ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (3) Ljubezen je mati in kraljica vseh kreposti

Apostol Pavel uči, da je med krepostmi ljubezen največja in da ne bo nikoli minila: “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Prizadevajte si za ljubezen” (1 Kor 13,13–14,1). “Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo” (1 Kor 13,8).

Recimo, da bi kdo kar naprej molil in se postil ter delal različne druge spokorne vaje, a bi tega ne počel iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Pri Bogu bi bilo to brez vrednosti. Vse to dobi veliko vrednost, če je narejeno iz ljubezni.

Različne kreposti pomagajo človeku, da postane pošten in dober človek. Same, brez ljubezni, pa ga ne morejo privesti do prijateljstva z Bogom in do večnega življenja. Celo za vero in upanje velja, da se z njima naše zedinjenje z Bogom le začne, dopolni pa se le z ljubeznijo. Ljubezen daje vsemu življenje in rodovitnost. Brez podarjene Božje kreposti ljubezni ne moremo postati Božji otroci in Božji prijatelji.

Ljubezen je pred željo in veseljem. Ničesar ne želimo in se tega ne veselimo, če tega prej ne ljubimo. Prav tako upamo samo na tisto dobrino, ki jo že prej ljubimo. Tako velja za vse dobrine. Božja ljubezen prinaša človeškim krepostim plemenitost, vrednost in moč večnega življenja. Ker je deležna Božje svetosti, jo posreduje naprej.

V knjigi sv. Katarine Sienske Pogovor o Božji previdnosti beremo: “Ljubezen do bližnjega pomaga k življenju vsem krepostim; brez ljubezni ne moremo imeti nobene.”

Tudi največje žrtve brez ljubezni nimajo vrednosti. Toda po Božji ljubezni dobijo na videz še tako majhna in nepomembna dela veliko vrednost. Nič ni majhno, kar je narejeno z ljubeznijo. Ljubezen preoblikuje v ljubezen vse, česar se dotakne.

Ljubezen je “vez popolnosti” (Kol 3,14). V njej so se odlikovali vsi svetniki. Jezus je govoril o največji ljubezni, ki je pripravljena darovati svoje življenje: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13).

V Visoki pesmi je zapisano, da je ljubezen “močna kakor smrt” in “silna kakor podzemlje” ter je “velike vode ne morejo pogasiti” (Vp 8,6s).

Ljubezen vse kreposti povzema v sebi ter jih usmerja k združenju z Bogom. “Ljubezen je duša in navdihovalka uresničevanja vseh kreposti,” uči Katekizem katoliške Cerkve. Vse kreposti potrebujejo dopolnila v ljubezni.

Ljubezen je duša našega nravnega življenja. Navzoča mora biti v vseh krepostih. Če ljubimo Boga in bližnjega na pravi način, se gotovo resno prizadevamo za človeške kreposti, kot so: poštenost, ponižnost, skromnost, potrpežljivost, srčnost, zmernost itd. Ljubezen je višek popolnosti, temelj, povzetek in cilj vseh kreposti, njihova mati in kraljica.

Frančišek, zdaj v nebesih si

(Kraljica venca rožnega)

Frančišek, zdaj v nebesih si

z Marijo, vsemi svetimi.

Z Jacinto gledata Boga,

za nas ga vdano prosita.

Si rožni venec molil rad,

svetost dosegel si že mlad.

Z molitvijo, odpovedjo

izprosil mnogim si nebo.

Si ljubil vse, kar Božje je:

človeka, sonce, ptičice;

najbolj pa ljubil si Boga,

veselje svojega srca.

Poglobil ves si se v Boga,

le v njem si čutil se doma.

Doživljal ga kot Mojzes si

in hotel si ga gledati.

Prav rad častil si Jezusa

v podobi kruha skritega.

Izprosil mnoge milosti

si tistim, ki žive v temi.

p. Anton, ob stoletnici smrti pastirčka sv. Frančiška

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (65) Ali so se napovedani dogodki že izpolnili?

Kardinal Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., se na koncu poskusa razlage fatimske skrivnosti leta 2000 vpraša glede vseh treh delov: »Kaj naj pomeni fatimska 'skrivnost' kot celota (v svojih treh delih)? Kaj nam pove? Najprej moramo s kardinalom Sodanom ugotoviti, da '(…) dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo preteklosti.' Kolikor so prikazani posamezni dogodki, pripadajo, kakor se zdi, zdaj že preteklosti. Kdor je čakal na razburljiva apokaliptična razkritja glede konca sveta ali glede prihodnjega potekanja zgodovine, mora ostati razočaran. Takšnih zadovoljitev naše radovednosti nam Fatima ne nudi, kakor sicer že krščanska vera v splošnem noče in ne more biti hrana za našo radovednost. Kaj preostane … spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in na spreobrnjenje.«

Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000, po papeževi mašni daritvi, med katero je Janez Pavel II. razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena, povedal: »Tudi če se zdi, da dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo odslej preteklosti, ostaja oni klic Božje Matere k pokori, ki ga je izrekla ob začetku dvajsetega stoletja, tudi danes aktualen in nujen.«

Kardinala Sodano in potem Ratzinger sta uporabljala besedici »se zdi« in sta s tem omilila trditev, da so se dogodki, omenjeni v tretjem delu fatimske skrivnosti, že izvršili v 20. stoletju. Vendar so cerkveni in svetni novinarji trditev večinoma sprejeli kot dokazano dejstvo, kar je postalo del javnega mnenja, namreč, da so napovedi v tretji fatimski skrivnosti že uresničene in spadajo v preteklost, v 20. stoletje.

Temu mnenju še danes nekateri nasprotujejo. Slovaški škof Pavel Hnilica, osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II. in velik poznavalec fatimskih dogodkov, je v pismu kardinalu Ratzingerju protestiral proti omejitvi uresničevanja tretjega dela fatimske skrivnosti na 20. stoletje. Kardinal mu je odgovoril: »V svojem 'komentarju' nisem nameraval trditi, da se vsebina (tretje) skrivnosti nanaša izključno na preteklost. Velika videnja imajo vedno dve razsežnosti: neposreden in bližnji pomen, in trajen pomen. Klasičen primer tega je Gospodov eshatološki govor: napoveduje bližnjo katastrofo Jeruzalema, a v tem dogodku sedanjosti nakaže konec sveta, kar postane opozorilo za vse rodove k čuječnosti. Analogno opazimo v fatimski skrivnosti martirologij (mučeništvo) prejšnjega stoletja, v katerem pa odseva preganjanje do konca sveta.«

Msgr. Bertone je v razgovoru z De Carlijem takole ocenil razpravo kardinala Ratzingerja o tretjem delu fatimske skrivnosti:

»Tudi interpretacija kardinala Ratzingerja, ki je sicer izredno zanesljiva, ni verska dogma, ampak vsemu katoliškemu svetu ponuja nekak teološki pogled na skrivnost. Tistih nekaj besed svetega očeta [Janeza Pavla II.] je naredilo globok vtis name: na še globlji način se je prepričal o poslanstvu trpljenja, h kateremu je bil poklican. Mar ni bila skrivnost njegovega trpljenja njegova največja okrožnica? Ni umrl od atentata; toda na neki način je dan za dnem umiral v darovanju svojega življenja, ki se je izčrpalo za dobro Cerkve. Zaradi atentata je v nekem smislu vsak dan umiral. Tudi sama Parkinsonova bolezen je bila po vsej verjetnosti posledica tistega zločinskega dogodka. Wojtyła se je čutil še bolj povezanega z Božjo Materjo, s Fatimo. Izstrelek je bil vdelan v krono Device v Covi da Iria; prstan, dar kardinala Štefana Wyszynskega, poljskega primasa, pa je papež položil k nogam Marijinega kipa.«

Ker Cerkev ni podala uradne in obvezujoče razlage o besedilu tretjega dela fatimske skrivnosti, ga morejo specialisti – ob vsem potrebnem spoštovanju do izjav bl. Janeza Pavla II. in obeh omenjenih kardinalov ter sestre Lucije – še naprej raziskovati in razlagati. To nakazuje tudi naslov, ki ga je svoji razlagi o tretjem delu fatimske skrivnosti dal kardinal Ratzinger: »Poskus razlage fatimske 'skrivnosti'.« Pri tiskovni konferenci je naglasil, da nima svoje razlage za obvezno.

Zato po mnenju nekaterih ostaja odprto vprašanje, ali je že izpolnjeno, kar je napovedano v tretjem delu fatimske skrivnosti. Tako pravijo, da se glede smrti papeža, škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter svetnih oseb te napovedi še niso izpolnile, čeprav so pod komunizmom umrli kot mučenci nekateri škofje, mnogi duhovniki, redovne osebe in laiki. Papež Janez Pavel II. ni umrl in je nanj streljal le en terorist. Za druge pa je napovedano, da bodo umrli za papežem, kar se ni zgodilo. Zato ti razlagalci mislijo, da bo mučeništvo papeža, škofov, duhovnikov, redovnih oseb in laikov gotovo še prišlo v nekem sistematičnem preganjanju v prihodnosti, ki bo hotelo uničiti Cerkev.

Za vse, ki bodo skušali besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti drugače razlagati, kakor sta ga razložila kardinala Sodano in Ratzinger, bo moral upoštevati tudi to, da je Sodanovo besedilo sestra Lucija prebrala in »rekla, da ta interpretacija ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot primerno«.

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU

Marija pomaga

V jetnišnici Vanier (pokrajina Québec, Kanada) je p. West ob navzočnosti podobe Matere Božje iz Čenstohove daroval sv. mašo in pridigal nekaterim jetnicam, ki so storile splav. Govoril je o grešnosti tega dejanja pa tudi o Božjem usmiljenju. Po resnici in z ljubeznijo je govoril na srce tistih žensk in se dotaknil duha onih, ki so si obupno želele Božjega usmiljenja.

Po maši so bile jetnice povabljene, da bi zmolile prvo skrivnost veselega dela rožnega venca in nekaj minut častile Marijino podobo. Tistega večera sta se dve ženi, ki sta bili pri maši, želeli spovedati. Ena izmed njiju mi je rekla, da že veliko let ni prejela zakramenta sprave in ji je povabilo k maši znova vlilo upanje.

Naslednjega dne mi je kaplan jetnišnice povedal, da se je veliko žena dolgo časa zadržalo pred čenstohovsko Marijo in da so bile ganjene, ker je Devica Marija na ta način pokazala svojo ljubezen. Eden od uslužbencev, ki nas je spremljal, se mi je zahvalil za to, kar se je zgodilo prejšnji dan.

Hvala Bogu za vse, kar je prinesel v notranjost jetnišnice!

Mary Wagner, december 2014

Organiziranje romanj v Medžugorje

Papež Frančišek je odredil, da je mogoče organizirati romanja v Medžugorje. To velja tudi za duhovnike in škofe. Vendar teh romanj ne smemo imeti za potrditev nadnaravnosti dogajanj v Medžugorju. Papežev zastopnik v Medžugorju, nadškof Hoser je dejal: »V nobenem primeru ni razloga, da bi bili zaskrbljeni! Cerkev se še ni izrekla o pristnosti prikazovanj. Pričakujemo sprejetje dokončnega stališča. Ni prvič, da si je Cerkev za pravilno odločitev glede tega vprašanja vzela čas. To je toliko bolj potrebno, ker so marijanska prikazovanja v tem primeru različna od do sedaj znanih.«

Moč rožnega venca

Dne 6. avgusta 1945 je ob 2.45 poletel bombnik B 29 »Enola Gay« s Tiniana (otok arhipelaga Marijanskih otokov) z atomsko bombo »Little Boy«, določeno, da uniči mesto Hirošimo na Japonskem.

Ob 9.15 je komandant letala Thomas Ferebee odvrgel atomsko bombo. Ob povratku, dolgem 500 km, so člani letalske posadke videli velikansko gobasto tvorbo, ki je v nekaj minutah dosegla višino 10.000 metrov.

V polmeru treh kilometrov je bilo 10.000 zgradb uničenih zaradi eksplozije, 50.000 pa zaradi požarov. Do 1.200 metrov od centra eksplozije so žrtve neprenehoma umirale. Poleg tega se je pojavilo sevanje, ki je opravilo svoje. Japonski vojaki, ki so bili zadolženi za zbiranje žrtev, so umrli v roku enega tedna.

V trenutku eksplozije je bila skupina nemških jezuitskih misijonarjev, ki so živeli v Hirošimi in so bili vneti molivci rožnega venca, obvarovana pred radioaktivnim sevanjem in razrušenjem, čeprav se je njihova hiša nahajala le 100 metrov od središča eksplozije. Tipična japonska hiša, v kateri so živeli, je ostala povsem nepoškodovana!

Eden od nemških jezuitov, ki jim je bilo prizaneseno, je bil Hubert Schiffer, ki je umrl v starosti 63 let. Ob eksploziji je bil star 30 let. Ko so znanstveno raziskovali, na kakšen način sta on in njegova skupnost ostala nepoškodovana, niso našli odgovora. Patri so razlagali, da je bila to milost zaradi vsakodnevne molitve rožnega venca, toda znanstveniki jim niso verjeli. P. Schiffer je kasneje dejal: »Ničesar niso razumeli … Mislimo, da smo preživeli, ker smo živeli fatimsko sporočilo. V tej hiši smo živeli in molili rožni venec vsak dan.«

 »Tistim, ki bodo molili in širili rožni venec, bom pomagala v vseh težavah,« je obljubila Devica.