Z duhovniki v Sankt Peterburgu (12)

Naša naslednja postaja je bila šola, kjer se vzgajajo in učijo znameniti Dečki iz Sankt Peterburga. To je deški zbor, ki je znan po vem svetu. Ima že dolgo tradicijo. Napovedano je bilo, da bi prišli tisto poletje celo v Slovenijo in bi imeli več koncertov. Silvo je urejal vse, kar je bilo potrebno s slovenske strani. Prespali pa naj bi v Stični. Toda vse skupaj je padlo v vodo, saj so neki dobrotniki, ki so obljubljali podporo, to pomoč v zadnjem trenutku odrekli. Tako ni bilo iz vsega skupaj nič.

Sprejela nas je tajnica šole in nam precej na dolgo razložila vse o tej šoli. Bila je odrezava in pokončna ženska. Poleg opravil v tajništvu je tudi učiteljica za angleščino.

Fantje pridejo v to šolo iz vse Rusije. Se pravi tudi iz Daljnega vzhoda. Zato so šolarji pisana narodnostna mešanica. Sprejemajo samo zelo nadarjene fante, ki so že ob sprejemu sposobni brati note in peti na »prima vista«. To pomeni, da znajo zapeti kakšno skladbo, katere not še niso videli.

Poudarila je, da je šola tudi vzgajališče za fante, ki se tam učijo. Ko jih sprejmejo, ali bolje ko jih starši pripeljejo, jim odločno pove: Če želite, da bomo iz vašega otroka kaj naredili, nam ga zaupajte. Če pa se zanj bojite, ga odpeljite kar s seboj nazaj domov.

Vzgoja v tem zavodu za starše ni noben strošek, saj vse plača država. Na državne stroške jih šolajo in jim nudijo vse potrebno. Poleg šole imajo še igrišča in vse potrebno, da je za otroke dobro poskrbljeno.

V ospredju šolanja je seveda glasba. Poudarek je na petju, tako zborovskem kot solo petju. Poleg tega šola nudi vsakemu fantu, da se izobrazi v enem ali več instrumentih. Kolikor sem razumel, imajo klavir vsi obvezno. Učijo pa jih tudi dirigiranja in zborovodstva. Na prvi pogled zelo trda vzgoja. Seveda je trda in zahtevna. Toda iz te šole prihajajo najboljši glasbeniki za vso Rusijo. Pogosto tudi pevci in glasbeniki svetovnega formata.

Po precej dolgem uvodu v veži ali čakalnici nas je popeljala še po nekaterih prostorih v šoli. Prvi prostor, ki smo ga obiskali, je namenjen za vajo v dirigiranju. Na steni je veliko ogledalo. Ob klavirju dirigentski pult. Fant stoji ob klavirju in dirigira. Samega sebe vidi v ogledalu. Nekdo igra na klavir, ob njem pa je mentor ali mentorica, ki ga opozarja na napake, ki jih je treba popraviti.

V drugi sobi smo naleteli na dva fanta, ki sta igrala na orgle. Igrala sta štiriročno. Se pravi, oba na ene orgle. Najbrž je tudi skladba napisana za ta način igranja. Ob njima je stala mentorica in jima odpirala registre. Skladbe, ki sta jo igrala, nisem poznal. Kolikor sem opazil, sta bila že kar mojstra na orglah. Ob tem prizoru sem bil kar malo začuden, saj v vzhodni cerkvi ne poznajo orgel pri bogoslužju. Tam je v glavnem zborovsko petje. Toda ravno to mi je povedalo, da jih hočejo izobraziti v vsestransko razgledane glasbenike.

Opazil sem, da imajo stene vseh prostorov, se pravi učilnic, obložene s pluto. To je boljša zvočna izolacija, da drug drugega ne motijo. Tajnica nam je še povedala, da imajo ti fantje, ki na tej šoli končajo šolanje, odprta vrata na vse akademije in druge glasbene ustanove. Povsod jih radi sprejmejo, saj vedo, kako temeljito so bili glasbeno vzgojeni.

Veliko prostorov je bilo v obnovi. To se je poznalo tudi na hodniku. Na koncu nas je popeljala v precej veliko dvorano. Lahko bi rekel, da je bilo prostora za kakšnih osemdeset do sto ljudi. Prava dvorana z odrom. Na stropu pa je bila narejena velika zvezda v lesenem osmerokotniku.

Nekaj fantov nam je pripravilo kratek koncert. Pesmi so bile vseh vrst, tudi v različnih jezikih. Pokazali so, da so res vrhunski pevci. Bilo jih je prijetno poslušati. Med njimi je bil eden, ki je bil nekoliko bolj temne kože. Imel je črne lase in se mi je zdel bolj dekle kot fant. Ni bil velik. Njegov čisto dekliški obraz je dajal videz, da poje višji glas. Toda pri eni od pesmi je pel solo. Bil sem začuden nad njegovim basom. Kar težko je bilo razumeti, da pride tako globok bas iz tako malega telesca. Tudi tu ni smela manjkati pesem o dvanajstih razbojnikih. Zdi se, da je to pesem, ki povsod in vedno navduši. Iz časov, ko sem bil še v bogoslovju, se spomnim, da so tudi naši fantje iz okteta pogosto zapeli to pesem.

Po obisku te šole smo še malo križarili po mestu in si z avtobusa ogledovali mesto. Toda ura je bila že pozna. Seveda za naše razmere. Tam je še vedno sijalo sonce. V bogoslovje smo se vrnili, da smo oddali prtljago, in se sproščeno podali na večerjo.

Nič se nam ni mudilo. Imeli smo dovolj časa, da smo mirno pojedli, se pogovarjali in delili vtise, ki smo jih ta dan doživeli. Bilo je veliko vsega in tudi videli smo veliko.

Po večerji smo šli še v samopostrežbo na naši ulici. Nakupil sem si soka in vode. Nekaj sem imel vedno s seboj v nahrbtniku, da sem lahko pogasil žejo. Ostalo pa me je čakalo v sobi. Malo smo se sprehodili po trgovini in opazil sem, da je mogoče kupiti vse, kar si želiš. Na prodaj so imeli celo sveže pečeno meso in druge mesne izdelke. Sadja je bilo na voljo kar dosti. Kupil si lahko tudi zamrznjeno sadje kar na kile. Dobro založena trgovina. Poleg nje je bil še McDonald. Ta je bil zanimiv za naše vrle bogoslovce. Kar veselo so obiskovali okence, kjer so lahko kupili razne njihove izdelke. Mene te vrsta hrana ni nikoli zanimala. Saj niti ne bi znal povedati, kaj bi rad. Kakšne vrste »burger« naj bi si zaželel.

Sklenil sem, da bom ta večer šel kar zgodaj v posteljo. Zadnja noč je bila kratka. Pa tudi utrujen sem že bil, saj je bilo preko dneva veliko vsega.

Zbudilo me je sonce, ki je že močno sijalo v mojo sobo. Res sem zastrl okno z debelimi zavesami, a tu in tam je le poslalo kakšen žarek do mene. Vstal sem. Spet sem bil ves polomljen. Bolel me je križ, da sem se oprijemal, ko sem lezel v kopalnico. Toda upal sem, da se bo bolečina spet polegla,tako kot se je včeraj zjutraj.

Mirno sem zmolil jutranji del brevirja in se v molitvi spomnil vseh tistih, ki so ostali doma, pa mogoče mislijo in sprašujejo, kje se potepam. Po molitvi mi je ostalo še nekaj časa. Ubadal sem se z mojim mobilnim telefonom. Hotel sem ga pripraviti do tega, da bi bil povezan z njihovo mrežo. Avtomatsko ni šlo, ročno mi pa tudi ni uspelo. Precej dogo časa sem ga mečkal, da mi je uspelo poslati sestri kratko pošto, da sem srečno prišel. Ni mi uspelo, da bi ostal povezan. Toda pustil sem vse skupaj pri miru in ostal nepovezan. Saj zame ni bila težava, če ne morem vsak trenutek poklicati. Glavno je, da mi je delovala ura ter da sem lahko s telefona molil brevir. To je dobra pridobitev.

Sestra, ki je odpirala cerkev, je prišla vsako jutro nekoliko bolj zgodaj. Ni nam bilo treba čakati pred vrati. To jutro sem vzel s seboj še fotoaparat. Poslikal sem cerkev, torej konkatedralo, v kateri smo maševali. Skušal sem biti čim bolj diskreten, saj so naši gospodje pridno molili brevir in se v tišini pripravljali na daritev svete maše. Lepo jih je bilo videti, kako vneto so se pripravljali, da se bodo srečali z živim Jezusom.

Bilo mi je malo nerodno, da jih motim in hodim po cerkvi ter fotografiram. Mogoče se je kateri vprašal: Ali njemu ni nič potrebna priprava na sveto mašo? Da, potrebna mi je! Toda to jutro je bila nekoliko bolj skromna.

Pri sveti maši me je škof Andrej prosil, da bi jaz pripravil nekaj stavkov za uvod v sveto mašo, saj je bil praznik svetega Benedikta, zavetnika Evrope. Zbral sem se in pripravil nekaj kratkih misli. Dolg uvod ni primeren. Saj ni prav, da bi bilo pri sveti maši več pridig.

Da, sveti Benedikt! Kako je spremenil Evropo! Bil je čisto neznan. Hotel je živeti v skritosti, a Božja volja je bila, da bi tudi drugim pomagal do globljega duhovnega življenja. Njegovi menihi so potem prekvasili vso Evropo z evangeljsko ljubeznijo. Dali so Evropi velik pečat v kulturi, umetnosti in seveda v liturgiji. Mogoče se danes niti ne zavedamo vsega, kar so nam prinesli njegovi menihi. Živeli so v tišini samostanov, toda kljub temu se je njihov glas slišal izza samostanskih zidov. Bili so skriti. Ljudje jih niso vsak dan srečevali, toda kljub temu je njihov zgled svetil daleč prek samostanskega obzidja.

Tja daleč na sever pa mogoče niso segli Benediktovi vplivi. To bi človek rekel na hitro. Toda tudi tja gor so poskušali prodreti. Toda tam zgoraj je bilo drugačno življenje kot v zahodni Evropi. Sveti Bazilij in njegovi menihi so prekvasili tisti del Evrope. Nekoliko drugače so živeli, a trudili so se za isto stvar. Tudi oni so želeli biti čim bolj povezani z Bogom. Samostani so bili žarišča molitve in bogoljubnega življenja. Znali so svojo ljubezen do Boga izražati z umetniškim snovanjem. Tako so zelo oblikovali njihovo kulturo. Skrbeli so za dobrodelnost in diakonijo. Ustanavljali bolnišnice in zavetišča za reveže. Pomagali so ljudem umno kmetovati, učili so jih svetih pesmi in jim pomagali razumeti umetnost glasbe, ki naj bi bila oblika molitve in izraz človekove ljubezni do Boga. Prinesli so jim pismenstvo in jih povedli med kulturne narode. Kaj vse so naredili menihi? Zato je praznik svetega Benedikta lahko tudi praznik hvaležnosti za vse, kar so menihi svetu prinesli. Hvaležnost, da jih je Bog poklical v svojo neposredno bližino in po njih poučeval toliko ljudi.

Po sveti maši smo spet šli na zajtrk. Gospe, ki so v lokalčku stregle, so se na nas že nekoliko navadile. Tudi mi smo postali bolj domači. Pri zajtrku smo se običajno tudi pogovarjali. Saj veste, koliko si imajo duhovniki povedati, ko se srečajo. Kako dela eden, kako drugi, kaj je enemu uspelo in kaj drugemu. Vse to je lahko obogatitev pri delu za Božje kraljestvo.

p. Branko Petauer

Dotik Božje ljubezni

Pred leti je v naši črnuški cerkvi maševal škof iz Indije, Desuza. Med pridigo je poudaril, da Bog želi, da ga ljudje častimo. Kadarkoli je šel mimo tabernaklja se je vsakokrat z razprostrtimi rokami, v svoji zlati obleki, ulegel na tla pred njim. To je name naredilo močan vtis. Po maši je imel molitev nad posamezniki. Pohitela sem domov, da bi na molitev pripeljala svojo mamo, ki se je takrat zdravila za rakom na dojki. Mama ni hotela z menoj in mi je očitala, da hočem nazaj v cerkev, ko je doma pri treh otrocih toliko dela. Žalostna sem se odločila, da grem sama po blagoslov. Ko sem se vrnila, je škof že odšel. Visoko nad oltarjem je bilo izpostavljeno Najsvetejše. Prešinila me je misel: »Saj po škofu blagoslavlja Jezus, Jezus pa je tukaj.« Neka ženska, ki je edina še bila v cerkvi, se je ulegla na tepih pred tabernakelj tako kot prej škof. Ko je vstala, sem se tudi sama ulegla tja z razprostrtimi rokami. Bila sem žalostna, počutila sem se premalo ljubljeno, zato sem Boga prosila, naj mi da kaj dobrega in da me bodo ljudje imeli radi. Naenkrat sem na koncih prstov obeh rok začutila mravljinčenje – kot rahel električni tok, da sem se presenečeno zdrznila, kaj pa je to – nato pa mi je toplota stekla po obeh rokah v srce, da mi je postalo močno vroče. Pričela sem jokati od ginjenosti, da se me je Bog dotaknil in da sem to jaz doživela, ko vendar nisem noben svetnik in nič posebnega. Jezusu sem rekla: »Saj sem verjela, da si živ, zdaj pa to vem!« O tem doživetju sem povedala svojemu župniku, ki je želel, da o tem pričujem drugim. Od takrat dalje hodim vsak dan k sveti maši, saj vem, da prejemam v obhajilu živega Jezusa. Pred tabernakelj sem se še večkrat ulegla, pa nisem nič občutila. Po več letih iskanja Božje volje sem spoznala, da mi Bog govori po besedi iz Svetega pisma, da lahko ozdravlja tudi neozdravljivo bolne po molitvi in bolniškem maziljenju ter da kliče tudi mene,da ga oznanjam in molim za druge. Včasih, kadar nad kom molim, tudi ta občuti toploto – dotik Božje ljubezni.

Bojana Pavlica

Misli sv. Bernarda

Ker so pota Božje Besede tako povsem neizsledna, vprašujete torej, odkod vem, da je navzoča. Živa je in učinkovita; kakor hitro je vstopila v mojo dremajočo dušo, jo je zbudila, jo razgibala in omehčala ter ranila moje srce, ker je bilo trdo in kamnito ter nezdravo. Začela je tudi ruvati in podirati, zidati in saditi, suho namakati, temno razsvetljevati, zaprto odpirati, mrzlo razgrevati, pa tudi poravnavati krivo v ravno, grudasto v gladko pot, tako, da je moja duša slavila Gospoda in vse kar je v meni, njegovo sveto ime. Tako me je torej Beseda–Ženin večkrat obiskal, pa ni nikoli naznanil svojega prihoda s kakšnimi znamenji: ne z glasom, ne z vidno podobo, ne s hojo. Nisem ga opazil po nobenem njegovem gibu, noben moj čut ni zaznal njegovega vstopa v mojo notranjost: samo po utripanju srca sem spoznal njegovo navzočnost, kakor sem že prej rekel. Njegovo silno moč sem spoznal po tem, kako so bežale pregrehe in so bila zatrta mesena čustva. Po pretresanju in graji mojih skritih zablod sem občudoval njegovo globoko modrost. Še tako majhno poboljšanje mojih nravi me je poučilo o njegovi krotki dobroti. Po spremembi in prenovi mojega duha, to je mojega notranjega človeka, sem kolikor toliko dojel njegovo sijajno lepoto. Ob pogledu na vse to hkrati sem se zbal njegovega najvišjega veličanstva. Kakor hitro se je Beseda umaknila, v neki nenadni slabosti začenja vse to pešati in se ohlajati, kakor bi vročemu loncu odtegnili ogenj. Ker mi to naznanja njen odhod, je moja duša nujno žalostna, dokler se ne vrne in se moje srce v meni kot po navadi spet ogreje, in to naj bi pomenilo njen povratek. Ker imam take izkušnje z Besedo, ni čudno, če si tudi jaz prisvajam nevestine besede ter nazaj kličem Besedo, ko se je oddaljila, saj me nosi, če že ne enako, pa vsaj deloma podobno hrepenenje. Dokler bom živel, bom z ljubeznijo klical: »Vrni se!« da nazaj prikličem Besedo. In kolikorkrat bo odšla, tolikokrat bom ponavljal in ne bom nehal tako rekoč za hrbtom odhajajoče v vročem hrepenenju klicati, naj se vrne, naj mi vrne veselje nad svojim zveličanjem, naj mi vrne samo sebe. Povem vam, sinovi, dokler je ni nazaj, me ne veseli nič drugega kakor to, kar me edino veseli. Zato prosim, naj ne pride prazna, temveč polna milosti in resnice, pač po svoji navadi, kakor včeraj in predvčerajšnjim.

Glede tega sta mi po vsem videzu zelo primerna prispodoba gazele in mladi jelen: resnica ima oči gazele, milost poskočnost mladega jelena.

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (7) Molitev je povezana z našo vero

Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar srečo njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri ostane vedno v stiku z božanstvom (filozof Platon).

Molitev je dejanje vere; molitev brez vere postane slepa, vera brez molitve pa razpade (kardinal Joseph Ratzinger).

Novinar je vprašal mater Terezijo, kaj misli o bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju: »Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati.«

»Kako pa naj postanem veren?«« je vprašal novinar.

»Molite!«

»Ne znam moliti.«

»Potem bom pa jaz molila za vas, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor dotik. V naše življenje prinaša delček Božje resničnosti.«

Upokojeni mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, je zapisal, kako je kriza molitve povezana s krizo duha molitve in duha vere: »Molitev ni v krizi zato, ker je danes v krizi molitev rožnega venca, pobožnost križevega pota, češčenje Srca Jezusovega, litanije in podobno, temveč so vse te pobožnosti v krizi, ker je v krizi duh molitve, duh vere ali osebna vera, s katero naj bi bilo prežeto kristjanovo življenje. To pomeni, da prenove molitve ne bomo uresničili s tem, da kličemo k eni ali drugi ustaljeni pobožnosti, ali da jo preprosto odpravimo in na njeno mesto postavimo novo, današnjemu človeku in času bolj primerno, ampak moramo prenoviti človekovega duha, duha vere, ki bo v sebi in okrog sebe zagledal in doživel Boga kot tistega, ki oblikuje njegovo bit, ki spremlja njegovo rast v človeškosti, svobodi in občestvu z drugimi, ki človeka vedno in povsod nagovarja, pričakujoč njegovega odgovora.«

Pri nevernih in brezbrižnih ne moremo računati s pravo in redno molitvijo. Ker pa človek v svojem življenju pogosto niha med vero, brezbrižnostjo in nevero, so tudi pri takih možne občasne molitve, zlasti takrat, kadar so v večji stiski.

Kdor resnično veruje, ta je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. V življenju danes večkrat ni tako, za odnos med vero in molitvijo pa kar velja. Velja pa tudi obratno: Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera. Če bomo rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom. Tudi pri molitvi gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj razodeva. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz.

Kako je to res, kaže tudi izjava duhovnika o svojem nekdanjem župniku: »Kot otrok, študent in bogoslovec sem se srečeval z raznimi duhovniki, ki so bili moji župniki. Vsak je po svoje vplival name, a prav posebno dobro eden izmed njih. Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi, poleti in pozimi, kako premišljuje in pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila zame močna spodbuda in več kot vsaka pridiga.«

V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del.

Kakšen pomen ima dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi sv. Janez Krizostom: »Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po Božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja Božja milost ...

Če Bog komu nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.«

Vsa dejavnost človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog podeljuje vsakemu v zadostni meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v molitvi tudi vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi vztraja do konca.

Kdor se za vero nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo pridružil celo nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti sramotno. Znani konvertit dr. Alexis Carrel mu odgovarja: »Resnično ni prav nič sramotno moliti kakor ni sramotno piti ali dihati. Človek tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik.«

Globoko v človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal Boga. Že Mojzes je prosil Boga: »Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!«

Bog mu je odgovoril: »Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,18–20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga gledal v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,21–23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga ima človek. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus je rekel apostolu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!« (Jn 20,29).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,8s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečevanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so apostoli najprej spoznavali le Kristusa kot človeka.

O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem« (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

Težavo, ki jo v svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi lahko izrazili z vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in da se zanje ne zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj pogovarjati, zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med fantom in dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med prijatelji tudi ni zadrege za besede.

Andreja razodeva, kako njeno molitev razjeda dvom:        »Včasih, kadar molim, čutim mir, notranjo ubranost, predanost. Molim. In med molitvijo se mi poraja misel 'molim', 'koga molim? Kaj pa, če vse to sploh ni res? – Je, dokazi iz narave nam povedo, da je res. In molim naprej. A nad mano leži temno pregrinjalo – moj dvom ...

Rada bi znala moliti. Rada bi se znala dolgo pogovarjati z Bogom! Saj mu imam vendar veliko povedati!

Na letošnji božič, med devetdnevnico, se nisem pripravljala z obiskom maše, ker je bilo to nemogoče, pač pa sem se pripravljala z molitvijo večernic. Včasih sem si psalme prepevala. Pa me je velikokrat prešinilo: »Glej, tukaj si. Ob siju sveče vidiš svojo sobo. Razmetano, vsakdanjo, tvojo ... Kje je Bog? Ali obstaja? ...« Včasih pa me prešine popolna gotovost, nedvoumnost. Takrat mislim, da sem globoko verna.«

Dvomi, ki se vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih je zavračati in prezirati kot skušnjave. Treba je obujati vero in z voljo moliti, čeprav nam ne gre, kakor bi radi. Če se bomo sami potrudili, nam bo Bog v obilnejši meri pomagal.

Bog je duh in ga zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega ni bitje poleg drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh stvari. Če rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in da nikakor ni naš neznanec.

Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene predmete približa daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog vidi in neslišni Bog sliši.

Sv. Pavel pravi, da Bog »ni daleč od nikogar izmed nas. Kajti v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27s).

Ko je indijski mislec in voditelj Mahatma Gandhi odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal: »Molitev je moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma sem se izročil Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil popoln mir. Naj bom v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me ubogajo ali bijejo, naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši izmed vseh ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča molitev je mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima molitve nikoli dovolj.«

p. Anton