Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Zmeraj sem si želela obiskati Fatimo. Ta želja se mi ni izpolnila. Toda letos nas je fatimska Marija obiskala kar doma. Veseli smo za ta obisk. K TEBI se zatekamo z molitvijo in prošnjami. Zahvaljujemo se, da SI prišla v naš dom in nas povezala. Tvoj kip in tvoja navzočnost nas je obogatila in polepšala naš dom.
družina iz Tržca
Draga Mati, tebi v čast,
pismo pišem tudi jaz.
Kot sirota nebogljena,
prosim za milost Jezusa.
Dragi oče, draga mati!
Hvala za vse, kar mogla
sta nam dati.
Albin
Vsako leto z veseljem opravljamo pobožnost petih prvih sobot in se zatekamo v Jezusovo in Marijino Srce. Tako smo se pred dvema letoma zbrali pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, lani pa smo bili na prvosobotni pobožnosti zbrani v mariborski stolnici. Vsako prvo soboto je molitev vodila skupina iz druge dekanije naše nadškofije. Tudi sveto mašo je vsako prvo soboto daroval duhovnik iz tistega kraja. Prvosobotna pobožnost je zaobjela celotno mariborsko nadškofijo.
Letos nas je Sveti Duh nagovoril, naj ostajamo s češčenjem JMS kar v svojih župnijah. Tako bodo lahko sodelovali tudi tisti častilci v našem občestvu, ki drugam ne morejo. Iz Žetal, Vidma, Ptuja in drugih krajev v naši okolici se je iz cerkva prvo soboto slišala lepa pesem: »Trinajstega maja v dolini Irija se je prikazala Devica Marija.«
Po medijih pa smo že slišali, da tam v »daljni« Kitajski razhaja nova bolezen, ki se ji reče COVID-19. Čeprav smo se tolažili, da je Kitajska daleč od nas, pa smo hitro spoznali, da temu ni tako. Da ni več tako daleč kot nekoč. Še preden smo se dobro zavedali, je bila ta nadloga že pri naših sosedih Italijanih. Kmalu zatem se je pojavila tudi pri nas. Razširila se je po vsem svetu.
Začele so se zapirati tovarne, šole in druge ustanove. Zaprla so se tudi cerkvena vrata. Sveto mašo smo obhajali kar doma s povezavo preko medijev. Nismo vedeli, kako bomo nadaljevali prvosobotne pobožnosti. Posebej žalostni so bili naši trije Marijini častilci, ki so se želeli letos posvetiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Na Ptuju pri Svetem Petru in Pavlu je bila za osebno pobožnost cerkev odprta. Tega smo se prav po otroško razveselili. Ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov smo pred skritim Jezusom in kapelico Fatimske Marije vsak mesec nadaljevali pripravo na posvetitev. Nestrpno smo pričakovali prvo majsko soboto in nismo zaman prosili in molili. Drugega maja smo imeli milostno sveto mašo, obnovo posvetitve in posvetitev naših treh gorečih častilcev JMS. Neizmerno smo hvaležni našim ptujskim patrom. Še posebej smo hvaležni p. Milanu Kosu, ki je daroval sveto mašo in opravil posvetitev, p. Janku, ki nam je s svojim angelskim glasom slovesnost popestril, in p. Jožetu, ki je molil za nas in Bogu daroval svoje trpljenje, da so se naše in Marijine želje lahko uresničile.
Vse slovesnosti v čast Srcu Jezusa in Marije so nekaj zares veličastnega. Ta pa je bila kljub zaščitnim maskam še posebej milostna in edinstvena ter upamo, da v takšni situaciji, neponovljiva.
Kapelica fatimske Marije pa je, razen ob prvih sobotah, vedno romala od družine do družine. Mati Božja se ne ustraši nobenega virusa in v domove prinaša mir in varnost.
Naša fatimska Marija ima tudi svojo knjigo vtisov, v katero gostitelji vpišejo svoja doživetja ob tako milostnem obisku.
Tako ji je 15. 4. 2020 v slovo zapisala njena gostiteljica:
»Čeprav je že bila pri nas, v našem domu, sem JO sedaj gledala in videla z drugačnimi očmi. Tako je bila lepa in polna veselja, kot da nam nekaj sporoča. Bogu hvala za ta milostni čas, da sem se lahko malo ustavila, šla vase v svojo notranjost, v kamrico svojega srca. Zadnji dan Marijinega obiska se mi je utrnila solza. Želela sem, da Marija ostane v našem domu, pa čeprav sem vedela, da kip s kapelico mora romati k naslednji družini. Tako sem se odpravila ta aprilski večer z Marijo v rokah kar peš po vasi do druge družine, ki je mater Marijo že nestrpno pričakovala.«
Anica
V času pandemije smo se na obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu pripravljali s tridnevnico. Obnovitev je bila v ponedeljek, 30. marca 2020. Nanjo smo se pripravljali od petka do nedelje. Časi so bili stresni. Na novo stvarnost smo se privajali prestrašeno in dokaj negotovi. Zadeva obnovitve posvetitve se mi je zdela pomembna, zato sem za vabilo k njeni pripravi in sami posvetitvi porabil socialno omrežje, facebook. To je bila moja prva video objava. Oglas o tej pripravi in posvetitvi pa smo dali tudi v domači župniji, tako je s posvetitvijo sodelovalo kar precej ljudi. V Videmski župniji je bila zelo dejavna animatorka za celjsko škofijo ga. Renata Mavrek.
Robert Smodiš, animator za škofijo Celje
V vlogi župnijskega animatorja sem na začetku preteklega pastoralnega leta predlagal, naj bi se v župniji s hvaležnostjo spomnili posvetitve najsvetejšima Srcema pred dvajsetimi leti. Tedaj, 7. decembra 1999, smo na predvečer praznika Marijinega brezmadežnega spočetja in na pragu novega tisočletja po daljši in skrbnejši pripravi izpovedali prvo posvetitev v novejšem času. V vmesnem času smo se najsvetejšima osebama naše vere slovesneje posvetili zlasti ob stoletnici fatimskih dogodkov. Tokratna obnovitev je imela krajšo, le nekajdnevno pripravo. Vendar se je dejanje obnove posvetitve leta 2019 lepo povezalo s praznikom Brezmadežne ter s pripravo na božične praznike in samo obhajanje Jezusovega rojstva.
Vsi smo se že na samem začetku pandemije znašli v neljubih razmerah v domala vseh okoliščinah življenja. Tudi verskega. Tudi življenja župnij in drugih cerkvenih skupnosti. Morda se je vsaj kdo ustavil ob misli na Jezusa in njegovo Mater. Osebno menim, da sta, sicer na skrit način, njuna skrb in naklonjenost v novi preizkušnji srca vernih močno podpirali. Presenetljivo je, da upada obiska cerkve v župniji po vmesnem času zaprtja cerkva danes ni občutiti, čeprav, kakor je videti, v naših sredah tudi zaradi pandemije novega korona virusa postajajo naša svetišča vse bolj slabo obiskana. Skrb pri nas pa vzbuja odmik nekaj mlajših družin in otrok.
Ko so se vrata cerkva zopet odprla, so bila velikonočna praznovanja in tudi šmarnice že za nami. Zopet se je začelo odvijati bogoslužno življenje. Po redu in programu so bila ponovno pripravljena češčenja pred Najsvetejšim. Poleg udeležbe pri sv. maši češčenja največ, sicer postopoma ter vsakemu verniku posebej, govore o naši povezanosti z Jezusom in Marijo. Ob življenju z njima v nas deluje skriti tok milosti, ki ga tudi trenutne razmere ne morejo zaustaviti.
Če so letošnje šmarnice zaostale, pa niso odpadle junijske vrtnice. Razne slovesnosti, ki so se tako kot marsikje zgostile ob koncu pastoralnega leta, so sicer zasenčile praznik Jezusovega in praznik Marijinega Srca, vendar ne toliko, da bi ju zaobšli.
Animator Lojze Čemažar
