ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (1)

Po nekoliko preoblikovani vsebini iz knjižice »Srce Jezusovo naše upanje« (Stična 2006), bomo v več nadaljevanjih objavljali misli iz okrožnice papeža Pija XII. o češčenju Srca Jezusovega, in sicer pod vidikom upanja. Bogata snov papeževe okrožnice je tudi danes, po 65 letih izida, aktualna.

Vodstvo Cerkve in češčenje Srca Jezusovega

Človek je usmerjen v prihodnost. Dokler živi, upa. Študent upa, da bo uspešno končal šolanje, brezposelni upa, da bo dobil službo, bolnik upa, da bo premagal bolezen. Kristjan upa, da se bo rešil svojih slabosti in grehov ter bo v duhovnem življenju napredoval. Upa, da bo njegova molitev uslišana. Upa, da bo po smrti prišel k Bogu v nebesa.

Je presveto Srce Jezusovo lahko naše upanje? Seveda! On, ki je za vsakega izmed nas trpel in umrl na križu, on, ki je dopustil, da je vojak s sulico prebodel njegovo stran, nas neizmerno ljubi. Srce Jezusovo je »dobrote in ljubezni polno« in »žareče ognjišče ljubezni«, kakor molimo v litanijah Srca Jezusovega. Če vsi drugi odpovedo, on ne bo odpovedal. Zato kristjan z zaupanjem moli: »Presveto Srce Jezusovo, vate zaupam!«

Verniki poznamo prve petke, na katere obnavljamo posvetitev Srcu Jezusovemu. Poznamo praznik Srca Jezusovega, litanije Srca Jezusovega in podobo Srca Jezusovega ter vrtnice v mesecu juniju, ki so posvečene prav Srcu Jezusovemu, kakor so šmarnice v mesecu maju posvečene Materi Božji. Papež Leon XIII. je leta 1899 ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Naši škofje so v 1. polovici 20. stoletja zelo pospeševali posvetitev posameznikov in družin temu najsvetejšemu Srcu.

Na koga mislimo z izrazom 'Srce Jezusovo'? Kakšno vsebino polagamo v ta izraz? Zakaj sploh govorimo o 'Srcu Jezusovem', zakaj raje ne govorimo o Jezusu Kristusu? Čemu naj bi častili Srce Jezusovo? Kaj pomeni ta izraz v učenju Cerkve? Na ta in podobna vprašanja bomo dobili odgovor predvsem od papeža Pija XII., na katerega so se sklicevali vsi poznejši papeži, on pa je upošteval učenje prejšnjih cerkvenih voditeljev.

Letos, 15. maja 2021, bo minilo 65 let od izida okrožnice papeža Pija XII. o češčenju presvetega Srca Jezusovega (Haurietis aquas in gaudio). Papež jo je napisal ob 100-letnici uvedbe praznika presvetega Srca Jezusovega za vso Cerkev. Na vso Cerkev je ta praznik razširil papež bl. Pij IX. leta 1856.

Okrožnica Pija XII. govori o Božji ljubezni. Prvič smo jo dobili v ciklostilni obliki leta 1958, nato je izšla v zbirki Cerkveni dokumenti (št. 113) leta 2006.

V več nadaljevanjih se bomo seznanili z najlepšimi navedki iz okrožnice papeža Pija XII., na nekaterih mestih pa tudi z odlomki iz poznejših odlokov Apostolskega sedeža. Za poživitev bodo navedene posamezne misli nekdanjih svetih častilcev presvetega Srca.

P. Anton

 

Misli sv. Bernarda Uravnaj svoje misli po Božji Besedi

V evangeliju beremo, kako govori Beseda: »Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku » (Mt 5,25). To je zelo dober nasvet ! Če se ne motim, se tukaj Beseda označuje za našega nasprotnika, ker nasprotuje našim mesenim željam, ko pravi: » Ljudstvo blodečega srca so » (Ps 104,10). Vi pa, ki me poslušate in bi v svoji grozi radi ubežali prihodnji jezi, mislim, da boste poskrbeli, kako bi se spravili s tem nasprotnikom, čigar grožnje so tako strašne. Pri tem pa ne boste uspeli, če ne spremenite svojih misli in ne nastopite sami proti sebi ter neutrudno ne začnete ogorčenega in budnega boja sami proti sebi; končno se boste morali posloviti od starih navad in prirojenih nagnjenj. Če se boste tega lotili z lastnimi močmi, boste dosegli toliko, kakor če bi z enim prstom hoteli ustaviti navad hudournika in tok Jordana obrniti nazaj. Kaj boste torej storili? Poiščite Besedo, naj vam pomaga, da sprejmete njene nasvete! Zatecite se k svojemu nasprotniku, ki vas bo tako spremenil, da ne bo več vaš nasprotnik, ne bo vam več grozil, ampak vas bo božal, in za vaše spreobrnjenje bo učinkovitejša njegova milost kakor pa huda jeza.

 

Odmevi

»Sem na bolniški postelji. Imam hude duševne in telesne bolečine. Čim večja je bolečina, tem bližje je Bog. Solze mi vedno teko po licu, da jih sproti ne morem brisati. Minil bo jok, minila smrt in večni raj nam bo odprt. V rokah držim sveti križ, ga objemam in poljubljam. On gleda mene, jaz Njega in mi govori: »Ne boj se križa, ti le hodi za menoj, karkoli se zgodi s teboj!«

»Sveta Terezija Deteta Jezusa pravi: 'Bog nikoli zaman ne položi hrepenenja v dušo, temveč ga želi utešiti'. Doživljam, da je to res. Ni zaman v mojo dušo položil žejo in hrepenenje po ponižanjih. Uslišuje me nad vsa pričakovanja. Zdi se mi, da je kakor iz moje duše vzel besede pesnik, ko je dejal: 'In stiskam križ – v boleč objem, saj TI visiš na njem. Samo to vem, da smem ljubiti TEBE, KRIŽANI'. – In moja molitev, da bi Bog ustvaril v moji duši mir s krvjo svojega križa, je kakor odmev v njegovi pesnitvi: 'Ko teče kri, ostajam nem. In vsaka dragocena kaplja v opojnost tvojo me potaplja. O, kakšen mir me vsega razžari. Neslišno žubori rdeči vir'. – Bogu hvala, da je tako dober do mene in z menoj!«

»Prejela sem podobo stiške Žalostne Matere Božje. Naj Vam ljubi Bog povrne za ta lep spomin na podaritev Bogu po Mariji. Pogled nanjo mi daje moč, me tolaži in spodbuja k molitvi. Vsak dan poskušam posvetiti nekaj časa samo molitvi na glas. Tako z Božjo pomočjo upam, da bom bolj zbrano molila. Velika pomoč pri premišljevanju so mi poslani zapiski iz duhovnih vaj. Večkrat jih prebiram, a dve prošnji ponavljam vsak dan: 'Gospod, pomnoži nam vero!' in 'Gospod, nauči nas moliti!'«

 

Bernardova misel

»Čemu svetnikom naša hvala? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje. Prvo hrepenenje, ki ga v nas zbuja, ali bolje rečeno, podžiga spomin svetnikov, je to, da bi uživali njihovo tako zaželeno družbo. Drugo hrepenenje, ki ob spominu na svetnike gori v nas, je to, da bi se tudi nam prikazal Kristus, naše življenje, kakor se je njim, da bi se tudi mi z njim prikazali v slavi.«

 

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE Molitev (7) Molitev Male Terezije (1)

Že kot otrok se je rada skrila v kak kot in premišljevala o Bogu. Ko je hodila že v šolo, je bila včasih tudi po več ur v cerkvi. Jezus je bil njen edini prijatelj. Vse njeno življenje je bilo prežeto z ljubeznijo. Preden se je česa lotila, je molila. Molitev je bila kot duhovno dihanje njene duše. Imela je posebno milost molitve. Doma je vdihavala ozračje molitve. Sama pravi, da, ko je gledala očeta v obraz med molitvijo, je spoznala, kako molijo svetniki.

Dobra molitev je milost. Vsako milost pa si lahko izprosimo. »Prosite in se vam bo dalo.« Dar molitve moramo razviti. Brez milosti smo nesposobni moliti. Da se naučimo moliti, je redno potrebna povezanost s človekom, ki moli. Tu vidimo, kako odgovorno nalogo imajo starši do svojih otrok. Potrebujemo molitveno okolje. Če smo ljudje molitve, to izžarevamo. Izžarevamo Boga in tako vplivamo na okolico. Zelo koristno je, če si kdaj med seboj povemo, kako molimo. Molitev nam prinaša mir, srečo, daje nam moč. Molili naj bi neprestano. Mala Terezija pravi, da niso minile niti tri minute, da ne bi mislila na ljubega Boga. Že zjutraj naredimo dober namen, čez dan pa se večkrat skušajmo spomniti na Boga, npr. s kratkim zdihljajem: »Moj Gospod in moj Bog«; »Gospod, usmili se mene, grešnika«; »Srce Jezusovo, upodobi moje srce po svojem Srcu«. Takšne vzklike izrecimo pogosto, počasi in zbrano. Molimo lahko na tak način kjerkoli, tudi na avtobusu, v avtu ali ko hodimo po cesti.

Terezijina molitev je bila prisrčen pogovor otroka z Očetom. O molitvi pravi: »Zame je molitev preprost pogled k nebu, kar mi razširja dušo in me zedinja z Jezusom.« V molitvi je vztrajala, čeprav je pri njej doživljala težave, zlasti duhovne suše.