Obnovitev posvetitve v celjski škofiji

V času pandemije smo se na obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu pripravljali s tridnevnico. Obnovitev je bila v ponedeljek, 30. marca 2020. Nanjo smo se pripravljali od petka do nedelje. Časi so bili stresni. Na novo stvarnost smo se privajali prestrašeno in dokaj negotovi. Zadeva obnovitve posvetitve se mi je zdela pomembna, zato sem za vabilo k njeni pripravi in sami posvetitvi porabil socialno omrežje, facebook. To je bila moja prva video objava. Oglas o tej pripravi in posvetitvi pa smo dali tudi v domači župniji, tako je s posvetitvijo sodelovalo kar precej ljudi. V Videmski župniji je bila zelo dejavna animatorka za celjsko škofijo ga. Renata Mavrek.

Robert Smodiš, animator za škofijo Celje

 

Obnovitev posvetitve v župniji Ljubljana Ježica

V vlogi župnijskega animatorja sem na začetku preteklega pastoralnega leta predlagal, naj bi se v župniji s hvaležnostjo spomnili posvetitve najsvetejšima Srcema pred dvajsetimi leti. Tedaj, 7. decembra 1999, smo na predvečer praznika Marijinega brezmadežnega spočetja in na pragu novega tisočletja po daljši in skrbnejši pripravi izpovedali prvo posvetitev v novejšem času. V vmesnem času smo se najsvetejšima osebama naše vere slovesneje posvetili zlasti ob stoletnici fatimskih dogodkov. Tokratna obnovitev je imela krajšo, le nekajdnevno pripravo. Vendar se je dejanje obnove posvetitve leta 2019 lepo povezalo s praznikom Brezmadežne ter s pripravo na božične praznike in samo obhajanje Jezusovega rojstva.

Vsi smo se že na samem začetku pandemije znašli v neljubih razmerah v domala vseh okoliščinah življenja. Tudi verskega. Tudi življenja župnij in drugih cerkvenih skupnosti. Morda se je vsaj kdo ustavil ob misli na Jezusa in njegovo Mater. Osebno menim, da sta, sicer na skrit način, njuna skrb in naklonjenost v novi preizkušnji srca vernih močno podpirali. Presenetljivo je, da upada obiska cerkve v župniji po vmesnem času zaprtja cerkva danes ni občutiti, čeprav, kakor je videti, v naših sredah tudi zaradi pandemije novega korona virusa postajajo naša svetišča vse bolj slabo obiskana. Skrb pri nas pa vzbuja odmik nekaj mlajših družin in otrok.

Ko so se vrata cerkva zopet odprla, so bila velikonočna praznovanja in tudi šmarnice že za nami. Zopet se je začelo odvijati bogoslužno življenje. Po redu in programu so bila ponovno pripravljena češčenja pred Najsvetejšim. Poleg udeležbe pri sv. maši češčenja največ, sicer postopoma ter vsakemu verniku posebej, govore o naši povezanosti z Jezusom in Marijo. Ob življenju z njima v nas deluje skriti tok milosti, ki ga tudi trenutne razmere ne morejo zaustaviti.

Če so letošnje šmarnice zaostale, pa niso odpadle junijske vrtnice. Razne slovesnosti, ki so se tako kot marsikje zgostile ob koncu pastoralnega leta, so sicer zasenčile praznik Jezusovega in praznik Marijinega Srca, vendar ne toliko, da bi ju zaobšli.

Animator Lojze Čemažar

 

Ob 10. obletnici bl. Alojzija Grozdeta (3) Bl. Alojzij Grozde in rožni venec

V času, ko se je leta 1923 na Zgornjih Vodalah Lojze Grozde rodil in v naslednjih letih doraščal, so po vernih kmečkih hišah redno molili rožni venec. Lojze ga je že s tremi leti znal moliti naprej in ga je tako v domači družini večkrat molil. Že takrat je s svojo ljubeznijo do molitve zbujal pozornost. Molitvic in krščanskega nauka ga je učil predvsem stari oče, ker mati kot dninarica zaradi dela v oddaljenih krajih ni imela zanj dovolj časa. Za Lojzeta pa je skrbela predvsem teta Ivanka, mamina mlajša sestra.

Ko je kot izredno nadarjen študiral v Ljubljani in stanoval v Marijanišču, je seveda z veseljem v zavodski kapeli vsak večer molil rožni venec. O Lojzetovi molitvi rožnega venca je profesor dr. Anton Strle v življenjepisu zapisal: »Večkrat se je zgodilo, da se ni zadovoljil z enim delom rožnega venca na dan, tako je cenil to molitev.« Če je bil na sprehodu sam, ga je molil tudi med sprehodom.

Kaj je Lojzetu pomagalo, da je rad in redno molil to molitev? Tri dejstva so mu bila pri tem v izdatno pomoč. Izredno rad je imel Jezusa v Evharistiji, prisrčno je častil Devico Marijo, rožni venec je molil v posebne namene, za svoje vrstnike in zase.

1.V skrivnostih rožnega venca se je srečeval z istim Jezusom, ki ga je zjutraj prejel pri vsakodnevni mašni daritvi v svetem obhajilu ter ga je čez dan pogosto obiskal v kapeli. Njegovi obiski Najsvetejšega so bili včasih za mladega fanta kar dolgi. Spodbujal je sošolce k pogostnemu prejemanju sv. obhajila in za pobožno udeležbo pri sveti maši. Posebno so mu bili pri srcu prvi petki in je nanje opozarjal tudi svoje vrstnike. Na duhovnih vajah poleti 1942 si je v zvezek zapisal geslo: »Sveta Evharistija, sonce mojega življenja!«

Dr. Anton Strle je povedal: »Pri vseh marijaniških gojencih in tudi pri drugih stanovalcih v hiši so bili posebej znani Lojzetovi pogostni obiski sv. Rešnjega telesa. Če je šel mimo kapele, je skoraj gotovo vstopil vsaj za trenutek, če je le količkaj utegnil. Ko se po božičnih počitnicah 1942/43 ni vrnil v Marijanišče, je sestra zakristanka začela povpraševati, kje je vendar tisti osmošolec, ki ga je prej tolikokrat čez dan videla v kapeli.«

Ljubezen do evharističnega Jezusa se je pri njem začela že zelo zgodaj. Izredno se je veselil prvega svetega obhajila. Ker mu mati za to priložnost ni mogla preskrbeti primerne obleke, je odšel v dve uri oddaljeno vas k stari materi in jo prosil, naj mu preskrbi obleko. Končno mu jo je preskrbel njegov oče, da je lahko prvikrat prejel Jezusa v svoje srce.

2. Pri rožnem vencu v zdravamariji kar naprej pozdravljamo Marijo, ki jo je ta izredni fant prisrčno častil. Tudi zato mu je bila molitev rožnega venca tako pri srcu. V Marijanišču je bila kapela posvečena Materi Božji, Pomočnici kristjanov. Kot drugošolec je bil 8. decembra 1936 sprejet v Kongregacijo Brezmadežne. Kot sedmošolec je bil pomočnik prednika Marijine Kongregacije, kot osmošolec pa njen prednik. Zelo je bil vesel, ko je škof Gregorij Rožman jeseni 1942 povabil slovensko ljudstvo k zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Ljubezen do Marije se kaže tudi v njegovih pesmih. Rad se je med sprehodom oglasil v Marijinih cerkvah, na primer na Rakovniku pri Mariji Pomočnici. K Brezmadežni je vsak dan molil za čistost molitev O Gospa moja. Na zadnji praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo, se je pripravljal z branjem in premišljevanjem čudovite Grignionove knjižice O pravi pobožnosti do Matere Božje.

Na sam praznik Brezmadežne, 8. decembra, je kot prednik Marijine kongregacije v nagovoru spodbujal člane, naj posnemajo vzvišeni vzor prečistega Srca Marijinega. Dejal je: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe (…) Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!«

3. Naš mučenec je rad molil rožni venec tudi zato, ker je z njim hotel doseči apostolske uspehe. To se je pokazalo zlasti od tedaj naprej, ko je postal član Katoliške akcije. To je najprej njega samega obvarovalo, da ni zašel na stranpota. Polagoma se je razvil v vnetega apostola med svojimi sovrstniki. V njem je rastla zavest, da mora Kristusu pomagati reševati duše. Vedno bolj je vanj prodirala želja, da bi razkristjanjeno okolje pomagal osvojiti za Kristusa Kralja.

Na praznik Brezmadežne 1942 je mladim govoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo … Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

V te namene je molil tudi rožni venec. Dr. Strle poroča, da je velikokrat med prostim časom kar na lepem izginil in odšel v kapelo, kjer ga je molil, »za tovariša, ki ga je hotel pridobiti za dobro stvar, za sošolca, ki je bil v nevarnosti, da zaide, zase, da bi neomajno vztrajal na poti kreposti«. Tudi pri nagovorih tovarišem je opozarjal na pomen molitve.

Ker je ta idealni fant tako ljubil evharističnega Jezusa in je ves gorel za čast Božje Matere ter mu je šlo za reševanje svojih vrstnikov za večnost, je zelo rad molil rožni venec. Posnemajmo ga, posebej še v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca in rožnovenske Božje Matere. Čim bolj bomo ljubili Jezusa in Marijo ter mislili na večno srečo ljudi, tem bolj bomo vzljubili tudi rožni venec in ga s premislekom in srcem molili. To je rešilna lestev, Božje dvigalo, ki nas za gotovo pripelje v nebesa.

p. Anton

 

Sveti, troedini Bog

Akademski slikar pater Gabrijel Humek je na neki sliki upodobil Boga Očeta, ki sedi na prestolu. V naročju drži in z ljubeznijo obdaja svojega Sina, Kristusa na križu. Na vrhu križa sedi golob, ki simbolizira Svetega Duha in je upodobljen tako, da je sredi med Očetom in Sinom. Slika nazorno predstavlja skrivnost, ki se je zgodila ob Jezusovi smrti na Kalvariji in se danes dogaja pri vsaki mašni daritvi. Kakor na križu, tako je pri vsaki mašni daritvi dejavna vsa Sveta Trojica. Jezus Kristus se v Svetem Duhu z ljubeznijo daruje nebeškemu Očetu za odrešenje sveta. Bog Oče to daritev v Svetem Duhu z ljubeznijo sprejema.

Mašno daritev začenjamo z znamenjem križa v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Sveto Trojico v mašnih molitvah večkrat omenjamo, na primer v molitvi slave in vere. Izpovedujemo vero »v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega; ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki. (…) In v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina; ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo; ki je govoril po prerokih.« Mašnik glavno prošnjo k nebeškemu Očetu sklene z besedami, ki izražajo vero in zaupanje v Sveto Trojico: »Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj.«

Posebno vlogo ima Sveta Trojica pri posvetitvi kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Ta vloga je izražena v tako imenovani posvetilni epiklezi (klicanje Božje moči Svetega Duha) pred spremenjenjem. V drugi evharistični molitvi mašnik prosi nebeškega Očeta, naj posveti »po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Podobno v tretji evharistični molitvi: »Zato te ponižno prosimo, da po Svetem Duhu milostno posvetiš te darove, ki ti jih prinašamo. Naj postanejo telo in kri tvojega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nam je naročil, naj obhajamo te skrivnosti.« Najbolj je Sveti Duh v ospredju pri četrti evharistični molitvi: »Prosimo torej, dobri Oče, naj Sveti Duh posveti te darove. Naj postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bomo obhajali to véliko skrivnost, ki nam jo je zapustil v znamenje svoje večne zaveze.« V drugi evharistični molitvi za spravo izgovarjamo molitev: »Prosimo te, Oče, posveti te darove z močjo svojega Duha, da bomo spolnili to, kar nam je Jezus naročil.« V evharistični molitvi za različne potrebe mašnik moli: »Zato te prosimo, vsemogočni Bog: pošlji svojega Duha na ta kruh in to vino, da bo s telesom in krvjo navzoč med nami Jezus Kristus.«

Na koncu mašne daritve da mašnik blagoslov v imenu Svete Trojice: »Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh.«

V mašnih molitvah se skoraj vedno obračamo na Očeta po Kristusu. Zlasti je to vidno v evharističnih molitvah.

K mašni daritvi prihajamo kot občestvo. Sveta Trojica je prapodoba naših občestev. Bog je občestvo treh različnih oseb, ki se podarjajo druga drugi, bivajo druga v drugi, ljubijo in spoznavajo druga drugo. Sveta Trojica je počelo, zgled in jamstvo vsakega pravega občestva. Vsaka prava krščanska skupnost je zakramentalni izraz občestva med Očetom in Sinom v Svetem Duhu. Drugi vatikanski cerkveni zbor za sv. Ciprijanom ponavlja, da »vesoljna Cerkev stopa pred nas kot 'ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha'« (C 4). Poklicani smo, da bi v naših medsebojnih odnosih zaživeli po zgledu in v moči Svete Trojice.

p. Anton

 

Ponižno stopimo pred Božji oltar.

Basen pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregriznil jo je. A tedaj se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je tudi prišel z drevesa.

Morda se trudimo za dobro sodelovanje pri mašni daritvi, a pozabljamo, da gre pri njej predvsem za Božjo dejavnost in za našo povezanost z Bogom, ki jo ponazarja navpičnica. Da bi ta dejavnost prišla bolj do izraza, je treba v našem življenju odstranjevati različne ovire, različne zasužnjenosti. Pri tem je potrebna krepost ponižnosti.

Pogosto smo, kakor je bilo že naglašeno, sužnji materialnega, tostranskega, minljivega, užitka. Res so zemeljske dobrine Božje, a niso Bog. Velja prva Božja zapoved: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog … Ne imej drugih bogov poleg mene!« (2 Mz 20,2 s). Praktični materializem, porabništvo, uživaštvo nas zasužnjujejo, da se ne moremo dvigniti k Bogu. Bog je v naši zavesti premalo navzoč. Marsikdo sprejema Jezusa, a ne njegovih zahtev. Če hočemo dobro sodelovati z evharističnim Kristusom, moramo biti osvobojeni zanj. V nas mora biti duhovna lakota in žeja po njem. Priti mora do razcveta vere, upanja in ljubezni. Živeti moramo v Božji navzočnosti.

Večkrat smo sužnji zavesti, da sami ustvarjamo, da smo nekakšni stvarniki. Res mnogo proizvajamo, spreminjamo svet. Mislimo, da s svojimi močmi molimo, delamo dobra dela in da sodelujemo pri mašni daritvi. Zato ne vidimo razloga za zahvaljevanje. Evharistija je zahvalna daritev, zato moramo priti k njej osvobojeni za zahvaljevanje. Božje delovanje je treba videti in ga priznati. Stvarniki nismo mi, ampak Bog! Dobro bo sodeloval z mašno daritvijo tisti, ki sredi vsakdanjega življenja živi v stalnem ponižnem zahvaljevanju.

Sužnji smo lastne volje, samovolje. Hočemo, da vedno obvelja naša volja. Hočemo svet brez očetov in mater, a pri tem pozabljamo, da takšen svet vodi končno v svet brez bratov in sester, brez ljubezni in edinosti. V takšnem svetu ni mesta za Boga Očeta, za njegovo voljo. Če hočemo dobro sodelovali s Kristusom, ki pri evharistični daritvi slavi Očeta, moramo biti osvobojeni za slavljenje Očeta. Bistvo Evharistije in krščanstva je v slavljenju Očeta po Kristusu v Svetem Duhu.

Zasužnjujejo nas mnogi vtisi. Sredstva množičnega obveščanja nas vsak dan bombardirajo. Človeška beseda doživlja prav v našem času največjo inflacijo. Naš organizem se brani s tem, da je več ne sliši, da jo presliši. Preslišimo tudi Božjo besedo pri Evharistiji. Po maši pogosto ne vemo, kaj smo poslušali pri berilu, evangeliju in pridigi. Osvobajati se moramo za poslušanje Božje besede. Vzornica nam je Devica Marija, ki je Božjo besedo zbrano poslušala, ohranjevala, premišljevala in tudi izpolnjevala.

Sužnji smo sebičnosti. Nismo in ne smemo biti v središču. Nepreklicno se moramo odločiti za Boga. Zavestno ga moramo izbrati za svoje središče. On mora biti na prvem mestu, da bo vse drugo na pravem mestu. Osvobajati se moramo za darovanje, za služenje Bogu in ljudem. Osvobaja nas življenje v ljubezni. Osvobaja nas Sveti Duh, ki je Ljubezen, Dar. Če bo vse naše življenje postalo daritev, bo ta daritev dosegla svoj vrhunec pri mašni daritvi, kjer se bomo skupaj s Kristusom in vso Cerkvijo sodarovali.