SVETO LETO USMILJENJA Povezanost med svetim letom in Marijinim obiskom

Kaj imata skupnega sveto leto usmiljenja in tretji milostni obisk fatimske Marije v Sloveniji ter priprava nanj s prvosobotno pobožnostjo od januarja do maja 2016? Precej časa bosta v letu 2016 obe milostni dogajanji potekali skupaj. Tu in tam se sliši pomislek: Množitev različnih pobožnosti hkrati vendar ne more prinesti dobrih sadov. Zato je pomembno, da ugotovimo, koliko se ti dve milostni dogajanji medsebojno dopolnjujeta in imata pred seboj isti cilj ter zato obetata boljše duhovne sadove.

Skupna vez med obema dogajanjema je prav MATI MARIJA. Zakaj? Ker tudi ona s svojim Sinom spada k svetemu letu usmiljenja, ob romanju po naši versko mlačni deželi pa nam bo še bolj blizu ter bo govorila našemu srcu. Obiskovala bo naše župnije, romarske kraje in kontemplativne samostane ter nagovorila vsakega posebej. Z letom usmiljenja je povezana zato, ker je Mati usmiljenja, kakor jo imenuje naša stara molitev in pesem Pozdravljena, Kraljica. Ona je spočela, rodila in vzgojila tistega, ki se je človeškega rodu usmilil tako, da ga je s svojo smrtjo na križu odrešil. Marija je v svoji pesmi Moja duša poveličuje Gospoda opevala Božje usmiljenje, ki traja iz roda v rod. To usmiljenje se iz roda v rod razodeva tudi nad našim narodom. Razodeva se prav zdaj! Mati Marija nam bo kot srednica vseh milosti posredovala Božje usmiljenje v letu usmiljenja in med svojim romanjem po Sloveniji. Z njo bo med nami navzoče milostno Božje delovanje, ki bo vabilo ljudi, tudi bolj oddaljene, k spreobrnjenju in novemu življenju. Tako je bilo že ob njenem prvem in drugem obisku Slovenije, leta 1997 in 2008. Lahko rečemo, da bo Marija vodila vseslovenski misijon, mi pa smo povabljeni, da bi bili njeni sodelavci.

Pri obeh odrešenjskih dejstvih je v središču milostnega dogajanja in skupni cilj JEZUS KRISTUS in po njem v Svetem Duhu nebeški Oče. Jezus je obličje Očetovega usmiljenja. Božje usmiljenje se je najbolj razodelo z Jezusovo smrtjo na križu. Kristus na križu s prebodenimi rokami in nogami ter s prebodenim srcem je najzgovornejša podoba Božjega usmiljenja. Kalvarija vsemu svetu in vsem časom oznanja, do kod gre Božje usmiljenje.

Kalvarija z umirajočim Kristusom na križu se na zakramentalni nekrvavi način podaljšuje v naš prostor in čas pri evharistični daritvi. A ne samo Kalvarija, ampak tudi Kristusovo vstajenje. Na zelo nazoren in učinkovit način se Božje usmiljenje razodeva v spovednici. V njej se Jezusovo usmiljenje razliva na grešnika, ki ni več grešnik, ko zasliši odrešilne besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha.«

Z Božjim usmiljenjem so zelo tesno povezani fatimski dogodki in priprava nanje. Pri obhajanju PETIH PRVIH SOBOT je v ospredju Jezus Kristus v mašni daritvi in zadostilnem svetem obhajilu, prav tako pa tudi v zakramentu sprave. Fatimski pastirčki so bili popolnoma evharistično usmerjeni in so »skritega Jezusa« v domači cerkvi zelo pogosto obiskovali in dolgo častili. Cilj prvosobotne pobožnosti in Marijinega obiska je ravnanje po Jezusovem oznanilu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). To je tudi cilj svetega leta. Marijina nežna materinska usmiljena ljubezen more pritegniti tudi oddaljene. Papež Benedikt XVI. je leta 2010 v Fatimi zaželel, da bi priprava na stoletnico Marijinih prikazovanj pomagala k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.

Sveto leto in Marijin obisk lepo povezuje podoba vrat. Zunanji simbol svetega leta so SVETA VRATA, ki jih za to leto odprejo. Romarji gredo iz posvetnega grešnega sveta v spokornem duhu skoznje v svetišče, kjer se s posebnim bogoslužjem in popolnim odpustkom pod navadnimi pogoji povežejo z Bogom in med seboj. Pri tem ima posebno vlogo Devica Marija kot posrednica vseh milosti. Ko je bil leta 2010 papež Benedikt XVI. na Portugalskem, je 11. maja dejal, da se je s fatimskimi dogodki »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je Mati Marija. Zato je Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za pripravo na Marijin prihod in za njeno romanje po naši deželi izbralo geslo, ki je navzoče na plakatih in zgibankah: MARIJA – OKNO UPANJA! Ona nam bo pomagala, da bomo Kristusu v čim večjem številu, tudi tisti že bolj oddaljeni, na široko odprli vrata svojega srca, tista vrata, ki so za našega Gospoda pogosto zaprta. Prav to hočemo doseči tudi s svetimi vrati. Iti skozi ta vrata je in mora biti isto kot odpreti vrata svojega srca Kristusu, ki stoji pred temi vrati in trka nanje (prim. Raz 3,20). To odprtje pa je hkrati zmaga Marijinega brezmadežnega Srca, ki je bila napovedana v Fatimi.

V Sloveniji so bila (ali še bodo) odprta sveta vrata v vseh šestih stolnicah: Ljubljana (13. decembra), Maribor (13. decembra), Celje (13. decembra), Koper (13. decembra), Murska Sobota (8. decembra), Novo mesto (13. decembra); poleg tega tudi v bazilikah: Brezje (1. januarja), Stična (14. februarja), Maribor frančiškani (13. decembra), Ptujska Gora (20. decembra), Brestanica (13. decembra), Petrovče (13. decembra), Sveta Gora (13. decembra); in v romarskih cerkvah: Log pri Vipavi (13. decembra), Čatež Zaplaz (v sezoni romanj).

Sveto leto usmiljenja se bo končalo na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra 2016, od milostnega kipa Marije romarice pa se bomo poslovili 13. oktobra na Ptujski Gori.

p. Anton

Jacintina ljubezen do Marijinega Srca

Kot izvemo iz tretjega Lucijinega Spomina, je Jacinta skupaj z obema drugima pastirčkoma od drugega Marijinega prikazanja naprej čutila še bolj prisrčno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Luciji je včasih rekla:

»Tista Gospa je rekla, da bo njeno brezmadežno Srce tvoje varstvo in pot, ki te bo pripeljala k Bogu. Ali jo zelo ljubiš? Jaz tako zelo ljubim njeno Srce! Tako je dobro.«

Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca se je v Jacinti poglobila po tretjem Marijinem prikazanju. Luciji je rekla:

»Tako mi je žal, da ne morem prejemati obhajila, da bi zadoščevala za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce!«

Pater Cruz iz Lizbone, ki ga Lucija omenja v prvem Spominu, je fatimskim otrokom priporočil različne vzdihljaje. Jacinta si je izbrala dva:

»O moj Jezus, ljubim Te. Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje.«

Včasih je Luciji dejala:

»Tako rada imam Marijino brezmadežno Srce! Saj je vendar srce naše nebeške Mamice. Ali ti ne ponavljaš rada: 'Ljubeznivo Srce Marijino, brezmadežno Srce Marijino!?' Jaz to počnem tako rada, tako rada!«

Pogosto je šla na polje trgat rože in ob tem pela melodijo, ki si jo je sama izmislila:

»Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje! Brezmadežno Srce Marijino, spreobrni grešnike, obvaruj duše pred peklom!«

Stanje Jacintine notranjosti zelo lepo izraža dogodek v ječi od 13. do 15. avgusta 1917. Lucija v prvem Spominu poroča:

»Ker nam je presveta Devica rekla, naj v zadoščenje za grehe proti njenemu brezmadežnemu Srcu darujemo tudi svoje molitve in žrtve, smo se hoteli dogovoriti, naj vsakdo daruje po svojem namenu: prvi bi daroval za grešnike, drugi za svetega očeta in tretji v zadoščenje za grehe proti brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Ko smo bili dogovorjeni, sem rekla Jacinti, naj izbere namen, za katerega hoče darovati.

'Jaz darujem za vse, ker imam vse zelo rada.'»

p. Anton

Jacintine žrtve Gospodu in Mariji med boleznijo

Jacinta je bila bolna deset mesecev več kakor Frančišek. Tri mesece je bila v bolnišnici in deloma v otroškem zavetišču. V času bolezni je darovala zelo veliko žrtev. Lucija pripoveduje, kakšne žrtve si je nalagala: pila je mleko, ki se ji je upiralo, odpovedala se je grozdju, ki ga je imela zelo rada; v postelji se ni obrnila, čeprav zaradi tega ni spala; hudo bolna je na tleh molila molitve, ki se jih je naučila od angela; vdano in z veseljem je prenašala trpljenje zaradi gnojne rane na pljučni mreni. Poglejmo posamezne primere.

Ko sta bila Frančišek in Jacinta bolna ter je Lucija prej stopila v njeno sobo, ji je rekla:

»Pojdi pogledat Frančiška, hočem narediti žrtev, da ostanem sama tukaj.«

Jacinta je bila v bolezni vedno bolj potrpežljiva. Kadar so jo obiskovalci nadlegovali z dolgimi in utrudljivimi vprašanji, ni pokazala nepotrpežljivosti ali užaljenosti. Luciji je pozneje zaupala:

»Glava me je že tako zelo bolela, ko sem poslušala te ljudi. Zdaj, ko ne morem več ubežati in se skriti, darujem našemu Gospodu več žrtev te vrste.«

Kako je Jacinta med boleznijo v odpovedi napredovala, kaže zelo lepo prav pitje mleka. Lucija v prvem Spominu pripoveduje, da ji je nekega dne mama prinesla skodelico mleka.

»Nočem, mati,« je z ročico odrinila skodelico.

Mati jo je nekoliko silila, potem pa je nehala, rekoč:

»Ne vem, kako naj jo prisilim, ko pa se tako zelo upira.«

Brž ko sta Lucija in Jacinta ostali sami, jo je Lucija vprašala:

»Kako to, da ne ubogaš mame in te žrtve ne daruješ Jezusu?«

Ko je to slišala, je potočila nekaj solza in rekla:

»Nisem se spomnila.«

Poklicala je mamo, jo prosila odpuščanja in rekla, da bo vse pojedla, kar hoče. Mati ji prinese skodelico mleka. Popije ga, ne da bi pokazala najmanjši odpor. Pozneje je dejala Luciji:

»Ko bi ti vedela, kako težko sem ga popila!«

Ob neki drugi priložnosti je rekla Luciji:

»Vedno teže pijem mleko in juhe, a nič ne rečem. Vse delam iz ljubezni do Jezusa in brezmadežnega Srca Marije, naše nebeške Mamice.«

V drugem Spominu beremo:

»Njena mati je vedela, kako se ji je upiralo mleko. Nekega dne ji je nesla skodelico mleka in lep grozd.

'Jacinta, vzemi,' ji je rekla. 'Če ne moreš piti mleka, ga pusti in vzemi grozdje.'

'Ne, mama, ne bom vzela grozdja, odnesi ga, daj mi raje mleko.'

Ne da bi pokazala najmanjši odpor, ga je popila. Moja teta je zadovoljna odšla, ker je mislila, da se hčerki mleko ni več toliko upiralo. Ona pa se je obrnila k meni in rekla:

'Tako sem si želela tistega grozda in tako težko sem popila mleko. Toda hotela sem darovati to žrtev Jezusu.'»

Nekega dne je Lucija našla Jacinto zelo spremenjeno; vprašala jo je, ali se slabše počuti. Odgovorila je:

»To noč sem imela velike bolečine, pa sem hotela darovati Jezusu žrtev, da se v postelji nisem obrnila, zato nisem nič spala.«

Drugič je rekla:

»Kadar sem sama, vstanem s postelje, da molim, kar nas je naučil angel. Toda zdaj ne morem več priti z glavo do tal, ker padem. Molim samo na kolenih.«

Pogosto je svoje žrtve darovala v več namenov:

»Zelo veliko bolečino čutim v prsih, vendar ničesar ne povem svoji materi. Hočem trpeti za našega Gospoda, v zadoščenje za grehe proti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.«

Šopek Materi Mariji

Po namestitvi kipa Device Marije iz Rame v vatikanskih vrtovih (avgust 2012) je 28. avgusta 2014 zaslužni papež BENEDIKT XVI. kubanske škofe presenetil s povabilom, da bi skupaj molili rožni venec.

»Na naše veliko začudenje je ob koncu slovesnosti do nas prišlo sporočilo: danes zvečer ob 19^h vas Benedikt XVI. pričakuje v papeških vrtovih, da bi z vami molil rožni venec…«, je pripovedoval msgr. Arturo González Amador, škof iz Santa Clare (Kuba).

»Da smo se zbrali k molitvi, je bila nezaslužena milost, za katero se ne moremo zahvaliti niti Bogu niti zaslužnemu papežu. Gre za izraz popolne tenkočutnosti in mislim, da je to prvi člen v verigi srečnih in prijetnih trenutkov za vse kubansko ljudstvo, ki nam jih bo Devica Marija naklonila«, je še dodal msgr. González.

Nato so se kubanski škofje srečali še s papežem Frančiškom in uradna odprtost dežele za vero je vedno bolj široka …

Sv. Ludvik Montfortski uči: Tudi če bi se moral med molitvijo rožnega venca BORITI PROTI RAZTRESENOSTI, se vendarle pogumno bojuj z orožjem v roki, kar pomeni, nadaljuj z molitvijo, čeprav si brez veselja in čutne tolažbe. Imel boš strašen boj, ki pa je zelo zveličaven za zvesto dušo. Drugače povedano, če odložiš orožje, to je, če opustiš molitev rožnega venca, boš poraženec, in hudič, ki je premagal tvojo voljo, te bo pustil pri miru, toda ob dnevu sodbe ti ne bo pozabil očitati tvoje strahopetnosti in nezvestobe. »Kdor je zvest v malem, je zvest tudi v velikem« (Lk 16,10). Kdor je vešč v premagovanju majhnih raztresenosti med zelo kratko molitvijo, bo zmogel odvrniti tudi zelo velike. Nobena trditev ni bolj gotova. Gre za besede Svetega Duha! Pogum torej, dobri in zvesti služabniki Jezusa in njegove Matere, ki ste se odločili, da boste vsak dan molili rožni venec! Naj vas mnogoštevilne muhe – tako imenujem motnje, ki vas nadlegujejo med molitvijo – nikdar ne pripravijo do tega, da bi strahopetno zapustili Jezusovo in Marijino družbo, v kateri se nahajate, ko molite rožni venec.

Sv. Ludvik tudi piše: Nadarjene osebe, veliki doktorji, ki so majhnega duha in ošabni, ti ne bodo nikoli svetovali molitve rožnega venca. Raje te bodo skušali prepričati, da bi molil sedem spokornih psalmov ali kakšno drugo molitev …

Lahko se ti pripeti, da se boš posvetoval s kom, ki je bolj kontemplativen – takšni na svetu obstajajo –, nima pa neposredne izkušnje pomembnosti rožnega venca: namesto da bi ti ga priporočil, te bo oddaljil od njega, ker te bo želel bolj usmeriti h kontemplaciji, kot da bi bila rožni venec in kontemplacija med seboj nezdružljiva …

Vsi ti nasprotniki zlobnega duha se bodo skupaj vmešavali in ti kričali: Pusti že rožni venec! Prav rožni venec ti povzroča glavobol! Pusti ga torej! V vesti ti ga ni potrebno moliti! Moli ga samo en del! Tvoje motnje so dokaz, da Bog noče, da ga moliš. Še bolje je, če ga preložiš na jutrišnji dan, ko se boš dobro počutil itd.

Skratka, dragi brat, vsakdanja molitev rožnega venca ima toliko nasprotnikov, da smatram milost te VZTRAJNE MOLITVE do smrti za eno od izrednih pomoči iz nebes. Bodi torej vztrajen in ne dvomi, da boš v nebesih imel sijajno krono, ki je pripravljena kot nagrada za tvojo zvestobo: »Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja« (Raz 2,10).

(Čudovita skrivnost presv. rožnega venca za spreobrnjenje in rešenje, § 125, 149, 150.)

Blaženi Bartolo Longo glede svetega rožnega venca zagotavlja: »Kot si dva prijatelja, ki sta pogosto skupaj, postaneta podobna tudi v načinu življenja, tako tudi mi, ko se sproščeno pogovarjamo z Jezusom in Devico Marijo v premišljevanju skrivnosti svetega rožnega venca in pri obhajilu ustvarjamo isto življenje, jima lahko, kolikor nam naša revščina to dopušča, POSTANEMO PODOBNI in se iz njunega vzvišenega zgleda učimo življenja v ponižnosti, uboštvu, nasprotovanju, potrpežljivosti in popolnosti« (RVM 15).