DUHOVNE VAJE V STIČNI 8.-10. marec 2013

Namenjene so odraslim, ki želijo malo duhovne svežine.

Vodil jih bo p. Branko. Premišljevali bomo o Litanijah Matere Božje.

Vsak vzklik iz litanij bomo razširili v eno premišljevanje.

Začnemo v petek zvečer 8. marca in končamo v nedeljo 10. marca s kosilom.

Tiste, ki bi želeli priti, se lahko prijavijo pri samostanskem vratarju telefon: 01/78-77-100 ali 031/68-78-02

Spoštovanje materinih naukov

Preden se bomo poglobili v otroška leta fatimske vidkinje Lucije, se ustavimo pri njeni materi. Že Jezus je učil, da »vsako dobro drevo rodi dobre sadove« (Mt 7,17). Táko dobro drevo je bila mati Marija Rosa dos Santos.

Odlikovala se je v krščanskem življenju, zlasti v ljubezni do bližnjega. Bila je zelo inteligentna. Ker njen mož Anton (Antonio) ni najbolj vzgojno vplival na otroke zaradi nagnjenosti k pijači in manjše verske zavzetosti, je morala ona tem bolj paziti na otroke. 

Znala je brati, ni pa znala pisati. V tistem času tam večina ljudi še ni bila pismena. Pozimi je vsak večer brala otrokom iz Stare zaveze ali Evangelijev. Pripovedovala je tudi o prikazovanjih Device Marije v Lurdu ali Nazaréju. Poučevala je otroke katekizem; poleti ob opoldanskih urah, pozimi pa je to delala zvečer, po večerji, ob peči, ko so pekli in jedli kostanje in sladke želode. Lucija se je najprej naučila moliti zdravamarijo, ko je bila še v materinem naročju. Tudi drugi otroci in celo odrasli so prihajali k temu verskemu pouku.
Lucijina najstarejša sestra Marija dos Anjos je o svoji materi povedala:
»Postavljali smo ji vsa mogoča vprašanja in ona je nanje odgovarjala bolje kot duhovnik v cerkvi. Nekega dne sem jo vprašala, zakaj ogenj v peklu pogubljene ne sežge. Vprašala nas je, ali nismo še nikoli videli, da v peč vržena kost gori, ne da bi zgorela. To nas je zelo prestrašilo in trdno smo sklenili, da ne bomo več grešili, da ne bomo padli v ta strašni ogenj.«
De Marchi je zapisal tudi tele besede najstarejše hčerke Marije o svoji materi:
»Ob sončnem zahodu smo morali biti vsi doma. Tudi ob praznikih, ko bi bili tako radi zunaj kakor drugi. Hotela je, da bi bili ponižni in delavni, in gorje nam, če nas je ujela na laži. V tem je bila nadvse stroga. Za najmanjšo laž je pela metla.
Pobožnost do cerkvenih stvari in posebno do Najsvetejšega zakramenta nam je vcepila v srce, brž ko smo odprli oči. V tistem času so hodili otroci k prvemu obhajilu pri desetih letih in je bilo treba verouk dobro znati. Lucija pa je šla k obhajilu že pri šestih letih. Dobro se spominjam, kako je bila mati vesela in zadovoljna in kakšen praznik je napravila v hiši.«
Mati je vse težave, ki jih ni bilo malo, premagovala v krščanskem duhu. Poleg tega da je bila skrbna gospodinja, je po pripovedovanju Lucije v drugem Spominu »včasih delala tudi kot bolničarka. Kadar je šlo za kakšno lažjo bolezen, so prihajali k njej po nasvet. Če kakšen bolnik ni mogel hoditi, so jo prosili, da je šla tudi na dom. Tedaj je dneve, in včasih celo cele noči, prebila na domovih bolnikov. Če pa so se bolezni zavlekle in če je tako zahtevalo bolnikovo stanje, je tudi mojim sestram naročila prebedeti nekaj noči pri bolniku, da so se tamkajšnji domači lahko odpočili. Če je zbolela mati z otroki, katerih hrušč bi bolnico motil, je otroke pripeljala k nam domov in jaz sem se morala igrati z njimi.«
Lucija je svojo mater zelo lepo prikazala, ko je zapisala:
Mati je vedno ohranila »svojo prirojeno resnost in vsi so vedeli, da so bile njene besede kakor svetopisemski izreki in da jo je bilo treba na mestu ubogati. Nikdar se ni zgodilo, da bi si kdo upal vpričo nje izreči kako manj spodobno ali nespoštljivo besedo. Ljudje so pogosto menili, da moja mati velja več kot vse hčerke. Spominjam se, da sem jo večkrat slišala reči:
'Ne vem, kako morejo imeti ljudje veselje nad tem, da govorijo o zadevah drugih; zame ni nič lepšega kot ostati doma in v miru brati. Knjige mi povedo toliko lepega! In življenjepisi svetnikov, kako čudoviti so!'«
p. Anton

Prva sobota v mojem srcu

Po različnih koncih Slovenije se je 5. januarja 2013 začela pobožnost petih zaporednih prvih sobot, za katero je Marija prosila v Fatimi in se je v Sloveniji prvič obhajala pred sedemdesetimi leti. In če sem v dneh priprave seštevala in preštevala, kaj vse še moram urediti, da bom izpolnila vseh pet pogojev, ki jih naroča Marija, sem sobotni dan začela z neko drugačno polnostjo. Prva sobota – ne gre samo za tisti dve uri pred in med bogoslužjem; pobožnost do Marijinega Srca mora oblikovati cel dan. Marijina ljubezen do Boga, Marijina ljubezen do ljudi zaradi Boga. Ta z milostjo prepojena ljubezen je počelo vsega Marijinega notranjega življenja. Češčenje te ljubezni se nikakor ne more ustaviti samo pri bogoslužju. To češčenje želim usmeriti naprej. Želim, da današnja prva sobota dobi odmev v vsem mojem dnevu, v službi in doma. Kako? Gre za posnemanje kreposti Marijinega Srca: vera, ponižnost, predvsem pa ljubezen, ki je duša vseh kreposti.
Ljudje potrebujemo spravo, mir in odpuščanje bolj kot izsušena zemlja vodo. Moj kvadratni meter življenjskega prostora je le kapljica vode, toda danes želim iz tega kvadratnega metra narediti resnično oazo, kjer bo vsako dejanje, vsaka beseda živeta iz želje po slogi, miru,odpuščanju in ljubezni. Nesebična ljubezen naj bo v današnji prvi soboti gonilna sila mojih dejanj. Od besed do dejanj je težaven korak. Toliko je malenkosti, ki hitro zalomijo dobre namene, Toda naslonjena na Marijino Srce, ki utripa za nas, stopam v ta prvosobotni dan. Iz odnosa v odnos, od misli in besed do toplih dejanj. Vse nosi v sebi odsev Božje ljubezni. In ko zvečer stopim v cerkev, ko se začne pobožnost prve sobote, se vsa dejanja stekajo na oltar, v zadoščenje, do končnega cilja – k Bogu; pri Mariji je to v polni meri že uresničeno: ona nikdar ne dela zase, marveč je vedno »Gospodova dekla.«
Vnaprej se veselim duhovnih sadov, ki se bodo rodili v Cerkvi, če bomo verniki to pobožnost v dejanju izvrševali. Ponižno prosim Boga, da bi se s pomočjo Božje milosti po letošnjih slovesnostih, ki so določene, v dušah slovenskih vernikov vse bolj in bolj razplamtela pobožnost do Jezusovega in Marijinega Srca, da bi se v naši deželi čim bolj razširilo »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.«
Majda

Lucija dos Santos

Lucija dos Santos

Prva šola otrok je domača družina

Lucija dos Santos je bila najstarejša in vodilna fatimska vidkinja. Rodila se je 22. marca 1907 v zaselku Aljustrel, v župniji Fatima, kot zadnji od sedmih otrok, šestih deklic in enega dečka. Materi je bilo ime Marija Rosa, očetu pa Anton (Antonio) dos Santos. Bil je brat Frančiškove in Jacintine Matere Olimpije. Zaselek Aljustrel, v katerem še danes stoji Lucijina rojstna hiša, je kakor zelena oaza med golimi skalami Serre de Aire. Takrat je tam živelo triintrideset družin. Marljivi prebivalci so z ruvanjem skal, dreves in grmičevja napravili zemljo rodovitno.
Lucija je bila krščena v en kilometer oddaljeni farni cerkvi v Fatimi na veliko soboto, 30. marca 1907. Njena mati je bila zelo dobra katoličanka, oče, ki je bil nagnjen k alkoholu, pa nekaj let ni hodil v fatimsko cerkev k maši, ker se ni razumel z župnikom. Ljudje so za župnika običajno uporabljali naziv prior. Oče je dolžnost velikonočne spovedi in obhajila izpolnjeval v župniji Vila Nova de Ourem. V družini je imela glavno besedo mati.
Družina Frančiška in Jacinte je prav tako kakor Lucijina živela v Aljustrelu, blizu Lucijine hiše. Mati Olimpija in oče Manuel Peter (Pedro) Marto sta bila dobra katoličana. Kakor Lucijino tudi Frančiškovo in Jacintino rojstno hišo obiskujejo mnogi romarji.
Starši pastirčkov so bili kmetje s toliko posestva, da je bilo ravno dovolj hrane za preživljanje. Otroci Lucija, Frančišek in Jacinta so bili med seboj povezani kot sorodniki in kot prijatelji ter so živeli v medsebojni ljubezni. Obe družini sta se čutili kot bi bili ena sama, zato so se otroci počutili doma v obeh hišah in so dobivali malico zdaj na enem, zdaj na drugem domu. Zlasti je bila Lucijina mati Frančišku in Jacinti kakor druga mati.
O obeh in drugih krščanskih družinah v Aljustrelu je sestra Lucija v knjigi Klici fatimskega sporočila zapisala:

»Na očetovih kolenih in v materinem naročju so se otroci naučili izgovarjati sveto ime Boga in dvigati nedolžne ročice v molitvi k nebeškemu Očetu in spoznavati tisto drugo Mater, ki je stiskala v naročju Jezuščka in je tudi njih sprejemala z isto naklonjenostjo, ker je tudi njihova Mati, veliko močnejša, bolj sveta in lepša od tiste, ki jih je zibala na zemlji. Tako se je v teh občutljivih, čistih in nedolžnih dušah razraščala luč vere s tako vnemo, da je potem žarela v njihovem nadaljnjem življenju na vseh njihovih poteh.

Starši so redno pošiljali svoje otroke k verouku v farno cerkev, da bi jih kar najbolje pripravili na veliki dan njihovega prvega obhajila. Tudi sami so bili doma njihovi učitelji in so jih v času popoldanskega počitka in zvečer po večerji učili. To nalogo je večinoma opravljal oče, medtem ko je mati postorila domača opravila, ko je pospravila kuhinjo po skromni večerji.«
Starši so skrbno pazili, da je cela družina krščansko živela. Vsi so praznovali nedeljo s tem, da so se udeležili nedeljske maše, popoldne pa so počivali, ob raznih igrah in v pogovoru. Seveda ni manjkalo večerne molitve, ki jo sestra Lucija takole opisuje:

»Po večerji je oče naznanil, da se bomo Bogu zahvalili z vrsto očenašev, zdravamarij in slav za razne namene. Potem je mati vodila molitev rožnega venca ali pa sedem skrivnosti v čast Žalostni Materi Božji. Sledilo je nekaj trenutkov pogovora, dogovori za delo za naslednji dan, potem pa … počitek, saj je noč kratka.« 

Lucija naglaša, kako mora biti prva šola otrok krščanska družina:

»Prva šola otrok mora biti torej v vsakem domu družina, kjer se naučijo spoznavati Boga, se mu približati z zakramenti in molitvijo, se pripraviti na prvo sveto obhajilo. Od staršev naj se ne naučijo samo nauka, v katerem je strnjena Božja postava, temveč naj jim ti navdihnejo tudi živo vero, trdno upanje in gorečo ljubezen, ki ostanejo kasneje kot luč, ki vodi njihove korake skozi življenje, če se vtisnejo v dušo v nežni mladosti.«
Lucija misli, da je spolnjevanje Božjih zakonov v družinah obeh vidcev »kljub slabostim, povezanih s človeško naravo, nad ti družini pritegnilo poglede neskončno usmiljenega Boga«.

Našim dejavnostim daje vrednost ljubezen

V Jezusovih prilikah o zakladu in biseru sta oba človeka pokazala izredno ljubezen do teh dveh materialnih dobrin. Ti dobrini sta zanju pomenili nadvse veliki vrednoti, za kateri je vredno vse žrtvovati. S takšno ljubeznijo se je treba zavzeti za Boga in njegovo voljo.
Pri naših dejavnostih ni poudarek na kaj in koliko, ampak na kako, s kakšno ljubeznijo. Pri Bogu postanejo naše čisto vsakdanje stvari velike, če jih opravljamo z veliko ljubeznijo. Ljubezen je tisto, kar velja. Ljubezen poganja in spreminja svet, še posebej takrat, če je povezana s Kristusovim križem. Nasprotno pa so, po besedah Terezije Deteta Jezusa v Povesti duše, “največja in najslavnejša dela brez ljubezni: prazen nič”.
Ljubezen se uresničuje v izpolnjevanju Božje volje. Bog vedno ne pričakuje zunanjih uspehov. Bog pričakuje našo ljubezen in zvestobo v malih stvareh. Pogosto se srečujemo s porazom, kakor se je z njim srečal Jezus na križu. Prav s svojo ljubeznijo in pokorščino do smrti na križu nas je odrešil. Božji pogled je drugačen od človeškega. Treba je izpolniti tisti načrt, ki ga ima Bog z nami. Čisto vsakdanja opravila v domači družini, v službi, v šoli, če so povezana z ljubeznijo do Boga in do bližnjega, dobijo veliko vrednost. Z zlatimi črkami so zapisana v knjigi življenja v nebesih.
Kadar ljubimo z nesebično ljubeznijo, deluje Bog. Deluje po nas. Pravzaprav on sam ljubi po nas. On daje vrednost našim opravilom. Božja milost priteka na ta svet po naši ljubezni. Mi smo Božji sodelavci. Vsi lahko delamo drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Sveti so postali ne zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je izpovedala:
“Meni je le do enega in edinega: da ljubim tebe, o moj Jezus! Ne morem izvršiti sijajnih del; evangelija ne morem razširjati, krvi ne prelivati. Svojo ljubezen ti moram pokazati le s tem, da ti trosim cvetje, to se pravi: nočem ti odreči nobene žrtve v besedi ali pogledu. Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. Iz ljubezni se hočem veseliti, iz ljubezni trpeti. Tako bom vsula pred tebe to dehteče cvetje. Nobene cvetice ob poti ne bom prezrla, vse bom potrgala zate. Zraven bom prepevala, noč in dan bom pela. Tudi če bi morala po rože prav med trnje. Čim daljši in ostrejši trn se mi bo zadrl v dlan, tem lepšo pesem ti bom zapela.”
Skritih Terezijinih del ljubezni niti njene sosestre niso opazile, saj je sama slišala, da so se nekoliko pred njeno smrtjo v kuhinji pogovarjale: “Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj še ni storila ničesar, kar bi bilo vredno besede.”

Ljubezen Božjega Srca

Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: “Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.” Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.
Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.
Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine Božjega stvarstva, vzklika: “Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa “ (Ps 8,2).
Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega ali bi vsaj morala dosegati hvalnica stvarstva svoj vrh.
Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.
Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, “morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!” (Ps 148). “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda” (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče Božjo slavo.
Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: “Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'” (Lk 10,21).
Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: “Kaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.”
“O ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim …”
“In kaj pravite Jezusu?”
“Nič! Ljubim ga!”

Pobožnost petih prvih sobot (3)

Lucijino prizadevanje za širjenje

Sestra Lucija si je zelo prizadevala pri svojem škofu Jožefu da Silva, da bi uvedel pobožnost petih prvih sobot. Dne 4. novembra 1928 je pisala duhovnemu voditelju patru Apariciu:
»Upam torej, da bo naš dobri Gospod navdihnil njegovo ekscelenco z ugodnim odgovorom, in da bom, med mnogim trnjem, lahko ubrala ta cvet, da bom naposled videla na zemlji češčenje materinskega Srca presvete Device. To je sedaj moja želja, ker je to tudi želja našega Gospoda. Največja radost, ki jo lahko doživim, je v tem, da vidim, da je brezmadežno Srce naše najnežnejše Matere priznano, ljubljeno in tolaženo s to pobožnostjo.«
Škof škofije Leiria Jožef da Silva je prikazovanja angela in Marije trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti v Fatimi leta 1916 in 1917, potrdil kot pristna v pastirskem pismu 13. oktobra 1930. Sestra Lucija si je zdaj še bolj vztrajno prizadevala, da bi škof potrdil in naročil širiti tudi pobožnost petih prvih sobot. Iz mesta Pontevedra v Španiji je 28. oktobra 1934 pisala patru Gonsalvesu:
»Prevzvišeni leirijski gospod škof mi je obljubil, da bo prihodnje leto začel širiti zadostilno pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca; upam, da dobri Bog računa tudi z Vašim sodelovanjem.«

Fatimska vidkinja se je zavedala, da je tudi od pravočasne razširitve prvosobotne pobožnosti odvisna preprečitev druge svetovne vojne in preganjanja Cerkve. Zato se je tako vneto prizadevala, da so jo imeli za »nadležno«.

Dne 19. marca 1939 je v pismu patru Apariciu glede pobožnosti petih prvih sobot zapisala:
“Od obhajanja te pobožnosti in z njo povezane posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu sta odvisni vojna in mir na svetu. Zato sem tako želela, da bi se širila, in še bolj zato, ker je to volja našega dobrega Boga in naše ljubljene nebeške Matere.”
Leirijski škof je kljub vztrajnim prizadevanjem sestre Lucije pobožnost petih prvih sobot razglasil v Fatimi šele 13. septembra 1939, ko se je 1. septembra 1939 že začela druga svetovna vojna. Dal je natisniti podobice naše Gospe z razlago te pobožnosti. Pobožnost prvih sobot se je začela širiti med ljudmi po škofijah in župnijah, ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod. Soba prikazanja je bila pozneje spremenjena v kapelo.
Pri nas je prvosobotno pobožnost razglasil in vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je fatimske dogodke jemal zelo resno. Proti koncu leta 1942 je določil, da se po vseh župnijah ljubljanske škofije pobožnost petih prvih sobot začne na 1. soboto v januarju 1943 in se konča v maju, ko se bodo verniki 30. maja posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ljudje so se odzvali v zelo velikem številu. Nastalo je pravo ljudsko gibanje. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost priprava na mučeniško smrt leta 1945.
Fatimska vidkinja se je zavedala, da bi se morala ta pobožnost razširiti po vsem svetu. Zato je 2. decembra 1940 pisala papežu Piju XII.: »Prosim Vašo Svetost, da razširite to pobožnost po vsem svetu.«
To se uradno doslej še ni zgodilo, čeprav se je pobožnost petih prvih sobot uveljavila marsikje po svetu, a se, žal, ni povsod obdržala. Situacija, v kateri danes živimo, jasno kaže, da je prav zdaj spravna in zadostilna pobožnost še bolj potrebna kakor leta 1917 ali 1925, ko je vidkinja Lucija dobila naročilo o tej pobožnosti.
Ko je 25. marca 1984 papež bl. Janez Pavel II. izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Rusijo in ves svet, je s tem dosegel padec komunističnih oblasti v Sovjetski zvezi in drugih deželah, tudi Jugoslaviji, ter porušenje berlinskega zidu. Lahko upamo, da bi splošna uvedba prvosobotne pobožnosti privedla do utrditve vernosti med ljudmi in do miru ter napovedane popolne zmage Marijinega brezmadežnega Srca.
Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: S to pobožnostjo izpolnjujemo Jezusovo in Marijino željo in obema prinašamo veliko tolažbo ter na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce in mu zadoščujemo. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam zagotavlja večno zveličanje. Tako daje naši veri marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi odvisni tudi od našega osebnega sodelovanja.

Kako je sestra Lucija ljubila to pobožnost

Sestra Lucija je vedno znova z veliko zavzetostjo omenjala to pobožnost, kar razodevajo tudi njena pisma. Svoji birmanski botri Mariji Filomeni de Miranda je 1. novembra 1927 pisala:
»Ne vem, če že poznaš zadostilno pobožnost petih prvih sobot k Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ker je nova, bi ti rada svetovala, da jo izvajaš, ker je zanjo prosila naša draga nebeška Mati, in Jezus je razodel željo, da bi jo obhajali. Poleg tega se mi zdi, draga botra, da bi bilo dobro, ne le, da jo spoznaš in nakloniš Jezusu tolažbo s tem, da jo izvajaš, ampak, da to pobožnost tudi širiš in spodbudiš k njenemu prakticiranju še mnoge druge ljudi (…)
Prepričana sem, moja draga botra, da sva lahko srečni, da moreva dati naši dragi nebeški Materi ta dokaz ljubezni, ker nama je dano vedeti, da ona želi, da ji ga darujeva. Kar mene zadeva, se nikoli ne počutim tako srečna kot takrat, kadar se približuje prva sobota. Mar ni res, da je naša največja sreča v tem, da popolnoma pripadamo Jezusu in Mariji ter da jih ljubimo, samo in edino nje, brez pridržkov? To zelo jasno vidimo v življenju svetnikov … Oni so bili srečni, ker so ljubili, moja draga botra, in mi se moramo truditi, da bi ljubili tako, kot so ljubili oni, ne le zato, da imamo Jezusa, to je manj pomembno – kajti, tudi če bi ga ne imeli na tej zemlji, bi ga imeli v nebesih – ampak zato, da naklonimo Jezusu in Mariji tolažbo, da sta ljubljena … in da lahko v zameno za to našo ljubezen rešita veliko duš.«