1.) Torej brez pridržka in brez odpora
sprejmem prav vse predmete, ki se jih bom učil. Vse te predmete bom vzljubil,
saj so končno od Cerkve in torej od Svetega Duha. Pogumno bom sprejel žrtve, ki
jih bo to zahtevalo od mene in ne bom se – razen minimalno – spuščal v razne
debate glede tega in tudi ne bom posnemal drugih glede tega.
2.) Da se usposobim za življenje med
svetom, moram nastopati zmeraj pametno in ne smešno, kakor se velikokrat zgodi.
Rajši manj besedi, pa tiste pametne, kakor pa veliko, a »čvek«, kakor imam
navado temu reči. Svoje besede, pogovore moram urediti, kajti lastnost pameti
je urejati in pameti moramo slediti, da smo krepostni in krepostni moramo biti,
da smo Bogu podobni. To vse pomeni tudi to, da moram imeti tudi smisel za šale,
čeprav ni treba za tem stremeti, da bi postal šaljivec. Po besedah
Rademacherjevih bi moral biti kristjan tudi najbolj simpatičen človek, torej
vesel in resen obenem. Pameten, skromen in obenem ponosen na svoj vzvišeni stan
otroštva božjega .... kaj šele duhovnik. Druga točka mojega programa je torej
red v občevanju – Kristus naj mi zopet sveti s svojim vzorom.
3.) Ponižnost! Da ponižnost, ta, ki je
tako težka, ki se tako rada stisne daleč nazaj pred bohotno bahatostjo
človekovo pred samim seboj. Napuh, ki se skrije v plašč skromnosti, mevžavega
občevanja, samoponiževanja, lenobe, nespretnosti! Moje besede oziroma molk o
vsem, kar se mene tiče, to mi mora pripomoči do zmage. Zmaga! Popoln človek.«
Že ob teh nekaj mislih iz Strletovega
dnevnika zaslutimo, kako si je prizadeval za klesanje svojega značaja.
Postopoma se je vedno bolj zavedal tudi potrebnosti božje pomoči pri tem
klesanju. Tako je 8. januarja 1939 zapisal: »Daj mi, o Jezus, da bo moje srce
res Tvoje. Naj bodo vsa njegova čustva zate, naj gori ves ogenj zate. Naj se ne
vnemajo v njem čustva, ki (bi) bila obrnjena samo v stvari, posvetnost, ljudi.
Naj bo moje srce brez pridržka Tvoje. – Vidim sedaj, kako sem zapleten, mogoče
bolj kot kdaj v svet ljudi, in me je nekako strah, da bi se še bolj ne zapletel
v mreže, v kakršne bi se pravi duhovnik nikoli ne smel zaplesti. Nisem še
duhovnik, a tako hrepenim biti duhovnik, in tisti trenutek se bliža bolj in
bolj.«
29. junija 1941 je bil Strle posvečen za
duhovnika v zelo negotovih razmerah, saj
je bil čas druge svetovne vojne. A bil je dobro pripravljen, dobro izklesan.
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar