Preden se bomo poglobili v otroška leta fatimske vidkinje Lucije, se ustavimo pri njeni materi. Že Jezus je učil, da »vsako dobro drevo rodi dobre sadove« (Mt 7,17). Táko dobro drevo je bila mati Marija Rosa dos Santos.
Odlikovala se je v krščanskem življenju, zlasti v ljubezni do bližnjega. Bila je zelo inteligentna. Ker njen mož Anton (Antonio) ni najbolj vzgojno vplival na otroke zaradi nagnjenosti k pijači in manjše verske zavzetosti, je morala ona tem bolj paziti na otroke.Znala je brati, ni pa znala pisati. V tistem času tam večina ljudi še ni bila pismena. Pozimi je vsak večer brala otrokom iz Stare zaveze ali Evangelijev. Pripovedovala je tudi o prikazovanjih Device Marije v Lurdu ali Nazaréju. Poučevala je otroke katekizem; poleti ob opoldanskih urah, pozimi pa je to delala zvečer, po večerji, ob peči, ko so pekli in jedli kostanje in sladke želode. Lucija se je najprej naučila moliti zdravamarijo, ko je bila še v materinem naročju. Tudi drugi otroci in celo odrasli so prihajali k temu verskemu pouku.
Lucijina najstarejša sestra Marija dos Anjos je o svoji materi povedala:
»Postavljali smo ji vsa mogoča vprašanja in ona je nanje odgovarjala bolje kot duhovnik v cerkvi. Nekega dne sem jo vprašala, zakaj ogenj v peklu pogubljene ne sežge. Vprašala nas je, ali nismo še nikoli videli, da v peč vržena kost gori, ne da bi zgorela. To nas je zelo prestrašilo in trdno smo sklenili, da ne bomo več grešili, da ne bomo padli v ta strašni ogenj.«
De Marchi je zapisal tudi tele besede najstarejše hčerke Marije o svoji materi:
»Ob sončnem zahodu smo morali biti vsi doma. Tudi ob praznikih, ko bi bili tako radi zunaj kakor drugi. Hotela je, da bi bili ponižni in delavni, in gorje nam, če nas je ujela na laži. V tem je bila nadvse stroga. Za najmanjšo laž je pela metla.
Pobožnost do cerkvenih stvari in posebno do Najsvetejšega zakramenta nam je vcepila v srce, brž ko smo odprli oči. V tistem času so hodili otroci k prvemu obhajilu pri desetih letih in je bilo treba verouk dobro znati. Lucija pa je šla k obhajilu že pri šestih letih. Dobro se spominjam, kako je bila mati vesela in zadovoljna in kakšen praznik je napravila v hiši.«
Mati je vse težave, ki jih ni bilo malo, premagovala v krščanskem duhu. Poleg tega da je bila skrbna gospodinja, je po pripovedovanju Lucije v drugem Spominu »včasih delala tudi kot bolničarka. Kadar je šlo za kakšno lažjo bolezen, so prihajali k njej po nasvet. Če kakšen bolnik ni mogel hoditi, so jo prosili, da je šla tudi na dom. Tedaj je dneve, in včasih celo cele noči, prebila na domovih bolnikov. Če pa so se bolezni zavlekle in če je tako zahtevalo bolnikovo stanje, je tudi mojim sestram naročila prebedeti nekaj noči pri bolniku, da so se tamkajšnji domači lahko odpočili. Če je zbolela mati z otroki, katerih hrušč bi bolnico motil, je otroke pripeljala k nam domov in jaz sem se morala igrati z njimi.«
Lucija je svojo mater zelo lepo prikazala, ko je zapisala:
Mati je vedno ohranila »svojo prirojeno resnost in vsi so vedeli, da so bile njene besede kakor svetopisemski izreki in da jo je bilo treba na mestu ubogati. Nikdar se ni zgodilo, da bi si kdo upal vpričo nje izreči kako manj spodobno ali nespoštljivo besedo. Ljudje so pogosto menili, da moja mati velja več kot vse hčerke. Spominjam se, da sem jo večkrat slišala reči:
'Ne vem, kako morejo imeti ljudje veselje nad tem, da govorijo o zadevah drugih; zame ni nič lepšega kot ostati doma in v miru brati. Knjige mi povedo toliko lepega! In življenjepisi svetnikov, kako čudoviti so!'«
p. Anton
