Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 25. december 2015

Po Mojzesovih stopinjah (5)


Ustavili smo se ob visoki litoželezni ograji. Pred njo je bila še ena ograja in steze za vstopanje kakor na letališčih. Ker sem imel slabe izkušnje s fotografiranjem v muzejih, sem raje fotoaparat pustil kar na avtobusu. Nekoliko sem ga zavil v cunje, da ne bi bil preveč izzivalen za koga, ki bi ga take reči zanimale. Upal sem, da ga bom dobil, ko se ponovno vrnemo na avtobus.
Vstopali smo počasi. Popolnoma so nas pregledali in pobrali vse ostre predmete, nože, škarje in podobno. Nekateri romarji so preko prve kontrole prinesli fotoaparate. Skoraj mi je že bilo žal, da sem ga pustil na avtobusu. A kmalu je vodnik prinesel plastično košaro in začel pobirati fotoaparate. Nekoliko nejevoljni so jih naši romarji začeli oddajati v košaro. Bil sem vesel, da sem zadevo s fotoaparatom že prej uredil. Košaro je nesel v vratarnico in jo tam pustil kar na pultu.
Bili smo pred najbolj imenitnim kairskim muzejem. Lepa stara stavba, ki bi jo lahko označil še za baročno. Gotovo so jo zgradili še Evropejci, ko so tod raziskovali in izkopavali. Pred vhodom so bile lepo urejene gredice, ki so delovale kot mali park pred muzejem.
Pred glavnim vhodom smo se spet razvrstili v vrsto in ponovno so nas pregledali. Tu so pobrali še zadnje fotoaparate, če ga kdo ni že prej oddal. Pregledali so vstopnice in že smo vstopili v veliko stavbo. A pregledov še ni bilo konec. Še enkrat smo šli čez rentgen, da so nas čisto presvetlili.
V veliki sobani smo se zbrali ob našem egiptovskem vodniku. To je bil zanimiv možakar, prijeten in zgovoren. Bil je zelo dobro izobražen. Sam nam je povedal, da je kristjan in da vsak dan bere Sveto pismo. V muzeju namreč nismo dobili drugega vodiča. Imel je oddajnik, vsi mi pa smo dobili slušalke. Toda kmalu se je pokazala težava. Vsi romarji nismo znali angleško. On je namreč razlagal v angleščini. Ko smo začeli negodovati, češ da nič ne razumemo, nam je škof Bizjak začel prevajati. Toda pazniki so hitro opazili in nam rekli, da ne smemo imeti drugega vodnika, razen domačega in uradno priznanega.
Pomaknili smo se naprej in ostajali v gruči. Škof Bizjak je ostal v bližini vodnika in previdno prevajal v slovenščino, kolikor je bilo mogoče. Hodili smo po raznih sobanah. Povsod je bilo veliko predmetov iz tiste davne dobe starega Egipta. Že samo to, da smo lahko gledali tako stare predmete, je bilo nekaj čudovitega, kaj šele njihova dovršenost in lepota.
Toda pravo bogastvo se je začenjalo v prvem nadstropju, kjer smo prišli do soban, ki so bile povezane s Tutankamonom. Tako rečemo mi zahodnjaki. Angleži, ki so prvi motovilili tam naokoli, pač niso znali prav izgovoriti njegovega imena, zato so kar poenostavili in nastal je Tutankamon. V resnici pa se je mladi faraon imenoval Tut Ankh Amon.
Kdo je sploh bil ta faraon? Bil je zadnji član 18. dinastije in je vladal med leti 1333 do 1323 pred Kristusom. Med faraoni je bil skoraj neznan in tudi vladal je samo deset let. Njegov oče je bil faraon Ehnaton. Tutankamonova žena Anhesenamon, je bila hči slavne kraljice Nefretiti (Nefreteta) in njegova pol sestra. Otrok nista imela, saj je žena splavila dve njuni hčerkici.
Umrl je v sumljivih okoliščinah. Sedanje raziskave so pokazale, da je utrpel poškodbo lobanje in zlom noge. Vendar ni umrl zaradi udarca v glavo marveč zaradi zloma noge, ki se je prelevil v zastrupitev. Najbrž je padel z voza in si zlomil nogo. Nekaj dni po nesreči je umrl star komaj 18 let.
Po njegovi smrti je prevzel oblast njegov svečenik Aj. Za ženo si je vzel Tutankamonovo ženo Anhesenamon, ki pa tega ni hotela. Tudi njemu ni rodila otrok.
Do leta 1922 je bil Tutankamon popolnoma neznan. Tega leta pa je angleški raziskovalec Howard Carter v dolini kraljev odkril njegovo grobnico, ki je Tutankamona ponesla v širni svet slave.
V grobnici je bilo veliko raznih predmetov, ki so pripadali pokojnemu faraonu. Poleg vsega je bila tudi njegova mumija in posebej mumificirani notranji organi. Največjo dragocenost pa je skrivala velika lesena skrinja, ki je bila popisana s hieroglifi in vsa pozlačena. Ko so jo odprli, so v njej našli še eno manjšo pozlačeno skrinjo. V drugi še tretjo in v tretji še četrto. V zadnji pa je bila nameščena faraonova posmrtna maska iz čistega zlata. Visoka je 51 centimetrov. Vanjo so vdelani trakovi iz dragih kamnov lazurita, turkiza ter nekaj dragocenega stekla.
Ko smo prispeli v ta del muzeja, smo spet morali čakati v vrsti. V sobo s Tutankamonovo posmrtno masko so spuščali samo nekaj posameznikov, da so imeli boljši pregled nad obiskovalci. V prostoru je vladala tišina. Vsi, ki so smeli vstopiti, so molče ogledovali to dragocenost izpred več kot treh tisočletij.
Tudi mi smo vstopali v ta skrivnostni prostor. V tišini smo se pomikali k vitrini, kjer je bila shranjena faraonova posmrtna maska. Moram priznati, da je resnično čudovita. Lepo izdelana in umetniško okrašena. Modri trakovi iz dragih kamnov se zlatu tako prilegajo, da ne bi moglo biti boljše kombinacije. Bil sem očaran ob tej dragocenosti.
Egipčani pravijo, da se ji vrednosti ne da določiti, tako dragocena je. Na misel mi je prišla primerjava. Če se tej maski ne da postaviti nobene cene, ker je tako dragocena, koliko bolj dragocena je vsaka sveta hostija, ki ni samo nek ostanek iz davnih dni marveč živi Bog pod podobo kruha.
Okoli maske sem hodil kolikor je bilo mogoče počasi in seveda pomislil tudi na zelo pregrešno reč: S kakim veseljem bi jo fotografiral.
Bila je v dvojni stekleni vitrini, najbrž iz neprebojnega stekla. V prostoru pa so stali varnostniki. Počasi sem oddrsel iz prostora. A vsega s Tutankamonom še ni bilo konec.
Prišli smo do velikih lesenih skrinj. Bile so pozlačene in vse popisane z egipčansko pisavo. Vodič nam je razložil, da so to tiste štiri skrinje, v katerih je bila Tutankamonova posmrtna maska. Tudi te so bile v steklenih vitrinah. Malo čudno se mi je zdelo, kako so spravili eno v drugo, saj so se manjše zdele prevelike, da jih lahko vstavili. Uganko nam je pomagal rešiti naš vodič. Pokazal nam je v steklo, v katerem je bila druga skrinja. Na njej smo opazili senco odprtine na prvi skrinji. V odsevu se je jasno videlo, da je skrinje mogoče spraviti eno v drugo, a šlo je precej na tesno.
V naslednjih prostorih je bilo na ogled še veliko predmetov, ki so bili povezani s tem ali onim faraonom. Iz vsega, kar smo videli, smo si lahko ustvarili vsaj približno sliko o življenju faraonov.
p. Branko Petauer

četrtek, 24. december 2015

Rožni venec je povzetek evangelija


Poleg branja evangelijev je za spoznanje Jezusa Kristusa še en pripomoček, ki je zelo odličen in dostopen tudi tistim, ki iz katerih koli vzrokov ne morejo brati evangelijev: rožni venec. V oktobru ga Cerkev še posebej priporoča. Leon XIII., ki je o njem izdal kar 12 zelo lepih okrožnic, ga imenuje »povzetek evangelija« in nadaljuje: »V rožnem vencu Kristus jasno prihaja do izraza …« Moliti rožni venec pomeni upirati oči v Kristusa, hraniti se z njegovo besedo, tesno se z njim zedinjati, življenjsko se oklepati njega, ki je pot, resnica in življenje. Pri rožnem vencu moramo namreč premišljevati glavne skrivnosti Jezusovega življenja, trpljenja in poveličanja, torej glavna odrešilna dejstva, ki so navedena v evangelijih. Ob tem pa se hkrati obračamo vedno zopet na Marijo, katero je Jezus postavil za srednico vseh milosti, naj bi nam izprosila, da bi nas čim bolj do dna in zares življenjsko prepojile tiste milosti, katere nam je zaslužil Kristus s prav tistimi skrivnostmi, ki jih ravnokar premišljujemo. Dogodki iz Jezusovega življenja in trpljenja, npr. njegovo rojstvo v betlehemski revščini ali njegovo bičanje, so minili; toda v Kristusovi poveličani človeški naravi je za vedno ostalo tisto razpoloženje in tista ljubezen, s katero je Jezus tedaj za nas sprejel nase tisto skrajno uboštvo in bolečine. Ko se pri rožnem vencu teh dogodkov spominjamo, postanejo za nas navzoči s svojo močjo milosti in zasluženja, pa tudi zgleda, in delujejo v nas. Milostno delovanje teh skrivnosti v naši duši postane tem močnejše po priprošnji Nje, ki jo v rožnem vencu tolikokrat kličemo in ki je bila neločljivo zedinjena s Kristusom pri njegovih odrešilnih dejanjih in v njegovem nebeškem kraljevanju. Polagoma nas po delovanju Kristusovega Duha začno prežarjati in prenavljati Jezusova in Marijina načela, mišljenje in čustvovanje, da moremo bolj in bolj govoriti s sv. Pavlom: »Živim ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal samega sebe« (Gal 2,20).
Anton Strle

ponedeljek, 21. december 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (12) Strle (1915-2003) in težave z zdravjem


V zapuščini se je ohranila Strletova zdravstvena knjižica. Ni pa nam do sedaj še uspelo priti do njegove zdravstvene kartoteke. Vendar pa zlasti iz njegovih pisem razberemo, da je imel z zdravjem vse življenje večje ali manjše težave.
Že pri prihodu na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano mu je pri pregledu zdravnik dejal, da ima šibko telesno konstitucijo. Sam v enem od pisem opisuje, kako se je v času gimnazijskih božičnih počitnic vračal domov in bi na poti od železniške postaje Rakek, kjer je izstopil, proti domu zaradi utrujenosti gotovo omagal, verjetno zmrznil, če ga ne bi spremljal dve leti starejši sošolec Andrej Makovec, ki mu je pomagal, da sta prišla do sorodnikov, kjer sta se odpočila in nato nadaljevala pot. Resno je bil bolan po prvem sedemdesetdnevnem zaporu leta 1945 in je rabil kar en mesec, da je prišel malo k sebi. V času drugega zapora (1947-1952) si je nakopal tuberkulozo in imel leta 1960 težko operacijo, ko ni bilo gotovo ali bo preživel ali ne. Po odpustu iz zapora leta 1952 se je zlasti v Planini pri Rakeku, kjer je bil župnijski upravitelj, tako zelo postil, da se je tega, podobno kot Janez Vianney, kasneje kesal. Zdi se, da si je s strogimi posti pokvaril želodec in je moral biti kasneje zelo previden in natančen glede prehrane.
Svoje zdravstveno stanje mimogrede omenja v pismu 15. 6. 1963 Alojziju Šuštarju, kasnejšemu nadškofu, ko mu piše v Švico: »Slabotno zdravje me neprestano ovira, čeprav me ne položi v posteljo.« Izredno naporno delo tako pri študiju kot v pastorali ga je tako izčrpalo, da je v enem od pisem 10. 8. 1976 zapisal: »Zdravnik mi je dejal, da moram pustiti vse delo, vsaj za dve leti; pa ga nisem, marveč sem skušal le bolj zdravo živeti – ne da bi kaj zmanjšal ideal res duhovniškega življenja; obenem od tedaj vsak dan tudi za zdravje molim, ne zaradi zdravja samega, marveč, da bi mogel kaj storiti v zveličanje ljudi in za Božjo čast.« Kartuzijanu p. Nikolaju Bregantu je 5. 4. 1982 pisal: »Moje zdravje je za silo. Vendar bi bilo krivično od mene zoper Gospoda, če bi rekel, da me preveč preizkuša. Starost se mi zelo pozna. Takoj se utrudim in noge me zelo bolijo.« Okoli zlate maše je bil zelo slaboten. Nato se mu je stanje nekoliko izboljšalo, čeprav zdrav ni bil nikoli več. Tako piše v pismu 20. 12. 1991: »Napisal sem si nekakšen osnutek za Družino … in bom dopolnil in oddal… (če bom seveda še pri moči in sploh pri življenju, čeprav sem v nekaterih stvareh boljši kakor pred desetimi leti).« Zadnjih deset ali petnajst let je začel tožiti o sklerozi, še posebno pri lektoriranju različnih sestavkov in prevodov. Drugi pojavov skleroze niso opazili, sam pa je dejal, da hitro pozabi pri popravljanju kaj prečrtati. Zaradi utrujenosti, izčrpanosti in seveda tudi starosti, je večkrat pri delavni mizi med delom kar zaspal. Bolj vidno se mu je starostna onemoglost poznala zlasti po njegovem odhodu v bolnico na Golnik nekaj let pred smrtjo. Na poti od doma na teološki fakulteti k uršulinkam mu je zaradi pomanjkanja kisika prišlo slabo, izgubil je zavest, padel in kar nekaj časa je moral biti zato v bolnici na Golniku. Tedaj je tudi prejel bolniško maziljenje. Približno pol leta pred smrtjo je v pismu s. Mihaeli Pekovec 15. 4. 2003 zapisal: »Jaz moram pristaviti, da se sam čutim tako rekoč dotrajanega: komaj za silo še mašujem zjutraj in spovedujem zvečer pri uršulinkah – seveda sem se pripravil na odhod tudi npr. s sv. maziljenjem.«
Pri Strletu je bila ves čas vidna neke vrste eshatološka usmerjenost, ki se je kazala v tem, da je vedno zelo resno računal s skorajšnjo smrtjo. Že med drugo svetovno vojno je zapisal v dnevnik, da ni gotov ali bo še dočakal konec leta. Takrat je bilo to zaradi likvidacij. Vsaj od leta 1960 naprej pa je bil razlog pričakovanja skorajšnje smrti ravno slabo zdravje. Prav zaradi računanja na skorajšnji »odhod«, kakor je temu sam rekel, pa je do skrajnosti izrabil vse svoje razpoložljive sile. Na tem področju se še posebno lepo kaže naravnost junaška stopnja kreposti. Večkrat je dejal: »Če bi legel v posteljo, bi obležal.«
Ohranil se je zdravniški zapisnik pregleda z dne 30. 10. 1960 v zdravstvenem domu Center. To je bila nedelja. V zapisniku je rečeno, da je zjutraj padel s kolesom. Očitno je tedaj šel s kolesom v Dravlje, da bi tam maševal in spovedoval. V zdravstvenem domu se je javil šele zvečer. Bolečine so bile verjetno le prehude. Tam so mu očistili rano, odrgnino na desnem kolenu. S to rano je opravil še vse delo v Dravljah in si šele zvečer vzel čas, da je šel k zdravniku.
Božji služabnik Anton Strle je na bolezen gledal z Božjimi očmi. Tudi to lahko razberemo iz nekaterih njegovih zapisov. V pismu 10. 8. 1976 je zapisal: »Moč se v slabosti spopolni v tem smislu, da je ta slabost ali bolezen priložnost, da dospe človek do popolne kreposti; kajti človek, ki ve, da je slaboten ali bolan, je s tem bolj spodbujen k temu, da se upira, bori; iz tega, ko se bolj upira in bori, postane bolj spreten, bolj navajen in zaradi tega 'krepkejši' (seveda iz Božje moči, saj smo vedno močni navsezadnje samo iz Božje moči, celo v naravnih stvareh bi bilo to mogoče reči). … Danes je čutiti pomanjkanje svetosti in pomanjkanje odpovedi; nato šele pride do krize vere. Svetost je za Cerkev nekaj bistvenega (mi pa se potegujemo mnogo bolj za kaj drugega). – Zato pa Bog hoče, da neredki najboljši – seveda le po milosti takšni – kristjani mnogo trpijo da bi bili Gospodovi sodelavci (1 Kor 3,9), saj je On s trpljenjem odrešil svet (prim. Kol 1,24...). Cerkev je Kristusovo telo v tem smislu, da Kristus resnično deluje po Cerkvi – da smo v resnici tako rekoč njegove roke, njegove ustnice, ki molijo, srca, ki trpijo smrtni boj na Oljski gori ali na križu. (Mnogi imajo posebno v občutju zapuščenosti in notranje teme navado, pridružiti se Jezusu na Oljski gori ali na križu, in darovati svojo tesnobo Njemu za tiste ljudi, ki so v nevarnosti, da se odtrgajo od Boga, da odpadejo od poti, na katero jih je Bog poklical. Propada danes družinsko življenje in kakor velikanski val vodovja zajema v svoje strašno območje gibanje, ki je v popolnem nasprotju z Jezusovim evangelijem. Zato danes še posebno velja: Mr 13,33 ss (»Pazite, čujte in molite!. Zakaj ne veste, kdaj pride čas. … Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali zjutraj«) in podobno. Mnogi ljudje sploh ne pomislijo, da samo enkrat živimo, da je življenje strašno kratko,... da moramo na sebi nositi umiranje Jezusovo, da moramo živeti Kristusovo skrivnost pšeničnega zrna, ki umrje in obrodi obilo sadu. Tudi miselni tokovi zahajajo prav v svetišče Cerkve, tokovi, ki morejo vse uničiti. Tudi pod videzom dobrega.« To pismo je pisal redovniku, ki je imel kot bogoslovec težave z zdravjem. V pismu pa dejansko marsikaj pove o sebi.
Zadnja leta je svoje križe, in med te je spadala na poseben način tudi bolehnost, vsak dan po Mariji izročal Jezusu. Nekaj mesecev pred smrtjo je v pismu z dne 22. 4. 2003 zapisal: »Pričakujem, da me bo Gospod kmalu odpoklical. Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil ponavljati: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!' (sv. Ludvik Grignion Montfortski).« To molitev sv. Grigniona Montfortskega je zadnja leta molil vsak dan.
Treba pa je reči, da je prof. Strle tudi skrbel za zdravje in to z rednimi sprehodi, strogo disciplino, z ustrezno hrano, ki je bila sicer skromna in preprosta, a zdrava. Tako beremo v pismu z dne 4. 11. 1983: »Zdaj že vsaj mesec dni hodim od 13-15h na Golovec (s seboj kaj vzamem, da nisem čisto brez dela) in nato nekaj skuham za okrepčilo – in sem nekoliko prišel k sebi, kakor rečemo.« V pismu z dne 20. 10. 1993 pa: »Seveda pa mi daje tudi delo na župniji nemalo posla, če upoštevam majhne svoje moči, ki se tako hitro do kraja utrudijo – pa še delo s kuho, ki mora biti kar skrbna, če hočem, da mi vse ne odpove.«
Kljub skrajni izčrpanosti in slabemu zdravju je delal do zadnjega dne. Na misijonsko nedeljo leta 2003 je še spovedoval in maševal, popoldan so ga odpeljali v bolnico in zgodaj zjutraj naslednjega dne se je poslovil s tega sveta.
Nedvomno nam more biti zgled, kako se moramo soočati z boleznijo, hkrati pa se mu moremo v različnih boleznih tudi priporočati. Zanj poteka proces za beatifikacijo in zato ste v primeru uslišanja naprošeni, da to sporočite postulatorju ali pa na nadškofijski ordinariat v Ljubljani.
p. Andrej Pirš FSO

sobota, 19. december 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (20) Ponižna molitev


S priliko o farizeju in cestninarju je Jezus naglasil, kako je za dobro molitev potrebna ponižnost. Farizej se je s svojimi deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je v molitvi ponižno z besedami in dejanji priznal svojo grešnost.
Primer ponižne molitve so stotnikove besede Jezusu, ki jih molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!' (Lk 5,8).«          
Hoja za Kristusom nam svetuje: »Postavljaj se vedno med najnižje in dalo se ti bo najvišje, zakaj brez nizkega ni visokega. Največji svetniki pred Bogom so najmanjši pred seboj. In kolikor so slavnejši, toliko so v sebi ponižnejši.«
Neki redovnik je zapisal: »Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in 'zamaskiranost' in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti ponižen, težko je res moliti. Priznati moram, da je moja največja ovira do prave molitve prav moj napuh, ki je nasprotje ponižnosti. V čem je ta napuh? Kaže se v samozadostnosti, v zaupanju vase in lastnim sposobnostim. Boga večkrat sploh ne 'potrebujem'.«
Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je proti vsaki hinavščini.
Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči tudi sv. Ciprijan:
»Če molimo, govorímo in prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako spoštljivemu prosilcu pristaja skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker to veri bolj pristaja.«
Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in skrušenega srca. Tomaž Kempčan priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim Bogom grešnik.
Newman pravi: »Kdor hoče biti pred Bogom velik, mora prej postati prav majhen.«
Romano Guardini je v knjigi Uvajanje v molitev zapisal: »Človek se pred Božjo svetostjo zave lastne nevrednosti. Ta zavest je prvi vzgib k molitvi. Človek spozna, da je sebičen, krivičen, omadeževan, hudoben... Ni dovolj, da samo spoznaš, moraš se tudi vdati v to, da si grešnik. Ne trmasto in samopašno, marveč iskreno in voljno. Tudi se ne ponižuj pretirano in ne bodi besen nase, vedi se dostojno in odgovorno. Z dejstvom, da si grešnik, se moraš sprijazniti in sramoto prenesti: to je podlaga za prenovo.«
Za temeljito spoznanje in odkritosrčno priznanje grešnosti je potrebno spoznavanje sebe s pomočjo luči Božje milosti. To pa si izprosimo v molitvi.
Krepost ponižnosti, če gre res za pravo krepost, je v človeku nekaj trajnega. Ponižen človek ne prizna le svojih napak, ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu. Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega. Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Večina tega daru ne razume, ker misli, da je v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Kdor s tem darom sodeluje, rad spolnjuje, kar v Hoji za Kristusom Gospod naroča svojemu učencu kot sredstvo za dosego miru in prave svobode: »Sin, skrbi, da boš rajši spolnjeval voljo drugih kakor svojo! Imej rajši vedno manj kakor pa veliko! Išči vedno nižjega mesta in bodi vsem podložen! Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi popolna Božja volja!«
Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna? Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred Bogom poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi. Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem Božjih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce. Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih in v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih.
Janez Gerson pripoveduje, kako mu je neki sveti mož pisal o svoji molitvi: »Štirideset let se že z vso prizadevnostjo ukvarjam z molitvijo. Nisem pa mogel najti boljšega načina molitve, kakor da se vržem pred Boga kot nebogljen otrok ali kot slep in ubog berač ali kot grd grešnik.«
Že v Stari zavezi prerok Mihej povezuje ponižnost s pravičnostjo in usmiljenjem: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da pravično ravnaš, da ljubiš usmiljenje in da si ponižen pred svojim Bogom« (Mih 6,8).
V Stari zavezi so molitve pogosto povezane z zunanjimi znamenji ponižnosti in spokornosti. Takšna znamenja so post, nošenje raševine, potresanje s pepelom, molitev z obrazom na tleh. Taka znamenja so podpirala notranjo skrušenost pred Bogom in so pripravljala na boljšo molitev.
Za Judito – preden je odšla v asirski tabor – je rečeno, da je »stopila v svojo molilnico, si oblekla raševino, si potresla glavo s pepelom, se vrgla pred Gospodom na tla« in molila (Jud 9,1).
Preden je odšla Estera h kralju, da bi posredovala za rešitev svojega naroda, skupaj s svojimi služabnicami tri dni in tri noči ni nič jedla ne pila.
Ko je prerok Jona oznanjal: »Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« so Ninivljani razglasili »post in se oblekli, vsi, od največjega do najmanjšega, v spokorno obleko. Ko je vest o tem prišla do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, slekel svoj plašč, se ogrnil v raševnik in sedel na pepel. Na ukaz kralja in njegovih velikašev je bilo v Ninivah razglašeno: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne uživajo, naj ne hodijo na pašo in ne pijejo vode! Ljudje in živali naj se ogrnejo z raševino, in naj močno vpijejo k Bogu; vsak naj zapusti svojo hudobno pot in krivico, ki se drži njegovih rok« (Jon 3,4-8).
p. Anton