Vir največje moči II/1 Učitelj molitve

In zalesketale so se vode Jordana, ko je Jezus, ki ga je Janez krstil, stopil na breg, pokleknil in molil; in ko je molil, se je odprlo nebo, in glas iz nebes je govoril: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje!« (Lk 3,22).

V tem slovesnem trenutku, ko je Oče razglasil Kristusa za svojega ljubljenega Sina in se je Sveti Duh spustil nadenj, da bi ga mazilil, tedaj je Jezus molil. Kristusova molitev je odprla nebesa …

Jezus je ves dan prebil v kafarnaumski shodnici, kjer je učil tako, da so se vsi čudili. Glas o njem se je razširil in nosili so mu bolnike in obsedence, ki jih je ozdravil. Proti večeru gre Gospod v Petrovo hišo, kjer je hotel prenočiti. Tam dobi Petrovo taščo, ki jo je tresla mrzlica. Prosijo ga, naj ji pomaga, in je žensko res ozdravil. Ob sončnem zahodu je ljudstvo še pritiskalo za njim in mu še prinašalo bolnike, da bi jih ozdravil, in obsedence, da bi jih rešil …

Končno napoči rano jutro in ko so še vsi počivali, je Jezus neopažen odšel na samoten kraj, da bi tam molil. Ves dan je naporno delal, a navsezgodaj vstane, gre v samoto in začne moliti. Ko Simon in drugi učenci zjutraj vstanejo, ga iščejo in končno najdejo pri molitvi. »Vsi te iščejo!« so mu rekli. On pa jim je odgovoril: »Pojdimo v sosednje kraje, da jim bom tam govoril; zakaj zato sem prišel.« Po molitvi nadaljuje s svojim poslanstvom.

Sveti Luka nam pripoveduje, da je Jezus po čudežnem ribolovu, po svojih pridigah in ozdravljanju bolnikov tako močno zaslovel, da so vrele množice ljudstva, da bi ga poslušale in da bi ozdravljal bolezni. Jezus pa se ni nehal umikati v samotne kraje in tam moliti (Lk 5,16). Iz tega moremo in moramo sklepati, da se Kristus navadno kljub velikemu delu in pridigam ni dal zadržati, da se ne bi umaknil v samoto molit.

Bil je nadvse slovesen trenutek. Zadeva je bila na vso moč pomembna. Jezus je imel veliko učencev, pa je hotel izmed njih izbrati nekatere, da bi postali njegovi prijatelji in glasniki veselega oznanila. Hotel je izbrati svoje apostole. Kako se Jezus pripravlja na tako važno dejanje? »V teh dneh je šel na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. In ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,12–14).

Od te molitve je vstal tako poln gorečnosti in ljubezni, »da se ga je vse ljudstvo hoteli dotikati, ker od njega je izhajala moč, ki je vse ozdravljala ….« Kakor pa je od njegovega telesa izhajala moč, tako so tudi iz njegovega duha vreli čudoviti nauki osmih blagrov: »Blagor ubogim v duhu, krotkim, tistim , ki so lačni in žejni pravice, ki so čistega srca, ki so zaradi pravice preganjani … Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tem, ki vas preganjajo in obrekujejo … Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš nebeški Oče usmiljen« (Lk 6 20–36).

Taki in podobni nauki, ki jih v omenjenem poglavju navaja sveti Luka, so prihajali iz ust našega Gospoda po tisti znameniti noči, ki jo je prečul v molitvi, v pogovru z Bogom.

Kako čudoviti so učinki molitve Boga-človeka!

Naš Gospod Jezus Kristus se je pripravljal k najpomembnejšemu dejanju pri ustanavljanju svoje Cerkve. Izbrati si je hotel temeljni kamen, ki naj bi nanj zgradil svojo Cerkev. »In zgodilo se je nekega dne, ko se je vrnil od molitve, da je vprašal svoje okoli sebe zbrane učence: 'Kdo, pravijo ljudje, da sem, da je Sin človekov?' Odgovorili so: 'Nekateri, da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, spet drugi, da je Jeremija ali kdo izmed prerokov'. On pa jih je še vprašal: 'Kaj pa vi pravite, da sem?' Simon Peter je odgovoril: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga!' Tedaj mu je Jezus odgovoril: 'Blagor ti Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz ti povem: 'Ti si Peter-Skala – in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala! In dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,17–19). Cerkev je Božji sad Kristusove molitve.

»Približno osem dni po tem govoru je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. In ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila in njegovo oblačilo je postalo belo in se je svetilo. In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija, ki sta se prikazala v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu … In naredil se je oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so se, ko sta onadva stopila v oblak. Nato pa je iz oblaka prišel glas, ki je govoril: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Lk 9,28–35).

Kristusova molitev je vnovič predrla nebo in njegov Oče, h kateremu je molil, je vnovič razglasil, da je Kristus njegov ljubljeni Sin, ki naj ga posnemamo in hodimo za njim …

Jezus je svoje apostole in učence razposlal, naj bi oznanjali. Ko so se vrnili, so pripovedovali: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu!« …. Prav tisto uro se je Gospod nenavadno razveselil, radosten je molil v Svetemu Duhu: »Slavim te in zahvaljujem se ti, Oče nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim, malim pa razodel. Da, Oče, zahvaljujem se ti, ker ti je bilo tako všeč!« (Lk 10,22).

Apostoli so Gospoda videli že toliko in tolikokrat moliti in bili priče tolikšnih čudežev, ki jih je izvršila ta molitev Božjega Sina. Ko je nekega dne Jezus spet bil na nekem kraju in ravno nehal moliti, ga je eden izmed njegovih učencev nagovoril: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« In Jezus jim je rekel: 'Kadar molite, govorite: 'Oče naš, posvečeno bodi tvoje ime!' (Lk 11,1–2).

Ni dvoma, da je takrat zato molil, da bi mu učenci zastavili to vprašanje in bi jim on v odgovor podal najbolj vzvišeno izmed vseh molitev: očenaš.

Jezusov prijatelj Lazar, ki ga je Jezus zelo ljubil, je umrl. Lazarjeva sestra Marta je šla Jezusu naproti in mu jokaje rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli ga prosiš«. Jezus ji pravi: »Tvoj brat bo vstal!« Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.« Jezus ji reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje; in kdorkoli živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« Ona mu pravi: »Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki mora priti na svet …« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu ganjen in je vzdrhtel ter rekel: »Kam ste ga položili?« Reko mu: »Gospod, pridi in poglej.« In Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je ljubil!« Jezus je bil v sebi spet ganjen in šel h grobu … Odvalili so nato kamen. Jezus pa je povzdignil oči in rekel: »Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal«. In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven, povezan na nogah in rokah s povoji … (Jn 11,21–45).

Kristus se ni mogel ustavljati solzam tistih, ki so vanj verovali in ga ljubili, in njegova vsemogočna molitev je spet obudila v življenje Lazarja, ki je že dehnel …

Misel na bližnje trpljenje in smrt se je že trdno zapičila v srce našega Božjega Zveličarja. Moral je umreti, kar ga ni tako plašilo; pač pa ga je zmedla misel, ki je ob njej trepetal, da bo pred svojega nebeškega Očeta moral priti pokrit z gobavostjo naših grehov, da bo tako, kot da bi bil največji grešnik, odrešil svet. »Moja duša je vznemirjena in kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure! Toda zato sem v to uro prišel. Oče, poveličaj svoje sveto ime!« Prišel je tedaj glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal!« (Jn 12,27).

Od groze trepetajoča molitev Božjega Sina je že tretjič prodrla v nebesa.

Goreči apostol Peter je preveč zaupal svoji lastni moči in je zaspal, namesto da bi molil, da ne bi prišel v skušnjavo. Jezus ga je ljubil in ga izbral za prav posebej važno službo … zato je še posebej molil zanj: »Simon, Simon, glej, satan, vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera; ko se boš nekoč spreobrnil, potrdi svoje brate.« Satan si je v svojem območju prizadeval, preprečiti, da bi Peter molil. In posrečilo se mu je: »Kaj spite? Vstanite in molite, da ne pridete v skušnjavo!« (Lk 22,31–46).

Čeprav Peter ni molil in ga je satan zato premagal, je Kristus zanj molil, da njegova vera ne bi opešala, kakor Judeževa. Gospod Jezus, moli tudi za me, da ne padem pod satanovo oblast!

C. M. de Heredia

Misli sv. Bernarda

Učlovečenje

Da bi ga mogli videti, se je Jezus izničil tako, da si je privzel naravo hlapca, postal podoben ljudem in bil po zunanjosti kakor človek (prim. Flp 2,7). Tisti, ki je prišel iz nebes, se je tudi dvignil v nebesa, tako, da se nihče ne dvigne v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes, edini Gospod, ki je kot glava Ženin, kot telo pa nevesta.

Kristus Bog

Kako lepega ga je moral videti tisti, ki je vzkliknil: » Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (Mr 15,37.39).

Toda po čem je spoznal njega, ki ga je bilo treba spoznati ? Če bi bil namreč pozoren na to, kar je videl, kako bi ga videl lepega, kako Božjega Sina ? Pred očmi tistih, ki so ga videli z razpetimi rokami na križu, med dvema razbojnikoma, je bil spačen in črn, da so se mu hudobni posmehovali, verni ob njem pa jokali. Posmehovanju se je izpostavil tisti, ki je edini mogel zbujati strah in ki bi ga edinega morali častiti.

Vera

Vera se ne more motiti, saj dojema nevidno in ni pomanjkljiva kakor čuti. Vera seže onkraj meja človeškega razuma, narave in izkušnje. Kaj vprašuješ oko o tem, kar presega njegove moči? In čemu poskuša roka raziskati to, kar jo presega?

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (9) Daj nam danes naš vsakdanji kruh (3)

Naš vsakdanji kruh so tudi naši bližnji. Človek ne more živeti brez bližnjih. Je družabno bitje in potrebuje sovrstnike. Tudi v tej značilnosti se zrcali človekova bogupodobnost. Bog je eden v treh osebah. Ena oseba se zrcali v drugi in ena se dopolnjuje v drugi. Človek potrebuje svojega bližnjega, da lahko zraste v zrelo človeško osebnost. Ni dovolj, da ima ob sebi živali, ni dovolj, da jih ima rad. Ob sebi potrebuje človeka, da vidi, kakšen je človek. Od človeka se nauči govoriti, pisati, ljubiti. S človekom vstopa v odnos. Samo navzočnost v človeški družbi naredi in vzgoji človeka. Znani so nekateri primeri, ko so se otroci izgubili in za dolgo zašli med živali. Če so preživeli v njihovi družbi, so sprejeli njihove navade in njihov način življenja. Če so jih kasneje našli, jih je bilo skoraj nemogoče naučiti govoriti in se človeško obnašati.

Človek je bitje odnosov. Zato so tudi odnosi naš vsakdanji kruh. V odnosih se brusimo, oblikujemo, zorimo. Odnosi nam pomagajo rasti v horizontalni smeri. Se pravi, v odnosu do soljudi. Ti so osnova za vse druge odnose. Če človek zna vzpostaviti ljubeč odnos do bližnjega, bo sposoben prav razumeti in ceniti predmete, rastline in živali. Ko živi odnos z bližnjim, bo spoznal, da ta odnos vsebuje poslušanje in govorjenje. Ni dovolj samo ukazovati, potrebno je tudi poslušati in ubogati. Tega se v odnosu do živali ne da doživeti. Človek je živali lahko samo gospodar, ne more pa je poslušati in ubogati. To ne pomeni, da lahko gospodar z živaljo naredi, karkoli hoče. Tudi živali, rastline in predmete je potrebo spoštovati, ceniti. Ne prihajajo iz moje roke, ampak iz Božje.

Tudi odnos do Boga ima svoje korenine v medčloveških odnosih. Človek, ki je zgradil zdrave in odgovorne odnose s svojimi vrstniki, je sposoben razumeti, odkrivati in poglabljati odnos do Boga. To je sveti Benedikt dobro razumel. Med svoje menihe je sprejemal samo tiste, ki so bili zreli ljudje, se pravi, ki znajo graditi dobre medčloveške odnose. Najprej jih je preizkušal v odnosih, šele potem jih je sprejel in začel uvajati v šolo za službo Gospodu. Še posebno zrelost je zahteval od tistih, ki so želeli v samoto z Bogom. Šele ko so bili izurjeni v odnosih z brati in Bogom, jim je dovolil, da so vstopili v samoto, kjer so bili sami s svojim Bogom.

Tudi dom je človekov vsakdanji kruh. Dom je pojem za varno ognjišče, kjer živi in ustvarja v krogu svojih najdražjih. Potrebno je, da imaš dom. Čeprav ima ta pojem v različnih civilizacijah različno vsebino, pomeni neko varnost, zavarovanost in intimnost. Tudi nomadi si zgradijo kolibe iz vej in v njih živijo svoje družinsko življenje. Vanjo spravijo svoje imetje in tam preživljajo najlepše trenutke svojega življenja. Nihče nima pravice, da jim kolibo razdere in jih prežene drugam, pa čeprav niso na zemlji, ki bi bila popolnoma njihova. Dom ni zidana hiša, dom je vse, kar spada v družinsko življenje. V dom spada očetova delavnost in moč, materinska požrtvovalna ljubezen in otroška iskrenost ter čistost.

V pojem dom pa ne spada samo domača hiša ali koliba ali dežela. K domu spada tudi poslednji dom, kamor položijo človeka po smrti. Zelo nečloveško je, če kdo komu v celoti odreče njegovo poslednje bivališče. Pravica do lastnega groba je pravica vsakega človeka. Nekatera afriška ljudstva imajo vrednoto poslednjega bivališča tako visoko postavljeno, da jim pomeni več kot družinska hiša ali koliba. Prah si in v prah se povrneš, je Bog rekel človeku. Svoj zadnji dom ima v zemlji. Seveda, razne tradicije poznajo različne oblike zadnjega počivališča. Toda pošteno je, da vsak človek prejme svoj zadnji dom ter da njegovi bližnji zanj vedo in skrbijo.

Ko uživamo naš vsakdanji kruh, ima ta tudi okus spoštovanja. Človek je vreden spoštovanja. Bog ga je spoštoval in cenil. Ko ga je ustvaril, se ga je razveselil in rekel, da je zelo dober. Bog človeka tako spoštuje, da mu tega, kar mu je podaril, nikoli ne bo več odvzel. Čeprav človek svobodno voljo uporablja kdaj sebično in napak, mu je Bog ne bo nikoli okrnil ali odvzel. Bog človeka v celoti spoštuje, čeprav je njegov Stvarnik in gospodar. Tudi ljudje smo dolžni drug drugega spoštovati, in to ne glede na to, kakšen je kdo. Spoštovati koga, pomeni sprejeti njegovo drugačnost. Drugačnost nam ne sme biti ovira v odnosih, marveč možnost, da doživljamo bogastvo različnosti.

p. Branko Petauer

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo po zaslugi neke redovne skupnosti kar za 5 zrn. Bog povrni vsem, ki vztrajate. Molitev je zelo pomemben apostolat za duhovne poklice. Od števila in gorečnosti novih duhovnikov, redovnikov, redovnic, misijonarjev in članov svetnih ter drugih ustanov je zelo odvisna vernost slovenskega naroda v prihodnosti. Dobra molitev najprej nas same spreminja, da rastemo v svetosti in to svetost izžarevamo v okolico. »Žetev je velika, delavcev pa malo,« ugotavlja Jezus. Naroča nam: “Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.” Zato vztrajajmo!

Zmaga Marijinega Srca in svetovni mir

Marijina napoved v drugem delu fatimske skrivnosti »končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce« vliva ljudem upanje. Papež Benedikt XVI. je leta 2010 ob obisku Fatime zaželel, naj priprava na stoletnico prikazovanj fatimske Gospe pomaga do zmage Marijinega brezmadežnega Srca. Marijino brezmadežno Srce torej še ni zmagalo, vsaj v polnosti ne. Za kakšno zmago gre?

Najprej je s temi besedami napovedana zmaga nad vojnami, ki preprečujejo svetovni mir. Poglejmo Lucijino razlago, ki povezuje zmago Marijinega brezmadežnega Srca s spreobrnjenjem Rusije in z obdobjem miru: »'Končno – to je po vsem tem – bo zmagalo moje brezmadežno Srce'; nad vsemi temi vojnami, ki so razrvale svet zaradi zablod, ki jih je razširila Rusija.«

»'Svetu bo podeljeno nekaj časa miru.' Ta obljuba miru se nanaša na vojne po vsem svetu, ki izhajajo iz zablod, kakršne je razširila Rusija. Posvetitev je javno opravil papež Janez Pavel II. v Rimu 25. marca 1984 pred kipom Marije, češčenim v kapelici prikazovanj v Irijski globeli v Fatimi. Sveti oče je najprej pisal vsem škofom in jih prosil, naj se mu pridružijo v dejanju posvetitve. Namenoma je naročil, naj pripeljejo kip v Rim, da bi jasno pokazal: pred kipom naj se opravi posvetitev, za katero je Marija prosila v Fatimi.

Vsi vemo, da je takrat bil eden najbolj kritičnih trenutkov v zgodovini človeštva. Takrat sta se med seboj sovražni velesili oboroževali in načrtovali jedrsko vojno. Ta bi uničila svet, če ne vsega, pa dobršen del (…) Kdo, če ne Bog, je zmožen njihove misli, voljo in vest privesti do takšne spremembe brez strahu in bojazni pred uporniki iz njihovih vrst in pred tujci? Bog sam je deloval s svojo močjo in privedel vse, da so sprejeli takšno spremembo z mirom, brez upiranja, brez nasprotovanja in pogojev.«

Nekoliko naprej vidkinja nadaljuje:

»Po vsem tem so še slepci, ki ne vidijo ali nočejo videti in pravijo: še so vojne po svetu, Marija pa je obljubila mir. Da, Marija je obljubila mir glede vojn po vsem svetu, ki jih pospešuje brezbožni komunizem, ne pa glede državljanskih vojn, ki so vedno bile in bodo, dokler Bog ne bo spremenil tega sveta.«

Še enkrat Lucija pojasnjuje isto besedilo:

»'In svetu bo podeljeno nekaj časa miru.' Ta obljuba se nanaša na vojne, ki jih brezbožni komunizem pospešuje po vsem svetu. Glede teh vojn, pravi Gospa, bo njeno brezmadežno Srce zmagalo; pravzaprav govori o tem.«

Posvetitev Rusije 1984 je tako odstranila resno grožnjo tretje svetovne (atomske) vojne in sprožila padec komunizma, proces spreobrnjenja Rusije ter nekaj časa trajajoči svetovni mir, čeprav državljanske vojne še trajajo in bodo trajale. V Sovjetski zvezi je leta 1985 postal generalni sekretar komunistične partije Mihail Sergejevič Gorbačov, ki je leta 1988 postal tudi nominalni šef države. Z njim se je začel razkroj komunizma in decembra 1991 tudi razpad Sovjetske zveze. To je na zunaj vidna zmaga Marijinega brezmadežnega Srca, ki je obljubljena le za nekaj časa.

Zmaga Marijinega Srca in življenje iz vere

Druga, globlja zmaga Marijinega brezmadežnega Srca pa je zmaga v človekovem srcu in v skupnostih, ki se ravnajo po Božji volji. Sestra Lucija tako razlaga ob besedah »'Imeli bodo mir,' ta mir je sad našega srečanja z Bogom, če zvesto in vztrajno izpolnjujemo njegovo postavo – Božje zapovedi.«

Kardinal Joseph Ratzinger kot prefekt Kongregacije za verski nauk leta 2000 takole razmišlja: »Ob koncu bi se rad dotaknil še neke druge ključne besede te 'skrivnosti', besede, ki je po pravici postala slavna: 'Moje brezmadežno Srce bo zmagalo'. Kaj to pomeni? Za Boga odprto srce, očiščeno z gledanjem na Boga, je močnejše kakor pa puške in vsakovrstno orožje. Marijin 'fiat', beseda njenega srca, je preokrenila svetovno zgodovino, ker je privedla Odrešenika v ta svet – ker je v prostoru tega 'da' Bog mogel postati človek in ostane zdaj tako za večno. Zlo ima moč v tem svetu, to neprenehoma vidimo in izkušamo: moč ima, ker se naša svoboda vedno znova pusti odtrgati od Boga. Toda odkar ima Bog sam človeško srce, in je tako obrnil človekovo svobodo k Bogu, nima svoboda za zlo nič več zadnje besede. Od tedaj naprej velja beseda: 'Na svetu boste imeli stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal' (Jn 16,33). Fatimsko sporočilo nas vabi, naj se zaupamo tej obljubi.«

Že kot papež Benedikt XVI. je v uvodni besedi v knjigo Zadnja fatimska vidkinja, zapisal:

»Kakor povzetek in dragocen pečat se mi je v spomin vtisnila tolažeča obljuba svete Device: 'Moje brezmadežno Srce bo zmagalo.'«

Papež Janez Pavel II. je dejal: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.-“

p. Anton