Rožni venec daje moč.

James Foley, ameriški novinar, ki so ga leta 2014 džihadisti v Siriji obglavili, je leta 2011 napisal tole pismo:

"Takrat sem molil, da bi moja mama vedela, da mi gre dobro. Začel sem moliti rožni venec, kot bi ga molila moja mama in moja babica. Molil sem ga celo uro. To mi je pomagalo, da sem obdržal jasnega duha. Molitev mi je vrnila moč, da sem se lahko pogovarjal z Bogom o svojih slabostih in upanju namesto da bi obupaval in ostal tiho."

Po 18 dneh ujetništva v Libiji se je lahko oglasil po telefonu in sporočil svojim da je živ. Govoril je s svojo mamo. Molil je da bi mati vedela, da mu gre dobro. Vprašal jo je:"Ali si začutila mojo molitev?" "Da, mnogi so molili zate. Si ti prejel naše molitve?« »Da, mama, sprejel sem jih. Verjetno so bile te molitve tisto, kar mi je dalo moč da sem preživel."

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Devica Marija jih je očitno zaščitila.

Leta 1944, ob zasedbi Nemčije, je bil obmejni del Švice izpostavljen bombardiranju zaveznikov. Nekega lepega pomladnega dne, okrog poldneva, sem se povzpela na hrib, ki se dviga nad našo vasico, ko me je presenetil bombni alarm. Letala z bombami so že krožila nad mojo glavo in naša protibombna obramba se je aktivirala. V naglici sem se zatekla v najbližjo hišo.

Nenadoma sem videla bombo, ki je bila usmerjena proti naši obrambi na tem hribu. Pričakovali smo, da bo vsak čas prišlo do eksplozije, vendar se ni zgodilo … Po prekinitvi alarma sem izvedela, da je bomba padla nekaj metrov stran od skupine gozdarjev na vlažen mah, ne da bi koga poškodovala. Je bil to zgolj slučaj? Zagotovo ne!

Poslej se vsako leto praznik Marijinega vnebovzetja zaključi tako, da gredo prebivalci iz doline v nočni procesiji in siju bakel za izpostavljenim Najsvetejšim vse do vrha tega hriba. Med potjo molijo rožni venec in prosijo za varstvo nebeško Kraljico.

Kmetje iz tega kraja so prepričani, da jih je Devica Marija očitno zaščitila. Veliko bomb je padlo v tisti okolici, vendar ni bilo niti mrtvih niti ranjenih.

Dne 15. avgusta 1945 je bila zahvalna procesija. Udeležili so se je ne le švicarski državljani ampak tudi nemški duhovnik iz bližnje župnije in veliko število francoskih oficirjev. Od takrat naprej župnija M. na Renu vsako leto z gorečnostjo organizira nočno procesijo v čast Božje Matere in Matere ljudi.

Maria Siegt, avgust 1972

 

Odmevi

Biti kruh življenja za druge – za tiste, ki iščejo Resnico, za tiste, ki jo odklanjajo, in za tiste, ki zanjo še ne vedo … Biti obhajilo drugim s svojim življenjem, z dobroto, ljubeznijo, s pozornostjo, prizanesljivostjo, z odpuščanjem. Biti obhajilo za druge pomeni, iz ljubezni do Boga se za druge vsak dan razpeti, se v dajanju sebe popolnoma izničiti. Tako je delal Jezus in tako želi, da bi delali tudi mi. Daje se nam v hrano, da bi sami notranje živeli in da bi iz našega življenja živeli tudi drugi.

Bernardovi izreki o Kristusu

Kristus je prišel k nam, da bi bil blizu tem, ki so potrtega srca, da bi bil z nami v naši stiski. Z nami bo, če bomo zdaj skrbeli, da ga bomo imeli med seboj kot svojega sopotnika, ki bo v domovini naš plačnik. Še več: da bo naša pot on, ki bo nekoč naša domovina.

Bolje je zame, Gospod, da sem v stiski, če si le ti z menoj, kakor da bi brez tebe kraljeval, se brez tebe gostil, bil brez tebe poveličan. Bolje je zame, da se v težavah stiskam k tebi, da imam na poti s seboj tebe, kakor da bi bil brez tebe, pa čeprav v nebesih.

Iz življenja sv. Bernarda (3)

Leta 1115 sta bili ustanovljeni novi opatiji Clairvaux in Morimond. Petindvajsetletni Bernard je postal opat v Clairvauxu. Tu je bil položaj precej težak. Treba je bilo vse začeti znova. Vsega je Bernardu in njegovim sobratom manjkalo: stanovanje, hrana, poljsko orodje. Krčili so gozd, položili so temeljni kamen za samostan. Bratje so bili veseli, če so dobili za jed črn ječmenov kruh in proseno kašo. Včasih niso imeli za hrano drugega kot želod. Nekateri so se hoteli vrniti v Cîteaux. Bernard pa je vztrajal, rekoč: »Oh, to je srečen boj, ki ga človek bije za Jezusa in z Jezusom. Nič nam ne more iztrgati zmage razen sramotnega bega. Zmago izgubi, kdor zbeži. Človek zmaga, če umre.«

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE Molitev (2)

Moli lahko vsak, naj bo otrok ali star, zdrav ali bolan, izobražen ali neuk, pravičen ali grešnik – vsak ima pravico prositi. Skupna goreča molitev ima posebno moč: »Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,19 s).

Pomembna je tudi vsebina prošnje – duhovna ima prednost, npr. če prosimo za ponižnost, za poglobitev vere, upanja in ljubezni. Pazili bomo, kako prosimo. Pred Boga moramo priti s ponižnim srcem. Potrebna je tudi predanost Bogu in njegovi volji.

Za posredovanje prosimo tudi svetnike, še posebej svoje krstne zavetnike. Posebno mesto ima Devica Marija. Naša molitev bo skupaj z Marijino priprošnjo in priprošnjo kakega svetnika učinkovitejša.

Učenci so Jezusa prosili, naj jih nauči moliti. Takrat jih je naučil očenaš. Moliti se naučimo s tem, da molimo. Molimo s premislekom. Važno je, da je naše srce pri Bogu. Pomembna je kvaliteta molitve in ne število. Vzor za to, kakšna naj bo naša molitev, je očenaš. Vsaka dobra molitev nas pripravi za sprejem Božjih darov. Naše srce mora biti rodovitna zemlja, ki bo sprejemala Božje darove. Moliti je treba v istem duhu, kot je molil Jezus: »Zgodi se tvoja volja!« Naša volja mora biti v skladu z Božjo voljo.

Počitniški duhovni program EDEN za otroke

Med poletnimi počitnicami je bilo v domu duhovnosti v Stični pod vodstvom sestre Rebeke organiziranih več tednov za otroke. Sledi nekaj izjav udeleženk.

Kaj ti pomeni teden bivanja v Stični? »Pomeni mi kar veliko. Zelo veliko mi je pomenilo to, da smo bili veliko pri Jezusu v kapeli, veliko zunaj na svežem zraku in da smo se naučili veliko novih pesmi« (Lucija, 12 let). »Veliko mi pomeni, da sem na duhovnih vajah, kjer več molimo, imamo maše in se zabavamo z ostalimi otroki. Tu moramo več delati in se držati navodil, ki jih je sestavila sestra Rebeka. Tako se učimo za življenje« (Ivana, 12 let).

Kaj ti je bilo najbolj všeč? »Najbolj mi je bilo všeč, da smo gledali film in imeli molitev s patri. Film je govoril o treh pastirčkih. Zelo všeč mi je bilo, ker se je ves čas nekaj dogajalo. S patri smo imeli večernice in sklepnice, ki so bile zelo kratke. Všeč mi je bilo tudi, ko smo se zbrali v Jegličevi dvorani. Sedeli smo na blazinah, peli, se pogovarjali, molili, poslušali Božjo besedo in se zvečer pri sestri Rebeki tudi smejali« (Julija, 12 let). »Najbolj mi je bilo všeč v petek zvečer, saj smo imeli slavje luči. Hodili smo po cerkvi in samostanu s svečkami in peli litanije Matere Božje. Nato smo odšli ven se igrat. Bilo je zabavno, saj je bilo vse sproščeno« (Sara, 13 let).

Kaj si se naučila za življenje? »Za življenje sem se naučila, da moramo biti rodovitni, ne pa samo produktivni. Po zgledu fatimskih pastirčkov sem se naučila, da moramo delati žrtvice in moliti rožni venec« (Vanja, 11 let). »Naučila sem se veliko od fatimskih pastirčkov, ki so delali pokoro, veliko molili in delali dobra dela. Od njih sem se naučila, da moram kdaj potrpeti, če hočem kaj doseči, moram moliti rožni venec, da rešim duše iz vic, sprejeti tudi težke odločitve, tudi če me bodo prijatelji zaradi tega zapustili. Najbolj pa si želim, da bi videla v vsem dobro in da bi se Bogu zahvaljevala za vse« (Lucija, 11 let).

Kaj želiš po tem tednu spremeniti v svojem življenju? Spremenila bi to, da bi pri maši bolj sodelovala in pred vsakim obrokom molila ter da bi naredila več žrtvic in večkrat pomagala staršem pri delu« (Ana, 12 let). »Spremenila bi to, da bi pred in po jedi večkrat molila, šla večkrat k maši, bolj poslušala pri maši. Večkrat bi bila rada rodovitna in manjkrat produktivna. Kdaj pa kdaj bom morala narediti kakšno žrtvico, pa četudi mi bo to težko« (Ana, 13 let).

Kako si doživela molitev z menihi? »Molitev z menihi je bila zanimiva, posebej poklanjanje. Odpevi so bili glasni, molitev pa tiha. Bilo je nepozabno« (Lina, 12 let). »Bilo je nekaj novega, nekaterim mogoče 'brez veze'. Meni je bilo malo nenavadno, ker mi molimo vsak posebej, se ne priklanjamo in ne obračamo. Zanimivo mi je bilo njihovo petje, ko so se izmenjavali« (Anastazija, 15 let). »Zdelo se mi je zanimivo, všeč mi je bilo poklanjanje, najbolj pa petje. Opazovala sem jih in ponavljala za njimi« (Ana, 12 let).