Življenje Magdalene Gornik je za nas spodbuda za predanost Bogu

Nagovor gospoda nadškofa Stanislava Zoreta 23. februarja 2017

Zbrali smo se, ker nas navdihuje in navdušuje življenje Magdalene Gornik, ki je umrla na današnji dan – takrat je bila to prva postna nedelja, leta 1896 – v zamaknjenju. Vsa potopljena v Boga. Današnja Božja Beseda nas nagovarja k popolnemu zaupanju v Boga. H koreniti odločitvi za Boga. Že Sirah je rekel: "Ne zanašaj se na varljive zaklade, nič ti ne koristijo." In vendar smo ljudje tako radi, na takšen ali drugačen način, zavarovani s stvarmi, z ljudmi, z dogodki, s pričakovanji, za katere mislimo, da jih imamo tako ali drugače v svoji oblasti, da tako ali drugače lahko upravljamo z njimi. In zato se tolikokrat navežemo na stvari, ki minejo, na stvari, ki jih bomo popolnoma zanesljivo izgubili v trenutku svoje smrti. Če ne že prej. Če ne že takrat, ko bomo morda oslabeli, ko bomo zboleli. Že takrat toliko stvari človeku spolzi iz rok, za katere je prepričan, da so njegova varnost, da so zagotovilo njegovega jutrišnjega dne. Kaj šele takrat, ko Gospodar življenja izreče tisto besedo: "Pridi!" In nas povede v življenje na drugi strani smrti. In prav o tem govori tudi današnja evangeljska beseda (Mr 9,41–50), ki nam morda zveni prezahtevno. Kajti zavedamo se, da, če bi ta evangeljska beseda v našem življenju postala resničnost, bi vsi mi okrog hodili slepi in gluhi in hromi in kruljavi, brez nog, brez rok, brez ušes, kajti vsi, če smo iskreni pred Bogom in pred seboj, smo grešni. In zato je ta beseda povabilo: nasloni se na Boga, tudi v svojem grehu, tudi v svoji slabosti, v svoji človeški krhkosti in nepopolnosti. Nasloni se na Boga! On more ozdraviti slepoto tvojih grešnih oči, on more ozdraviti gluhoto tvojih grešnih ušes, on more ozdraviti napačna dela tvojih rok, napačna pota tvojih nog, zato se nasloni na Boga in verjemi Jezusu Kristusu, ki je šel v trpljenje, v smrt, v grob. Zato da bi vsak izmed nas mogel živeti vstajenje. In Magdalena Gornik, ki se je v vasi Janeži rodila 18. julija 1835 revnima staršema Ani in Jožefu Gorniku kot tretji izmed sedmih otrok, nam govori tudi o tem – nasloniti se na Boga. Še zelo mlada je bila, 13 let je imela, ko se ji je prvič prikazala nebeška Gospa – tako reče – in jo je vprašala, komu bo darovala svoje delo. In Magdalena je takrat odgovorila, da bo delo darovala Jezusu, kajti Jezus najbolje ve, da ga Magdalena ljubi. In od takrat naprej – seveda že prej – ampak od takrat naprej še bolj, je vse njeno življenje, vse njeno delo in tudi vsa njena nemoč, vse njeno trpljenje izročeno Jezusu. On je njeno vse. On je polnost njenega življenja in ona živi polno v Jezusu Kristusu takrat, ko leži nemočna, bolna na postelji, ko je praktično hroma in ne more narediti niti koraka, in potem ko njeno čudežno življenje pravzaprav navdihuje toliko ljudi. Jezus je njeno vse.

Dragi bratje in sestre, naj bo to prvo vprašanje našega življenja, našega trenutka, v katerem smo tukaj. Kajti sem smo prišli zato, da bi vsak izmed nas dobil sporočilo in da bo vsak izmed nas začel živeti odločitev za Boga. Ni namreč dovolj, da se oziramo v življenje Magdalene Gornik – čudovito je – ampak zgolj občudovanje tega življenja ni naše poslanstvo. Nikogar izmed nas. Naše poslanstvo je zaslišati besedo, ki jo Gospod govori meni, odkriti pot, ki jo Gospod načrtuje zame, na katero Gospod vabi mene samega. In zato je tisto vprašanje, na katerega moramo skušati odgovoriti na tem našem srečanju, tole: "Ali je moje življenje posvečeno Jezusu Kristusu, kakor je svoje življenje in delo njemu posvetila Magdalena? Ali s svojim prizadevanjem, z vsem, kar sem, z vsem, kar znam, in z vsem, kar zmorem, v resnici hočem služiti Bogu?" Ne samo Bogu v njegovi odmaknjenosti, ampak Bogu, ki ga srečujem v bratih in sestrah. Bogu, ki me prosi v pomoči potrebnem, v preziranem, v brezdomcu. Bogu, ki me prosi v družinskem članu, ki me prosi v nekom, ki z menoj živi pod isto streho, pa sem morda preveč zazrt kdo ve kam, da bi opazil Boga v tej neposredni bližini. Posvetiti je treba svoje življenje Bogu: sposobnosti, dela, vse, kar smo in kar imamo. Vendar pri tem še enkrat opozarjam, kakor govorijo že cerkveni očetje, da nič ne koristi, če so naši kelihi zlati, pa so naši bratje in sestre lačni. Takrat je naša vera, naša pobožnost, pravzaprav zgrešena, da ne uporabim besede zlagana. Posvetiti življenje Bogu!

In druga stvar, ki me na poseben način navdihuje iz Magdaleninega življenja, je njeno zakoreninjenje v Jezusa Kristusa, v njegovo življenje, v njegovo trpljenje. Pravzaprav v njegovo umiranje. Leta 1848, pred adventom, je Magdalena prejela stigme. To zaznamovanost telesa z Jezusovim trpljenjem, ki je pravzaprav posledica globoke meditacije, rekel bi zedinjenja v duhu z Jezusom, z njegovo preizkušnjo, z njegovo Kalvarijo, z njegovo smrtjo, in te rane, te stigme, je potem nosila skozi vse življenje, včasih bolj izrazite, drugič morda nekoliko zaceljene, ampak skozi vse življenje. Kaj pomeni to trpljenje? Dragi bratje in sestre, trdno sem prepričan, da je pri Magdaleni, ki se je odločila, da bo vse svoje življenje, vse svoje delo izročila Jezusu, Jezus njeno izročitev sprejel na takšen način, kakor moremo videti, kakor moremo brati iz njenega življenja. In nas morda prevzame nekakšna groza, ali je res vse to trpljenje, vsa ta bolezen, ali je vse to res nekaj, kar Bog zahteva od tistega, ki veruje vanj? Ne, ne od vas. Najbrž tudi ne od mene. Od Magdalene je to zahteval in Magdalena je sledila njegovemu povabilu. Rad pa bi, da vsak izmed nas svoj pogled dvigne. Magdalena je šla z Jezusom skozi rane, skozi trpljenje, skozi preizkušnje. Magdalena je šla za Jezusom na Kalvarijo, ampak Jezus ni ostal na Kalvariji, Jezus ni ostal v grobu, Jezus je grob odprl, vstal je in šel v življenje. In Magdalena, ki mu je sledila skozi trpljenje, skozi Kalvarijo, v grob, je z njim vstala – v življenje. To je naša krščanska pot, naš pogled. Naša misel se dostikrat ustavi ob preizkušnji, ob bolezni, ob smrti, ob grobu. Jezus Kristus je prebil grob. Tisti kamen, odvaljeni kamen na Jezusovem grobu ni bil odvaljen zato, ker sicer Jezus ne bi mogel iz groba. Ne, ta je bil odvaljen zato, da bi mi videli, da je grob prazen. Da bi mi nekako s svojimi očmi videli resničnost vstajenja, Jezusovega vstajenja in vstajenja vseh tistih, ki hodijo za njim. In zato vas povabim in prosim, dragi bratje in sestre, da tudi mi svojo pot za Jezusom, ki je za vsakega čisto posebna, živimo s tem pogledom, s pogledom na Jezusovo vstajenje. V tem pogledu in v tej zvestobi postane vsaka preizkušnja in vsako trpljenje odrešilno, pridruženo Jezusovemu trpljenju; postane odrešilno za življenje sveta. In kakor je Magdalena zmogla vse to v popolni predanosti Gospodu Jezusu, tako naj bo tudi naša odločitev, da bomo hodili za Jezusom, da se bomo izročili njemu, da bomo sledili njegovemu povabilu, ne glede na to, kam nas bo vabil, kod nas bo vodila pot za njim. Kajti na koncu te poti, če jo bomo prehodili v ponižni zvestobi, je vstajenje. Na koncu te poti je vstajenje! Naj nam tudi Magdalena z zgledom svojega življenja pomaga, da bomo hodili pogumno, da bomo hodili predano, kot sem rekel – z očmi uprtimi v Vstalega. Amen.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V aprilu 2017 smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem sodelujočim. Se priporočam še za naprej. Smo v mesecu maju, Marijinem mesecu, mesecu šmarnic. Marija je Mati duhovnih poklicev in bo zelo hvaležna vsem, ki zanje molite. Ko pišem te vrstice, smo v tednu molitve in dela za duhovne poklice. Vsako leto nas ta teden sprašuje: »Kaj si doslej storil za duhovne poklice?« Morda se prav v tem času kakšen fant ali dekle borita v sebi za odločitev popolne podaritve Bogu. Naj Mati Marija prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost v ljubezni do Boga in do bližnjega. Prihodnost Slovenije je na področju duhovnosti v veliki meri odvisna od dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, diakonov, katehistinj in drugih poklicev.

Jubilejna posvetitvena molitev ob fatimski stoletnici

Pozdravljena, Gospodova Mati,

Devica Marija, Kraljica rožnega venca iz Fatime!

Blagoslovljena si med ženami,

podoba Cerkve, odeta z velikonočno lučjo,

čast našega ljudstva,

zmagoslavje nad zlom.

Prerokba Očetove usmiljene ljubezni,

učiteljica oznanila Sinove blagovesti

in znamenje žarečega ognja Svetega Duha.

V tej dolini sreče in bolečine nas pouči

o večnih resnicah, ki jih Oče razodeva malim.

Pokaži nam moč svojega zavetniškega plašča.

Tvoje brezmadežno Srce

naj bo pribežališče grešnikov

in pot, ki vodi k Bogu.

Združen/a s svojimi brati,

v veri, upanju in ljubezni,

se ti izročam.

Združen/a s svojimi brati, se po tebi posvečam Bogu,

o Devica rožnega venca iz Fatime.

Končno bom, odet/a s svetlobo, ki sije iz tvojih rok,

poveličeval/a Gospoda vekomaj.

Amen.

Zakaj Marija naroča, da obhajamo ravno pet prvih sobot?

Spovednik je vprašal sestro Lucijo, zakaj ravno pet sobot in ne devet, kot neke vrste devetdnevnica. Lucija je – šele po daljšem času, potem ko je v molitvi dobila odgovor – pojasnila: „… gre za pet vrst žalitev in kletev, ki ranijo Marijino Brezmadežno Srce“.

1. Sramotenje Marijinega brezmadežnega spočetja

Blaženi papež Pij IX je 8. decembra 1854 razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Vsebina dogme je, da je Marija že od spočetja prosta izvirnega greha in njegovih posledic. Je „polna milosti“ od prvega trenutka svojega bivanja. Ta nauk ni nov! Prvi cerkveni očetje so primerjali Marijo z Evo pred padcem v greh: vsa čista in brez greha. Sv. Amrož je učil, da je bila „Marija brez vsakega madeža greha“. Že v 6. stoletju so jo klicali „Brezmadežna“.

V t. im. „protoevangeliju“ beremo: „Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom. On bo strl tvojo glavo, ti pa boš ranila njegovo peto« (1 Mz 3,15). Med kačo in ženo je radikalno nasprotje. Pozornost vzbuja, da je od leta 1830 v vseh velikih Marijinih prikazovanjih vedno poudarjeno „brezmadežno spočetje“ in  „brezmadežno srce“.

Leta 1830 se je Marija v Rue du Bac prikazala sv. Katarini Labouré. Naročila ji je, naj da kovati medaljo z napisom: „O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.“ Brezmadežno Srce Marijino naj bo naše zavetje! Marija je obljubila velike milosti tistim, ki z zaupnjem nosijo to medaljo.

Leta 1858 se je Marija v Lurdu 18-krat prikazala štirinajstletni Bernardki Soubirous. 25. marca je odgovorila na vprašanje, kdo je, z besedami: „Jaz sem Brezmadežno Spočetje.“ Sv. Maksimiljan Kolbe je pojasnil, da Marija s tem pove nekaj o svojem dejanskem bistvu, o svoji naravi, kot polna milosti, od Boga ustvarjena, kot „novo stvarstvo“.

2. Sramotenje Marijinega devištva

Marijino devištno je bilo ohranjeno pred rojstvom, ob Jezusovem rojstvu in po njem. Cerkveni očetje razlagajo Marijino devištvo ob rojstvu z lepo prispodobo: Kakor gre svetloba skozi steklo, ne da bi ga poškodovala, tako je Jezus zapustil naročje svoje Matere na čudežen način, tako da je Marijino telesno devištvo ostalo nedotaknjeno. Sv. papež Janez Pavel II. je učil, da je bilo Marijino telesno devištvo izraz njene popolne hoje za Jezusom. Marija je z Jožefom živela deviško in poleg Jezusa ni imela še drugih otrok. Prvi cerkveni očetje so njen odgovor nadangelu Gabrijelu: „Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?“ razlagali kot namig na njeno zaobljubo devištva. (V judovstvu je bilo deviško življenje neobičajno, v skupnosti Esenov v tem zgodovinskem obdobju pa nekaj povsem običajnega.) Njen odgovor odseva njeno trajno naravnanost. Z „Jezusovimi brati in sestrami“, o katerih na več mestih govori evangelij, so mišljeni bližnji sorodniki.

3. Sramotenje Marijinega Božjega materinstva

Koncil v Efezu je leta 431 razglasil: Marija je Theotokos, Božja Mati. Vsi verniki so dolžni to verovati. S tem je rečeno, da Marija ni rodila zgolj človeka, temveč da je bil Jezus od prvega trenutka svojega življenja, od trenutka spočetja, pravi Bog in pravi človek in da zato Marijo z vso pravico imenujemo Božja Mati.

4. Sramotenje Marijinih podob in kipov

Po svetu imamo vse polno Marijinih podob, tudi „milostne podobe“, pred katerimi so ljudje molili in bili uslišani. Če te podobe častimo, častimo osebe, ki jih predstavljajo. Prav tako je, če jih skrunimo in sramotimo.

5. Zadoščevanje za zaničevanje Božje Matere, ki ga ljudje sejejo v srca otrok

Otroška srca so kakor vosek: kar vanje položimo, se globoko vtisne. Kolikor je mogoče, položimo vanje protiutež proti napačni ideologiji, izkrivljeni in prezgodnji spolni vzgoji in brezverstvu. Sejmo ljubezen do Božje Matere z besedo in zgledom!

Ingeborg Obereder,  prevod in prireditev s. Doroteja Hladnik OCD

Kako je bila Rusija vključena v posvetitveno molitev?

Prvič je ob posvetitvi sveta izrecno omenil Rusijo papež Pij XII. v posebnem apostolskem pismu 7. julija 1952: »na prav poseben način vse narode Rusije«, a brez sodelovanja škofov.

Pri posvetitvi 25. marca 1984 so bistvene besede, ki se nanašajo na Rusijo, a samo vključno, vendar dovolj jasne:

»Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo […] Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.«

Tako je papež Janez Pavel II., po Marijinih besedah sestri Luciji sicer (pre)pozno, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli:

»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (…)«

Šele po letu 1984, ko je papež Janez Pavel II. vključno z Rusijo posvetil Cerkev in svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se je Rusija začela osvobajati komunističnega jarma. Od časa, ko je Bog po sestri Luciji prosil za posvetitev Rusije pa do same posvetitve je minilo skoraj petinpetdeset let. Če bi ljudje nehali z velikimi grehi žaliti Boga in bi pravočasno začeli obhajati prve sobote na fatimski način ter bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, bi sploh ne prišlo do druge svetovne vojne. Na svetu bi vladalo blagostanje in mir, predvsem pa bi se človeštvo držalo moralnih in verskih vrednot. Rusija ne bi razširjala svojih zmot po svetu ne pospeševala vojn ter preganjanj Cerkve.

Lahko se vprašamo, zakaj je bila Cerkev prepočasna glede posvetitve Rusije. Vsekakor v Vatikanu posvetitve Rusije niso imeli za nekaj zelo pomembnega. Tudi mnogi škofje je niso cenili. V ozadju je bilo prepričanje, da gre za »privatna« razodetja, ki jih nismo dolžni sprejeti. »Ne more navadno preprosto dekle vplivati na zgodovino Cerkve in sveta,« so si mislili in govorili mnogi cerkveni dostojanstveniki. To je res. Vendar more Bog uporabiti, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Čim bolj nesposoben je njegov sodelavec, tem bolj se pokaže Božja vsemogočnost, usmiljenost in ljubezen.