Sprehodi metnajske sv. Barbare

Ob poti blizu Metnaja nad Stično stoji kapelica sv. Barbare. Rajnka Ilovška mati iz Mekinj (1907-2005) so mi v 97. letu svojega življenja o njej pripovedovali takole:

Ko je bil moj mož še fant, je hodil, kakor vsi fantje, ponoči naokoli. Noč pa ima svojo moč in primerilo se jim je marsikaj. Tako je šel neke noči iz Metnaja proti domu. Ni bila popolna tema, saj je izza oblaka kukal mesec. Toda, ko se je približal kapelici sv. Barbare, se je iz nje utrnila nenavadna svetloba, segla čez pot na drugo stran in se izgubila v gozdu. Mož si ni upal stopiti na ta nenavadni žarek. Prestopil ga je in nadaljeval pot. Ko je potem o tem dogodku pripovedoval doma, ni znal nihče razložiti, kaj bi pomenila tista svetloba. Na sprehod do Ilovca so večkrat prihajali menihi iz stiškega samostana in mož je tudi njim povedal o čudni svetlobi. Pa so rekli duhovniki, da ponoči svetniki drug k drugemu hodijo na obisk. Tako je morda metnajska Barbara šla takrat ravno na obisk v drugo kapelico tja dol k Materi Božji v Potok.

(Povedala Jožefa Meglič, Ilovška mati)

 

Prva polnočnica

Ko smo bili majhni, so nam starejši prijatelji pripovedovali, kako lepo je pri polnočni maši na božično noč. Toda šele, ko smo začeli hoditi v šolo, smo se jim lahko pridružili. Prvi kilometer poti je bil res imeniten. Svetili smo si z baklami in se veselo pomenkovali. Vendar nam je kmalu zmanjkalo besed. Starejši so šli naprej, mi pa smo lovili ravnotežje po ledeni cesti. V cerkev smo prišli utrujeni in premraženi. Niti slovesna maša, množica ljudi, jaslice in petje nas niso spravili k sebi. Pot domov je bila še bolj neprijetna. Naslednji dan v našem otroštvu ni bil praznik, vseeno smo šli v šolo pražnje oblečeni. Manjkal je samo sošolec Jože, ki je na božič manjkal vsa osnovnošolska in gimnazijska leta. Vedno je prinesel opravičilo, da je bil bolan, učitelji pa so bili dovolj pametni, da niso nič spraševali.

 

VALERIJINE VRSTICE Kjer so jaslice doma.

Stanovanje v bloku kakor na tisoče stanovanj: predsoba, ki se nadaljuje v dnevno sobo, potem pa v jedilnico in kuhinjo. Pravzaprav je vse en sam velik prostor, razdeljen z nekaj stebri in pohištvom, s kakršnim so opremljena sodobna stanovanja, da v njih lahko delamo, počivamo, kuhamo in sprejemamo obiske. To je stanovanje moje nekdanje sodelavke, kamor vedno rada grem na obisk; toda v božičnem času še posebej. Zaradi jaslic in ne le enih! Vsako leto za božič se njihovo stanovanje spremeni v razstavišče jaslic. Takoj, ko odpreš vrata, te presenetijo na garderobni omari in na polici nad ogledalom, v dnevni sobi pa na vsaki omarici, med knjigami in cvetjem. V spalnicah so dobile mesto večje in manj zanimive. V kuhinji so jih polne stene. Okoli sto jih je, kako leto več, kako manj. Razlikujejo se po poreklu, starosti, velikosti in sestavnem materialu. Nekatere so komaj vidne miniature. Izdelane so iz mavca, gline, porcelana, stekla, brona, veliko jih je iz klekljane idrijske čipke. V predalih so shranjene tiste na znamkah, v knjigah ali na čokoladah. Prinašali so jih s potovanj družinski člani ali prijatelji. Veliko jih je izdelal tudi gospodar sam. Te so iz lesa- zelo simbolične z Jezusom, Marijo in Jožefom. Ni pa v tem stanovanju prostora za TV sprejemnik. V božičnem času stojijo na tem mestu stare podedovane družinske jaslice, čez leto pa knjige. Samo na kuhinjski mizi ni jaslic, ker se na njej dogaja preveč drugih reči. Toda, ko s pladnja pred nami, ki so jim ga poslali znanci s Švedske, počasi izgineva pecivo, se na dnu pojavi slika jaslic.

 

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (20)

Nov dan nam je zasijal tam na severu. Ni bil tako sončen, kot so bili prejšnji. Da le mokri ne bi bili preveč. Po sveti maši in zajtrku smo šli s podzemno do Nevskega prospekta. Naša prva postaja je bila cerkev, kjer hranijo zelo znano ikono Kazanske Matere Božje. Katedrala Kazanske Matere Božje.

Spredaj pred cerkvijo je mali park z vodometom in cvetličnimi gredami. V velikih nišah ob kolonadah so kipi svetnikov. Med njimi je tudi velik kip apostola Andreja.

Takoj ob vstopu v cerkev nas je objela neka skrivnostna temačnost. Zadišalo je po žlahtnem kadilu. V cerkvi je bila sveta liturgija. Pomikali smo se med verniki in se trudili, da bi ostali čim bolj skupaj. Zbor je bil nameščen zadaj na pevskem koru. Bil je enkraten. Imenitno so peli. Tudi škof, ki je vodil daritev svete maše, je bil oblečen zelo slovesno in bogato, prav tako tudi diakoni in prézbiterji. To je res nebeška liturgija, ker se tako skrivnostno dogaja in s tako dobrimi pevci. Človek ima res občutek, da si že kje pred vrati raja, da se je čas ustavil. Vonj po kadilu te še bolj zaziblje v neko posvečenost. Ljudi je bilo veliko. Žene, ki so bile pri sveti maši, so bile večinoma pokrite z ruto.

Notranjost cerkve je bogato izdelana. Zgrajena je v obliki grškega križa. Vse stranice križa so enako dolge. Na obokih so veliki šesterokotniki, v njih pa reliefno izdelane rože. Kupola na križišču ladij je bogato poslikana. Vrh kupole nad okni pa je zelo podoben kupoli v kakšni rimski baziliki. Zadaj, se pravi nasproti oltarja, je velik pevski kor. Tam pevci lahko vidijo, kaj se pred oltarjem dogaja in še bolj usklajeno spremljajo sveto liturgijo. Bil je čudovit pevski zbor. Moški in ženski glasovi so pomagali bogatiti sveto dogajanje pred oltarjem. Pomislil sem, da jim najbrž ni težko dobiti pevcev za razne zbore. Ker jih imajo veliko, je večji izbor in s tem tudi možnost, da zberejo v zbor res samo najboljše.

Med ljudmi je bilo mogoče zaznati in čutiti zbranost. Lahko bi rekel, da so zelo zbrano sodelovali pri bogoslužju. Nekaj žena je bilo v posebnih oblekah. Ne vem, kam so spadale. Mogoče so bile kakšne vrste redovnice. Mogoče pa samo prostovoljke, ki so skrbele za red pri bogoslužju. Iz nastavkov za sveče so pobirale vosek, ki se je razlil, ter že dogorele svečke. Tako je bil prostor za nove svečke, ki so jih ljudje prinašali. Druge so pazile, da ljudje niso fotografirali. Toda ne samo one, tudi drugi verniki so občasno komu pokazali, da ni dovoljeno fotografirati. Ja, res bi bilo narobe, če bi kar vsevprek fotografirali in se drenjali med verniki, ki skušajo biti zbrani pri liturgiji.

Seveda sem razumel njihovo zahtevo. Trudil sem se, da bi tudi sam vsaj malo doživel Božjo bližino v svetišču. Nekaj posnetkov pa sem kljub temu naredil. Čim bolj neopazno. Vem, da sem motil njihovo zbranost. Toda nikoli več ne bom tam v tistem svetišču. Zato sem si drznil narediti nekaj posnetkov za spomin. Ujeti sem skušal ikono Kazanske Matere Božje. Bila je daleč spredaj ob ikonostasu. Ni bila velika. Tisti del ob ikonostasu ki je namenjen za podobo Matere Božje, je bil nekoliko drugače narejen. Ikona ni bila preko vsega polja levo od ikonostasa. V sredi je bila »Kazanskaja«, okoli nje pa okrasje in še nekaj malih ikon v medaljonih.

Marijina podoba je vsa oblečena v srebrno in pozlačeno obleko. Samo njen in Jezusov obraz se vidita iz dragocene obleke. Tako dragoceno okrasje na ikonah je izraz globoke vere. Trudili so se, da bi ikone čim bolj bogato okrasili, saj so gotovo razmišljali tako kot sveti Janez Vianney: Za Jezusa in Marijo ni nikoli dovolj dragoceno! Ljudje so prinašali svoje darove v svetišča. Z zbranimi darovi so potem razni umetniki okrasili svete podobe. K temu jih je nagibalo prepričanje, da so ikone na ikonostasu nekaj prav posebnega. Razumejo jih kot okna, skozi katera gledajo svetniki iz nebes, in spremljajo sveto liturgijo. Če so to okna iz nebes, morajo biti resnično dragocena. Zato so jih tako okrasili, da bi ljudje v njih takoj prepoznali okna iz nebes.

Kazanska Mati Božja je ena najbolj čaščenih Marijinih ikon v Rusiji. Velja za čudodelno in je znana po vsej Rusiji in tudi drugje po svetu, kjer živijo ruski pravoslavni kristjani. Je zavetnica mesta Kazan in ima poseben praznik. Praznik Kazanske Matere Božje praznujejo 21. julija ali 4. novembra. Slednji se praznuje od leta 2005 naprej tudi kot dan enotnosti ruskega naroda. Ta dan je državni praznik. Praznik Kazanske Matere Božje so na ta dan nastavili zato, ker so nehali praznovati 7. november kot obletnico začetka oktobrske revolucije. To kaže na vero ruskega ljudstva, ki je kljub komunističnemu terorju in moriji preživela.

Zgodovina ikone Kazanske Matere Božje je zavita v tančico skrivnostnosti, torej ni popolnoma znana.

Kazan je mesto v osrednjem delu evropske Rusije. Leži na sotočju reke Volge in Kazanke. Mesto se nahaja vzhodno od Moskve. Približno enako je oddaljeno od Moskve kakor od Sankt Peterburga na severu.

Zgodovina mesta sega v deseto stoletje. Najprej so ga osvojili Mongoli, za njimi pa v 14. stoletju Tatari. Ti so bili dolgo gospodarji mesta. Postalo je središče Kazanskega kanata. Tatari so zelo pripomogli k razvoju gospodarstva, posebej trgovine in obrti.

Pred letom 1579 je car Ivan Grozni osvojil mesto in ga precej porušil. 8. julija 1579 je imela deklica z imenom Matrjona sanje, da je našla ikono Matere Božje. Ko je naslednji dan brskala po ruševinah njihove hiše ja našla malo ikono Matere Božje. Na njej je v levem delu polja upodobljena Mati božja, ki se nagiba k Jezuščku. Le ta je upodobljen v desnem delu slike kot nekoliko večji otrok. Zdi se, kot da bi stal Mariji na kolenih. Levo roko ima ob sebi, z desno pa se nežno dotika Marijinega vratu. Ikona je hitro postala čaščena in je veljala za čudodelno. Do leta 1612 so jo hranili v samostanu Marije Bogorodice v Kazanu. Samostan je bil zgrajen na mestu, kjer so našli Marijino ikono, ali kakor rečejo: Kjer se je Marija prikazala. Bila je neka čudežna moč kristjanom v tistem kraju, kjer so bili obdani z večinoma tatarskimi in muslimanskimi verniki. Ko se je ruski imperij širil, so ikono Kazanske Matere Božje vzeli s seboj na vojne pohode. Veljala je za podpornico »ruske stvari«. Že leta 1612 so jo vzeli s seboj pred Moskvo, kjer so pregnali Poljake, ki so okupirali velik del ruskega ozemlja. Zato so v Moskvi postavili novo katedralo, kjer je domovala ena od kopij Kazanske Matere Božje. Seveda je ikona povezana tudi z dinastijo Romanovih iz katere je izhajala vrsta ruskih carjev. Ko so prestolnico prenesli v Sankt Peterburg, so tam namestili tudi eno od kopij te znamenite ikone.

Leta 1709 je car Peter Veliki bil bitko s Švedi. Na vojnem pohodu so imeli s seboj tudi ikono Kazanske Matere Božje. Ne ve se, ali je bila originalna ikona iz Kazana ali njena kopija. Leta 1721 je dal car Peter Veliki prenesti omenjeno ikono v Sankt Peterburg in jo dal namestiti v samostan Aleksandra Nevskega. Po letu 1737 pa je prišla v cerkev Jezusovega rojstva. Po zmagi nad Francozi je bila zgrajena velika katedrala Kazanske Matere Božje in v njej so nastanili Marijino ikono. Že po letu 1612 se je ikona Kazanske Matere Božje razširila še po drugih območjih. Izdelano je bilo več kopij, ki so jih namestili v raznih mestih. Z ikono Kazanske Matere Božje se je ponašalo več mest: Moskva, Jarosław, Novaja Usman in Almaty.

Dne 29. junija 1904 je bila ikona, ki so jo hranili v Kazanu, ukradena. Domnevajo, da so jo ukradli zaradi dragocenega okvirja, sama čudodelna ikona pa naj bi bila sežgana.

Tudi kopija, ki se je hranila v Sankt Peterburgu, ni imela sreče. Leta 1920 so jo boljševiki prodali. Širile so se celo govorice, da je bila shranjena v nekdanjem Leningradu. Še vedno se ne ve ali je bila originalna ikona iz 16. stoletja hranjena v Kazanu ali v Sankt Peterburgu. Originalna ikona Matere Božje iz Kazana je veljala za pogrešano.

Leta 1937 pa se je pojavila na zahodu ikona, ki je bila identična z ono iz Kazana ali Moskve ali Sankt Peterburga. Po natančnem pregledu so jo datirali v leta okoli 1730. Pojavila se je na zahodnoevropskem trgu umetnin, odkupila pa jo je skupina vernikov, ki se imenuje Modra Marijina armada. To je bila skupina vernih laikov, ki so jo označevali za nekoliko konservativno. V središču svojega verskega življenja so imeli vneto češčenje Matere Božje. Namestili so jo v bizantinski cerkvi v Fatimi. Leta 1993 pa so ikono izročili poljskemu papežu Janezu Pavlu II. Ta jo je vzel in namestil v Vatikanu v svojo privatno delovno sobo. Enajst let kasneje je papež ikono Kazanske Matere Božje želel osebno predati ruskemu patriarhu v Moskvi. Toda razmere za njegov obisk v Rusiji še niso bile zrele in so zbudile velik odpor.

Leta 2004 se je papež odločil, da brez vseh pogojev preda ikono ruskim vernikom. Dva dneva pred odhodom je bila ikona Kazanske Matere Božje izpostavljena v javno češčenje katoliškim vernikom v baziliki svetega Petra v Rimu. 28. avgusta 2005 pa sta jo kardinala Kasper in McCarrig odnesla v Moskvo in jo predala patriarhu Alekseju II. 21. julija naslednjega leta pa jo je ruski patriarh Aleksej II. prenesel v katedralo Marijinega oznanjenja v Kazanskem Kremlju. Pri tem pa ni niti malo omenil vloge papeža Janeza Pavla pri vrnitvi Marijine ikone nazaj v Rusijo. To nerodnost je nekoliko popravil predsednik republike Tatarstan Šajmijew, ki je sodeloval na slovesnosti.

Po vseh teh pripetljajih z ikono bi človek sklepal, da je sedaj ikona, ki smo jo videli v katedrali kazanske Matere Božje v Sankt Peterburgu ena od kopij, ki je verjetno novejšega datuma. Toda to ni pomembno, saj ljudje ne častijo kosa lesa, na katerem je upodobljena Mati Božja, marveč Marijo, ki jo ikona predstavlja.

Tudi ikona, ki smo jo videli, je vsa oblečena v zlato. Okvir ves zlat, tudi skoraj vsa površina ikone je oblečena z srebrom in zlatom. Dobesedno iz zlata in srebra narejena Marijina in Jezusova obleka. Posuta je z mnogimi dragimi kamni. Danes je omenjena katedrala v Sankt Peterburgu eno od središč češčenja Kazanske Matere Božje. Kolikor se mi zdi, pa ima prvo mesto kopija, ki se je iz Vatikana vrnila v kraj, kjer je bila najprej čaščena.

Na desni strani je običajno upodobljen Jezus. Tudi v pričujoči baziliki je tako. Toda Jezus je okrašen kolikor je mogoče bogato. Tudi on je ves prekrit s srebrno obleko. Srebrne ploščice so tako lepo izdelane, da imaš občutek, kot da gre za srebrno tkanino. Robovi na obleki so zlati ali pozlačeni. Podobno kot Marija je tudi on ves oblečen v srebrna in zlata oblačila, le obraz se vidi.

p. Branko Petauer

 

Misli sv. Bernarda Iskanje Boga je dobrina.

»Na svojem ležišču sem ponoči iskala njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,1).

Iskati Boga je velika dobrina in po mojih mislih celo največja. Med darovi je prva in med učinki zadnja. Ne pridruži se nobeni kreposti in ne umakne se nobeni. Kateri naj se pridruži, saj nobene ni pred njo? Kateri naj se umakne, saj je ona dovršitev vseh skupaj? Katero krepost je mogoče pripisati tistemu, ki ne išče Boga, in kje je konec iskanja Boga? Psalmist pravi: »Vedno iščite Gospodovo obličje« (Ps 104,4)! Menim, da tudi potem, ko smo ga našli, ga ne bomo nehali iskati. Toda Boga ne iščemo tako, da hodimo sem in tja, ampak, da po njem hrepenimo. In ko ga srečno najdemo, hrepenenje po njem ne ugasne, temveč še bolj zagori. Tudi ob največjem veselju hrepenenje ne mine, ampak je kakor olje, ki vzdržuje gorenje. Da, tako je. Veselje bo popolno, hrepenenja pa ne bo konec, torej tudi iskanja ne. Zamislite si, če morete, živahno in popolno iskanje ter hrepenenje brez tesnobe; Božja navzočnost naredi iskanje odvečno, močno hrepenenje pa prežene tesnobo. Naj duša ve, da jo je Bog prehitel in iskal, preden je ona iskala njega.

Kaj mislite, kolikšno milost domačnosti bo rodilo to skupno prebivanje duše z Besedo, kolikšno zaupanje bo sledilo taki domačnosti ? Po moji sodbi ni nič takega, česar bi se ne upala reči taka duša. »Moj ljubi je moj.« Ker čuti, da ljubi, in sicer neizmerno ljubi, tudi ne dvomi, da je sama neizmerno ljubljena. Iz svoje lastne izredne pozornosti, neutrudne skrbnosti in marljive prizadevnosti, ko nenehno in goreče pazi na to, kako bi Bogu ugajala, brez omahovanja sklepa, da je vse to tudi v Ženinu, spominjajoč se njegove obljube: »S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Mt 7,2).

Zato se bo tebi Bog prikazal takega, kakršnega se boš ti zanj pripravil: svetemu svet, nedolžnemu nedolžen.

Zakaj ne prav tako - ljubečemu ljubeč, skrbnemu skrben, tistemu, ki njemu posveča čas in pozornost, tudi on pozoren.

Končno reče : »Ljubim nje, ki me ljubijo, in kateri me zgodaj iščejo, me najdejo (Prg 8,17). Vidite, kako vam zagotavlja ne samo svojo ljubezen, če boste vi njega ljubili, ampak vam posveča tudi svojo skrb, če boste imeli skrb zanj. Bodite čuječi in bo čul nad vami! … Samo nepremišljeno bi mogli reči, da ste vi njemu prej ali več dali, on vas ljubi prej in bolj.

O Ženin, ki je vreden ljubezni in se ga je treba okleniti z vem srcem ! Kaj bi se Cerkev še obotavljala izročiti se popolnoma in vdano tako zvestemu dobrotniku, ki tako usmiljeno odpušča, tako pravično zagovarja!

Če bi bil v vesti madež, ga bo imelo tudi vse, kar iz njega pride. Če je namreč pokvarjena korenina, je pokvarjeno tudi drevo. Karkoli nastane iz pokvarjene korenine s prenosom napake, kot na primer: govor, delo, molitev, se ne more imenovati lilija, čeprav bi javno mnenje to pohvalilo. … Javno mnenje pač ne more razglasiti za krepost nekaj, čemur je vest dokazala, da je greh.