključili z litanijami sv. Jožefa. Čeprav ni mogla moliti z nami pa je bila duhovno povezana. Dokaz so bile solze v očeh in za nekaj trenutkov nasmeh na obrazu. Kmalu po našem odhodu mi je sodelavec sporočil, da je mati s tem nasmehom na licu zaspala.

Takrat sem se spomnil na molitev svoje matere iz otroštva, kako je z nami v raznih stiskah in preizkušnjah molila, prosila Boga in Marijo. Vedno pa je končala s prošnjo k sv. Jožefu: Stoj nam ob strani, o sv. Jožef, vse dni našega življenja. Prosimo te, da vsakemu od nas izprosiš milost srečne smrti.

Jože Andrejek

 

Ko sveti Jožef spi, nas varuje.

»Hotel bi Vam povedati zelo osebno stvar. Svetega Jožefa imam zelo rad, ker je močan in tih mož. Na mizi imam kip svetega Jožefa, ki spi. In medtem ko spi, skrbi za Cerkev! Da! Vemo, da lahko to stori. In ko imam kak problem, težavo, napišem listek in ga položim pod svetega Jožefa, naj o tem sanja! To dejanje pomeni: moli za ta problem!« S temi besedami je Frančišek dne 16. januarja 2015 popoldne govoril pred zbranimi družinami v »Mall of Asia Arena« v Manili. Tako je govoril o svoji pobožnosti do svetega Jožefa in o kipu spečega svetnika, ki ga ima zraven majhne pisalne mize v sobi v Domu svete Marte, kjer je sklenil ostati po svoji izvolitvi.

Še predno je papež Frančišek spregovoril o svoji pobožnosti do svetega Jožefa in o svoji navadi, da mu z listki zaupa probleme, namene, prošnje za milosti, je že postala znana. Neki latinsko-ameriški škof, ki je bil na obisku pri papežu, je fotografiral ta kip spečega svetega Jožefa v Frančiškovi delovni sobi. Ta pobožnost že dolgo spremlja papeža. Stari kipec spečega svetega Jožefa je Bergoglio imel že v sobi, kjer je osemnajst let bival v Collegio Maximo di San Miguel, kjer je bil rektor in nato tudi kot provincial jezuitov.

 

Jožef – »Spal sem, a moje srce je bedelo.«

Pred kratkim sem v stanovanju prijateljev videl upodobitev svetega Jožefa, ki mi je dala misliti. To je bil relief s portugalskega oltarja iz baročnega časa in je prikazoval noč pred begom v Egipt. Upodobljen je velik, odprt šotor; od zgoraj navzdol se približuje angel, v odprtini šotora leži Jožef – speč, a oblečen kot romar, popotnik z velikimi škornji, kakršne potrebujemo za težavno potovanje.

Jožef spi, a hkrati more slišati angela (prim. Mt 2,13s). O njem torej velja tisto, kar pove Visoka pesem: »Spala sem, a moje srce je bedelo« (Vp 5,2). Čuti počivajo, a dno duše je odprto. Odprti šotor postane podoba človeka, ki more prisluhniti v globino, navznoter in navzgor, ki je dovolj odprt, da življenje Boga in življenje njegovih angelov prodre v uho njegovega srca. V globini se duša vsakega človeka dotika Boga. Od znotraj hoče Bog spregovoriti vsakomur od nas, je blizu vsakomur od nas. Toda mi smo večinoma založeni z vsakovrstnimi posli, skrbmi, pričakovanji in željami. Tako polni smo slik in stisk, ki nam jih prinaša dan, da smo pri vsej budnosti za zunanjost izgubili notranjo budnost in sploh ne moremo več zaznati glasu z dna svoje duše. Duša je tako rekoč založena z ropotijo, toliko zidov je zgrajenih pred Božjo bližino, da Bog in njegov tihi glas ne moreta več prodreti skozi. Od novega veka smo postajali vedno sposobnejši obvladovati svet in iz stvari izdelovati, kar smo hoteli. A to napredovanje naše moči nad stvarmi, napredovanje našega spoznanja, kaj lahko z njimi naredimo, je hkrati povzročilo, da se je naše zaznavanje skrčilo in je naš svet postal enodimenzionalen. Obvladujejo nas naše stvari, tisto, kar lahko vzamemo v roko in s čimer nekaj naredimo. Nazadnje vidimo samo sebe in ne prisluhnemo več v globino stvarstva, ki tudi danes govori o lepoti in dobroti Boga. Speči Jožef, ki je hkrati zmožen prisluhniti navznoter in navzgor – kakor smo slišali tudi danes v evangeliju –, je mož notranje zbranosti in pripravljenosti. Šotor njegovega življenja je odprt. Tako nas nagovarja, nas vabi, da se nekoliko umaknemo pred kričanjem čutov, zato da bi gledali navznoter in navzgor, da bi se Bog dotaknil tudi naše duše in ji mogel spregovoriti. Mislim, da je prav postni čas takšno obdobje v našem življenju, ko naj bi se vadili v takem umikanju od vsega vsakdanjega, ki nas ogroža, in v hoji navznoter.

Zdaj pa drugo. Jožef je hkrati pripravljen na skok. Pripravljen je, kakor je rečeno v današnjem evangeliju, vstati in izpolniti Božjo voljo (prim. Mt 1,24; 2,14). V tem se dotika tistega, kar je središče Marijinega življenja, tistega, kar je izrekla v odločilni uri svojega življenja: »Glej, tukaj sem! Dekla sem Gospodova!« (Lk 1,38). To velja tudi zanj – Jožef je pripravljen vstati. »Glej, tvoj hlapec sem! Vzemi me! Pošlji me!« (Iz 6,8; prim. 1 Sam 3,8s). To je klic, ki bo poslej določal vse njegovo življenje. Človeku pride ob tem na misel tudi beseda, ki jo Jezus izreče Petru: »Odvedli te bodo, kamor nočeš« (Jn 21,18). Jožef je pripravljen; Božjo voljo je napravil za merilo svojega življenja. Bil je pripravljen, da ga odvedejo, kamor ni hotel. Celotno njegovo življenje je zaporedje takšnih vodenj. Začenja se s prvim srečanjem, ko ga angel uvede v skrivnost Marijinega Božjega materinstva, v mesijansko skrivnost. Tako Jožef nenadoma prekine tiho, skromno, zadovoljno življenje, ki ga je imel pred seboj. Potegne ga v pustolovščino Boga z ljudmi – tako rekoč v bližino gorečega trnovega grma, v neposredno srečanje s skrivnostjo, katere priča in sonosilec mora biti. Kaj to pomeni, se takoj pokaže: Mesija ne more biti rojen v Nazaretu. Jožef se mora odpraviti v Betlehem, v Davidovo mesto, a tudi tukaj ne more biti pravo mesto. »Njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). Skrivnost križa visi nad to uro. Gospod je rojen v hlevu, zunaj mesta. Nato pride naslednje srečanje z angelom, ki vodi Jožefa v izgnanstvo v Egipt (prim. Mt 2,13–15). Tam izkuša usodo brezdomca, begunca, azilanta, tujca, ki ne spada zraven in mora iskati bivališče zase in za svoje. Pred vrnitvijo spet ostaja trajna ogroženost. In nato pride tisto bridko doživetje, trije dnevi Jezusove odsotnosti (prim. Lk 2,46), ki nekako že nakazujejo skrivnost treh dni med križem in vstajenjem: Gospod je izginil, odsoten je. Tako kakor se Vstali potem ne vrne preprosto v staro življenje, v staro zaupnost, ampak reče: »Ne dotikaj se me. Ne poskušaj me zadrževati! Grem gor k Očetu. Z menoj moreš biti samo, če greš gor z menoj« (prim. Jn 20,17). Tako tudi tukaj, pri ponovnem najdenju v templju, pridejo na dan tujost, resnobnost in visokost skrivnosti, ko Jezus nekako odrine Jožefa nazaj na njegov kraj in ga s tem hkrati vodi v višavo. »Moral sem biti v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2,49). Ti se ne boš imenoval oče. Ti si samo varuh, oskrbnik te službe in v tem se bo razodela skrivnost učlovečenja Boga. In končno Jožef umre, preden sme doživeti razodetje Jezusove skrivnosti. Vse – celotno življenje in pričakovanje – ostane skrito v tišini. To življenje ni uresničevanje sebe, ko človek spravi iz sebe vse, kar more najti, in poskuša napraviti iz sebe vse, kar meni, da more narediti v svojem življenju. Jožefovo življenje ni uresničevanje sebe, ampak zatajevanje sebe: »odveden si, kamor nočeš«. Svojega življenja se ne polašča, ampak ga daje. Ne izpeljuje svojega načrta, ki si ga je izmislil po svoji glavi in ga oblikuje po svoji volji, ampak se prepušča navodilom Boga; svojo voljo izroča v voljo Drugega, v večjo voljo, v voljo Boga. Toda ravno tam, kjer se to zgodi, kjer človek zares izgubi sebe, tam se najde. Da, samo kjer sebe izgubimo, kjer se damo, tam se moremo prejeti. In kjer se to zgodi, ne gospoduje lastna volja, ampak volja Boga. »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Kjer se dogaja to, za kar prosimo – »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10) –, tam je na zemlji košček nebes, ker je na zemlji kakor v nebesih. Jožef, ki sebe izgubi in se sebi odpove, Jožef, ki nekako vnaprej hodi za Križanim, nam torej kaže pot zvestobe, pot vstajenja in življenja.

Sledi še tretje. Jožef je oblečen kakor romar. In njegova pot je od te skrivnostne ure popotništvo, romanje. Stoji pod Abrahamovim šotorom. Zgodovina Boga, zgodovina s človekom, zgodovina njegovih izvolitev se začne s klicem praočetu: »Pojdi iz svoje dežele in bodi tujec!« (prim. 1 Mz 12,1; 26,3); Heb 11,8s). Jožef s tem postane vnaprejšnja podoba krščanskega bivanja, ko je Abrahamova odslikava. Prvo Petrovo pismo in Pismo Hebrejcem to zelo močno poudarjata. Apostoli nam govorijo: »Kot kristjani ste tujci in romarji in gostje« (1 Pt 1,1.17; 2,11; Heb 13,14). Kajti naša domovina – ali kakor reče sveti Pavel v pismu Efežanom –, »naša država je v nebesih« (Fpl 3,20). Govorjenja o nebesih danes ne slišimo več radi. Mislimo namreč, da nas to odvrača od naših dolžnosti na zemlji, nas odtujuje svetu. Menimo, da naj ne le zemljo oblikujemo v raj in naj ne gledamo proč od nje, ampak naj svoja srca, svoje roke povsem posvetimo zemlji. A prav tedaj, ko to hočemo, uničujemo stvarstvo. Kajti človekovo pričakovanje, puščica njegovega hrepenenja, je naravnano na neskončnost. Še vedno drži in se prav danes spet potrjuje, da človeku zadostuje edino Bog. Človek je tako ustvarjen, da je vse zemeljsko zanj premalo: človek potrebuje več: neskončno Ljubezen, neskončno Lepoto in Resnico. Tega pričakovanja v njem ni mogoče zadušiti, a človek lahko cilj izgubi izpred oči. In tedaj hoče neskončnost in neskončne izpolnitve potegniti iz končnega. Na zemlji hoče imeti nebesa, vse pričakuje in terja od nje ter od tega življenja in te družbe. Ko bi iz končnega rad spravil neskončno, potepta zemljo in napravlja skupno življenje drugega z drugim v urejeni družbi nemogoče, ker mu je vsak drug v napoto in ga ogroža. Drugi mu namreč odvzame košček življenja in sveta, ki bi ga človek rad imel zase. Če se spet naučimo gledati v nebesa, bo zemlja postala svetla. Samo če pustimo, da v nas oživi vsa veličina upanja na večno sobivanje z Bogom, če smo spet romarji k Večnemu in se ne zarijemo v zemljo, tedaj posije žarek našega upanja tudi na ta svet ter mu podeli upanje in mir.

Danes se zahvalímo Bogu za Jožefa, tega svetnika, ki je zbrano pozoren na Boga, pripravljen, pokoren, ki se odpoveduje sebi in je na poti k Bogu obljub ter služi tudi zemlji. Zahvalímo se za ta jubilejni dan, ko vidimo, da se tudi danes ljudje še vedno odpirajo volji Boga, poslušajo njegov klic in hodijo za njim, kamor koli jih vodi. Prosímo za milost, da bi nam bili podeljeni takšna budnost in pripravljenost. Prosímo, da bi polnost takšnega upanja prepojila naše življenje in nas vodila k Bogu, ki je naš pravi cilj v občestvu večnega življenja.

Joseph Ratzinger, Josef (Rim, 19. marec 1992), v: Predigten. Gesammelte Schriften 14/3, Herder, Freiburg 2019, 1382–1386. © Papež Benedikt XVI. (29. I. 2021). Prevedel Anton Štrukelj.