ODMEVI 1

Vse tri iz naše župnije vsak dan molimo rožne vence za duhovne poklice, zato vsak mesec pobarvajte eno zrno v glasilu V Materini šoli. Prizadevamo si, da bi poleg rednega dela vsak dan napolnile z molitvijo. Jaz začnem zjutraj ob 6. uri. Molim predvsem za duhovne poklice. Poleg rožnih vencev pridejo na vrsto molitve iz različnih molitvenikov, tudi različne litanije in križev pot. Za duhovne poklice molimo pred vsakodnevno mašno daritvijo dva rožna venca in tudi mašno daritev darujemo v ta namen. Molim pa tudi za svojo družino, zase, za Bernardovo družino in za cistercijane v Stični, da bi mladi rod, ki prihaja k njim, tudi ostal. Ko se bo iz naše župnije kakšen kandidat odločil za duhovni poklic, bom zanj še posebej molila. Ko ponoči ne morem spati, mi je rožni venec v oporo.

Ana

Marija bo prišla

Malka se je primožila k Vovku iz Metnaja. Miklavž je bil vdovec, pa tudi Malka ni bila več mlada. Nič otrok nista imela. Ko je Miklavž umrl, je ona dosti hodila po vasi, malo je pomagala, malo klepetala, pa ji je minil čas. Ko smo lan tolkli, med drugo svetovno vojno je bilo, je tudi prišla. Snopiči so bili zloženi na leseni kobili tam pri kozolcu. Ata in mama sta mlatila tam na podu, prej sta zamašila vse špranje, pa starejši sestri Micka in Pepca sta jima pomagali. Mlajše tri: Malka, jaz in Marjetka smo snopiče nosile na pod, pa Vovkova Malka je bila z nami. Na lepem je obstala, se zagledala proti Bajerjem, naravnost v sonce je gledala. »Glejte punce, glejte, ali vidite Marijo?« Pa smo še me gledale v sonce. Res smo videle velik rumen krog, Marije ravno pa ne.« Glejte, punce, kako je lepa, z zlatim plaščem ogrnjena, zdaj bo kmalu konec vojne. Povedano je bilo: Ko se bo Marija prikazala, bo vojne konec.«. Me smo gledale v sonce, da so nas zares oči bolele, res je bila čudna tista svetloba, pa smo pozabile snope nosit, da so ata začeli vpiti na nas. Pa so rekli naša stara mati, Urška jim je bilo ime, so bili iz višenjske Dobrave doma: »Malka meša otroke, da ne delajo, pa še oči si bodo pokvarile. Napodi jo domov.« Malka je pa kar stala tam in pela. »Marija bo prišla, prižgala bo luč, nam bo svetila celo nuč.«

No, vojne je bilo potlej drugo pomlad res konec.

Povedala Vera Ceglar iz Velikega Črnela, rojena 1934.

VALERIJINE VRSTICE

Voda Frančiška

Ko so v 12. stoletju beli menihi iskali prostor, kjer bi zgradili samostan, je igral pomembno vlogo tudi potok, ki priteče po dolini izpod stiških hribov. Voda v enem izmed izvirov naj bi bila celo zdravilna. Zaželeli so si jo onemogli, ki so ležali na smrtni postelji. Pomagal naj bi tudi pri boleznih oči. V času opata Lovrenca, ki je dal preurediti rimski miljnik v današnji Ivančni Gorici, so postavili tudi kamen pri zdravilnem izviru. V spodnjem delu ga je krasila levja glava, skozi njena usta je pritekala voda. Napis na sredini »VENI. FRA FRANCISCO DELLA CASTELIZA P.CALABRIA C.CHASTRO HILLARI 1597 FECIT« razlagajo, da ga je dal postaviti brat Frančišek Kastelic po vrnitvi iz Kalabrije ob svoji 50-letnici. To je verjetno povezano z zgodbo o sv. Frančišku Pavelskem, ki je bil doma iz Kalabrije. Po legendi naj bi se s palico dotaknil skale in je iz nje pritekla voda, da so se napili žejni delavci. Tako je brat Frančišek Kastelic tudi stiški izvir posvetil temu svetniku, o čigar čudežih se je poučil na potovanju po njegovi domovini. Ljudje so izviru rekli preprosto Voda Frančiška. Najbrž je s stoletji vera v njeno moč pojenjala, a ljudje so se še vedno radi osvežili ob izviru, saj je bila voda hladna in bistra. Ko so po vojni na tem področju napravili zajetje za vodovod, so tako uničili vse številne izvire, tudi Frančiškovega. Kamnito ploščo so shranili v samostanu, kopijo pa vzidali v steno bližnjega Malnarjevega mlina. Pokojna Majorjeva mati (1912–2004) je povedala takole: »Jaz se še spomnim, ko je hodila tamle iz Litije neka mati s sinom, ki je bil skoraj slep. Umil si je oči pri studencu in še v steklenici sta vzela vodo s seboj. Potem sta pa nehala prihajat. Čez dolgo let je sin spet prišel. Mati je med tem umrla. Povedal je, da je ozdravel in se je prišel zahvalit.«

Valerija Ravbar

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (2)

Končno so stekle tudi najbližje priprave. Urejanje prevoza na letališče v Zagreb. Ker nisem hotel delati nereda v samostanu, sem se odločil, da bom šel kar z javnim prevozom. Nisem bil edini, ki nisem imel svojega prevoza. Tudi to so pomagali organizirati bogoslovci, posebej njihov študijski prefekt Matjaž Celarc. On je zbral nas vse, ki nismo imeli prevoza in nam organiziral prevoz na letališče s kombiji podjetja Go-opti. Zame je bilo ugodno, da so me bili pripravljeni pobrati v Ivančni Gorici. Dan prej so mi poslali sporočilo, kdaj moram biti na bencinski črpalki v Ivančni Gorici. Odhod naj bi bil 9. julija okoli desete ure. Zvečer pa so mi poslali sporočilo, da so odhod prestavili za pol ure bolj zgodaj. Torej bom moral biti na črpalki že pol ure prej. Dobro! Vsaj ne bo težav, da bi zamujali.

Moram priznati, da je bilo zadnje dneve nekoliko potovalne vročice ali mrzlice, kakor temu pravijo. Vedno bolj sem bil radoveden, koliko novega bom videl, doživel. Vedel sem, da nas bo štiriindvajset, da bo z nami šel tudi novomeški škof gospod Andrej Glavan.

Zadnje dni sem pazljivo zlagal v kovček vse, kar bom potreboval na poti. Sproti sem pisal na listek, kaj sem že dal v kovček. Večkrat sem ga kontroliral. Tu in tam sem se spomnil še na kaj, na kar sem pozabil. Tako je bil dan pred odhodom kovček že spakiran in pripravljen za na pot.

Zadnji dan sem pri korni molitvi prejel še blagoslov za brate, ki odhajajo na pot. Samostanski brat Jona Vene me je zapeljal v Ivančno Gorico na črpalko in pot se je začela.

Kombi je bil točen. Bil je že skoraj poln. V njem je bila vesela družba sobratov duhovnikov, ki sem jih večinoma poznal: Franci Alič, Matjaž Ambrožič, Matjaž Celarc, pa še nekaj bogoslovcev. Z nami se je peljala tudi neka gospa iz Argentine, ki je popotovala po Sloveniji. Svojo pot po Sloveniji je dokončala. Šla je v Zagreb, a ne na letalo. Kmalu sem se vključil v to veselo duhovniško družbo. Tudi gospa iz Argentine se je skušala vključiti, a težava je bila v tem, da ni bila Slovenka. Znala je samo špansko. Z Matjažem sta se sporazumevala, ker on govori tekoče italijansko. Jaz sem ostal previdno tiho in nisem hotel dajati na plan svojega skromnega znanja španščine.

V Novem mestu smo se ustavili in pobrali še eno potnico. Bilo je mlado dekle, ki pa ni bilo točno. Na novomeški avtobusni postaji smo jo morali kakšnih deset minut čakati. Toda nevarnosti, da bi zamudili ni bilo.

Kombi je bil poln in pot v Zagreb smo mirno nadaljevali. Ker smo morali argentinsko gospo oddati na avtobusni postaji, smo se seveda peljali skozi mesto. To nam je vzelo precej časa. Toda prevozno podjetje je to vračunalo, zato so mi sporočili, da je odhod pol ure bolj zgodaj.

Končno smo dospeli na letališče. Kombi nas je odložil in nekaj gospodov je že čakalo pred letališko zgradbo. Pridružili smo se jim. Skupaj smo odšli v notranjost in tam čakali v skupini. Bilo nas je že kar precej, ne pa še vsi. Kmalu so pripeljali še novomeškega škofa gospoda Andreja Glavana. Ni bilo težko čakati, saj smo bili sami znanci in vesela družba. Ko smo bili vsi, nam je škof rekel, da lahko gremo čekirat karte in odložit prtljago. Ker smo bili bolj zgodnji, še ni bilo nobene gneče. Vse smo hitro uredili.

Po tekočih stopnicah smo šli v prvo nadstropje. Da ne bi čakali zunaj, smo se takoj namenili opraviti vse mejne formalnosti in preglede. Tudi to je potekalo brez zapletov in brez gneče. Dobro je, da si nekoliko prej tam in v miru opraviš vse potrebne preglede. Ko se bliža čas odhoda letala, pritisnejo še tisti, ki imajo navado priti zadnje minute. Začne se živčnost in vsak bi rad bil čim prej na letalu. Rinejo se in prehitevajo ter povzročajo jezo še drugim.

Bil sem presenečen nad letališčem in letališkimi zgradbami. Vse je novo. Kakšno leto nazaj so zgradili popolnoma novo letališče. Zgradba je moderna in vse, kar zraven spada, je novo. Mislim, da se zagrebško letališče imenuje Pleso. Je nekoliko južno od mesta. Povezano je z novimi cestami in priključki z avtoceste. Je zelo prometno. Videl sem veliko ljudi raznih narodov in tudi mnogih barv kože. Črnec ni bil nobena redkost in tudi muslimanskih žena z rutami na glavi je bilo veliko. Verjetno ima zagrebško letališče več prometa in več povezav kot ljubljansko in seveda zato tudi večji pretok potnikov. S tem pa seveda vse bolj pisane množice, ki prihajajo iz raznih koncev sveta.

Čakanje ni bilo naporno, saj smo bili samo domači skupaj. Z nekaterimi se nismo videli že kar lep čas. Bilo je veliko vprašanj, kako pa ti delaš? Na kateri fari si trenutno? In podobno.

Ob pol treh ali malo pred tretjo smo se vkrcali na letalo. Želel sem biti pri oknu, toda karta mi je dodelila drug sedež. Z nami je bil tudi študent gradbeništva Luka, ki naj bi sedel poleg mene. Bilo mu je vseeno ali je pri oknu ali ne. Zato sva zamenjala prostore. Bil sem zadovoljen, da sem dobil prostor pri oknu. Zelo me zanima, kaj je pod nami. Pod noge sem si pripravil tudi fotoaparat in nameraval narediti nekaj posnetkov. Ti sicer niso dobri, ker šipe od letalskih oken motijo. Fotoaparat ne more izmeriti prave ostrine in tudi razni odsevi se naredijo na fotografijo. Pa kljub temu sem želel poskusiti.

Vreme je bilo lepo, brez oblačka. Videl sem, kako so nalagali našo prtljago. Vozički so bili pripeti na starega fergusona, ki je bil rumeno pobarvan. Kar smešno se mi je zdelo, da poganjajo še ta stari traktor naokoli. Toda najbrž še v redu deluje, zato so ga ohranili.

Tudi na letalu smo opravili formalnosti. Poučili so nas, kako se moramo privezati in kje so pripomočki, če bi bili v nevarnosti, maske za zrak in rešilni pasovi. Zanimivo je, da so nas pozdravili tudi v slovenskem jeziku.

p. Branko Petauer

Razmišljanja ob zmedi

58. Moralno zdravje

Država, ki je ne briga moralni razkroj,

da lažje tako obvladuje ljudi,

zaman bo iskala razlóg za zastój,

dokler se ozira okrog

in noče iskati ga v sebi.

59. Kapital je orodje

Kapital, orodje gospodarskega napredka,

služi znanosti, umetnosti in družbeni blaginji,

kolikor bo znanstvenik, ki ga porablja,

raziskaval svet, zakone stvarstva,

bogatil človeštvo z znanjem;

kolikor, z njegovo pomočjo, umetnik

lažje poustvarja in lepoto nudi bližnjim;

kolikor podjetnik, ko ga z delom in s talenti veča,

tudi delavcem in družbi boljša stanje.

60. Služba bližnjim

Človek s kapitalom veča zmožnost

delati za dobro ali zlo,

svet izboljša, ali ga okuži.

Lajša pa življenje

sebi, kakor bližnjim, le tedaj, ko

z znanjem in z imetjem,

vsem veselo in velikodušno služi.

dr. Marko Kremžar