Iz vsega srca sem hvaležen Bogu, ker
mi je po tako čudoviti poti dal priložnost, da sem spoznal to prelepo knjigo.
Bil sem v veliki stiski, ki pa mi je bila končno le v prid. Spet se je
izkazalo, kakor že tolikokrat v mojem življenju, da so bridkosti in težave, ki
so me zadele in ki sem o njih sodil, da so velika nesreča, bile blagoslov. Naši
slovenski predniki niso zastonj poznali pregovor: »Kar Bog stori, vse prav
stori!« Mi smo nanj pozabili. Zato pa nam ga zdaj Bog vceplja v glavo. Da bi le
naše trde glave to razumele! Ta knjiga mi je bila v veliko tolažbo; iz nje sem
se navzel tolikšnega zaupanja v Božjo dobroto, ljubezen, pravico in moč, da me
danes ni strah nobene moči tega sveta. Bodi Bogu hvala za to! Druga zahvala pa
bodi izrečena bivšemu priorju stiškega samostana [poznejšemu opatu samostana
Stams na Tirolskem] patru Evgenu Fidererju. Ko je bil ta gospod v Španiji, je
sklenil, da mora biti ta knjiga prevedena v slovenski jezik! Hotel je, da bi
dobila po njej slovenska srca, tako stiskana in preskušana, vso moč tolažbe.
Posrečilo se mu je, da je dobil od pisatelja iz Mehike dovoljenje za slovenski
in nemški prevod. Nato je iskal človeka, ki bi oskrbel slovenski prevod. Prav
takrat pa je mrzla jesenska sapa mene zanesla v njegovo deželo. »Ravno na Vas
sem mislil!« mi je dejal. »Prevedite to knjigo. Boste videli, da Vam bo v
veliko tolažbo, tistim pa, ki bodo slovenski prevod brali, bo to v duhovno
korist!« Pa sem se lotil dela, lotil s takim veseljem, kakor doslej redko
katerega drugega. S tem mi je dobri gospod prior storil veliko duhovno dobroto,
za katero mu ne morem biti dovolj hvaležen! Še bolj pa sem mu dolžan
hvaležnost, če pomislim, da bi po njegovi zaslugi in po dobroti Božje
previdnosti zaradi tega dela utegnil postati tudi jaz orodje Božje ljubezni pri
tistih, ki bodo zaradi te knjige spet začeli moliti.
Z zahvalo moram tudi povedati, da je
stiški pater Tomaž Kurent, profesor v Friburgu, imel potrpljenje, da je
slovenski prevod na podlagi španskega izvirnika z menoj predelal ter mi tudi
jezikovno pomagal iz marsikakšne zadrege. Mehiški pisatelj je svoji knjigi dal
naslov Una fuente de energia, kar bi se slovensko reklo Vir dejavne sile. Mi
smo ji dali naslov: Vir največje sile [v naši reviji: Vir največje moči].
Molitev je res največja moč, ki je človeku na razpolago. Le uporabiti jo je
treba.
Uporabimo moč! To ponavljajo ljudje
že dolga stoletja, mislijo pa na surovo moč brez pravice in ljubezni. Moč, ki
ji pravimo nasilje. Nasilje nad človekom, njegovim dostojanstvom, njegovim
telesom, njegovo vestjo in dušo – to je tisto, kar počenja svet dandanes. To
malikovanje surove moči, skrbno zakrinkano z lepo besedo svoboda, se je začelo
že pred stoletji, ko je iz tedanjih mogočnikov začela izginjati zavest, da smo
vsi ljudje bratje, sestre, bratje vsi narodi, ker smo vsi otroci istega
nebeškega Očeta.
V videnjih Katarine Emmerich, ki je
umrla devetega svečana leta 1824 in ki je njene napovedi popisal spreobrnjeni
pisatelj Klemen Brentano, beremo tole napoved: »Slišala sem, da bo Lucifer
spuščen za nekaj časa, če se ne motim, petdeset ali šestdeset let pred letom
2000.« No, ali ni danes res vse tako, kakor da bi hudič ušel z verige? Saj je
tudi res, da bi takih laži, nasilij, grozovitosti, zlobnosti in hinavščine
človek sam ne bil – zmožen! In ne more biti po postavah zdrave pameti, če
dandanes vidiš okoli sebe toliko tako zaslepljenih ljudi, ki so, kakor bi jim
strašna mrena zakrila duhovne oči. So, kakor bi bili obsedeni! […]
Svet danes na široko oznanja laž,
prevaro, krivico in nasilje ter se baha z atomsko bombo. Da je vse to res
strašna moč, dobro vemo, saj smo vsaj nekaj teh grozot že doživeli. S to močjo
v rokah njemu vdanih, hoče satan zasužnjiti ves svet, kričeč: »Uporabimo moč!«
Zoper to moč v sovraštvu stisnjenih
pesti in žugajočih rok moramo postaviti moč v molitvi k Bogu, zaupno in ponižno
sklenjenih rok. To je veliko večja, kakor pa so atomske bombe in milijonske
armade, to je naša moč! Če jo bomo vztrajno in s popolnim zaupanjem
uporabljali, nam bo naš dobri Bog podal svojo očetovsko roko in vso svojo
neskončno moč.
V Stamsu na Tirolskem, na dan
spreobrnjenja svetega Pavla, 25. januarja 1948.
France Ksav. Kremžar
Ni komentarjev:
Objavite komentar