V posvetitveni molitvi za posameznike in družine ter zaključene skupine se pomenljivo najprej obračamo na nebeškega Očeta: »Večni Oče, v Svetem Duhu se hočem posvetiti in izročiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj otrok.« Nebeški Oče je začetek in končni smisel vsega. Od njega kot Stvarnika smo vsi izšli. K njemu se vsi vračamo.
Bog je naš Oče, Oče vsakega posameznika in vsega človeštva, vseh ljudi vseh časov. Še posebej je Oče vseh kristjanov. »Nič ni veličastnejšega in bolj vredno časti za kristjana kakor nositi vzvišeno ime Božjega otroka,« pravi sv. Janez Vianney. V čudoviti molitvi, katero nas je naučil Jezus Kristus, se obračamo na Očeta: »Oče naš, ki si v nebesih.« V mašni daritvi, ki je najsvetejše opravilo na zemlji, so vse osrednje molitve usmerjene na nebeškega Očeta. On v Svetem Duhu posveti kruh in vino v Kristusovo telo in kri.
Pot, po kateri se vračamo k Očetu, posrednik med nami in Očetom, je njegov Sin Jezus Kristus. Sam je namreč rekel, da je pot. Sam je to utemeljil z besedami: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,5). Ko se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu in se po njem posvetimo in izročimo Jezusovemu presvetemu Srcu, si zavestno izberemo Jezusa za pot k Očetu. Izberemo si Jezusa, ki je Ljubezen in učitelj naše ljubezni. Iz ljubezni do nas je dal življenje za nas, da bi bili tudi mi pripravljeni dati življenje zanj ter za brate in sestre. Po njem bomo gotovo prišli domov k Očetu. Čim bolj bomo po ljubezni povezani z Jezusom, tem bolj bomo že zdaj, v tem življenju, doma pri Očetu. Kako nekaj čudovitega je imeti Boga za Očeta!
Jezus Kristus je bil vse svoje življenje v sinovski ljubezni popolnoma usmerjen na Očeta. S tem nam je najbolj nazorno pokazal, kje je naš cilj. Usmerjenost na Očeta se je še posebej pokazala v Jezusovi molitvi in v izpolnjevanju Očetove volje. Vse Jezusovo življenje je bilo prežeto z molitvijo. Z njo je posvečeval svoje delo in trpljenje. Z molitvijo je začenjal dan in čez dan je pogosto molil, da bi priklical Očetov blagoslov na svoje odrešenjsko delovanje. Pred važnimi dogodki je svojo molitev podvojil in je večkrat noč prečul v molitvi. Vse svoje življenje je Jezus izpolnjeval Očetovo voljo, tudi v trpljenju. Očetova volja mu je bila kakor jed (prim. Jn 4,34).
Bog Oče je skupaj s Sinom in Svetim Duhom večen. Na svetu je vse podvrženo zobu časa. Vse je minljivo. Rojstvu sledi smrt, nastajanju izginjanje. Samo Bog je večen. Ko bomo doma pri Očetu, bomo tudi mi deležni njegove večnosti. Kako tolažljiva je ta misel na večnega Očeta ob neprestani potopljenosti v minljivost!
Ko je cesarica Evdoksija izgnala patriarha sv. Janeza Zlatoustega iz Carigrada, se je tolažil: »Kamorkoli grem, vedno je nebo nad menoj in tam stanuje moj Oče, ki me je ustvaril iz nič in ki bo gotovo tudi zdaj zame očetovsko skrbel, me vodil, ljubil in tolažil, oblačil in preživljal. Povsod morem moliti k Očetu, ki je v nebesih.«
