Jacintine žrtve iz ljubezni do Gospoda

Jacinto je bolelo, da ljudje z grehi žalijo Gospoda. Luciji je rekla:

»Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe.«

Ko je Lucija nekega jutra prišla k Jacinti, jo je ta vprašala:

»Koliko žrtev si darovala to noč našemu Gospodu?«

'Tri: trikrat sem vstala in molila angelovo molitev.'

»Jaz pa sem mu jih darovala zelo veliko, ne vem, koliko, ker sem imela veliko bolečin in se nisem pritoževala.«

V drugem Spominu beremo:

»Nekoč je Jacinta rekla:

'Naš Gospod je gotovo zadovoljen z našimi žrtvami, ker sem tako zelo žejna! Pa nočem piti, hočem trpeti iz ljubezni do Njega.'

Nekega dne smo sedeli pri vratih hiše mojega strica, ko opazimo, da se bliža precej ljudi. Frančišek in jaz sva hitro tekla v sobo in se skrila pod posteljo, Jacinta pa reče:

'Jaz se ne bom skrila, našemu Gospodu bom darovala to žrtev.'

Ljudje so se približali, govorili z njo in dolgo čakali, medtem ko so naju iskali. Končno so odšli.«

p. Anton

V hostiji skriti Jezus

Ko so pastirčki hodili v šolo, so med odmorom obiskovali skritega Jezusa v farni cerkvi. Vendar jim tudi tu ljudje niso dali miru. Jacinta je potožila:

»Zdi se, da so uganili. Brž ko stopimo v cerkev, je tam toliko ljudi, ki nas sprašujejo. Rada bi bila dolgo sama, da bi govorila s skritim Jezusom, pa nam nikdar ne dajo miru.«

Nekoč je Lucija nesla Jacinti podobico s kelihom in hostijo. Prijela jo je, poljubila in žareča od veselja rekla:

»To je skriti Jezus! Tako ga imam rada! O, ko bi ga mogla prejeti v cerkvi! Ali je tudi v nebesih obhajilo? Če je, bom šla vsak dan. O, ko bi mi angel spet prinesel sveto obhajilo v bolnišnico! Kako bi bila zadovoljna!«

Včasih, ko se je Lucija vračala iz cerkve in svojo ljubljeno sestrično mimogrede obiskala, jo je ta vprašala:

»Si šla k obhajilu?«

Če ji je Lucija pritrdila, jo je prosila:

»Stisni se prav tesno k meni, ker imaš v svojem srcu skritega Jezusa.«

Ko je Jacinta zbolela, je nekoč naročila Luciji, ki se je odpravljala v šolo:

»Poslušaj! Reci skritemu Jezusu, da ga imam zelo rada, da ga zelo ljubim.«

Drugikrat je rekla:

»Reci Jezusu, da mu pošiljam mnogo ljubečih pozdravov.«

Ob neki priložnosti je dejala Luciji:

»Ne vem, kako to, našega Gospoda čutim v sebi. Razumem, kaj mi pravi, čeprav ga ne vidim in ne slišim! A tako dobro je biti z Njim!«

Tako rada imam Jezusa in Marijo

Jacintina ljubezen do Jezusa in Marije se lepo kaže v nekaterih drobnih dogodkih.

»Odkar nas je Marija naučila darovati Jezusu žrtve, je Jacinta vsakokrat, ko naj bi eno naredili ali kadar naj bi pretrpeli kakšno preizkušnjo, vprašala:

'Si že rekla Jezusu, da je to iz ljubezni do njega?'

Če sem ji odgovorila, da ne, je dejala:

'Mu bom pa jaz povedala!'

Sklenila je ročice, vzdignila oči proti nebu in rekla: 'O, Jezus, to je iz ljubezni do Tebe in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Ko je bila Jacinta nekoč bolna, je rekla Luciji:

»Tako rada rečem Jezusu, da ga ljubim. Če mu to velikokrat povem, se mi zdi, da imam v prsih ogenj, toda sploh se ne opečem.«

Nekega dne je nekdo dal Luciji zelo lepo podobico Jezusovega Srca. Nesla jo je Jacinti:

»Hočeš to podobico?«

Prijela jo je, si jo pozorno ogledala in rekla:

»Kako je grda! Jezus ni prav nič podoben našemu Gospodu, ki je tako lep! Vendar jo hočem, saj prikazuje Njega.«

Vedno jo je nosila pri sebi. Ponoči in med boleznijo jo je imela pod vzglavjem, dokler se ni raztrgala. Pogosto jo je poljubila in rekla:

»Poljubim ga na srce, kajti to imam najraje. Le kdo bi mi lahko dal podobico Marijinega Srca? Nimaš nobene? Rada bi imela obe skupaj.«

Ob neki priliki je dejala Luciji:

»Tako rada imam Jezusa in Marijo, da se nikoli ne naveličam ponavljati in jima zagotavljati, da ju ljubim.«

Preden je Jacinta šla v bolnišnico, je Luciji rekla:

»Samo še malo, pa pojdem v nebesa! Ti ostaneš tu, da boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas, da to poveš, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu, naj jih prosijo pri njej. Jezusovo Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino brezmadežno Srce; naj jo prosijo za mir, saj ga je Bog njej izročil. O, ko bi mogla v srcih vseh ljudi vžgati ogenj, ki gori v mojih prsih in ki me navdaja s tako veliko ljubeznijo do Jezusovega in Marijinega Srca!«

Preden se je njen bratec Frančišek 4. aprila 1919 poslovil s tega sveta, mu je Jacinta naročila:

»Izroči mnogo mojih pozdravov Jezusu in Mariji in reci jima, da za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje brezmadežnemu Srcu Marijinemu rada trpim vse, kar bosta hotela.«

FATIMA – OKNO UPANJA (31) Jacinta

Hvaležni smo Luciji, ki nam pripoveduje o Jacinti predvsem v prvem in tretjem Spominu. Nekaj pa zvemo o njej tudi v četrtem in drugem Spominu. Odlikovala se je v veliki ljubezni do Jezusa in Marije, do grešnikov in do svetega očeta. Za rešitev grešnikov se je zelo žrtvovala. Prav zato je tako vzljubila različne odpovedi in trpljenje, da bi jih rešila večnega pogubljenja.

»Kako so pastirčki izpolnjevali Marijina naročila o molitvi rožnega venca?«

Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju devetletnemu Frančišku povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: »O moja draga Gospa! Zmolil bom rožnih vencev, kolikor boš hotela!« Pogosto se je oddaljil od Lucije in Jacinte ter sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija prigovarjala, naj se pride igrat, molil pa bo pozneje skupaj z njima, je odgovarjal: 'Tudi pozneje z vama bom molil. Se ne spominjaš, da je naša Gospa rekla, da bom moral zmoliti še veliko rožnih vencev?'

Dan po prvem Marijinem prikazanju je sedemletna Jacinta zamišljena sedla na kamen. Desetletna Lucija jo je povabila, naj se pride igrat, a Jacinta ji je odgovorila: 'Tista Gospa nam je rekla, naj molimo rožni venec in delamo žrtve za spreobrnjenje grešnikov.'

Frančišek in Jacinta sta v svoji zadnji bolezni zelo veliko molila rožni venec. Njuna mati je povedala, da tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan.

Ko Frančišek dan pred smrtjo ni mogel več moliti rožnega venca, je prosil Lucijo in Jacinto, naj ga molita namesto njega.

Molitev rožnega venca je zelo poudarjena pri prvosobotni pobožnosti. Poleg molitve rožnega venca o eni ali več skrivnostih petnajst minut premišljujemo. Tako rožnemu vencu posvetimo več kot pol ure.

An