Shod častilcev Jezusovega in Marijinega Srca

Ne pozabite, da je danes ob 20.00 v samostanu v Stični srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca.
Pripravljamo se na obisk fatimske Marije Romarice, ki bo obiskovala slovenske župnije od maja do oktobra 2016. Poglabljamo se v fatimska sporočila.
Lepo vabljeni v Stično.
                            p. Anton Nadrah

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Četrti del]

Pri duhovnem oblikovanju se je dal voditi navodilom duhovnega voditelja. To nakaže med drugim v sledečem zapisu, prav tako z dne 10. oktobra 1938: »Če pomislim na to, kar nam je naznačil g. spiritual dr. Janez Kraljič, ko je govoril o naši pripravi na duhovniški stan, ki naj bo podobna vzoru priprave Jezusa Kristusa, tedaj mi more biti celo šolsko leto pred 

očmi Jezus sam. Kaj bi zdajle Jezus delal? Kako bi Jezus ob taki priliki nastopil, kako odgovoril na tako žalitev? Kaj bi Jezus cenil, ali čast ali ponižanje in kaj bi na ponižanje rekel? Ali bi Jezus čez to in to zabavljal? Čez jed, čez profesorje, celo čez ljubljansko meglo? – O Jezus, samo ti mi bodi pred očmi, nič ne razni »vzori«, ki jih hočem poiskati med tovariši, razni oboževalci, ki jih vidim in ki mi imponirajo. Ne, samo Jezus! Zakaj se potem spraševati, kaj bi storil ta in ta tovariš, ki je v semenišču najbolj ugleden, saj mi mora biti za vzor nekaj višjega kakor pa navaden človek, ki ga morda svet ceni ne toliko zaradi podobnosti  s Kristusovim pojavom, pač pa bolj zaradi lastnosti, ki svetu imponirajo, ki pa nasprotujejo duhu krščanstva, ki je bistveno duh otroštva božjega in zato bistveno duh ponižnosti, – ne pa duh onega, ki je rekel in ki še vedno pravi »non serviam«, – ne, Jezus, ki je Bog, mora biti moj vzor, saj je Jezus rekel, da moramo biti popolni kakor je njegov nebeški Oče, torej Bogu podobni, in kako naj bomo drugače Bogu podobni kakor tako, da iščemo svojega vzora v Bogu–človeku Jezusu Kristusu.

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Tretji del]

Ob teh drugih duhovnih vajah je imel Strle priliko tako rekoč iz prve roke soočiti se z ignacijanskim podajanjem duhovnih vaj. Hkrati pa ga je nagovorila povezanost med filozofijo, teologijo in duhovnostjo. Tu je imel živ zgled tiste harmonije, ki je bila značilna za sv. Frančiška Saleškega in za katero si je tudi sam tako zelo prizadeval.

Na duhovnih vajah je redno napravil konkretne sklepe za svoje duhovno življenje. Tako je pri omenjenih Patetovih duhovnih vajah napravil 8. januarja 1938 sledeč sklep: »Po zajtrku angleščina; ob času pouka prve ca. pol ure, ki je na razpolago za duhovno branje; popoldne, če mogoče, pred študijem obisk N[ajsvetejšega]. Najprej dolžnost, čeprav je odvratno. Ne bom govoril o tem, da nimam časa, da imam veliko dela itd. Pravi namen pri delu. Usque at finem, potem Alleluia! Po večerni molitvi sv. pismo, pesmice na pamet, nekoliko gimnastike in k spanju!«  Drugi sklep, ki ga je napravil isti dan, pa se je glasil: »Čim manj bom govoril o sebi, čim manj se razburjal, kadar pride kako ponižanje. O svojih redih – naj bodo slabi ali dobri – bom neizprosno molčal. Zato bom uporabljal examen particulare (posebno spraševanje vesti) in tudi molitev. Včasih bom vzel na piko to, da bom govoril pogosteje s tistimi, ki bi z njimi ne govoril rad. Ob mesečni rekolekciji pregledam najvažnejše sklepe. To naj bo glavna smer mojega dela, v tem letu, in pa še urejenost v delu!«

Kot rečeno, pa so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra 1938: »Danes je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto. Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne« (Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda, urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec. Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Drugi del]

Zanimivo je to, da pretežni del dnevnika zavzemajo prav povzetki duhovnih vaj s konkretnimi sklepi ter mesečne duhovne obnove, kjer je te sklepe preverjal. Že prve duhovne vaje so ga temeljito zaznamovale. Spolnjevanje dolžnosti, ki je pot k svetosti ter plodovita vez med znanostjo, teorijo in prakso sta dva glavna poudarka. Še posebno krepko se je Strle boril za uravnovešenost in harmonijo, pri čemer mu je bil velik vzor zlasti sv. Frančišek Saleški, katerega življenjepis je po nasvetu semeniškega duhovnega voditelja Cirila Potočnika prebiral v francoščini. Pred mašniškim posvečenjem je Strle vstopil v tretji red in tedaj si je za svojega zavetnika izbral prav sv. Frančiška Saleškega, ki ga večkrat omenja v svojem dnevniku in je bil gotovo eden od svetnikov, ki je imel nanj velik vpliv.           

Od vseh duhovnih vaj, bile so enkrat na leto, redno januarja, so mu bile najbolj všeč od jezuita p. Rudolfa Pateta. Imel jih je v drugem letniku in ob koncu teh duhovnih vaj je Strle 10. januarja 1938 zapisal: »Danes zjutraj so končane duhovne vaje, ki jih je vodil jezuit p. Patè. Mož je videti zelo učen, mnogo razglablja v čisto filozofskem smislu in izpelje duhovne vaje v logičen sistem, v katerem en govor sledi iz drugega, v katerem je zaslediti simetrijo, a kljub vsemu je vse tako polno življenja. Videti je, da je silno veliko študiral ne samo filozofijo (v Louvainu tako n. pr. eksperimentalno psihologijo) in njene pomožne znanosti, ampak predvsem asketsko literaturo. Naravnost iz rokava ti stresa najlepše stvari, ki jih zasledimo pri raznih svetnikih, seveda največ navaja jezuitske, pri slavnih možeh, pripoveduje iz lastnega izkustva reči, ki prijemljejo. To je mož širokega razgleda in globoke izobrazbe, nad vso to izobrazbo pa tako suveren. Pa ne samo, da je zelo izobražen, ampak je tudi izklesana osebnost. Mislil sem velikokrat na sv. Ignacija, ki ga tako zelo pozna in ceni ter ve o njem najmanjše podrobnosti.«

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Prvi del]

Za sprejem v semenišče in s tem posredno tudi za sprejem na teološko fakulteto je bilo potrebno, da je vsakega kandidata sprejel škof. V ta namen pa je moral vsak, ki je želel postati duhovnik napisati prošnjo, domači župnik pa je napisal še svoje priporočilo. 25. 8. 1936 je prof. Strle napisal prošnjo za sprejem v semenišče. Odposlal jo je 29. 8. 1936 župnik Karel Žužek in pripisal sledečo priporočilo: “Ker je g. prosilec vsestransko fest fant, priden, nadarjen, zglednega obnašanja in globoko pobožen in je upravičeno upanje, da bo postal duhovnik po Srcu Kristusovem, njegovo prošnjo toplo priporočam.” 10. 9. 1936 je bil napisan odlok, da je sprejet. Tako se je jeseni 1936 začelo Strletovo bivanje v semenišču in obiskovanje teološke fakultete. Gre torej za teološko in duhovno oblikovanje. Prvo se je odvijalo predvsem na teološki fakulteti, drugo pa v semenišču. Oboje pa se je medsebojno prepletalo.

Pomemben vir poznanja Strletove priprave na duhovništvo je zlasti njegov dnevnik, ki ga je začel pisati v prvem letu bogoslovja, in sicer so prvi začetki dnevnika povezani s prvimi duhovnimi vajami, ki jih je vodil salezijanec dr. Franc Volčič. Dan po duhovnih vajah je zapisal: »Izredno sem vesel po teh duhovnih vajah! … Hočem postati izoblikovan značaj, klesati se hočem, da bo polagoma nastal lep kip.« Svojo pripravo na duhovništvo je že od vsega začetka videl v tem, da se izoblikuje v lep kip. In treba je reči, da se je kar krepko klesal.