Peter se je bridko zjokal

Jezus je pred svojim trpljenjem apostolom napovedal: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: 'Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede'«. »Peter mu je odgovoril: 'Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.' Jezus mu je rekel: 'Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' Peter mu je dejal: 'Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikdar ne bom zatajil'« (Mt 26,31).

Ko so sovražniki Jezusa zgrabili in zvezanega odpeljali, se je uresničila njegova napoved. Učenci so se razbežali in začeli celo dvomiti nad njim. Peter, ki se je tako junačil, ga je celo trikrat zatajil. Evangelist Luka o dogajanju takole poroča:

»Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: 'Tudi ta je bil z njim.' On pa je tajil in dejal: 'Ne poznam ga, žena.' Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: 'Tudi ti si izmed njih.' Peter pa je rekel: 'Človek, nisem.' Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: 'V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.' Peter pa je rekel: 'Človek, ne vem, kaj praviš.' In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: 'Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' In šel je ven in se bridko zjokal« (Lk 22,54–62).

Čeprav so se v preizkušnji vsi apostoli, razen Janeza, slabo izkazali, ga je zatajil samo Peter. Preveč je računal na svoje moči. Ni se zavedal, da je slaboten in da hitro lahko pade. Namesto da je zagotavljal, da Gospoda nikdar ne bo zatajil, bi ga moral prositi, naj mu s svojo milostjo pomaga, da ga ne bo zatajil.

Sveti arški župnik Janez Vianney ob Petrovem primeru takole razmišlja: »Skušnjava nam je potrebna, da nam da občutiti, da sami od sebe nismo nič. Sveti Avguštin nam pravi, da se moramo enako zahvaljevati ljubemu Bogu za grehe, katerih nas je obvaroval, kakor za tiste, ki nam jih je v svoji ljubezni odpustil. Če smo tako nesrečni, da smo večkrat padli v hudičeve zanke, je to zato, ker preveč zaupamo v svoje sklepe in obljube, premalo pa v dobrega Boga. To je zelo res. Kadar nas nič ne žalosti in gre vse po naših željah, si drznemo misliti, da nas nič ne bo moglo pripraviti do padca. Pozabljamo na svoj nič in svojo ubogo šibkost. Slovesno izjavljamo, da smo pripravljeni rajši umreti, kakor da bi se dali premagati. Lep zgled za to vidimo v svetem Petru, ki je dejal dobremu Bogu: 'Tudi če bi te vsi zatajili, jaz tega ne bom nikoli storil.'

Da bi mu Bog pokazal, kako šibek je človek, če je prepuščen samemu sebi, ni potreboval kraljev ne knezov ne orožja, temveč eno samo besedo neke dekle, ki mu je vrh tega, se zdi, govorila zelo brezbrižno. Še pravkar je bil pripravljen umreti zanj, zdaj pa trdi, da ga ne pozna, da ne ve, o kom govori. Moj Bog, česa smo sposobni, če smo prepuščeni sebi!«

p. Anton

SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (8) Usmiljeni kakor nebeški Oče

Jezus je učil: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Kako je usmiljen nebeški Oče, nam najlepše razodeva prilika o izgubljenem sinu, o kateri smo že govorili. Z njo bo Jezus do konca sveta vabil kristjane k zaupanju v čudovito Božje usmiljenje. Hkrati nas prilika vabi k medsebojnemu usmiljenju.

Usmiljenje je posebna oblika ljubezni, o kateri pravi papež Janez Pavel II. leta 1980 v okrožnici o Božjem usmiljenju (Dives in misericordia): »Ta ljubezen je sposobna skloniti se k slehernemu izgubljenemu sinu, k sleherni človeški bedi, predvsem pa k sleherni moralni bedi, grehu« (CD 10,6).

Jezus ni o svojem Očetu in njegovem usmiljenju do grešnikov samo čudovito govoril, ampak je svojega Očeta razodeval z vsem svojim življenjem. Zato je lahko rekel apostolu Filipu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Jezus je bil popolno razodetje Očetove ljubezni in njegovega usmiljenja. Kdor je videl Jezusovo usmiljenje, je s tem videl Očetovo usmiljenje.

Jezusovo usmiljenje do bolnikov, grešnikov in sploh pomoči potrebnih ljudi so apostoli vsak dan opazovali in občudovali. Po Jezusovem opozorilu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta,« so začeli spoznavati, da Jezus pravzaprav razodeva Očetovo ljubezen in usmiljenje. V Jezusovem usmiljenju, v njegovih dejanjih in besedah, je Očetovo usmiljenje postalo vidno in slišno. Najbolj pa se je Očetovo usmiljenje razodelo v Jezusovi smrti na križu in v njegovem vstajenju.

Apostol Pavel je pozneje učil, da je Bog »bogat v usmiljenju« (Ef. 2,4); on je »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3).

Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »Kristus daje celotnemu starozaveznemu izročilu o Božjem usmiljenju dokončen pomen. Ne govori le o njem in ga razlaga s podobami in prilikami, ampak ga predvsem uteleša in pooseblja. On sam je, v nekem smislu, usmiljenje. Za tistega, ki ga vidi in odkrije v njem, postane Bog 'viden' kot Oče, 'ki je bogat v usmiljenju' (Ef 2,4)« (CD 10,2).

Bog je neizmerno blizu človeku, »zlasti tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva,« pravi papež dalje v isti okrožnici. »Prav zato se v današnjem položaju Cerkve in sveta mnogi ljudje in mnoga občestva, ki jih vodi živ verski čut, tako rekoč sami od sebe obračajo k Božjemu usmiljenju. K temu jih gotovo nagiblje Kristus, čigar Duh deluje na dnu človeških src. Skrivnost Boga kot 'Očeta usmiljenja', ki nam jo je razodel, postaja spričo današnjih groženj človeku svojevrsten klic Cerkvi« (CD 10,2). Človek in današnji tako krhki svet sta tako zelo potrebna Božjega usmiljenja. »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo« (Lk 1,50). Tako je zapela Mati Marija v svoji hvalnici ob obisku pri sorodnici Elizabeti. Vedno znova odkrivamo, kako resnična in tolažilna je ta resnica.

Prišel sem klicat grešnike

Evangeliji pogosto naglašajo, kako je bil Jezus usmiljen do grešnikov in kako se je vedno znova zavzemal zanje. Poučen je dogodek v zvezi z Jezusovim poklicem Mateja. Sam evangelist je dogodek takole opisal:

»Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: 'Hôdi za menoj!' In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: 'Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?' On pa je to slišal in rekel: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike'« (Mt 9,9–13).

Matej je bil cestninar ali mitničar v Kafarnaumu. Cestninarji so bili judovski uradniki, ki so za Rimljane in njim podrejene vladarje pobirali različne neposredne davke in carine. Bili so torej davkarji in cariniki. Svojo službo so večkrat zlorabljali in krivično bogateli, zato so jih pobožni Judje zaničevali in jih imeli za grešnike. Cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Jezus se je cestninarja Mateja usmilil in ga poklical za svojega učenca in apostola. Jezusov klic ga je tako prevzel, da je takoj pustil mitnico in šel za Jezusom. Njegovo življenje se je v Jezusovi bližini popolnoma spremenilo. Nič več ni bilo njegovo središče denar, ampak Jezus sam in njegovo kraljestvo.

Matej je od veselja, da je postal Jezusov učenec in da se je lahko poslovil od osovraženega poklica cestninarja, napravil Jezusu na čast v svoji hiši gostijo. Ta pojedina ne bi zbujala nobene pozornosti, če se je ne bi udeležilo »precéj cestninarjev in grešnikov«. Farizeji so se ob nje spotikali. Vprašanje je, ali so bili ti gostje pri mizi res večji grešniki kakor farizeji, ki so bili polni napuha. Jezus pa je naglasil, da je prišel na svet za tiste, ki se imajo za grešnike, ki torej priznajo, da so grešniki: »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Če priznamo, da smo grešniki, in se svojih grehov kesamo, nam jih bo odpustil.

Sv. Pavel je zapisal v prvem pismu Timoteju: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje« (1 Tim 1,15 s).

Skupaj s sv. Favstino Kowalsko se obrnimo na usmiljenega Jezusa: »Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili. Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.«

Klic k ljubezni do Boga in bližnjega

Marija, ki se je v Fatimi prikazala z izrazitim srcem, simbolom ljubezni, nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega. Fatimsko sporočilo želi spodbuditi ljudi k takšni nesebični ljubezni. Temu vabilu so se najprej odzvali fatimski pastirčki, ki so izvrševali junaška dejanja ljubezni. Žrtvovali so se za spreobrnjenje grešnikov, da bi prišli v nebesa. Iz ljubezni do Boga in do njih so zanje veliko molili. Molili pa so tudi za druge potrebe ljudi. Angel in Marija sta spodbujala k molitvi za mir. Marija je v ta namen naročala molitev rožnega venca.

Frančišek in Jacinta sta v ljubezni do Boga in bližnjega posebno napredovala v času bolezni. Jacinta je tedaj rekla Luciji: “Tako rada rečem Jezusu, da ga ljubim. Marsikdaj, ko mu to rečem, se mi zdi, da imam v prsih ogenj, vendar me ne ožge.« »Tako rada imam Jezusa in Marijo, da se nikoli ne naveličam ponavljati in jima zagotavljati, da ju ljubim.«

Umirajočemu Frančišku je naročila, naj izroči Jezusu in Mariji mnogo pozdravov. Pred zadnjim odhodom v bolnico je Jacinta poljubljala križ, ga objemala in molila: “O moj Jezus, ljubim te in hočem veliko trpeti zate.« Drugič je rekla: »O Jezus, zdaj lahko spreobrneš veliko grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.«

Na Lucijino vprašanje, kaj bo delala v nebesih, je Jacinta med drugim odgovorila: »Zelo bom ljubila Jezusa, brezmadežno Marijino Srce, mnogo bom prosila zate, za grešnike, za svetega očeta, za svoje starše in brate in za vse tiste ljudi, ki so me prosili, naj molim zanje.«

Svetost je predvsem v ljubezni do Boga in bližnjega. Pokora in molitev sta v službi ljubezni. Tudi tako velike žrtve, kakor so jih delali fatimski pastirčki, jih ne bi posvetile, če ne bi bila v ozadju ljubezen, ki mora biti gonilna sila vseh naših dejanj. V pristni ljubezni do Boga in bližnjega dobijo vsa naša dejanja svojo pravo vrednost. Klic Marije iz Fatime je klic k poglobljenemu življenju v ljubezni do Boga in do vsakega človeka. To je življenje po evangeliju.

p. Anton

Fatima – šola molitve

Fatima je že takoj od začetka zelo povezana z molitvijo. Letos je ravno sto let, odkar se je fatimskim pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, trikrat prikazal angel miru. Pri prvem prikazanju, spomladi 1916, jih je naučil posebno molitev, prav tako pri tretjem v jeseni. Obe molitvi je molil z njimi in jim naročil, naj ju redno molijo. Pri drugem prikazanju poleti jih je povabil: »Molite! Mnogo molite! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!« Prva angelova molitev je zelo apostolska, saj v njej prosimo za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Pastirčki so prosili predvsem za spreobrnjenje grešnikov.

Pri vseh šestih Marijinih obiskih leta 1917 je zelo naglašena molitev rožnega venca. Že takoj pri prvem, 13. maja 1917, je Marija obljubila pastirčkom nebesa, za Frančiška pa je posebej naglasila, da bo moral zmoliti še veliko rožnih vencev. Pri vsakem prikazanju je vsem naročila, naj vsak dan molijo rožni venec. Že pri prvem prikazanju je povedala namen te molitve: »Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.« Bilo je namreč sredi prve svetovne vojne. Ko jih je avgusta 1917 prostozidarski župan za dva dni zaprl, so tudi tam, skupaj z drugimi jetniki, molili rožni venec. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Božja Mati povedala, da je Gospa rožnega venca. Naročila je: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.«

Z molitvijo rožnega venca in premišljevanjem posameznih skrivnosti je tesno povezano obhajanje petih prvih sobot, ki sta ga Devica Marija in Jezus posredovala sestri Luciji, z naročilom, naj ga razširi med ljudi, kar jim bo pomagalo do zveličanja in svetovnega miru.

Marija ponovno naglaša molitev za spreobrnjenje grešnikov in odpuščanje grehov. Tudi v molitvi, ki jo je naročila pastirčkom med tretjim prikazanjem, 13. julija 1917, in jo molimo po vsaki desetki rožnega venca, prosimo za odpuščanje grehov in večno zveličanje, še posebej tistih, ki so najbolj daleč od Boga in so v nevarnosti večnega pogubljenja. Dne 19. avgusta 1917 je Marija pastirčkom z žalostnim izrazom naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Pred posameznimi Marijinimi prikazanji so se navzoči ljudje, ki so bili vedno bolj številni, obračali na pastirčke, naj prosijo Marijo zlasti za ozdravljenje bolnikov in spreobrnjenje grešnikov. Lucija je te prošnje posredovala Mariji, ki jih je večinoma uslišala.

Med zgledi uspešne molitve, ki jih je sestra Lucija zapisala, navedimo dva:

»Nekega dne je v sobo bolnega Frančiška vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha [káza vélja], imenovala se je Marijana. Bila je zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril: ‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’

Na dan Frančiškove smrti je sin tiste ženske drugič prosil očeta za odpuščanje. Ko ga je prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«

Drug zgled: »K Jacinti je prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora na vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri majhne otroke. Prosil je za ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je povabila, naj z njo moli rožni venec. Potem mu je rekla: ‚Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo vam bo dala milost, za katero prosite.‘

Ni pozabila na moža. Na koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in z otroki, da se zahvali Mariji za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je imel pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.«

Iz naših družin je skoraj popolnoma izginila molitev. Fatima je klic k redni in poglobljeni molitvi, zlasti k molitvi rožnega venca. Bog je navezal svojo milost in naše zveličanje na molitev. Po Fatimi nam Jezus danes oznanja: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17). Angel in Marija nas vabita: »Molite, mnogo molite!«

p. Anton

Ali moram res sama umreti

Lucija je v tretjem Spominu zapisala, kako je svojo sestrično nekaj časa pred odhodom v Lizbono tolažila, ko se je zdelo, da jo bo bolečina zaradi ločitve od Lucije premagala:

»Ne žaluj, ker ne grem s tabo. Čas je kratek, lahko ga preživiš v mislih na našo Gospo, na našega Gospoda, in mnogokrat ponavljaš besede, ki ti tako ugajajo: Moj Bog, ljubim Te. Brezmadežno Srce Marijino, premilo Srce Marijino itd.!«

»Res!« je navdušeno odgovorila. »Do smrti se jih ne bom utrudila ponavljati. In potem jih bom vso večnost prepevala v nebesih.«

Jacinto je bilo še posebej groza ob misli, da bo morala sama umreti. Nekoč je poljubljala Marijino podobo in pri tem govorila:

»O moja nebeška Mamica, ali moram res sama umreti?«

Lucija jo je opogumljala:

»Kaj zato, če moraš umreti sama, saj te pride Marija iskat.«

»Saj res! Nič hudega ni. Ne vem, kako to, vendar včasih pozabim, da me pride naša Gospa iskat, spomnim se samo tega, da umiram brez tebe.«

Nekoč je Lucija vprašala Jacinto, kaj bo delala v nebesih. Odgovorila je:

»Zelo bom ljubila Jezusa, brezmadežno Srce Marijino, mnogo bom molila zate, za grešnike, za svetega očeta, za svoje starše in brate ter za vse tiste ljudi, ki so me prosili, naj prosim zanje.«

Kadar je bila mati žalostna, ker je videla svojo hčerko tako bolno, ji je Jacinta rekla:

»Ne bodi žalostna, mati moja, v nebesa grem. Tam bom veliko molila zate.«

Zelo si je želela, da bi za sveto popotnico prejela Jezusa. Pogosto je vprašala Lucijo:

»Bom umrla, ne da bi prejela skritega Jezusa? Če bi mi ga naša ljuba Gospa vsaj prinesla, ko bo prišla, da me vzame s seboj v nebesa!«

Čeprav starši na začetku niso bili za to, da bi Jacinta ponovno odšla v bolnišnico, je vendar Božja previdnost poskrbela, da se je uresničila Marijina napoved. Sredi januarja 1920 sta dr. Formigon in slavni klinik dr. Eurico v spremstvu Lucije obiskala Irijsko globel, kjer so skupaj zmolili rožni venec, in se nato ustavila pri Jacinti.

Dr. Eurico je v poročilu o srečanju zapisal:

»Mala Jacinta je bila zelo bleda, suha in je hodila s težavo. Domači so pravili, da je bila zelo bolna, vendar jih to ni žalostilo, kajti največja Jacintina želja je bila, da bi tudi ona šla k naši Gospe, ker je to bila volja nebeške Matere in kraljice, ki je Frančiška že vzela k sebi.

Ko sem jih pokaral, da niso storili vsega, kar bi bili mogli storiti, da bi Jacinti vrnili zdravje, so mi rekli, da se ne splača, ker jo naša Gospa želi vzeti v nebesa, in da je že dva meseca bila v bolnišnici v N: V. de Ourém in se ji ni prav nič zboljšalo.

Odgovoril sem jim, da je volja naše Gospe višja kot vse človeške moči. Morali pa bi izčrpati vso znanstveno pomoč, da bi ji rešili življenje. Samo tako bi bili gotovi, da jo naša Gospa zares hoče vzeti v nebesa.

Moje mnenje jih je spodbudilo, da so šli vprašat dr. Formigona, ki je bil tam blizu. Potrdil je, kar sem jaz rekel. Tako smo se kmalu domenili, da bo šla v Lizbono, kjer jo bodo v kakšni bolnišnici zdravili najboljši kliniki« (CS 150–173).

Ko je oče Jacinti sporočil, da bo šla v Lizbono in se bo morda tam pozdravila, mu je odgovorila:

»O moj oče!Tudi če se pozdravim, bo kmalu prišla druga bolezen in bom umrla. Če pojdem v Lizbono, mi lahko rečete zbogom.«

Jacinta je odšla v Lizbono, v zavetišče naše čudežne Gospe, 21. januarja 1920. Lucija v prvem Spominu na koncu takole popisuje slovo:

»Slovo je trgalo srce. Dolgo me je objemala in med jokom govorila:

'Nikdar več se ne bova videli. Mnogo moli zame, dokler ne pridem v nebesa. Tamkaj bom potem jaz prosila zate. Skrivnosti nikoli ne pravi nikomur, tudi če te ubijejo, ne. Zelo ljubi Jezusa in brezmadežno Srce Marijino in naredi veliko žrtev za grešnike!'

Iz Lizbone mi je sporočila, da jo je Marija tam že obiskala in ji razodela uro in dan smrti. Položila mi je na srce, naj bom zelo dobra.«

Pred odhodom v bolnišnico se je Jacinta želela posloviti od Irijske globeli. Ker ne bi mogla hoditi, jo je botra v spremstvu matere Olimpije vodila tja na oslici. Tam je Jacinta začela moliti rožni venec. Potem je natrgala nekaj rož, da jih je nesla v kapelico.

p. Anton