Naj opozorimo še posebno na duševne
težave, ki jih označujemo s skupnim imenom otožnost ali depresija ... Če zdaj
vprašaš, kaj bi bilo v takšnih obdobjih treba ukreniti, se mora odgovor držati
nekake srednje poti. Predvsem ne smeš zlahka popustiti. Pogosto se zdijo težave
večje, kakor so v resnici; tedaj zadošča, da napneš vse svoje sile in že so
premagane ... Važno je torej, da vztrajaš in nadaljuješ, kakor si navajen.
Prav tako ne smeš podleči
sentimentalnosti, kadar doživljaš nravne krize, kadar grešiš in imaš občutek,
da v takem stanju ne moreš moliti. Če si pred Bogom mogel storiti kaj slabega,
pojdi k njemu tudi obložen s svojo krivdo ...
Večkrat tudi pomaga, če menjaš molitvene
obrazce; kar je novo, še neizrabljeno, daje prožnost. Ali pa spremeni obliko
molitve. Nadomesti npr. lastno molitev z duhovnim branjem in poskusi priti po tej
poti do Boga. Ali se omeji na določene, prav preproste in krepke molitve.
Kadar pa ti sploh vse odpove, tedaj vsaj
poklekni ali stopi pred Boga z besedami: 'Vem, da bi moral moliti, a ne
morem.'«
Kako se pri molitvi ne smemo zanašati na
omahljiva čustva in kako jih moramo prerasti, nas poučuje Hoja za Kristusom:
»Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj
čutiš v srcu, zakaj čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen
spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: zdaj vesel, zdaj žalosten; zdaj miren,
potem nemiren; danes goreč, jutri mlačen; sedaj skrben, drugič len; zdaj resen,
a potem zopet lahkomiseln.
A kdor je moder in v duhovnem življenju
poučén, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne
za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je duh
popolnoma obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar