Misli sv. Bernarda (Iz Govorov o Visoki pesmi) Ponižnost in napredovanje v svetosti

Kdor se želi povzpeti više, mora o sebi skromno misliti, da ne bi tedaj, ko se povišuje nad sebe, padel nižje od sebe, če ni sam v sebi utrjen s pravo ponižnostjo. Ker se največje reči dosežejo samo s ponižnostjo, se mora tisti, ki hoče napredovati, najprej ponižati in si zagotoviti zasluženje ponižnosti.

Če torej vidite, da vas ponižujejo, imejte to kot dobro znamenje, da se vam bliža milost. Kakor se srce povišuje pred padcem, tako se ponižuje pred povišanjem. V Svetem pismu beremo oboje, da se namreč Gospod prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ali ni Bog poskrbel, da je bil njegov služabnik Job najprej v mnogih ostrih preizkušnjah ponižan, da bi tako pripravil pot blagoslovu, saj je po sijajnem zmagoslavju menil, da mora takšno in tako preskušano potrpežljivost poplačati z obilnim blagoslovom? (34,1).

Gotovo je redka in velika krepost, če kdo izvršuje velika dela, pa se nima za tako velikega, in če ne vidi svoje svetosti, ki jo vsi vidijo. Po moji sodbi je najvišja krepost, če je kdo vreden občudovanja, sam pa se ima za ničvrednega. Zares zvest služabnik je tisti, ki si nič ne prisvaja velike slave svojega Gospoda, ki ne izhaja iz njega, a prihaja po njem … Tedaj bo po Gospodovem naročilu njegova luč svetila pred ljudmi, da ne bodo hvalili njega, ampak njegovega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).

Tako bo posnemal Pavla in druge oznanjevalce, ki niso oznanjali sebe, in ne bo iskal svoje koristi, ampak to, kar je Jezusa Kristusa (prim. Flp 2,21) (13,3).

Če vidim pri svetnikih kaj takega, kar je vredno hvale ali občudovanja in pregledujem to ob jasni luči resnice, spoznam, da je treba častiti in občudovati pravzaprav nekoga drugega, ki to zasluži: Zato hvalim Boga v njegovih svetih, pa naj bo Elizej ali veliki Elija (13,6).

TAKOLE MOLIM Četrti korak je popolna združitev človeka z Bogom.

Mati Marija je bila čisto združena z Bogom, tako je bil tudi Jezus do konca združen z Očetom. Tudi nekateri svetniki so imeli milost nenehne povezave z Bogom. Njihovo življenje je bilo ena sama molitev. Zato se tudi mi Boga veselimo, po njem hrepenimo in ga postavljajmo v središče življenja. To nas Mati Marija v svojih sporočilih prosi že toliko let.

Ti štirje koraki v molitvi nas približajo Božji ljubezni, če jih prakticiramo in živimo po njih. Vedno molimo tako, da se bo Bog v nas dobro počutil.

Ciril Čuš, spletno predavanje, povzela Teja Prapotnik

 

TAKOLE MOLIM Tretji korak je ljubezen

Sv. Avguštin je zapisal: «Naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu.« Bog nas vedno kliče, mi pa moramo odgovoriti s srcem in življenjem. Postavimo ga v središče našega življenja. Pri tem pa umirajmo svojemu sebičnemu jazu ter lastnim željam in v središče postavimo odnos z Bogom. 40% vztrajanja je iz naše strani in 60% prihaja od Boga. Bog nam daje milost. On ima načrt za nas in nas vodi po pravi poti.

Kristus je tako močan, da nas spremlja na vsakem našem koraku in v vseh odnosih. Njegova ljubezen je močnejša od vsega drugega. Jezus je pot, resnica in življenje. Bodimo orodje v Jezusovih rokah. Če pa v življenju kdaj pride do trpljenja, se zavedajmo, da je tudi Jezus trpel in bil preganjan. V naših preizkušnjah je Bog z nami do konca sveta. Pa tudi v trpljenju ima z nami dober načrt, da nam prikaže lepoto ljubezni in svoje prisotnosti. Ustvarjeni smo po Božji podobi, da bi se zveličali in prišli v nebesa.

Vedno nam ne uspeva, da bi z močno ljubeznijo zrli v Boga. Včasih smo razočarani, kot da je Bog pozabil na nas. Takrat se osredotočimo na duhovno ljubezen. Ljubimo Boga z vso dušo, vsem srcem in vsem mišljenjem ter ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Ne postavljajmo naših bližnjih, hiše, avta, telefona … pred Boga. Naj se ljubezen do Boga v naših srcih vedno veča. Prosimo za to milost. Vedimo, da nas Bog hoče imeti za sebe, ker nas neizmerno ljubi. Daje se nam v podobi kruha pri vsaki sveti maši in to vsem, ki so na to pripravljeni. Imamo pri sveti maši res radi Jezusa z vsem srcem?

Ko bi vedeli, kako nas ima Jezus rad! Ta ljubezen je močnejša od vsake druge sile na svetu, ker prihaja iz njegovega Srca. Poskušajmo delati majhne korake na tem področju, da bi bili tudi mi njega sposobni tako ljubiti.

Ko prideš k sveti maši, poklekni in s srcem povej Jezusu, da ga imaš rad. Prosimo za ta dar ljubezni, da bomo Boga lahko ljubili z vso dušo in vsem srcem. Sveti Duh, tretja Božja oseba, nas vedno usmerja in vodi. Naj nam pomaga iz srca ljubiti Boga. Po sveti maši naj nam misli ne begajo, ampak se iz srca zahvalimo Jezusu, da smo ga smeli prejeti. Naj ljubezen do evharističnega Jezusa raste v naši notranjosti, v nas ostane in živi. Vsi smo Božji otroci, vsi smo bratje in sestre. V vsakem človeku je veliko več dobrega kot slabega. Na nas pa je, da to dobro prepoznamo. Vse naše težave potopimo v Božjo ljubezen in takoj se bodo stopile, ker je močnejša od vseh naših stisk. Niti preganjanja, lakota, meč, smrt, … – nič nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Ne preračunavajmo, kakšne koristi nam pripadajo po molitvi. V molitvi se razvija ta ljubezen.

Srce je temelj odnosa z Bogom. Brez srca se molitev manjša. Sveti Duh je to srce molitve. Naj nam pomaga, da bi se tako pogovarjali z Jezusom, kot želi On, in ga ljubili tako, kot ga ljubi Sveti Duh. Oče, Sin in Sveti Duh se imajo neskončno radi. Njihova ljubezen je brezmejna, naša pa je velikokrat omejena. Gospod Jezus, nauči nas ljubiti in moliti. Naj postane naša ljubezen do tebe še bolj odprta in globoka, da bi se vedno znali povezati s teboj.

Ob prebiranju Svetega pisma spoznamo, kako je imel Jezus rad svojega Očeta, saj je po napornem dnevu oznanjevanja Božjega kraljestva šel na samoten kraj ter vso noč prebedel v molitvi. Vprašajmo se, ali se nam ljubi moliti, ko smo utrujeni. Jezus nam govori: «Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi!« Predajmo se mu z vsem svojim bitjem. Če imamo iskreno ljubezen do Boga, nam tudi težke stvari ne bodo pretežke. Vsako tarnanje in negodovanje pa nas oddaljuje od pravega odnosa z Bogom.

Duhovna ljubezen je močnejša od telesne. Kako so svetniki hrepeneli po Jezusu! Nekateri so se darovali tako, da so vsako uro vsakega dneva in noči zmolili po eno zdravamarijo. To je veliko težje kot zmoliti deset rožnih vencev v budnem stanju. Naj bodo naša srca v molitvi. Pokažimo Bogu, kako ga imamo radi. On nam to vedno kaže. Darujmo mu tudi majhne žrtve, kot so to počeli Fatimski pastirčki, in spremenile se bodo v bisere.

TAKOLE MOLIM Drugi korak je vera.

Bog nas vabi h globlji molitvi. Bodimo mu zvesti, kakor mu je bil Abraham. Ko rastemo v veri, se velikokrat zgodi, da ne čutimo tistega pravega veselja. Vera ni to, kar čutimo. Vera je to, da Jezus živi v nas in med nami.

Ko je Jezus vstal od mrtvih, je apostolom obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« Njegova beseda je resnica, nas osvobaja in nas vodi po pravi poti. Jezus vedno išče vero med ljudmi, in ko jo najde, se zgodijo čudovite stvari. Žena, ki je veliko let krvavela, je verjela, da, če se samo dotakne roba njegovega oblačila, bo ozdravljena. Stotnik je rekel: »Nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Vera se velikokrat krepi med preizkušnjami, trpljenjem, pri premagovanju skušnjav in ovir, tudi v molitvi. Najtrdnejša je Marijina drža v veri, ko pravi: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« Ona ni vsega razumela. Ni vedela, kaj vse jo čaka v življenju, vendar je vedno zaupala v trdni veri.

Gospod nas kliče, da bi odrinili na globoko, da bi mu ostali zvesti in rastli v veri. Vera nas odrešuje, zato vztrajno molimo za dar vere, da bi postala bolj bistra, bolj trdna in bolj globoka. Dar vere moramo izmoliti. Vztrajajmo vedno, tudi takrat, ko pridejo preizkušnje in se sprašujemo, zakaj ravno k nam. Jezus je moral pretrpeti grozodejstva na Kalvariji in je izkušal celo zapuščenost od Boga Očeta, čeprav ga Oče ni zapustil. Verujmo, da od Boga nismo nikoli zapuščeni, čeprav to občutimo. Tudi takrat ne, ko najbolj trpimo. Tako bo vera v nas postala bolj rodovitna. Kot se železo kuje v ognju, gre tudi vera velikokrat skozi preizkušnje trpljenja.

Mnogo ljudi, ko pridejo do močne vere, začuti nemir, žalost ali dvome. Toda Gospod je vedno z nami. Zavedajmo se, da premoremo vse v njem, ki nam daje moč. V vsakem težkem trenutku življenja se spomnimo teh besed. Pomembno je tudi, da razločujemo, kaj je Božjega in kaj ne. Bodimo vztrajni na poti, ki nam jo kaže Bog. Molitev naj nam priraste k srcu in nam postane veselje. Prosimo za dar globoke, trdne vere.

Vendar, če vera ni bila zgrajena na trdnih temeljih, se lahko hitro zruši. Vera nas hoče utrditi v odnosu s Kristusom. Je in mora biti močnejša od vsega, kar nas čaka v življenju. Gospod, nauči nas verovati! Počasi in vztrajno prebirajmo Sveto pismo in vera v nas bo rastla in se utrjevala. Z njo se bodo dogajali čudeži in znamenja, kot pri cestninarju Mateju. Le-ta ni mogel verjeti, da se je prav njemu zgodila takšna milost. Pokesal se je in pričel živeti drugačno življenje.

TAKOLE MOLIM Štirje koraki molitve Lahko govorimo o štirih korakih molitve. Pri prvem koraku je poudarek na razumskem in čustvenem delu molitve

Največkrat se obrnemo na Boga v težavah. Takrat ga prosimo, naj nam pomaga in nas usliši. Velikokrat nam daje po drobtinicah in v srcu začutimo veselje. Bog nam daje mir, veselje ter ljubezen. In tega se veselimo. Pridejo pa trenutki, ko vsega tega ne doživljamo in takrat spoznamo, da smo iskali samo milostne trenutke, ne pa Boga. Na začetku prave poti je zmeraj napor. Boga namreč moramo imeti v srcu in ne samo v molitvi. Pri tem potrebujemo veliko vztrajnosti, poguma in odločnosti, da ne odnehamo. Dobro se je odločiti za katero izmed molitev za daljše obdobje, vendar se pazimo pretiravanja. Novorojenček ne more shoditi že kar prvi dan. Tako je tudi pri molitvi potrebna potrpežljivost in vztrajnost. Tudi v molitvi rabimo čas da rastemo.

Prosimo Gospoda, da nas nauči moliti, kakor so apostoli prosili Jezusa. Ko se naučimo moliti iz srca, se pokažejo sadovi Svetega Duha in takrat začutimo, da je molitev res prava. Kot sadovi na drevesu morajo tudi v nas dozoreti sadovi Svetega Duha. Gospod, ti nas vodi v naši molitvi. Ko se z Bogom pogovarjamo v molitvi, vedno vljudno počakajmo, da nam tudi on še kaj pove. Pomembno je ostati nekaj trenutkov v tišini ter prisluhniti. Vzemimo si čas in s srcem prisluhnimo Gospodu.

V molitvi nikoli ne bodimo neučakani. Če se nam ne uresničijo naše prošnje in želje, se vedno vprašajmo, ali si vse to za nas želi tudi nebeški Oče, ali pa je to samo naša sebična želja. Ne moja volja – TVOJA volja naj se zgodi. V naših prošnjah vedno recimo Bogu, naj ON presodi, kaj je dobro za nas. Če se nam naše prošnje ne izpolnijo, ima Bog za nas zagotovo pripravljeno nekaj boljšega. Prosimo, naj naša molitev raste, in ne dovolimo, da se naše srce oddalji od Boga. Molitev je kot roža, ki vsak dan rabi vodo, da lepo raste in zacveti.

Vsak človek ima svojo pot molitve. Sami moramo ugotoviti, kaj nam je bližje: zahvaljevanje, prošnje, slavljenje … Kje se torej lahko Bogu najbolj odpremo. Na čustvenem področju je 60% naš delež in le 40% od Boga. Bog nam daje izkušnje, da doživimo mir in veselje, da ga čutimo, da se nas dotakne. Negujmo in vzdržujmo ta čustva, da se nam ne ohladijo. Veliko ljudi, ki ugotovijo, da v molitvi ne napredujejo, se v prihodnosti oddalji od Cerkve. Takrat se prične okužba kritiziranja in nervoze. Žalostni ljudje se zapirajo sami vase. Spoznati moramo, da je Jezus naš odrešenik, da nas ima neskončno rad in da smo mi ljubljeni Božji otroci. Vedno se lahko zatečemo k njemu in nikoli nas ne bo prizadel ali ranil. Vedno nam bo dal tisto misel ali besedo, katera je potrebna za naše življenje.

TAKOLE MOLIM Večerna molitev

 Jezus, moje male žrtve, združene z Božjo daritvijo, naj pridobijo tvoji Cerkvi svete, številne duhovne poklice po rokah svete Device Marije, angela varuha, krstnega zavetnika, sv. Bernarda in vseh svetnikov. Darujem svojo ljubezen, molitve, dobra dela in trpljenje, tolažbo in zadoščevanje – združeno z mašno daritvijo, za zvestobo in svetost duhovnikov, mene in za vse potrebe … Moj Jezus, želim te ljubiti in tolažiti namesto vseh src, ki te ne ljubijo in te žalijo. O Jezus, glej, prišla je noč, ostani ti z menoj. Naj v rani Tvojega Srca počivam spet nocoj. Odpusti, kar žalila sem Te ta pretekli dan, očisti, prosim, dušo mi s krvjo presvetih ran. In če Tvoja sveta volja je, da več se ne zbudim, naj se s Teboj na kraj miru, o Jezus, preselim. Amen.

s. Marija Fidelis Bratina OSU

TAKOLE MOLIM Vse življenje je molitev

Molitev je zame, da slaviš, hvališ Boga zaradi njega samega, se mu zahvaljuješ za vse trenutke življenja, za manj prijetne kot tudi za vesele. Predvsem pa je molitev izročitev samega sebe in vsega svojega življenja Bogu v čast, vernim dušam v vicah v zveličanje in vsem ljudem v duhovni in telesni blagor. Vsaka dobra misel, ki je povezana z Bogom, vsako dejanje in vsaka dobra beseda, ki prinese ljudem korist in dušni blagor, je v nekem širšem smislu molitev in je zaslužna za nebesa. Pomembno pa je, da vsako delo opravljamo zaradi Boga. Tako dejanje je še bolj zaslužno. Predvsem pa je molitev, da se vedno, v vsakem trenutku, zavedamo, da je Bog pričujoč v nas, da z nami dela, ter nas ohranja pri življenju. Človekovo življenje mora izražati in udejanjati zahvalo Bogu zaradi njega samega in mora biti odgovor na njegovo neizmerno ljubezen. Treba je vedno reči: »Hvala Bogu!« z besedo, mislijo in z dejanjem, in to je najboljša molitev.

Molitev je pa tudi boj s slabimi mislimi, hotenji, željami; ta boj je pred Bogom zaslužen, če ga darujemo v blagor duš v vicah, Bogu v čast ter v duhovno korist bližnjemu.

Matevž