Ljubezen Božjega Srca (14)

Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.
Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel. Kako? Morda s posebnim navdihom, ki bo odgovor na naše sedanje duhovne potrebe, morda z globljim spoznanjem kake resnice. Tako bomo napredovali v veri.
Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi” (Lk 7,47).
Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.
Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.
Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.
Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.
Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: “Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.”
Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).
Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”

Ljubezen Božjega Srca

Z molitvijo rastemo v ljubezni do Boga

Dobra molitev nam pomaga, da napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je sv. Katarini Sienski razodel: “Vedi, predragi otrok, da si duša s ponižno in neutrudno molitvijo pridobi vse kreposti.” Če v ljubezni ne vztrajamo in v njej ne napredujemo, je to znamenje, da z našo molitvijo nekaj ni v redu.
Popolna ljubezen se na poseben način kaže v zastonjskem češčenju Boga. Od Boga ničesar ne pričakujemo, nobene hvaležnosti ali kakega daru. Če Boga resnično ljubimo, ga občudujemo in slavimo. Občudujemo tudi vse tisto, kar je ustvaril. Občudujemo Stvarnika v stvarstvu.
Starozavezni psalmist, ves prevzet od veličine Božjega stvarstva, vzklika: “Gospod, naš Bog, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! Svoje veličastvo si povzdignil nad nebesa “ (Ps 8,2).
Mar ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Po nas ljudeh dosega ali bi vsaj morala dosegati hvalnica stvarstva svoj vrh.
Naša prvenstvena naloga na svetu je, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. To je poseben način molitve. Tako vnaprej izvršujemo tisto, kar bo naša naloga vso večnost. Ob tem večkrat doživljamo radost, ki nas spodbuja, da Boga vedno bolj slavimo in se mu za vse zahvaljujemo.
Ko iz ljubezni slavimo Boga, bi želeli, da bi ga slavili vsi ljudje, vse živali in tudi neživo stvarstvo. Svetopisemski psalmi so polni povabil, naj hvalijo Gospoda angeli, sonce in luna, zvezde, “morske pošasti in vse globine; ogenj in toča, sneg in megla, viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo; gore in vsi griči, sadno drevje in vse cedre; zveri in vsa živina, laznina in krilate ptice; kralji zemlje in vsa ljudstva, knezi in vsi vladarji na zemlji; mladeniči in mladenke, starčki in dečki!” (Ps 148). “Vse, kar diha, naj hvali Gospoda” (Ps 150,6). Podobno je sv. Frančišek Asiški zapel v Sončni pesmi. Kdor ljubi Boga, vedno išče Božjo slavo.
Lep primer slavilne molitve je Kristusova molitev k nebeškemu Očetu: “Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč'” (Lk 10,21).
Terezija Deteta Jezusa je vzor molitve, ki izvira iz popolne ljubezni do Boga. V zadnji bolezni pred smrtjo je zelo trpela zaradi notranjih preizkušenj in hudih telesnih bolečin. Neko noč jo je strežnica našla, kako je sklenjenih rok strmela v nebo. Vprašala jo je: “Kaj počnete? Vsaj poskušati bi morali zaspati.”
“O ljuba sestra, saj ne morem, preveč trpim. Zato molim …”
“In kaj pravite Jezusu?”
“Nič! Ljubim ga!”

Ljubezen Božjega Srca - Naša ljubezen do Jezusa v sveti evharistiji

Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Tako je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.
Jezus je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.
Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.”
Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom poklekujemo.
Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli obhajati Božje skrivnosti?”
“Tako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.”
O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”

Zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in dobri molitvi za isto stvarnost. Če Boga v resnici ljubimo, se bomo nanj pogosto spomnili in se z njim pogovarjali. Cerkveni oče sv. Gregor Nacianški je zapisal: “Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo.” To pravzaprav v pravem pomenu ni mogoče. Vendar Boga moremo vedno ljubiti in ga vedno moliti, če se ravnamo po Origenovem in Avguštinovem navodilu. Origen je dejal: “Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Samo tako moremo imeti za uresničljivo načelo, da je treba nenehno moliti.” Sv. Avguštin je zapisal: “Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kakor neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti.«
V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.
Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim. Če ne najdemo časa za molitev, je v nas premalo ljubezni do Boga. Če se hočemo z Bogom pogovarjati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas.
Pri molitvi ne sme biti naš pogled usmerjen v naše lastno zadovoljstvo, v iskanje prijetnosti in tolažbe, ampak moramo moliti iz ljubezni do Boga. Če tolažba pride, smo zanjo Bogu hvaležni; če se umakne, tudi to hvaležno sprejmemo, v prepričanju, da je tako za naš duhovni napredek najbolje. Tako namreč zelo napredujemo v ljubezni do Boga. Za najpopolnejšo obliko ljubezni gre pri slavilni in zahvalni molitvi. Čim bolj naša molitev postaja nesebično češčenje in zahvaljevanje, tem bolj smo v ljubezni.
Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: “Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.”
p. Anton