Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 2. december 2016

Duhovne prireditve v Stični v letu 2016/17


DECEMBER
1.– 4. P. Vital Vider, zakonci z otroki
9. – 11. Skupnost Emanuel, mladi
9. – 11. Srednješolci in 9. razred
11. ob 14.30 Bernardova družina
18. ob 15.00 molitev za domovino
31. ob 20.00 molitvena noč

JANUAR 2017
8. Ob 14.30 Bernardova družina
14. – 15. Skupnost Emanuel
19. – 22. P. Vital Vider
27. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src
28. – 29. Skupnost Emanuel, samski

FEBRUAR 2017
10. – 12. P. Maksimilijan, birmanci
12. ob 14.30 Bernardova družina
17. – 19. P. Maksimilijan, birmanci
24. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src
24. – 26. P. Maksimilijan, birmanci

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.
Prijave sprejemajo voditelji skupin.
P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si
P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si
Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si
P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si
Klemen Križaj (mag. Jože Kukman), Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65
P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945
Romar, tel.: 040/576 914
P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si
P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si
P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si
Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

Srečanja Bernardove družine v letu 2016
Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 13. novembra in 11. decembra.

Shod častilcev JMS v letu 2016
Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični ob 20.00: 25. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Povabilo animatorjem, njihovim župnikom in vsem častilcem JMS
Začeli bomo z rožnim vencem ob 9.00 v opatovi kapeli v Stični, nato bo mašna daritev. Od 10.30 do 13.00 bomo, poleg predstavitve nove knjižice p. Nadraha, ŽIVETI RESNICO IN KLIC FATIME, prisluhnili besedam predsednika Združenja dr. Alojza Snoja in še kakšnemu predavanju. Razpravljali bomo o pripravi na obhajanje fatimske stoletnice 12. maja 2017. Poglabljali se bomo v svoje naloge po obisku fatimske Marije romarice in prisluhnili pričevanjem v zvezi z napredovanjem češčenja JMS v Sloveniji. Dovolj časa bo za razgovor in reševanje konkretnih vprašanj.

četrtek, 1. december 2016

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike


V tem času sta bili dve seji. Na prvi se je 28. septembra zbral odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter dorekel zadnje naloge, ki jih je bilo treba izpolniti v pripravi na slovo fatimskega milostnega Marijinega kipa 13. oktobra 2016 na Ptujski Gori. Slovo je bilo ob veliki udeležbi vernikov veličastno in daje upanje, da bo vseslovenski Marijin misijon obrodil trajne sadove poglobljenega krščanskega življenja.
V času polletnega Marijinega romanja po slovenski državi, ki letos obhaja 25-letnico samostojnosti, je izšla knjižica Antona Nadraha Pet prvih sobot v italijanskem in angleškem prevodu, en teden po Marijinem odhodu pa v slovenskem jeziku knjižica Živeti resnico in klic Fatime. Mati Marija v našem življenju. To je 7. knjižica v zbirki STO LET FATIME. Njen namen je, da nas spodbudi, da bi fatimska sporočila uresničevali v vsakdanjem življenju.
Na drugi seji, 15. oktobra 2016, je upravni odbor Sitika ugotavljal uspešnost poslovanja Sitika v letu 2015 in v prvem polletju 2016. Izrečene so bile tudi nekatere misli in spodbude, ki zadevajo prihodnje delovanje Sitika.
kronist

sreda, 30. november 2016

Po Mojzesovih stopinjah (14)


Škof Jurij nas je opozoril na Elijevo votlino na prevalu pod vrhom Sinaja. Tam je bival prerok Elija, ko je zbežal iz domače dežele, saj je ostal edini izmed Gospodovih prerokov. Pa tudi njemu so stregli po življenju. Na gori je ostal štirideset dni in se v tem času srečal z Gospodom, ki mu je spregovoril v lahnem šumljanju vetra.
Elijeva votlina je blizu razpotja, kjer se razideta dve poti ki vodita z gore. Na Mojzesovo goro je mogoče priti po dveh poteh. Ena je nekoliko daljša in manj strma. To smo izbrali za vzpon. Po tej poti je do dveh tretjin mogoče jezditi s kamelo. Je skoraj kot cesta, a z precej stopnicami. Drugo, bolj strmo pot so napravili menihi iz samostana svete Katarine. Kolikor je bilo mogoče so izklesali v skalo stopnice. Je krajša, ker pa je boj strma, jo romarji rabijo bolj za sestop z gore.
Pred Elijevo votlino je iz kamna zgrajena majhna zgradbica. Ob njej raste, oziroma je raslo mogočno drevo, mislim, da je bila terebinta. Škof Jurij je dejal, da je tisto drevo poimenoval Golovratka. Je namreč tako raslo, da ga spominja na kokoš golovratko. Spodaj ima del krošnje, potem golo deblo in spet na vrhu drugi del krošnje. Ko smo bili mi tam, je bilo to drevo že suho. Pod ogrado je bilo precej zelenega na sedlu. Izgleda, da se ob deževju tam nabere precej vode, ki omogoča, da dolinica ozeleni. Toda vedeti moramo, da je tudi tu pod vrhom še vedno puščava. To ni bujno zelenje in grmovje. Mislim, da je čisto pritlikava trava, visoka komaj nekaj centimetrov in še kakšen mah.
Nekaj besed moram napisati še o kamenju. Gora Sinaj ni apnenčasta, tako kot naše planine. Zato kamenje ni belo. Kamenje je zrnato, podobno neke vrste grobo zrnatemu granitu. Je precej rdečkasto rožnate barve. A v kamnini je veliko belih in temnih zrnc. Zelo podoben kamen so rabili za nekatere spomenike in zgradbe v Kairu, ko so faraoni gradili svoje stavbe. Ker je grobo in zrnato se precej varno hodi, saj na taki podlagi čevelj ne zdrsne tako hitro.
Tudi pot navzdol je je bila lepa. Občudovali smo skalovje, ki je še vedno gorelo v jutranjem soncu. Hodili smo po razpokah in hudournikih. Na nekem mestu so menihi postavili celo vrata, da je skoznje vodila pot. Časa smo imeli dovolj, saj je bila sveta maša na programu šele ob deveti uri. Torej smo imeli na voljo več kot dve uri za sestop.
Precej nizko smo že bilo, ko smo prvič zagledali samostan svete Katarine. Bil je še v senci, daleč spodaj v dolini. Ker je bila vsa stena hriba na nasprotni strani še neobsijana s soncem , mislim, da je dolina, v kateri stoji samostan, obrnjena v smeri vzhod - zahod. Mojzesova gora je torej severno od samostana.
Bolj, ko smo se spuščali, bolj toplo je postajalo. Pogled na samostan je izginil in hodili smo po razpoki naprej v nižino.
Ko smo bili že čisto spodaj, se nam je razkril čudovit pogled na samostan. Še je bil nekoliko v senci. Toda v času, ko smo se spuščali do samostana, ga je sonce v celoti obsijalo. Naredil se je lep dan in nebo je čudovito modro žarelo nad rdečkastimi gorami.
Zelo utrujen in premočen sem se vrnil v dolino. Najprej sem se preoblekel. Potem smo čakali, da so se z gore vrnili še drugi. Miru pa nismo imeli čisto nič. Otroci so nas venomer oblegali in nam ponujali iz kama narejena jajca in druge vrste kamnov. Bili so tako silni, da smo se jim komaj otepali. Eni so se znali kar zjokati, če nisi kupil kamna. Ko sem sedel v skupini in čakal, je prišel fantiček z kamni in silil vame. Najprej se nisem nič brigal zanj. Toda bil je tako siten, da sem mu rekel, da ne rabil njegovih kamnov. Potem je na glas zajokal in po licih so mu tekle krokodilje solze. Malo mi je postalo nerodno, da zaradi mene joče. A drugi so mi rekli, da naj si ne vzamem k srcu njegovega joka, saj je dober igralec in pri mnogih jok morda zaleže, da mu dajo nekaj evrov za kamne. Ko je videl, da me z jokom ne bo omehčal je začel prositi, naj vsaj nekaj kupim, češ da denar rabi za šolo. Oglasil se je eden izmed romarjev in pripomnil: »Če bi rabil za šolo ga sedaj ne bi bilo tukaj, saj bi moral biti v šoli.« Da, najbrž ga res ne bi bilo, če bi hodil v šolo. Toda ali ti sinovi beduinov sploh hodijo v šolo?
Počasi smo se začeli vzpenjati na pobočje nad samostanom. Noge so me kar primerno bolele, ko smo lezli na vzpetini južno od samostana. Kopala se je v soncu. Z vsakim metrom, ki smo ga premagali, se je pokazal lepši pogled na samostan. Vedno bolj se je izza obzidja dvigal ves samostanski kompleks. Ni tako velik kot samostan svetega Antona. Za visokim obzidjem je bilo vse: vrtovi, cela vrsta zgradb in v sredi cerkev z lepim in visokim zvonikom. Kar precej prostora je bilo videti v zgradbah znotraj obzidja.
Otroci so opazili, da gremo na vzpetino. Hitro so prilezli za nami in nam ponujali svoje kamenčke. Pustili smo jih ob strani in se začeli pripravljati na sveto mašo.
Za oltar smo izbrali veliko skalo, ki je bila z zgornje strani nekoliko izdolbena. Bila je podobna velikemu jajcu, ki je z ene strani načeto z žličko. Tisti izdolbeni del je bil ravno tako velik, da je gospod škof Jurij dokaj udobno stal v njem. Oni visoki del pa je bil za oltarno mizo. Bil je čudovit prizor. Škof je stal na skali, mi smo se posedli naokoli na pobočje, pod nami pa je ležal kakor na dlani starodavni samostan svete Katarine. Ko je škof spregovoril in raztegnil roke, mi je prišla misel, da je kakor Mojzes, ki je stopil na skalo ob morju razširil roke k molitvi in potem s palico udaril po morju, da se je razdelilo. Tudi škof je visokorasel mož z močnimi rokami. Ko jih je stegnil nad darove, se je kot morje nanje vlila Božja moč. Ni razdelila morja, ali razlomila skale, spremenila pa je darove kruha in vina v Jezusovo Telo in Kri. Ne vem kaj je pridigal. Priznam, da sem ga gledal, kot novega Mojzesa stoječega na skali. Tudi njegova podoba je bila tako mogočna. Na tem skalovju nad samostanom se je spet zgodil čudež nad čudeči. Božja ljubezen se je razlila na darove, jih posvetila in našla pot tudi v naša srca. Upam in sem prepričan, da je bilo Božje milosti v preobilju, da je lahko rosila tudi na samostan, na njegove menihe in na vse, ki so si ga ogledovali. Na menihe, da bi bili prepričljivo znamenje Božje ljubezni, da bi bili sveti. Na vse obiskovalce pa, da bi postali neumorni delavci za mir in svobodo na svetu.
Tiho in rahlo je plavala slovenska pesem v strme pečine Sinaja. Rahlo je valovila nad samostanom. Upam, da je prišla na Božja ušesa in vanj prinesla prošnjo za mir na svetu. Da bi znali ljudje drug drugega spoštovati, kljub različnosti.
Kar ostal bi tam na pobočju nad samostanom. Bilo je lepo. To je bil kraj molitve, kraj posebne Božje navzočnosti. Kraj, kjer se je Bog začel razodevati človeku, da bi ne iskal v prazno. Kraj srečevanja med Bogom in človekom. Lahko bi ga imenovali tudi starozavezno oznanjenje.
Rahlo nas je božal veter, ko smo sedeli in gledali na samostan. Bil je topel, saj je prihajal iz doline, iz puščave, kjer je tudi februarja že toplo. Toda bilo je treba vstati in iti naprej. Da, romarji smo na zemlji. Ko, mislimo, da smo se ustalili, je treba vstati in iti naprej, novim izzivom naproti.
Noge so bolele, ko sem se previdno spuščal do samostana. Pravzaprav pa je bilo užitek hoditi po tistih zlizanih pobočjih. Zgladil jih je dež, še bolj pa drobno kamenje, ki se je ob nevihtah valilo s sten nad njimi. Šli smo mimo beduina, ki je ležal na skali, ob njem pa je bila njegova kamela. Mogoče je bil že danes pod vrhom Mojzesove gore. Najbrž čaka, da bo še koga ponesel pod vrh.
p. Branko Petauer

torek, 29. november 2016

Rožni venec in popolni odpustek


Pater Anton, slišal sem, da pri molitvi rožnega venca lahko prejmemo popolni odpustek? Kako je s tem?

Marko, Cerkev tako ceni molitev rožnega venca, da je nanj navezala popolni odpustek. Kaj je pravzaprav odpustek? Človek je slabotno in grešno bitje. Vsi iz svojega življenja in življenja naših bližnjih to vemo. Za odpuščanje velikih grehov imamo na razpolago zakrament spovedi, mali grehi pa se nam prav tako odpuščajo pri spovedi. Imamo pa za njihovo odpuščanje tudi druga sredstva, ki so povezana z našo spokornostjo in ljubeznijo.
Vsak greh žali Boga. Z grehi zaslužimo kazni. Za velike grehe zaslužimo večno kazen, večno ločenost od Boga, večno pogubljenje. Pri dobri spovedi se nam z grehi odpusti tudi večna kazen, lahko pa ostanejo časne kazni. To so kazni, ki trajajo le nekaj časa in se kažejo kot navezanost na zlo. Če se nam časne kazni ne izbrišejo na zemlji, ostanejo za življenje po smrti, kjer bo prestajanje teh kazni mnogo težje. Pravimo, da pridemo v vice, kjer se bomo v velikem trpljenju očiščevali, kajti nič nečistega ne more priti k Bogu v nebesa.
Časne kazni večkrat ostanejo tudi pri odpuščanju malih grehov. Da bi se rešili vic, nam Cerkev poleg drugih sredstev, zlasti mašne daritve, pomaga tudi z odpustki. O njih duhovniki malo govorimo, vendar so pomembni za nas same in za naše pokojne. Če hočemo dobro sebi in našim pokojnim staršem, sorodnikom in dobrotnikom, pa tudi drugim pokojnim, jih bomo s hvaležnostjo sprejemali.

Ali odpustki izvirajo od Kristusa?

Odpustke deli Cerkev z oblastjo, ki jo je prejela od Kristusa. Pri tem odpre duhovni zaklad zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov. Odpustki so popolni in delni. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le nekaj. Cerkev nam pri delnem odpustku podeli iz duhovnega zaklada Kristusa in svetnikov toliko, kolikor je pred Bogom vredno naše delo. S tem nas spodbuja k dejavnemu sodelovanju, da čimbolje opravimo predpisano delo.
Cerkev je na molitev rožnega venca navezala popolni odpustek, ki ga lahko prejmemo zase, ali pa ga naklonimo dušam v vicah. Prejmemo ga lahko vsak dan, a le enkrat na dan. Če res prejmemo popolni odpustek in v tistem trenutku umremo, gremo brez vic v nebesa. Z njim lahko pomagamo kakemu pokojnemu, na primer svojim pokojnim staršem, sorodnikom in dobrotnikom. S popolnim odpustkom prosimo Boga, da bi se usmilil pokojnih, ki še trpijo v vicah, in bi jih sprejel v nebesa.

Kako moramo moliti rožni venec, da prejmemo popolni odpustek?

Zmoliti je treba del rožnega venca: veseli, svetli, žalostni ali častitljivi del. Če molimo sami, ga je treba zmoliti v cerkvi ali kapeli. Popolni odpustek dobimo tudi, če ga molimo skupaj v domači družini, samostanski družini in tam kjer se zbere več vernikov skupaj (npr. v molitveni skupini). Pri molitvi se je treba potruditi, kolikor moremo, da premišljujemo posamezne skrivnosti.
Izpolniti pa je treba štiri splošne pogoje kakor za vse popolne odpustke:

  • -odkritosrčna spoved (ena spoved velja za več popolnih odpustkov);
  • -sv. obhajilo (potrebno za vsak popolni odpustek);
  • -molitev po papeževem namenu (očenaš in zdravamarija; vsakokrat);
  • -nenavezanost na kakršen koli greh (pomen popolnega kesanja, ko izpolnimo vse pogoje!).

Če ne izpolnimo vseh naštetih pogojev, je odpustek le delen.

Možnost, da pri družinski molitvi prejmemo popolni odpustek, se mi zdi zelo pomembna.

S podelitvijo popolnega odpustka družinski molitvi rožnega venca hoče Cerkev poudariti pomen družinske molitve rožnega venca. Če ni mogoče rožnega venca moliti vsak večer, pa vsaj včasih. Marsikomu se zdi pretežko, vsak večer moliti rožni venec. Morda nočejo sodelovati vsi člani, zlasti otroci. Prav je, da za molitev nismo prisiljeni, ampak radi sodelujemo. Naj bo vse povezano z ljubeznijo, ponižnostjo in skesanostjo.