Na veliki
ploščadi je bilo živahno. Veliko je bilo turistov, a tudi delavcev, ki so nekaj
pripravljali. Videti je bilo, kot da pripravljajo za kakšno veliko prireditev.
Polno je bilo ograj in drugih elementov, ki so jih raznašali in razvažali na
različne kupe.
Šli smo čisto do
levega vogala Ermitaža in ob njem še naprej. To je mogočna zgradba, ki si jo je
vredno ogledati.
Ob Ermitažu smo
prišli do reke. Imenuje se Velika Neva. Pravzaprav smo šli po ulici med
Ermitažem in Admiraliteto. Pred Zimskim dvorcem je prometna cesta, ki vodi do
mostu in naprej čez Nevo. Hotel sem narediti vsaj kakšen posnetek Ermitaža od
spredaj, od reke. Dogovorili smo se, da me bodo počakali. Stekel sem čez cesto,
ko je bil zaprt semafor. S širokokotnim objektivom sem naredil nekaj posnetkov
Ermitaža. Toda bil sem preblizu. Ermitaž je res ogromna zgradba, prevelika tudi
za širokokotni objektiv. Ker sem že bil na drugi strani, sem se obrnil še v
nasprotno smer. Bil je čudovit prizor. Sonce je pravkar zašlo. Oblaki, kolikor
jih je bilo, so bili trdeče obarvani. Na obzorju sta se izrisovali dve kupoli.
Visoko v nebo pa je štrlel ozek in oster zvonik. Zdelo se je, da je predrl
rdečino oblakov in segel visoko do modrega neba. Pred njim pa se je na gladini
Neve svetilo nekaj jadrnic. Jadra so bila osvetljena z različnimi barvami. Ena
modro, druga rdeče, tretja pa so sijala v beli barvi.
Na mostu čez Nevo
je bilo polno ljudi. Ta most se še danes dviga in spušča. Silvo nam je rekel,
da vsak dan ob določeni uri. Takrat se zberejo ob mostu velike množice in
gledajo ta prizor. Pravijo, da je nekaj posebnega. Cesto zaprejo in s posebnimi
napravami dvignejo obe polovici mostu, kot bi odprl vrata.
Prav potruditi
sem se moral, da sem prišel nazaj čez cesto. Bilo je že pozno, zato smo morali
nazaj. Toda ko sem se obrnil, sem zagledal čudovito modro nebo. Pa ne od dnevne
modrine. To je bila nočna modrina, ki se pojavi določen čas po sončnem zahodu.
Temu fotografi rečejo »blu light«, modra svetloba. To je nekaj drugega kot
dnevna modrina neba. Na fotografijah ta modra svetloba prav živo modro žari.
Pri nas ne traja dolgo, mogoče največ petnajst minut. Potem pa se nebo obarva
vedno bolj temno in nazadnje črno.
Spet smo šli
nazaj mino Ermitaža. V daljavi sem zagledal polno luno, ki je komaj prilezla izza
streh. Toda bila je tako nizko, da je ni bilo mogoče fotografirati. No, seveda
se jo je dalo fotografirati. Toda jaz bi jo hotel imeti nad lepimi dvorci, ki
so nasproti Ermitaža. Toda bolj ko smo se bližali kraju, kjer je bil lep pogled
na dvorce, bolj je izginjala luna za strehe. Je pač ne bo na slikah, sem se
potolažil.
Na ploščadi pred
dvorcem so se svetlikale kočije, ki so bile lepo razsvetljene. To bi bila
romantika, peljati se naokoli v tako lepo razsvetljeni kočiji! Naredil sem
nekaj posnetkov. Kmalu pa sem opazil, da so se začele prižigati cestne
svetilke. Torej najlepši prizori šele pridejo. Tudi stavbe so počasi začele
žareti v toplih barvah in so z modrim nebom ustvarjale čudovit kontrast. Bilo
je čarobno lepo. Ermitaž se je zasvetil, kot bi bil ves v zlato oblečen. Modro
nebo je žarelo nad njim. Tudi druge stavbe so bile kakor v zlato obleko odete.
Ljudje, ki so se sprehajali po ploščadi, so risali skoraj zabrisane sledi na
sliko. Kakor bi bili neke sence, ki jih ni mogoče več prepoznati. Ali kakor
duhovi skoraj brez telesa, saj se je skoznje lahko videlo.
Nismo bili edini
na ploščadi. Zdi se, da ljudje vedo za te čarobne trenutke, saj je bilo veliko
ljudi, ki so gledali in se pogovarjali. Tudi mi smo se ustavili za nekaj časa.
Izkoristil sem ta postanek in naredil več fotografij na vse mogoče strani.
Angel na vrhu
stolpa je kakor igla prebadal čudovito modro nebo. Križ, ki ga je imel v roki,
je bil kakor nož, ki je živo zarezal v modrino nočnega neba. O, pa ne samo v
nočno nebo, tudi v prostor nad Rusijo, tudi v srca ljudi. Spraševal sem se, kdo
je bil na tem stolpu, ko je revolucija hotela pomesti z vsem, kar je bilo
božjega. Z vsem, kar je dišalo po krščanstvu. Gotovo so dali gor kašnega
revolucionarja, ki so ga naredili za boga. Mogoče je bil tam na vrhu Lenin? Ali
kdo drug? Gotov sem, da angel ni ostal tam zgoraj, saj je njegov križ preveč
pripovedoval o Tistem, ki si je upal sprejeti krivično obsodbo in se je pustil
križati. Da, pustil se je križati nam ljudem, ki smo ga obsodili na smrt. Kakšno
norost smo naredili. Ljudje smo se spravili križati Boga! Toda Bog nam tega ni
zameril, ni se razjezil in poklical ogenj z neba. Mirno je sprejel krivično
obsodbo in pokazal, da nas ima rad tudi takrat, ko ga mučimo, ko smo mu
nezvesti.
Da, vrgli so
angela z vrha stolpa in ga odstranili. Mogoče so njega in njegov križ pretopili
v topovske granate? Tistega, ki so ga postavili gor, je odnesel veter. Ko je
prišel čas, so ga sneli in angel se je vzpel nazaj na steber. Spet je visoko
povzdignil križ in začel govoriti ljudem o Jezusu, ki je bil za nas križan.
Vsak dan pripoveduje mimoidočim, da je le v znamenju križa odrešenje. To je
znamenje, ki bo ostalo na veke, saj je znamenje neizmerne ljubezni Boga do
svojega ljudstva. Ne, križ ne more zbledeti. Ne more izgubiti svoje pričevalne
moči. Lahko ga podirajo, uničujejo, toda vedno znova vstaja, ker je znamenje
vstajenja. Tudi danes mečejo križe s cerkva, s stolpov. Razbijajo jih in se
zgražajo, da jim jemlje njihov mir. Seveda jim jemlje mir, saj jih spominja, da
je samo v križu mogoče najti mir in pravo ljubezen. Jezusov križ je znamenje,
ki nas spominja na ceno našega odrešenja. Tudi če uničijo in razbijejo
materialni križ, duhovni križ še vedno ostane globoko zarisan v stvarstvo in
človekovo srce.
Angel je stal
preroško na vrhu visokega stolpa. V eni roki je držal križ, drugo roko pa je
imel iztegnjeno, kot da nam hoče nekaj dati, ali kaj pomembnega povedati.
Gledal je na Zimski dvorec ruskih carjev in na ljudi, ki so stali spodaj in
uživali lepoto večera.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar