SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (4) Trpljenje v luči krščanstva

Ali poleg teh treh poti – obup, pobeg ali domnevni spoprijem – obstaja še četrta, na kateri bi človeštvo vprašanje svetovnega trpljenja poskušalo obravnavati s kakšnim upanjem na uspeh? Ne bi znal navesti drugega kakor morda topega ideala blaginje, ki mu vsi bolj ali manj nepremišljeno služimo. A samo s povojem pred očmi, ki si ga prejšnji, bolj realistični časi, recimo zgodnji ali pozni srednji vek, raje sploh niso namestili, da bi neposredneje gledali v oči stvarem, kakršne so neizprosno nekoč bile in so.

To so bili bolj ali manj krščanski časi. Tako je čas, da se ukvarjamo s tem, kar ima povedati o našem vprašanju krščanstvo.

Brez teorije

V svetopisemskih virih Stare in Nove zaveze začuda ne najdemo nobene teorije o trpljenju sveta. Razen če vzamemo drugo poročilo o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga, 2. in 3. poglavje), ki v Svetem pismu samem komaj še učinkuje kot tako. Človekovo trpljenje se je potemtakem začelo s prvo nepokorščino Bogu. Zato je bil človek izgnan iz svojega raja brez trpljenja; vhod vanj pa je odtlej varoval plameneči meč. Svetopisemska izjava, odeta v slikovite pripovedi, lahko osvetljuje samo tisti del problema, ki trpljenje povezuje z odvrnitvijo od Boga. Druge dele pušča v temini: obstoj trpeče narave že milijarde let, preden se pojavi človek; tudi dejstvo, da je človek stopil v zgodovino sveta samo kot končen, omejen v trajanju svojega zemeljskega bivanja. Greh je morda spremenil in zatemnil naravo tega končanja, ni pa je ustvaril.

Nič bistvenega ni več po tej svetopisemski besedi, izrečeni v pripovedni govorici, o začetkih človeškega trpljenja. Druge izjave so ji dodane v obliki rodovnika: pripoved o prvem umoru (Kajn in Abel), o prvem krvnem maščevanju (1 Mz 4,24), o prvem nečistovanju (1 Mz 6,1s), o prvem napuhu, segajočem do neba (1 Mz 11,1–9). Oblike krivde, ne pojasnila trpljenja. Trpljenje se predpostavlja tudi tam, kjer Bog preizkuša človeka glede zvestobe. Tako preizkušanje je na koncu Stare zaveze naravnost povod za zahvaljevanje Bogu: »Spomnimo se, kako so bili naši očetje skušani! Pomislite, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah postal božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge preizkušnje in ostali zvesti« (Jdt 8,25s). Bog preizkuša v svarilo – ali pa naravnost iz usmiljene ljubezni, kakor pravi Nova zaveza (1 Pt 1,7; Heb 12,6; Raz 3,19).

To torej pomeni, da more Bog uporabiti trpljenje za dobre in najboljše namene, ne glede na to, od kod prihaja. Ali so to izjemni primeri ali pa je mogoče ta stavek nekako posplošiti? Trpljenje more včasih prejeti pozitiven pomen: ali to trditev lahko razširimo? To nas prisili, da se ozremo na Jezusa Kristusa.

Pred njim sta dva lika. Eden je Job, ki, zasut s skrajnim trpljenjem in skoraj pokopan pod njim, vpije k Bogu za razlago, za pravičnost, čeprav je na koncu opravičen za svoje ravnanje (medtem ko so prijatelji obsojeni, ker trpljenje razlagajo z Jobovo grešnostjo); Božje nedoumljivo veličastvo ga sicer utiša. Drugi lik je »Božji služabnik« (Izaija 53), ki za svoje grešne brate prestaja najhujšo sramoto in končno smrt; za to ni le sam poveličan od Boga, ampak prejme »v delež veliko množico«. Job ostaja predhodnik, ki zaostaja. Božji služabnik pa duhovno hodi zraven: svoj zgodovinski lik najde v kristološki razlagi Jezusovega križa.

Če dovolj globoko prodremo v krščansko vero, ki se z vso zaželeno jasnostjo izraža že pri pisateljih Nove zaveze, vidimo, da Bog v Jezusovem križu in vstajenju ne podaja nobene teorije za obstoj trpljenja sveta, temveč razkriva delovanje, v moči katerega je trpljenje postavljeno v svetlo povezavo – reči smemo v svoji celoti.

Hans Urs von Balthasar

MOLITEV POSVETITVE JMS (7) »Po Marijinem Srcu se posvetim in izročim Jezusovemu Srcu.«

Vsi ljudje smo Jezusovi, ker nas je ustvaril in odrešil. Kristjani pa smo po svetem krstu še bolj njegovi. Kot otroci še nismo bili zmožni osebne odločitve zanj. Potrebna je naša osebna, zavestna odločitev za Jezusa. To se zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi in obnovitvi posvetitve Jezusovemu Srcu.

K Jezusu Kristusu gremo po Mariji. Najprej se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, da bi se nato še bolj posvetili in izročili Jezusovemu presvetemu Srcu. Devica Marija je najvarnejša in najkrajša pot, po kateri postanemo pristni Jezusovi učenci. Če se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, se naša izročitev ne ustavi pri Materi Mariji, ampak se po njej usmerja k Jezusu in k nebeškemu Očetu. Marija je Bogu najbližja, zato izročitev njej najhitreje doseže Boga. Popolnoma se izročamo Mariji zato, da bi bili popolnoma Jezusovi in popolnoma Očetovi.

Prva, ki se je posvetila Jezusovemu Srcu, je bila Mati Marija. To posvetitev izraža njeno življenjsko geslo: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). V moči te posvetitve je z ljubeznijo zanj skrbela in mu posvetila vse svoje moči. Ona je zgled, kaj pomeni posvetitev in izročitev Jezusovemu Srcu.

Ko se posvetimo in izročimo Jezusovemu presvetemu Srcu, se posvetimo Jezusu Kristusu samemu. V ospredju je Kristus sam, njegovo telesno srce pa je pri tem simbol njegovega notranjega bogastva, zlasti njegove ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da »Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim. Jn 19,34), velja za prav posebno znamenje in simbol… tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi« (št. 478).

Papež Leon XIII. je leta 1899 ves svet posvetil Jezusovemu presvetemu Srcu. Škofje so posvečevali svoje škofije, župniki župnije, družinski očetje ali matere svoje družine. Pri osebni posvetitvi se posveti vsak sam. Poudarjeno je njegovo osebno sodelovanje, čeprav je seveda tisti, ki v človekovem srcu deluje in izvrši posvečenje, Bog sam.

Papež Pij XII. je v okrožnici o Srcu Jezusovem Zajemali boste vodo glede češčenja presvetega Srca Jezusovega zapisal »da je naravno vzcvetelo iz žive vere in gorečega češčenja Božjega Odrešenika in njegovih poveličanih ran, ki so kot znamenje njegove neizmerne ljubezni v največji meri vplivale na duše« (št. 52). Poglabljanje v Kristusove rane je pogostno pri svetnikih. Ruski pravoslavni svetnik Dimitrij Rostovskij (1651-1709) je pogosto premišljeval Gospodovo trpljenje in se z ljubeznijo poglabljal v Jezusove rane, posebno v prebodeno srce.

p. Anton

ODMEVI

Tako sem se sprehajal po svetu, dokler se nisem zaljubil v Boga in presveto Devico Marijo. Po milosti Božji sem spoznal vero v Jezusa Kristusa. Odločil sem se, da bom za Njim nosil svoj križ. Želim ga posnemati in živeti v stanju milosti in ljubezni, ki izhaja iz Vsemogočnega Boga. Vse lepo, vsak dotik, vsaka barva, vsak občutek, vse je povezano z Bogom. Res sem srečen in zadovoljen v svojem življenju, kljub temu, da hodim po trnovi in strmi poti. Ves čas se je potrebno boriti s samim seboj, kot tudi z zunanjimi vplivi, kot so neutrudni udarci skušnjav, ki jih vsak doživlja v svoji duši, ko se jih zaveda in tudi ne zaveda. Toda prosimo Boga milosti in usmiljenja, ker je naš Bog usmiljen in velikodušen. Ljubi nas, svoje otroke, in kot skrben starš želi, da se vrnemo domov in rastemo v svetosti. Za take misli in občutke sem hvaležen Bogu. To stanje imenujem stanje trpeče sreče. Trpim zaradi grehov, ki jih vidim na sebi in drugih ljudeh. Stalna posvetitev Bogu z molitvijo me osrečuje, ko sem povezan z Njim, Stvarnikom vsega. Molim in mislim na Boga, pojem mu hvalnice in z mislijo se Ga nenehno dotikam. Tudi ko izrecno ne molim, premišljujem o Njem in se mu zahvaljujem. Rečem: »Bog, hvala Ti za vse, kar mi daješ.« In ta nenehna povezanost z Bogom me dela srečnega. Bogu hvala za te misli!

O presveta Devica Marija, kako si lepa in polna ljubezni! Prosim te, popelji me na pot večne ljubezni. Hvala ti!

tvoj Leon

DOMAČA ZDRAVILA Bela vrba

Uporaba skorje vrbe, kot zdravilne rastline za zdravljenje, je znana že iz zgodovine. Grški zdravnik Hipokrat (460–370 pred Kristusovim rojstvom) je vrbo svetoval za lajšanje bolečin in zniževanje povišane telesne temperature. Približno v tem času je kitajska civilizacija priporočala pripravke iz vrb za zaustavljanje krvavitev in kot splošni antiseptik. Rimski zdravnik Galen (129–200) pa je s skorjo vrbe lajšal bolečine bolnikom, ki so umirali.

Vrbo najdemo rasti na bregovih rek in po močvirnih travnikih. Rod Salix obsega več vrst vrbe. Najbolj raziskana je bela vrba, ki je tudi najbolj raziskana rastlina, ki vsebuje salicilate, čeprav jih vsebuje rdeča vrba, Salix purpureaL., največ. Poznamo še Salix viminalis L.,ki ima ime beka, ter Salix fragilis L., poznano z imenom krhlica. Vrba je visoko drevo, zraste do 30 m v višino in sodi v družino vrbovk (Salicaceae).

Skorjo vrbe nabiramo spomladi. Lubje je sivo in ima gladke veje. Nabiramo ga s 4–5 cm debelih vej. Posušimo ga v senci, nato ga zdrobimo in shranimo v temnih kozarcih.

 

Delovanje bele vrbe v čaju proti putiki ali revmi

Vse vrste vrbe vsebujejo najpomembnejšo učinkovino, to je salicin (7–10%), ter njegove derivate. V vrbi najdemo še flavonoide, čreslovine, kavno in ferulno kislino in druge spojine. V črevesju iz salicina nastane salicilna kislina, ki deluje protivnetno, in sicer tako, da zavira nastajanje prostaglandinov. Salicilna kislina deluje tudi protibolečinsko in znižuje povišano telesno temperaturo preko simpatičnega živčevja v možganih. Pri tem pride do razširitve žil in tako do povečanega izločanja potu in ohlajanja telesa. Učinkovito lahko torej uporabljamo skorjo vrbe v čajnih mešanicah za lajšanje težav pri putiki in revmi, ko želimo npr. zmanjšati oteklost in bolečino nekega sklepa zaradi te bolezni. Čajna mešanica proti putiki in revmi patra Simona Ašiča poleg skorje vrbe vsebuje še druge zdravilne rastline: rastlino močvirskega oslada, njivske preslice, divje mačehe in rmana, cvet jegliča, list breze in koprive, luščino fižola in korenino omana.  Čaj pijemo v obliki kure dlje časa. Dokler ne nastopi izboljšanje, po navadi se to zgodi po enem mesecu rednega pitja čaja.

 

Pri nenadni bolečini je skorja vrbe tudi učinkovita.

Neka raziskava pa dokazuje, da tudi enkraten odmerek, 240 mg salicina, ki je v skorji vrbe, pri nenadnem poslabšanju bolečine v križu olajša enako kot 12,5 mg zdravilne učinkovine rofekoksib (zdravilo Vioxx), ki pa je bilo sicer zaradi resnih stranskih učinkov umaknjeno s tržišča. V ta namen bi sicer morali popiti večjo količino čaja iz skorje vrbe, da bi dosegli takojšen protibolečinski učinek.

 

Delovanje drugih učinkovin v skorji vrbe

Ferulna in kavna kislina v vrbi delujeta protimikrobno, protivnetno in proti raku, kar je tudi ugodno za ohranjanje našega zdravja. Sicer se 75% vse kavne kisline v naravi nahaja v sadju, ferulno kislino pa najdemo največ v žitu. Flavonoidi v vrbi delujejo protivnetno. Čreslovine v vrbi zdravijo vnetja v ustni votlini. V ta namen si pripravimo čaj iz vrbe. Samostojno iz skorje vrbe pripravljamo tudi mazila, obloge in kopeli, ki pomagajo lajšati sklepni in mišični revmatizem, rane in ekceme.

 

Iz salicina, ki je v skorji vrbe, je nastal aspirin.

Kot zanimivost, naj povemo, da je iz salicina, ki ga najdemo največ v vrbi in močvirskem osladu,  leta 1899 nemški kemik Felix Hoffman, ki je bil takrat zaposlen pri podjetju Bayer, sintetiziral acetilsalicilno kislino, z namenom, da bi izboljšal lastnosti salicina. Hoffmanov oče je namreč zelo trpel zaradi revmatičnih bolečin. In tako je nastal aspirin - to je zdravilo, ki vsebuje acetilsalicilno kislino.

Barbara Kozan, mag. farm.

Fatimski cerkvi v Sloveniji

Zakaj bi morali tja daleč na Portugalsko, če bi radi pomolili v cerkvi fatimske Matere Božje? Tudi v Sloveniji imamo dve njej posvečeni cerkvi. Prva je bolj kapela kot cerkev, druga bolj hiša kot cerkev. A v obeh domuje Fatimska Gospa in sta vredni, da ju opišemo.

Cerkvico nad Grušovcem v župniji Črešnjice pri Frankolovem so začeli graditi že leta 1947. Vedenje o Fatimi se je pri nas razširilo med 2. svetovno vojno, saj so v tem času izšli kar trije ponatisi knjige Srečka Zamjena z naslovom Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Po težkih vojnih preizkušnjah se je neka tamkajšnja družina zaobljubila, da bodo zgradili na svoji zemlji na vzpetini tik pod gozdom cerkvico posvečeno Fatimski Mariji. Pomagali so tudi mnogi sosedje in obrtniki, pa župnik seveda. Kip so kupili v Zagrebu in je čakal v župnijski cerkvi tri leta, preden so ga kar v naramnem košu prenesli v njej namenjeno cerkvico. Zaradi številnih nevšečnosti jo je lahko šele 20. avgusta l950 blagoslovil mariborski škof Maksimilijan Držečnik ob navzočnosti več sto ljudi. Nadškof Anton Vovk je podaril za »prvo versko stavbo v rdeči svobodi« bronaste svečnike.

Nadškof Alojzij Šuštar pa je leta 1985 blagoslovil novo cerkev Marijinega brezmadežnega Srca na Lokah pri Kisovcu blizu Zagorja ob Savi. Skoraj tri desetletja prej so morali staro cerkev sv. Marjete zapreti, ker je razpokala zaradi podzemeljskih del v rudniku. Kasneje so v starem župnišču uredili kapelo in vanjo prenesli iz cedrovine izklesan Marijin kip. Leta 1960 ga je kupila v portugalski Fatimi ameriška Slovenka z namenom, da ga podari domovini. Potem ga je ponesla s seboj še v Rim, kjer ga je blagoslovil papež Janez XXIII. Nato je Marijin kip nekaj časa romal po slovenskih župnijah dokler oblasti tega niso prepovedale in je ostal v Dolu pri Hrastniku. Od tod so ga spomladi 1962 slovesno prenesli v kapelo v Kisovcu. Po dolgoletnih prizadevanjih so končno dobili tudi novo cerkev, ki je vsekakor nekaj posebnega. Na prvi pogled je podobna stanovanjski hiši z gorečkami na oknih. Le nevsiljiv zvonik daje slutiti, da je to tudi hiša molitve. Fasada pa je oblečena v nagubano pločevino, ki naj bi simbolizirala industrijski značaj naselja. Nedavno so svetišče obogatili z relikvarijem, v katerem so relikvije fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška. Romarski shodi so vsako prvo soboto po 13. v mesecu.

zbrala Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Prošnje procesije

Vsako spomlad se znova pojavi skrb za pridelek na polju in vrtovih, ki je izpostavljen vsem mogočim naravnim ujmam. Zato v dneh pred vnebohodom verniki prosijo za Božje varstvo v procesijah, ki jim pravimo prošnje procesije. Gospa Anica Trop, rojena pred 92 leti v Dolenjskih Toplicah, se rada spominja, kako so šli na prošnje dneve v procesiji vsak dan k drugi podružnici: k sv. Roku na Gorenje Sušice, k sv. Antonu Padovanskemu v Meniško vas in k sv. Nikolaju v Podturn. Otroci iz okoliških vasi so se zbrali pri farni cerkvi sv. Ane, odrasli pa so k procesiji pristopali spotoma. Od vsake hiše je prišel kakšen človek. Vso pot so molili litanije. Saj je bilo toliko reči, za katere je bilo treba prositi! Najprej za vreme, od katerega je bil v veliki meri odvisen pridelek. Eni od procesij so rekli »mokra«, če je grozila suša, in so molili za dež. Če je bilo deževno, so seveda prosili za lepo vreme. Imeli so celo »točno« procesijo, saj so se zdaj, ko je žito že klasilo, toče zelo bali. Prosili so tudi za varstvo pred poplavami, potresi in za odvrnitev vojske. Hkrati pa so se zahvaljevali, da živijo v miru in ne trpijo pomanjkanja. Procesijo so vsak dan zaključili z mašo. 

Posipanje rožic na Telovo

Potem, ko so odcvetele narcise in tulipani, so zakraljevale bohotne potonike: rdeče, roza, bele in modre. Stara mati so jih zasadili v oškrbljene lončene »piskre« in jih razvrstili okoli hiše. Rekli smo jim binkoštnice, saj so cvetele okoli binkošti. Ker pa je to premakljiv praznik, so se včasih prav razbohotile šele za Telovo. Včasih so imeli telovske procesije, ki so šle okoli cerkve ali celo po vasi. Ob poti so hiše okrasili z zelenjem, fantje pa so pokali z možnarji. Duhovnik z Najsvetejšim je stopal pod baldahinom, ki so ga nosili najveljavnejši možje v fari. Sledile so jim deklice, ki so vse naokoli potresale rožice. V mojem otroštvu je šla procesija samo po cerkvi. Komaj sem čakala, da bom dovolj velika in se bom lahko pridružila trosilkam rož. Prvo leto sta me vzeli v varstvo dve kakih deset let starejši dekleti. Prejšnji dan sem po travnikih nabrala cvetove ivanjščic in jih osmukala v majhno košarico. Moji spremljevalki pa sta imeli v rokah vsaka svoj ogromen cvet potonike, s katerih sta počasi smukali cvetne lističe. Kako se mi je zdelo to imenitno!

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Mi se nismo prav dolgo zadrževali v tisti znameniti sobi. Šli smo dalje, saj je za nami čakala že naslednja skupina. Paznica nas je opozarjala, da gremo naprej in naj se kot skupina držimo skupaj. Kitajci so bili namreč zelo razkropljeni, ker so bili nekateri tako zaposleni s selfiji, da so pozabili, kje je njihova skupina.

Skozi nekaj manjših soban smo prišli v veliko dvorano. V malih nisem fotografiral, ker so bile nekatere precej temačne. Mogoče so k temu pripomogle barve, ki so bile tam uporabljene. Velika dvorana je bila prekrasna. Ni bila tako svetla kot ona na drugi strani dvorca. Toda bila je zelo bogato opremljena. Moram omeniti peč. Pečnice so sijale v lepi belo modri barvi. Vtis sem imel, da je porcelanasta. Mogoče? Saj so carji imeli dovolj sredstev, bi si jo lahko privoščili. Na tleh so bile iz različnih vrst lesa sestavljeni celi ornamenti. Krogi obdani z vsemi vrstami tlaka. Vse je bilo natančno in spretno izdelano. Človek bi kar strmel in gledal. Na stenah je viselo veliko umetniških slik. Ena stena je bila vsa »oblečena« v umetniške slike. Med njimi so bili samo ozki zlati okviri. Zanimivo, da so bile zložene slike raznih velikosti. Dobil sem vtis, da so tja obesili, kar so pač imeli. Toda vse skupaj je bilo zelo zanimivo, okusno sestavljeno. Motivi so bili bolj posvetne narave. Razne gracije in drugo.

Strop je bil podobno narejen kot v veliki dvorani na drugi strani. Ves je bil pokrit z eno samo sliko na platno. Spraševal sem se, kako so ta strop naredili? Najbrž so morali platna sestaviti kar na stropu, saj ni bilo videti, da bi bil sestavljen iz več kosov. Mogoče je slikar delal celo na mestu, tako kot veliki mojstri, ki so s freskami okrasili številne cerkve. Mogoče se pa celo motim. Lahko pa bi bilo mnogo kosov, ki so jih tako spretno sestavili, da ni bilo mogoče opaziti, da je strop iz več delov skupaj dan. To bi bilo za umetnika nekoliko lažje delo, a najbrž je težko loviti odtenke, da se ne vidi, kako je sestavljeno. Kaj vem? Umetniki so poznali razne spretne trike, s katerimi so mogoče znali zelo dobro zakriti stike med raznimi kosi.

Pot smo nadaljevali skozi nekoliko manjše sobane. Ravno tako so bili različni dnevni prostori. Za razvedrilo, za igre, za klepet ob kavi. Zadnja soba je bila spet razkošna jedilnica na manjšo skupinico. Stene so bile v zeleni barvi. Na njih so se bohotile lepe štukature v beli barvi. Vmes so bila posejana rožnata polja okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik. Napolnili so jih z belimi štukaturami.

Končno smo prispeli do velikih stopnic, ki so vodile nazaj v pritličje. Zazdelo se mi je, da se naš ogled bliža koncu. To stopnišče je bilo seveda razkošno, a ne tako kot prvo po katerem smo prišli v nadstropje.

Po hodniku smo se pomikali proti izhodu. Na stenah je bilo veliko fotografij, na katerih je bilo prikazano restavratorsko delo, ki so ga opravili na tem dvorcu. Tudi to je bilo zanimivo za oči. Opazil sem, kako veliko delo so opravili, koliko so prenovili. Stare fotografije so kazale stanje pred začetkom prenove. Bilo je žalostno. Vse v razsulu! Kakor na kakšnem smetišču ali v razmetani zbirki polomljenih starin. Da, veliko so naredili!

Spraševal sem se: Kdaj so začeli s prenovami? Ali že v času komunizma, ali po padcu komunizma? Prejšnji režim ni imel posluha za take vrednote. Vse, kar je dišalo po carjih, grofih, plemstvu je bilo ničvredno. Plemstvo je bilo zaznamovano kot sovražnik režima številka ena. Mnogo so zato uničili, veliko so pustili, da je propadalo. Mogoče se je pa našel kak človek, ki je imel vsaj malo posluha za kulturo in umetniške stvaritve, da je že prej omogočil vsaj nekaj prenove.

Če pa so prenove začeli šele po padcu komunizma, jih je treba pohvaliti. Veliko, ogromno so naredili! Dobil sem občutek, da so zopet ponosni na svojo zgodovino, da se radi spominjajo časov, ko so carji vodili rusko državo. V vseh dneh niti nisem videl kakšnega spomenika ali znamenja, ki bi me spominjalo na komunizem? Mogoče smo tako hodili, da smo se ognili ostankom težkih časov? Prepričan sem, da nikogar od nas to niti malo ni zanimalo, saj je tega v naši lepi in hkrati ubogi Sloveniji še na pretek.

Na nek način so znali pomesti s komunizmom, ga potisniti vsaj precej na stran in pustili, da so zaživeli normalno življenje kulturnega naroda. Tudi prejšnjega imena za mesto nisem nikjer opazil. Hitro so mu vrnili staro ime in odstranili staro podobo, ki najbrž ni ostala v lepem spominu.

Spodaj ob izhodu je bila precejšnja trgovina s spominki. Takoj sem opazil, da je bilo mogoče kupiti vseh vrst izdelke iz jantarja. Bile so razkošne ogrlice in vse vrste nakita. Malo me je mikalo, da bi si kakšno vsaj dobro ogledal in se pozanimal za ceno. Toda med gospodi duhovniki ni bilo niti malo zanimanja za take reči. Danes mi je malo žal, saj bi lahko imel vsaj neko predstavo, kako drag je jantar.

V veliko košaro smo oddali naše papirnate copate, v katerih smo drsali skozi prekrasne sobane. To je dobra zamisel. Na ta način obvarujejo razkošne tlake. Da bi jih prekrili s preprogami samo tam, kjer se hodi, tudi ni dobro. Saj sonce spremeni barvo lesu, ki je izpostavljen svetlobi. Tisti deli, ki ostanejo skriti pa ohranijo svežo barvo. Pa še bolje se vidi, če tla niso prekrita.

Ta čas, ko smo bili v dvorcu, se je zunaj nekoliko zlilo. Močan dež je ponehal. Do avtobusa smo šli po drugi poti. Pot nas je vodila mimo malega jezerca. Vse je bilo napravljeno za sprehode. Okoli jezera lepa posuta pot. Ob jezeru pa razkošen paviljon, da so se lahko malo usedli in bili v senci.

p. Branko Petauer