Odnos papežev do rožnega venca

»Kakšen je odnos papežev do molitve rožnega venca?«

Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih papeži zelo priporočali. Papež Bl. PAVEL VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca.

Papež SV. JANEZ PAVEL II. je vzel rožni venec v roke, kadar je imel vsaj nekaj prostega časa. Značilno je o tej molitvi v okrožnici o rožnem vencu zapisal: »Že od otroških let je imela ta molitev v mojem duhovnem življenju pomembno mesto. Rožni venec me je spremljal v veselih trenutkih in v preizkušnjah. Njemu sem izročil tolike skrbi, v njem sem vedno našel tolažbo. Rožni venec je moja najljubša molitev. Čudovita molitev! Čudovita v svoji preprostosti in globini. Koliko milosti sem v teh letih prejel od svete Device po rožnem vencu. Moja duša poveličuje Gospoda.«

Ta papež, ki je bil ves Marijin, kar izraža tudi njegovo geslo: Ves tvoj, je čas od oktobra 2002 do oktobra 2003 razglasil za leto rožnega venca. Nič čudnega ni, da je uvedel četrti del rožnega venca, svetli del, v katerem premišljujemo o Jezusovem javnem delovanju, od njegovega krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije pri zadnji večerji.

Zelo sta to svetopisemsko bogato molitev priporočala tudi LEON XIII. in SV. JANEZ XXIII. On je v svojem dnevniku večkrat zapisal, kako je imel težave z raztresenostjo. Takole toži: 'Danes se dolgo časa nisem mogel zbrati. Toda kaj govorim? Saj se znam tako malo zbrati!' Kot bogoslovec je zapisal: 'Ne znam premišljevati skrivnosti rožnega venca.' V prvem letu svojega duhovništva se je zaobljubil, da bo vsak večer zmolil rožni venec, in pripominja, da mu pomeni veliko moč, čeprav je včasih še vedno samo ustna molitev.

Kot beneški patriarh se je leta 1953 odločil, da bo vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Nekaj let kasneje si je vse tri dele rožnega venca naložil kot obveznost. Obiskovalcem iz francoske škofije Bordeaux je priznal: 'Vsak dan molim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati!'

Udeležencem kongresa za duhovne poklice je priznal: 'Vprašanje duhovniških in redovniških poklicev je velika skrb vašega papeža, neprestana prošnja njegovih molitev … V ta namen molim četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, ko premišljujemo o Mariji, ki je večnega velikega duhovnika nove zaveze darovala nebeškemu Očetu.'

Ob drugi priložnosti je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: 'Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.'

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo le za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog po Božje povrne vsem, ki sodelujete! V pomembnih in odgovornih časih živimo. Začeli smo s svetim letom usmiljenja in s prvosobotno pripravo na prihod milostnega kipa fatimske Marije romarice. Naj bi obe milostni dogajanji v Cerkvi na Slovenskem prebudili nove duhovne poklice in okrepili gorečnost že poklicanih. Marija, Mati usmiljenja, naj se usmili slovenskega naroda in v njem prebudi in poglobi vero, upanje in ljubezen do Boga. Ko se v novem letu priporočamo za pomoč od zgoraj, se hkrati zahvaljujemo za vse milosti v preteklem letu, tudi za srečen izid referenduma za vrednote družine.

Bog je moja rešitev

V stari zavezi je izvoljenemu ljudstvu mnogokrat zmanjkalo zaupanja v Boga. Namesto nanj so se ljudje pogosto opirali (samo) na svojo moč, na čarovnike in malike, na denar in vojsko ter na vojaške zveze. Preroki so jih zato ostro karali. Bog je dopustil, da so jih stiskali sosednji narodi.

Preroki so zaupali v Gospoda, ker so izkusili veliko Božjo dobroto in ljubezen. Prerok Izaija je sicer predvideval, da mu številni ne bodo verjeli, temveč bodo iskali lažne preroke. Kljub temu je zapisal: »Čakal bom Gospoda, ki zdaj zakriva svoj obraz pred Jakobovo hišo, in bom zaupal vanj« (Iz 8,17). Drugje je poln zaupanja dejal: »Glej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim, kajti moja moč in moja pesem je Gospod Bog, bil je moja rešitev« (Iz 12,2). Prerok vabi tudi druge k zaupanju v Boga: »Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala« (Iz 26,4). »V mirovanju in zaupanju je vaša moč« (Iz 30,15). »Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj« (Iz 30,18).

Prerok Izaija kliče gorje na tiste, ki ne zaupajo v Gospoda: »Gorje njim, ki hodijo v Egipt po pomoč, se zanašajo na konje, zaupajo v bojne vozove, ker jih je veliko, in v konjenike, ker so silno močni, ne ozirajo pa se na Svetega Izraelovega in ne iščejo Gospoda!« (Iz 31,1). Prerok je sam veliko trpel, v trpljenju in temi pa ga je reševalo zaupanje v Boga. Zato svetuje vsem trpinom: »Kdor hodi v temi in nima luči, naj zaupa v Gospodovo ime, naj se opira na svojega Boga« (Iz 50,10).

Prerok Jeremija ostro zavrača tistega, ki zaupa samo v človeka, blagoslavlja pa moža, ki zaupa v Gospoda: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda« (Jer 17,5). »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje"«(Jer 17,7).

Mnogo spodbudnih misli o zaupanju v Boga najdemo v svetopisemskih Pregovorih. Oglejmo si nekatere: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj« (Prg 3,5). »Kajti Gospod bo tvoje zaupanje, varoval bo tvojo nogo pred zanko« (Prg 3,26). »Kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor zelenje« (Prg 11,28). »Modri se boji in se ogiblje hudega, norec dela prestopke in zaupa vase« (Prg 14,16). »Blagor mu, ki zaupa v Gospoda« (Prg 16,20). »Zaupaj v Gospoda in pomagal ti bo« (Prg 20,22). »Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, tvoje oči naj imajo rade moje poti« (Prg 23,26). »Lakomnik izziva prepir, kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v obilju« (Prg 28,25). »Strah pred človekom nastavlja zanko, kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25).

V Knjigi modrosti je zapisano, da se Bog razodeva »takim, ki vanj zaupajo« (Mdr 1,2). »Tisti, ki vanj zaupajo, bodo spoznali resnico« (Mdr 3,9).

Vse te misli nam lahko pomagajo, da bomo za naprej tudi mi bolj zaupali v Boga, v njegovo moč, dobroto, ljubezen in usmiljenje.

p. Anton

Zaupajte v Boga

Vsem je poznana zgodba o egiptovskem Jožefu. Ker ga je oče Jakob bolj ljubil kakor druge sinove in ker mu je naredil dolgo suknjo, so ga bratje sovražili in ga prodali potujočim Izmaelcem. V Egiptu ga je kupil faraonov dvorjan Potifar, poveljnik telesne straže. Ta ga je postavil za oskrbnika svoje hiše. Ker se ni vdal poželenju Potifarjeve žene, ga je ta klevetala svojemu možu, da jo je Jožef zapeljeval v greh. Gospodar ga je dal vreči v ječo. Vendar je bil tudi v ječi Gospod z njim. Zaslovel je kot razlagalec sanj. Tedaj je imel faraon sanje o sedmih lepih in rejenih kravah ter o sedmih grdih in mršavih kravah, ki so požrle lepe in rejene krave. Ko je zopet zaspal, se mu je sanjalo o sedmih debelih in lepih klasih, nato o sedmih drobnih klasih, ki so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Vsi egiptovski vedeževalci in modrijani niso znali razložiti faraonovih sanj. Razložil jih je Jožef: »Prišlo bo sedem let obilja po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo« (1 Mz 41,29 s). Jožef je faraonu predlagal, naj v letih obilja organizira zbiranje živeža za leta pomanjkanja. Faraon je na to mesto postavil Jožefa, ki je s svojimi pomočniki zbiral petino živeža in tako prebivalci Egipta niso pomrli zaradi lakote.

V času lakote so prišli po živež tudi Jožefovi bratje. Končno so se skupaj z očetom Jakobom naselili v Egiptu, kjer so njihovi potomci ostali štiristo let. Pri egiptovskem Jožefu se lepo vidi, kako je bil Bog z njim, kako ga je vodil, čeprav so ljudje zoper njega naklepali zlo. Bratje so se ga hoteli znebiti, a prav to je Bog porabil za njihovo rešitev. Kako čudovita so Božja pota! Nad brati, ki so naklepali zlo, se je razodelo Božje usmiljenje. Bratje so svoj greh obžalovali in v Egiptu začeli novo življenje.

Po štiristo letih bivanja v Egiptu so se Izraelci zelo namnožili, da so se jih Egipčani začeli bati. Zato so jih silno stiskali. Tedaj je Bog poskrbel, da je faraonova hči posvojila hebrejskega dečka Mojzesa in je bil tako deležen vzgoje na dvoru ter se je usposobil za voditelja izvoljenega ljudstva. Ko ga je pozneje Bog poklical, je izvoljeno ljudstvo izpeljal iz egiptovske sužnosti.

Božja previdnost je izraz Božjega usmiljenja in ljubezni do človeka. Pogosto dogodkov sproti ne razumemo. Šele pozneje, ko gledamo nazaj, vidimo, kako je vse Bog vodil. Mati Terezija nam naroča: »Zaupajte v Boga. Čutite gotovost Božje previdnosti. Zanesite se nanj. On ve. On bo poskrbel.«

Blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal: »Kar Bog stori, vse prav stori, z eno roko vzame, z dvema pa da. Bog je doslej vse prav storil. Hvalimo njegovo neskončno modrost! Bog bo tudi v prihodnje vse prav storil. Zanašajmo se na njegovo previdnost! Svet bi se bil že sam pokončal, če ne bi Božja previdnost tudi slabih dejanj ljudi obračala v dobro.«

V naročju Božjega usmiljenja (2) Usmiljen in milostljiv je Gospod

Po padcu prvih staršev se je Bog človeškega rodu usmilil in napovedal Odrešenika. Celotna zgodovina odrešenja je zaradi človekove slabotnosti in grešnosti zgodovina Božjega usmiljenja. Bog je na podlagi sklenjene zaveze z ljudmi vedno znova usmiljen. Usmili se vsakega, kdor pred njegovim usmiljenjem ne zapira vrat svojega srca. Psalmist ugotavlja: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti« (Ps 103,8). Ko se je kralj David skesal grehov prešuštva in uboja, je prosil Gospoda: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Ps 51,3). Pesnik Žalostink se zaveda: »Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo« (Žal 3,22).

Za svoje prestopke je sicer treba delati pokoro. Čeprav je pregreham sledila kazen in pokora, se je Bog vedno znova usmilil svojega ljudstva. Bog je po preroku Izaiju napovedal: »Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim. (…) Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, Gospod« (Iz 54,7–10). Judje se bodo vrnili iz babilonske sužnosti: »Gospod se bo usmilil Jakoba, ponovno bo izvolil Izraela in jih pripeljal v njihovo deželo« (Iz 14,1). Bog se bo ljudstva usmilil. Pri tem prerok Izaija poudarja pomen zaupanja in goreče molitve: »Gospod čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj. Da, ljudstvo na Sionu, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš se več jokalo. Usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,18 s). Gospod »tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih« (Iz 49,13). Božje usmiljenje je večje od usmiljenja matere do otroka: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15 s).

Da se Bog človeka usmili, se mora ta vrniti h Gospodu in delati pokoro: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). »Tudi zdaj, govori Gospod, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega« (Jl 2,12 s). Bog se je usmilil Ninivljanov, ki so delali pokoro, in jih ni pokončal.

Za dosego Božjega usmiljenja je potrebno, da smo drug do drugega usmiljeni. Gospod naroča: »Izrekajte pravične sodbe in ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom!« (Zah 7,9). Božje usmiljenje je odvisno od našega usmiljenja: »Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je kdo usmiljen do svojega sina, ki mu služi« (Mal 3,17).