Ob teh drugih
duhovnih vajah je imel Strle priliko tako rekoč iz prve roke soočiti se z ignacijanskim
podajanjem duhovnih vaj. Hkrati pa ga je nagovorila povezanost med filozofijo,
teologijo in duhovnostjo. Tu je imel živ zgled tiste harmonije, ki je bila
značilna za sv. Frančiška Saleškega in za katero si je tudi sam tako zelo
prizadeval.
Na duhovnih vajah je redno napravil
konkretne sklepe za svoje duhovno življenje. Tako je pri omenjenih Patetovih
duhovnih vajah napravil 8. januarja 1938 sledeč sklep: »Po zajtrku angleščina; ob času pouka
prve ca. pol ure, ki je na razpolago za duhovno branje; popoldne, če
mogoče, pred študijem obisk N[ajsvetejšega]. Najprej dolžnost, čeprav je
odvratno. Ne bom govoril o tem, da nimam časa, da imam veliko dela itd. Pravi
namen pri delu. Usque at finem, potem Alleluia! Po večerni molitvi sv.
pismo, pesmice na pamet, nekoliko gimnastike in k spanju!« Drugi sklep, ki ga je napravil isti dan, pa se
je glasil: »Čim manj bom govoril o sebi, čim manj se razburjal, kadar pride
kako ponižanje. O svojih redih – naj bodo slabi ali dobri – bom neizprosno
molčal. Zato bom uporabljal examen particulare (posebno spraševanje vesti) in
tudi molitev. Včasih bom vzel na piko to, da bom govoril pogosteje s tistimi,
ki bi z njimi ne govoril rad. Ob mesečni rekolekciji pregledam najvažnejše
sklepe. To naj bo glavna smer mojega dela, v tem letu, in pa še
urejenost v delu!«
Kot rečeno, pa
so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je
Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je
bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal
na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra
1938: »Danes
je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto.
Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in
umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v
svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri
na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res
je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne«
(Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost
gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož
molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega
semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda,
urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev
navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje
življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec.
Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je
Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.
Ni komentarjev:
Objavite komentar