Šla bom v Lizbono v drugo bolnišnico

Oktobra 1919 je prišel dr. Formigon kot romar v Irijsko globel. Obiskal je tudi Jacinto. Zapisal je:

»Deklica je kot okostnjak. Lakti so strahotno drobni. Odkar je prišla iz bolnišnice, kjer se je zdravila brez uspeha, jo kar naprej kuha huda vročina. Njen izraz zbuja sočutje. Jetika neusmiljeno gloda njen slabotni organizem. Samo ustrezno zdravljenje v zdravilišču bi jo morda rešilo« (CS 147).

Vendar je Jacinta ostala doma še tri mesece. Staršem bi bilo težko plačevati bolnišnico, pa tudi zdravljenje bi bilo verjetno neuspešno, kot je bilo v prejšnji bolnišnici v Ourému.

Ko je Jacinto nekoč obiskala Lucija, ji je zaupala, da jo je ponovno obiskala Devica Marija in ji naznanila nove križe in žrtve. To je bilo nekako ob koncu meseca decembra 1919. Lucija je zapisala Jacintine besede v prvem Spominu:

»Marija mi je rekla, da pojdem v Lizbono v drugo bolnišnico in da te ne bom več videla, pa tudi svojih staršev ne. Veliko bom trpela in nato sama umrla, vendar se ne smem bati, saj me bo Marija sama prišla iskat in me odpeljala v nebesa!«

Ta Marijina napoved je povzročila Jacinti velike bolečine, da je jokala, a je trpljenje vedno znova darovala. Lucija je razgovor s svojo sestrično takole ohranila:

»Jokaje me je objemala in rekla:

'Nikoli več te ne bom videla. Prosim, mnogo moli zame, saj moram sama umreti.'

Jacinta je silno trpela vse dni do odhoda v Lizbono. Oklepala se me je in ihtela: 'Nikoli več te ne bom videla! In umrla bom sama!'

'Ne misli na to,' sem ji nekoč rekla.

'Pusti me, da mislim, kajti bolj ko mislim na to, bolj trpim in jaz hočem trpeti iz ljubezni do Jezusa in grešnikov. Bolečine me nič več ne brigajo! Marija me pride iskat in me bo odpeljala v nebesa.'

Včasih je poljubljala križ in ga objemala, rekoč:

'O moj Jezus, ljubim te in hočem veliko trpeti iz ljubezni do tebe.'

Kako pogosto je rekla:

'O Jezus, zdaj lahko spreobrneš mnogo grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.'«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (37) Tako rada trpim za Jezusa in Marijo

Od konca oktobra 1918 naprej je bila Jacinta, razen nekaj dni, ko se ji je nekoliko izboljšalo, ves čas v postelji. Po preboleli pljučnici se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana, zaradi katere je zelo trpela. Na nasvet zdravnika so se starši odločili za bolnišnico v Vili Novi de Ourém. Oče jo je na oslici odvedel v bolnišnico, a zdravljenje tam ni bilo uspešno.

Dva meseca, od 1. julija do 31. avgusta 1919, je bila Jacinta v bolnišnici Svetega Avguština v Ourému. O tem poroča Lucija v prvem Spominu. Za osemletno deklico, ki je bila povrhu še prvič v bolnišnici, je bil to zelo težak križ. Ko jo je obiskala mati, ji je hčerkica izrazila željo, da bi rada videla Lucijo. Ob prvi priliki jo je mati vzela s seboj. Prisrčno sta se objeli in si imeli veliko povedati.

Lucija jo je vprašala, ali zelo trpi.

»Trpim, da, a vse darujem za grešnike in v zadoščenje brezmadežnemu Marijinemu Srcu.«

Ko je z navdušenjem govorila o Jezusu in Mariji, je rekla:

»Tako rada trpim zanju, da bi jima ugajala. Rada imata tistega, ki trpi za spreobrnjenje grešnikov.«

Ko je mama Jacinto naslednjič obiskala, je na njeno prošnjo vzela tudi Lucijo s seboj. Lucija je zapisala o Jacinti:

»Našla sem jo v istem veselju do trpljenja iz ljubezni do Jezusa in brezmadežnega Srca Marijinega, za grešnike in za svetega očeta; to trpljenje je bilo njen življenjski cilj, o tem je nenehno govorila.«

Lucija naprej v prvem Spominu poroča, da se je Jacinta vrnila domov v Aljustrel z veliko odprto rano na prsih, ki jo je bilo treba vsak dan previjati. Ker ni bilo ustreznih pripomočkov, se je rana okužila in gnoj se je razširil po prsih ubogega otroka, ki je vsak dan bolj slabel.

Veliko je morala potrpeti s pogostimi obiski radovednih ljudi, ki so ji zastavljali različna vprašanja.

Luciji je vdano dejala:

»Tudi to žrtev darujem za grešnike. O, ko bi mogla iti v naše skrivališče na Cabeso in tam zmoliti vsaj en rožni venec. Pa ne zmorem več. Ko pojdeš v Covo da Iria, moli zame. Gotovo ne bom nikdar več mogla tja,« je rekla v solzah.

Čas Jacintine bolezni je bil čas globokih misli. Da bi bila bolj zbrana, je položila roki na obraz.

Ko jo je Lucija vprašala, na kaj misli, je pojasnila:

»Mislim na Jezusa, na Marijo, na grešnike in na … (in omenila je del skrivnostnega Marijinega sporočila). Zelo rada premišljujem.«

Lucija je ta Jacintin odgovor povedala Jacintini materi, ki je nato dejala Lucijini materi:

»Ničesar ne razumem. Življenje teh otrok je zame uganka.«

Lucijina mati je dodala:

»Ko so sami se pogovarjajo neprenehoma in ne da bi bilo mogoče razumeti vsaj eno besedico njihovega pogovora, naj še tako napenjam uho; takoj, ko pa kdo pride, povesijo glave in ne rečejo nobene besede več. Ne morem razumeti te skrivnosti.«

Šopek Materi Mariji

Posebno želim, da bi bila v krogu družine povsod razširjena navada molitve ROŽNEGA VENCA, ki se je ohranila in je vedno bolj razširjena. Zaman skušajo zdraviti negotovo usodo javnega življenja, če družine, ki je začetek in temelj človeške družbe, ne bodo skrbno vodili k evangeljskim normam. Da bi lahko opravljali tako zahtevno nalogo, odločno izjavljam, da je glede tega molitev rožnega venca v družini najučinkovitejše sredstvo.

Ne oklevam torej s ponovno javno trditvijo, kako veliko upanje polagam v rožni venec za ozdravljenje zlega, ki prizadeva naše čase. Ne z močjo, ne z orožjem, ne s človeško silo, ampak z Božjo pomočjo, doseženo s to molitvijo, se bo Cerkev, močna kot David s pračo, lahko neustrašeno spoprijela s peklenskim sovražnikom in ob tem ponavljala besede mladostniškega pastirja: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami… in vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico« (1 Sam 17,44.47).

Pij XII., okr. Ingruentium malorum, 15. september 1951

Šopek Materi Mariji

V 17. stoletju sredi globokega verskega razdejanja, ki je bilo posledica duhovne krize, porojene iz renesanse in reformacije, je zgodba majhne »uboge in skrivnostne služabnice Božjega Srca našega Gospoda, SV. MARJETE MARIJE« (Janez Pavel II.) razširila ime tega mesta prek meja Francije in Evrope po vsem svetu.

Zgodba Marjete Marije Alacoque se pričenja leta 1647 z njenim rojstvom v Verovresu, majhni vasi v Burgundiji. Pobožna mladenka je želela posvetiti svoje življenje Bogu. Izročilo poroča, da je takrat, ko se je zaobljubila Devici Mariji, da postane redovnica, takoj ozdravela. Iz hvaležnosti je na birmanski dan svojemu krstnemu imenu dodala še ime Marija.

Vstopila je k sestram obiskanja sv. Marije. Red je leta 1610 v Annecyju ustanovila sv. Ivana Šantalska. Od prvega prikazovanja 27. decembra 1673 naprej je Gospod Marjeti v štirih velikih videnjih razodel svoje sporočilo: »Poglej Srce, ki je močno ljubilo ljudi!...«

www.paraylemonial.fr

Šopek Materi Mariji

MANUEL CAPETILLO, star igralec in mehiški bikoborec, eden najbolj cenjenih umetnikov televizijskih nadaljevank osemdesetih let, je bil povsem na tleh zaradi depresije po umoru prijatelja. Ker ni našel odgovora v kartah, horoskopu, ezoteriki in metafizičnih napotkih, se je spreobrnil h katolištvu.

Spreobrnjenje je bilo vse prej kot enostavno in lahko, pravi nekdanji igralec, ker se je pred kakšnim letom ukvarjal z ezoteriko in je moral večkrat iti k spovedi.

»Bil sem eden od teh, ki pravijo: 'Čemu služi spoved pri duhovniku, če Bog vse ve?' Ko mi je duhovnik dal odvezo, sem čutil, da se je moja duša osvobodila greha, moje srce pa je bilo polno veselja in miru. Tistega dne so bile v mojih očeh solze sreče. Znova sem se rodil.«

Manuel Capetillo pripisuje to spreobrnjenje Devici Mariji, katere klic je čutil v trenutkih molitve in češčenja Najsvetejšega. »Očistila je moje srce in ozdravila moje rane. Ker me je njen nauk naredil močnega, sem pokleknil in se posvetil molitvi rožnega venca, ki ga vsak dan molim z družino.«

fr.aleteia.org