Na Brezje so se prebivalci Polja
navadno odpravili med mašama, ko je bila žetev že mimo. Zahvalili so se za
zdravje pri ljudeh in pri živini, pa za letino in prosili, da bi tudi v naprej
ne imeli kake nesreče. Kdaj bodo šli, so se zmenili v nedeljo po maši v Višnji
gori. Peljal jih je po navadi sosed Duša. Imel je dobre konje, pa tudi primeren
voz. Pred romanjem je naredil na njem še zasilno streho iz lepenke predvsem
zato, da jih je varovala pred sončno pripeko. Zdoma so se odpravili že ob dveh
zjutraj, na Brezje so prispeli ob štirih popoldne. Vmes so dvakrat počivali: v
Ljubljani in v Kranju. Pomalicali so, kar so vzeli s seboj, nakrmili in napojili
so tudi konje. V Kranju so se pomudili malo dalj, da so si ogledali mesto. V
klanec, ki se vzpne takoj iz mesta, pa so šli peš, ker bi konja težko peljala
tako obremenjen voz. Skoraj vso pot so peli litanije ali molili. Ženske so
povedale, da vse leto niso zmolili toliko rožnih vencev, kakor na tem romanju.
Kdo bo molil, se je vedelo vnaprej, saj je imela vsaka vas molivko ali molivca,
ki je vodil molitev rožnega venca, kadar so bedeli pri mrliču ali šli v
pogrebnem sprevodu. Ti ljudje so obvladali svojo nalogo in se ni bilo bati, da
bi se zmotili ali ušteli pri molitvi zdravamarij. Zato so si na takem veselem
dogodku, kot je bilo romanje, lahko privoščili, da so se razgledovali naokoli
in kdaj molitev prekinili z vzklikom iz svojih opažanj: »..zdaj in ob naši
smrtni uri, amen … ljudje, poglejte, kako lepa koruza je tamle .... Oče naš, ki
si v nebesih.«
Domačini
iz Polja pri Višnji Gori
Ni komentarjev:
Objavite komentar