Romanje Bernardove družine na Svete gore ob Sotli

Deževno nedeljsko jutro 12. maja ni obetalo lepega dne, ko smo se člani Bernardove družine v Stični in na Rakovniku zbrali in se iz Ljubljane čez Trojane po Savinjski dolini mimo Celja, preko dekanije Šmarje pri Jelšah (rojstni kraj p. Branka Petauerja) podali na pot, na naše letno romanje na Svete gore pri sv. Petru oz. Bistrici ob Sotli. Poromali smo k Materi Božji Vnebovzeti na skrajni vzhodni konec Slovenije ob meji s Hrvaško, v Bistrico ob Sotli oz. k sv. Petru pod Svetimi gorami. Dolga stoletja je bila to skupna božja pot štajerskih Slovencev in kajkavskih Hrvatov. Že davna stoletja jih povezuje oz. ločuje mejna reka Sotla.

Svete gore segajo daleč nazaj v temino zgodovine. Lahko bi rekli, da so tu »naši predniki«že od začetkov krščanstva častili Božjo Mater in svetnike, saj je še danes na grebenih strme gore kar pet cerkvic. Glavna božjepotna je Marijina (stala je že v 13. stoletju), zelo stara svetišča, bolj kapele, pa so posvečene tudi svetnikom zgodnje krščanske dobe: sv. Juriju, sv. Martinu, sv. Sebastijanu (Boštjanu) in Felicijanu, le kapela Lurške Gospe je po imenu mlajša; prvotno je bil njen zavetnik sv. Bolfenk, svetnik salzburške cerkve. Vse se odlikujejo po izjemnih starinah, ki so razvidne iz predelave zidov, kamnov, fresk in poslikav, odkrivali in razpoznavali, opisovali pa so jih naši arheologi in umetnostni zgodovinarji. Obstajajo vse od časov predromanike do sodobnosti, saj so vse te častitljive zgradbe skozi vso zgodovino zgledno vzdrževane …

Romanja na Svete gore se začno na velikonočni ponedeljek in se vrstijo vse do Martinove nedelje, z vednostjo oz. pod pokroviteljstvom pristojnega gostoljubnega g. župnika Damjana Kejžarja.

Kako lepo in vedro nedeljo za duhovniške poklice smo obhajali na tej Sveti gori! Strm klanec od postajališča, kjer stoji tudi župnišče s kapelo Žalostne Matere Božje, pa do Svetogorske Matere Božje Vnebovzete, nas je spominjal na Jezusov križev pot; tem bolj, ker so nas ob vzponu spremljale pretresljive lesene sohe Jarmovega križevega pota, ki kličejo po obnovi. Nismo se mogli ob njih ustavljati, moliti, saj se je bližala enajsta ura, sv. maša, ki sta jo za duhovne poklice in po naših namenih darovala p. Branko iz Stične in g. župnik od sv. Petra.

Kako nas je ta hram Božje Matere prevzel in presenetil s svojo baročno svežino! S prelepim »trinadstropnim« Marijinim oltarjem, saj je na njem upodobljena kar trikrat: Marijino rojstvo, Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje-kronanje! Obdaja pa jo vsa njena »žlahta«. Kako globoko, vsebinsko sporočilo za nas! Sredi cerkve, pred glavnim oltarjem, pa Mati Božja z Jezuščkom na prestolu! Za ljudi in med ljudmi, da se ji lahko približajo, jo obkrožajo, ob njej molijo, saj »še ni bilo slišati », da bi ob iskreni prošnji, ki privre iz premnogih ran srca in stisk življenja, ostala gluha! Tako nekoč, kot danes! Saj o tem pričajo številne stare votivne podobe v cerkvi …

Gospod župnik nam je po sv. maši odstiral vso zgodovino in vso lepoto tega božjepotnega hrama, ki ga krasi še šest stranskih oltarjev, posvečenih priljubljenim svetnikom: sv. Ani, sv. Florjanu, sv. Antonu Puščavniku na levi strani, na desni strani pa Materi Božji sv. rožnega venca, sv. Frančišku Ksaveriju in kmečkemu svetniku, sv. Izidorju, ki prostoru dajejo, obdani s kipi angelov in svetnikov, prijetno domačnost. Oltarji so s konca 18. stoletja. Oltarne podobe pa je naslikal furlanski slikar,Tomaž Fantonij. Njegova je tudi celotna poslikava cerkve z znamenitimi svetimi »dogodki«: Čudež v Kani Galilejski, Marija sreča Jezusa s križem, Marija skupaj z apostoli prejme Svetega Duha, zmaga nad Turki v bitki pri Lepantu, Marija Snežna v Rimu, itd.

Sedanjo Marijino cerkev je l. 1651 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Cvetoča božja pot pa je, kot večina vseh po Slovenskem, zamrla v dobi jožefinizma. Šele po l. 1860 so romanja ponovno zaživela, seveda z ustreznimi prenovitvami božjepotnih svetišč, ki so zaznavne vse do sodobnosti.

Dan je bil prekratek, da bi lahko spoznali znamenitosti in počastili svetnike še drugih štirih cerkvá-kapelic. Morali smo se posloviti od tako lepega, za vse Slovence milostnega kraja.

Obnebje je bilo zastrto z nizko razvlečenimi oblaki, ki pa so nam ves dan prizanašali z dežjem.

Naš cilj je bila še Ponikva, župnijska cerkev sv. Martina, kjer je bil krščen naš blaženi škof Anton Martin Slomšek. Tu smo opravili še šmarnično pobožnost, hvaležno zapeli Lavretanske litanije, saj obhajamo mesec maj. Zapeli smo tudi Slomškovo V nebesih sem doma, zmolili molitev za njegovo beatifikacijo, počastili njegove relikvije in ob izčrpni vsebinski razlagi gostoljubnega g. župnika, Lojzeta Kačičnika, občudovali za podeželje tako nenavadno veličastno, prostrano baročno svetišče nekdanje obsežne pražupnije sredi gričevnate, s cerkvicami posejane štajerske dežele. Razgled po okolici je kot podoba raja!

V župnijski cerkvi je v glavnem oltarju redka upodobitev sv. Martina. Množica angelcev spremlja njegovo dušo v nebesa, v objem Jezusa Kristusa, kot pripoveduje to stara legenda.

Prelep je Božji grob v stranski kapeli z Marijo Sedem žalosti. Srce ji prebada sedem mečev, Jezus pa počiva v grobu pod oltarjem. Baročna prižnica je s svojo bogato vsebinsko simboliko vredna vsake škofijske cerkve. Prostor, od koder se je stoletja razglašala Božja beseda, je moral biti veličasten, nadvse lep! To nam priča tudi vsa cerkvena poslikava. Razodeva nam, da smo v hramu, ki si ga je nekoč, na nek način, sam Bog izbral, da bi tu prebival med svojim vernim ljudstvom in ga blagoslavljal …

Po duhovni okrepitvi nas je g. župnik povabil še v prostrano župnišče in nas pogostil z domačimi pogačami in dobro štajersko kapljico. Zahvalili smo se mu za gostoljubje. Zaželel nam je srečno pot domov in – Nasvidenje v Slomškovi deželi!

Obogateni, veseli in zadovoljni smo se vračali domov. Bog nam daj še veliko takih romanj in hvala vsem, ki so ga omogočili.

Martina Orožen

Misli sv. Bernarda

Gospod je na meni našel prevzetnost ter se jezno odvrnil od svojega služabnika. Od tod tista nerodovitnost moje duše in pomanjkanje pobožnosti, ki ga trpim. Moje srce se je posušilo, zgostilo se je kakor mleko, postalo suho kakor zemlja brez vode. Niti do solz skesati se ne morem, tako trdo je srce. Ne diši mi psalm, ne ljubi se mi brati, ne veseli me molitev, običajnih premišljevanj ne zmorem. Kje je tista opojnost duha? Kje duhovna vedrina in mir in veselje v Svetem Duhu? Zato sem len za ročno delo, pri nočnih molitvah zaspan, nagel za jezo, za sovraštvo vztrajen, bolj nagnjen h govorjenju in požrešnosti, bolj nemaren in otopel za pridiganje …

Vidim namreč, kako je kdo izjemno vzdržen, drug čudovito potrpežljiv, spet drug ponižen in krotak, kdo drug milosrčen in pobožen; nekdo se pogosto potaplja v premišljevanje, kdo drug s svojo vztrajno molitvijo trka na nebesa in vstopa vanje, drugi spet se odlikuje po drugih krepostih. Otročiči, takšno premišljevanje preganja napuh oči, pridobiva milost, pripravlja na Ženinove prihode. Te izjave sem obrnil nase zaradi vas, da bi tudi vi tako naredili … Posnemajte me.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V preteklem mesecu smo napredovali za 2 zrni. Bog povrni! Nekdo je zapisal: »Na fatimski dan, ko še posebej skušamo prisluhniti in slišati Marijin klic v Fatimi ter mu slediti, posredujem skromen prispevek skupnih prizadevanj za duhovne poklice: 20 udeležb sv. maše med tednom, 25 molitev sv. rožnega venca, 4 molitve križevega pota in troje sodelovanj pri molitvenih urah. Tistega pa, o čemer Marija pravi, naj še posebej vdano sprejemamo in darujemo, ni moč šteti. Zaupam, da bo sprejeto trpljenje in zadoščevanje ne le pomagalo onim, ki so še kako potrebni Božjega usmiljenja, temveč hkrati tudi odpiralo naša srca ob pomanjkanju delavcev na Gospodovi žetvi. V tem zaupanju vas lepo pozdravljam.«

Sedaj šele živiva življenje

Vsa naša družina je trpela. Bili smo brez vere, brez Boga in brez molitve. Odkar sva se z možem vrnila k veri, prejela zakrament birme in sklenila krščansko zakonsko zvezo ter se posvetila in izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postajava vsa drugačna. Odrešena sva, hvaležna in polna upanja. Sedaj šele živiva življenje, vredno te čudovite besede – življenje. In vse to poglabljava pri vas zadnje petke v mesecu. V začetku sva se počutila kot tujca, sedaj pa prihajava z občutkom sprejetosti in veselja ter velike hvaležnosti in z občutkom pripadnosti.

Antonija

Odnos med ljubeznijo in svetostjo

Drugi vatikanski cerkveni zbor je naglasil, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti. Že v Stari zavezi je zapisano: “Bodite mi torej sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet” (3 Mz 20,26).

Mati Terezija iz Kalkute je nekega dne pisala Chiari Lubich, ustanoviteljici Marijinega dela: »Bodi sveta, ker je Jezus svet.«

Na vse je treba gledati z vidika naše poklicanosti k svetosti. Vse, kar Bog hoče ali dopušča, naj nas veseli ali žalosti, je gradivo za našo svetost.

Sv. Alfonz Marija Ligvorij nas v svojem delu O ljubezni do Jezusa Kristusa poučuje: “Vsa svetost in popolnost duše je v ljubezni do Jezusa Kristusa, našega Boga, naše največje dobrine in našega Odrešenika. Ljubezen združuje in ohranja vse kreposti, ki človeka delajo popolnega.”

“Nobene svetosti ni, če ti, Gospod, odtegneš svojo roko,” je zapisal Tomaž Kempčan. Sveti smo toliko, kolikor imamo v sebi razvito podarjeno Božjo krepost ljubezen. Vse drugo nam brez ljubezni nič ne koristi. Od velikosti ljubezni do Boga in do bližnjega je predvsem odvisna stopnja svetosti. S tem seveda ni rečeno, da so vse druge kreposti za človekovo svetost brez vrednosti.

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Nadnaravno združenje z Bogom, ki se je začelo s krstom, se vedno bolj poglablja prav po ljubezni. Krepost ljubezni se izraža v dejanjih ljubezni do Boga in zaradi Boga do bližnjega. Bolj je svet tisti, ki z večjo resnično ljubeznijo opravlja dela ljubezni.

Popolna ljubezen in svetost bo možna šele v večnosti, zdaj pa jo ovira predvsem naša grešnost, saj je greh največja ovira ljubezni. Nobene svetosti ni brez poprejšnjega spreobrnjenja. Ker stalno padamo v male grehe, vsaj v napol prostovoljne, se moramo stalno spreobračati. Globlje združenje s Kristusom ni možno, dokler smo navezani na svoje grehe, čeprav so samo mali. Kolikor bolj je človek že tu na zemlji po ljubezni združen s Kristusom, toliko bolj bo združen z njim tudi v večnosti.

p. Anton

Pomen ljubezni za Cerkev

Pomen ljubezni za Cerkev je zelo dobro doumela sv. Terezija Deteta Jezusa. Ljubezen do Boga in do ljudi je srce Cerkve. V ljubezni je svetnica odkrila svoj poklic. V Povesti duše je zapisala:

“Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do 'mojega poklica'. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja ude, da delajo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, ker je večna.

Skoraj brezumno srečna sem ti zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je: ljubezen! Našla sem svoje mesto v Cerkvi. In to mesto si mi odkazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!'”

Po ljubezni, ki jo je izkazovala v čisto vsakdanjih stvareh, a v teh na junaški način, je Mala Terezija postala velika svetnica, vzornica in priprošnjica za mnoge. Zapisala je, kako Cerkvi koristijo dejanja ljubezni: “Ne bom pozabila, 'da ji koristim z enim samim tihim dejanjem ljubezni več ko vsa slavna dela skupaj.'”

Rodni sestri Mariji je zaupala: “Znanost ljubezni! Le po taki znanosti hrepenim. Zanjo sem žrtvovala z nevesto v Visoki pesmi 'vse bogastvo' in vendar se mi zdi, 'kakor da nisem dala ničesar' (8,7). Dobro razumem, da nas nič drugega ne more Bogu tako priljubiti kakor ljubezen. Zato hrepenim samo po tem zakladu.”

Mala Terezija se je vse svoje življenje odlikovala v ljubezni. V popolnem soglasju z njenim življenjem je bila tudi njena smrt. Uprla je oči v Križanega in izrekla svoje zadnje besede:

“Oh!… Ljubim Ga!… Moj Bog, – ljubim… Te…!”

Ljubezen nas povezuje v Cerkev, njeno pomanjkanje pa nas loči od Cerkve. Sv. Pavlin Oglejski piše furlanskemu vojvodu Henriku: “Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: 'Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli.'”