Molitve srčne naše usliši milostno.

Carigrajski patriarh sv. Janez Zlatousti govori o trajnem dviganju duha k Bogu, kar razodeva posebno odprtost za Boga in vodi k združenju z njim: »Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.«

Kristjani verujemo, da je Jezus na poseben, stvaren način, kot Bog in človek, navzoč v evharistični skrivnosti. Da se bomo tam z njim srečevali, se je treba z njim srečevati v vsakdanji molitvi. Če je Bog naše središče, bodo naše misli pogosto pri njem. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah.

Na sveto daritev se je treba pripraviti, saj so sadovi v nas odvisni prav od priprave. Splošna priprava je vse naše življenje. Pogoj je truditi se, da bi bilo vse naravnano na Boga in na bližnjega. Iz izkušnje pa vemo, da pogosto ni tako. Zato je zelo koristna in potrebna posebna priprava, ki je prvenstveno v naši molitvi.

Zelo dobra priprava na mašno daritev je takrat, kadar berila, ki jih bomo slišali pri maši, že prej zbrano preberemo. Tako bomo za Božjo besedo pri maši bolj odprti.

Za dobro molitev potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem notranjo samoto. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Zato je zelo koristno, da pridemo k maši nekoliko pred začetkom, da se umirimo, zberemo in se zavemo, da stojimo pred Bogom.

Vprašanje odprtosti našega srca za Boga je vprašanje naše ljubezni do njega. Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni, nismo odprti zanj.

Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu, kakor smo mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo. Če ne verujemo v Božjo navzočnost, molitev sploh ni možna. Tako je zavedanje o Božji navzočnosti naše prvo dejanje pri molitvi. Ko se postavimo v Božjo navzočnost, smo pripravljeni Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo tudi oklepati.

Zelo dobra priprava na mašno daritev je premišljevalna molitev. Pri njej ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju in ljubezni. Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas zadene in gane.

Mašna daritev je najvišja oblika molitve in je več kot molitev. Čim boljše bodo naše vsakdanje molitve, tem boljše bo naše molitveno sodelovanje pri sveti daritvi in pri češčenju Najsvetejšega.

Naše sodelovanje z mašno daritvijo se ne začne šele takrat, ko pridemo v cerkev. Vse naše življenje je priprava na mašno daritev. Od njega je odvisno, kako bomo pri maši sodelovali. Če nam med tednom ni nič za Boga, se v nedeljo ne moremo tako spremeniti, da bomo pri mašni daritvi dobro sodelovali.

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 let po 1. slovenskem evharističnem kongresu (4) Praznika svetega danes radujmo se.

V četrtek po prazniku Svete Trojice obhajamo slovesni praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, ki je tudi po novi ureditvi ostal med zapovedanimi prazniki. Odločilen povod za uvedbo tega praznika je bilo Kristusovo posebno razodetje sv. Julijani iz Liègea (Lütticha) v Belgiji. Kristus ji je naročil, naj vse stori, da bi bil vpeljan poseben praznik. Tamkajšnji škof je praznik vpeljal leta 1246. Na vso latinsko Cerkev ga je leta 1264 razširil papež Urban IV., v naših krajih pa so ga praznovali že deset let prej. S praznikom so hoteli poudariti vero v Jezusovo stvarno navzočnost v Evharistiji, ki so jo nekateri zanikali. Hkrati pa »je bil praznik krona prizadevanj za gorečo pobožnost do čudovitega oltarnega zakramenta,« kakor ugotavlja Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje (CD 102, 160).

Svetemu Rešnjemu telesu je pravzaprav posvečen veliki četrtek, saj se na ta dan spominjamo postavitve najsvetejšega Zakramenta. Bližina velikega petka in zato misel na Gospodovo trpljenje pa ne dovoljuje slovesnega praznovanja tega praznika. Zato ga hoče Cerkev tem slovesneje obhajati na poseben praznik.

Če verujemo, da je Jezus pod podobo kruha ne samo pravi človek, ampak tudi pravi Bog, bomo razumeli, da ga je treba na najvišji način in po Božje častiti. To pride posebej do veljave na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, na dan celodnevnega češčenja in seveda na najbolj slovesen način ob evharističnih kongresih. Gre za slovesno in javno češčenje, pri katerem nadomestimo, kar smo med letom zanemarili.

Kmalu po nastanku praznika so ponekod začeli z njim povezovati procesijo z Najsvetejšim. V Srednji Evropi in pri nas se je v 15. in 16. stoletju uveljavila procesija z Najsvetejšim med polji in travniki s štirimi oltarji, štirimi evangeliji in različnimi prošnjami ter štirimi blagoslovi z Najsvetejšim. Pri prošnjah so v ospredju časne dobrine in odvrnitev časnih nesreč. S temi prošnjami priznavamo, da smo tudi v časnih zadevah odvisni od Boga.

Stremeti je treba za tem, da pri evharistični procesiji nihče ne bo navzoč le kot gledalec, ampak naj pri njej s srcem in na zunaj sodeluje. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici »Cerkev iz Evharistije« zapisal: »Pobožna udeležba pri evharistični procesiji ob slovesnem prazniku svetega Rešnjega telesa in krvi je Gospodova milost, ki vernike vsako leto napolnjuje z veseljem« (CE 10).

Kjer pri evharistični procesiji uporabljajo štiri oltarje in zato štiri postaje, »je prva postaja namenjena Cerkvi in njeni duhovni rasti, druga prizadevanju za mir, tretja blagoslovu polj, travnikov, vinogradov, gozdov in vrtov, četrta pa blagoslovu kraja in njegovih prebivalcev« (Obrednik Procesija sv. Rešnjega telesa).

Na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi se mora pokazati naša iskrena vera v Jezusovo stalno navzočnost v evharistični skrivnosti, naše zaupanje v njegov blagoslov, naša ljubezen in hvaležnost do Gospoda, ki nam je z ustanovitvijo najsvetejšega Zakramenta izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13,1).

Praznik svetega Rešnjega telesa in druge oblike češčenja nas povezujejo tudi med seboj. Velja, kar je zapisal sv. Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17). Skupno evharistično opravilo, skupno obhajilo, skupna procesija – vse to nas zedinja v občestvo.

Z mašno pesmijo slednico na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi slavimo navzočega Odrešenika: »Hvali, Sion, Rešenika, nam pastirja in vodnika s himnami in pesmimi. Naj ga hvali, kar ga hoče, ni prehvaliti mogoče ga v nobenih hvalnicah.«

 

Stara klinika za splave posvečena Devici Mariji

Katoliška ustanova Blessed Virgin Mary je v Virginiji (ZDA) kupila specializirano kliniko za splave in jo spremenila v brezplačni medicinski center za najbolj potrebne, ki je posvečen Devici Mariji. Zdravstveni center se sedaj imenuje »Brezplačna zdravniška klinika Mati usmiljenja«. Odprli so ga 6. decembra 2017 in ga izročili katoliškim dobrodelnim organizacijam škofije Arlington. Msgr. Michael Burbidge, škof v Arlingtonu, je osebno blagoslovil kliniko. Direktor klinike dr. Scott Ross je za ameriški dnevnik The Washington Post izjavil, da je osebje še posebej srečno, da dela »nekaj dobrega« tam, kjer so pred tem otroke obsojali na smrt v telesih lastnih mater. Dr. Ross je omenil, da so se v času delovanja centra za splave pred njim redno zbirale k molitvi skupine »za življenje«, katerih goreče prošnje so bile uslišane.

Vir: Medias presse

 

PO MARIJI K JEZUSU

»Mati zna varovati, pomiriti v srcu, poživljati.«

»Ničesar ni zadržala zase, v samoti se ni zaprla sama vase ali se utopila v bridkosti, ampak vse je izročala Bogu,« je dejal papež Frančišek v homiliji 1. januarja 2018, ko je govoril o Mariji. Nadaljeval je: »Zaupanje nam daje varnost: življenja ne prepustimo strahu, obupu ali vraževerju, se ne zapiramo vase oziroma skušamo pozabiti neprijetnosti, ampak vse delamo v dialogu z Bogom. Bog nas nosi v srcu, prihaja, da bi prebival v naših življenjih.«

Za papeža »posvetitev Mariji ni duhovna spodobnost, ampak je potreba krščanskega življenja. Ko gledamo na Božjo Mater, smo opogumljeni, da opustimo vso nepotrebno navlako in najdemo vrednote.«

Papež zaključuje govor z zagotovilom, »da je dar Božje Matere, sleherne matere in žene zelo dragocen za Cerkev prav zato, ker je mati in ženska. Medtem ko moški pogosto abstrahira, daje odločne izjave in ideje, pa ženska, mati zna varovati, pomiriti v srcu, poživljati. Vera se namreč ne omejuje samo na idejo ali nauk: vsi imamo potrebo po srcu matere, ki je sposobna ohranjati Božjo nežnost in prisluhniti človekovemu nemiru.«

Papež Frančišek, 1. januar 2018

Zenit

 

Posvetitev prinaša sadove

Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 2020, sem se najprej sama posvetila Mariji, in sicer po knjigi sv. Ludvika Grigniona Montfortskega Posvetitev Mariji. Kar nekaj lepih sadov lahko občutim iz te posvetitve. Dober mesec po posvetitvi smo doma okrepili večerno molitev z molitvijo rožnega venca. Sprva sva se z mozem bala, kako bodo otroci pri njej sodelovali, a s pogovorom, nameni molitve kar lepo gre. Večkrat pa sva tudi pomislila, če bi se kot družina posvetili JMS, in sedaj, ko so otroci "doma" tudi v molitvi rožnega venca, čutiva, da je morda prišel čas.

Tadeja