Misli sv. Bernarda

Gospod je na meni našel prevzetnost ter se jezno odvrnil od svojega služabnika. Od tod tista nerodovitnost moje duše in pomanjkanje pobožnosti, ki ga trpim. Moje srce se je posušilo, zgostilo se je kakor mleko, postalo suho kakor zemlja brez vode. Niti do solz skesati se ne morem, tako trdo je srce. Ne diši mi psalm, ne ljubi se mi brati, ne veseli me molitev, običajnih premišljevanj ne zmorem. Kje je tista opojnost duha? Kje duhovna vedrina in mir in veselje v Svetem Duhu? Zato sem len za ročno delo, pri nočnih molitvah zaspan, nagel za jezo, za sovraštvo vztrajen, bolj nagnjen h govorjenju in požrešnosti, bolj nemaren in otopel za pridiganje …

Vidim namreč, kako je kdo izjemno vzdržen, drug čudovito potrpežljiv, spet drug ponižen in krotak, kdo drug milosrčen in pobožen; nekdo se pogosto potaplja v premišljevanje, kdo drug s svojo vztrajno molitvijo trka na nebesa in vstopa vanje, drugi spet se odlikuje po drugih krepostih. Otročiči, takšno premišljevanje preganja napuh oči, pridobiva milost, pripravlja na Ženinove prihode. Te izjave sem obrnil nase zaradi vas, da bi tudi vi tako naredili … Posnemajte me.