Duhovne prireditve v Stični v letu 2015

MAJ

10. romanje Bernardove družine na Ptujsko Goro

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

16. – 17. Skupnost Emanuel

17. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

22. – 24. Zakonci (ž. Ljubljana – Koseze)

22. – 24. Ž. Trebnje, oratorij

29. – 31. Klemen Križaj, Zdravo življenje

29. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

30. slepi in slabovidni, v cerkvi

JUNIJ

12. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

13. romanje posvečenih JMS v Turnišče

14. ob 14.30 Bernardova družina

20. – 21. Skupnost Emanuel

21. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

26. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

28. ob 10.00 srebrna maša p. Branka Petauerja

29. – 4. VII. P. Krištof Čufer, Post in tišina

JULIJ

3. – 5. Lucijan Potočnik, Biblična skupina Bled

5. ob 10.00 zlata maša p. Antona Nadraha

9. – 12. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

19. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

31. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 10. maja (romanje na Ptujsko Goro cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2015

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični: 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Fatimska pobožnost v letu 2015

Fatimska pobožnost bo v baziliki v Stični z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v sredo 13. maja, v petek 12. junija, v ponedeljek 13. julija, v četrtek 13. avgusta, v nedeljo 13. septembra in v torek 13. oktobra.

Letno srečanje župnijskih animatorjev z Odborom JMS

V soboto, 18. aprila, bo v samostanu v Stični letno srečanje župnijskih animatorjev z odborom Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ob 9.30 bo v Opatovi kapeli rožni venec, ob 10.00 mašna daritev, nato bo pogovorni program, posvečen predvsem obisku Marije Romarice iz Fatime in obhajanju stoletnice fatimskih dogodkov. Ob 13.00 bo kosilo.

Letno srečanje posvečenih JMS v Turnišču

Letos bo letno srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v soboto, 13. junija, v Turnišču v murskosoboški škofiji. Glavni poudarek srečanja bo priprava na obisk Marije Romarice in stoletnica Fatime. Začetek ob 9.15 z rožnim vencem, ob 10.00 sv. maša in nagovor škofa dr. Petra Štumpfa. Po obhajilu bo obnovitev posvetitve JMS. Na vrsti bodo pričevanja, pete litanije MB in blagoslov z Najsvetejšim.

Romanje za blagoslov obiska Marije iz Fatime

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca bomo poromali v Medžugorje od 27. do 29. aprila 2015. Namen romanja: prošnja za blagoslov obiska Marije Romarice v Sloveniji od 13. maja do 13. oktobra 2016 v pripravi na 100-letnico fatimskih dogodkov. Vabljeni, da se nam pridružite! Marija ne bo ostala dolžna tistim, ki njene namene sprejmejo za svoje! Duhovni voditelj g. Janez Mrak. Informacije na 051353178.

Knjižica za stoletnico Fatime v tujih jezikih

Da bi se dobro pripravili na obhajanje fatimske stoletnice in na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter v čim večjem številu vernikov prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca, bomo prevedli knjižico Pet prvih sobot v nekatere glavne evropske jezike. Za stroške natisa potrebujemo sredstva. Če kdo more kaj prispevati, naj pošlje na naslov urednika knjižic: P. Anton Nadrah, Cistercijanska opatija Stična, 1295 Ivančna Gorica. Vedno naj pripiše: Fatima. Naj Bog na Marijino priprošnjo obilno povrne

POPOLNA PODARITEV (4) Marija je zemeljski raj

Bog nam v svoji ljubezni podarja prav sam sebe – ne le nekaj ustvarjenega. Saj bi ustvarjene dobrine same nikdar ne mogle izpolniti neskončnega brezna našega srca, ustvarjenega za brezmejno in večno srečo v notranjem občestvu z Bogom (prim. CS 21,3). Križ, obsijan z zarjo vstajenjskega jutra, nam še posebej glasno govori: ˝Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, marveč imel večno življenje.˝ ˝Sin Božji me je vzljubil in zame dal sam sebe!˝

Ne samo ljudi v splošnem, marveč tudi prav mene – vsakogar – osebno je v Kristusu Bog vzljubil in neprenehoma ljubi tudi s človeškim srcem, prevzetim iz device Marije. Ta čudovita resnica naj bi nas do dna presunila in prepojila – kakor da bi jo prvikrat odkrili. In naš odgovor naj bo resnično poglobljena in velikodušnejša ljubezen do Boga (in neločljivo do bližjega zaradi Boga) v vsakdanjosti našega krščanskega življenja.

Ko spričo svoje slabotnosti in nestanovitnosti vprašujemo, kje naj dobimo moči za to, nam Jezus sam s križa kaže na novo Evo pod križem in kliče: ˝Glej, tvoja mati!˝

Sv. Ludvik Montfortski pravi: ˝Bog je samo Mariji dal ključe do vinskega hrama Božje ljubezni in ji podelil moč stopati po najvzvišenejših in najskritejših poteh popolnosti in voditi po njih tudi druge. Samo Marija pomaga vstopiti ubogim otrokom nezveste Eve v zemeljski raj, da se tam veselo sprehajajo z Bogom in dobe varno zavetje pred svojimi sovražniki. Tam uživajo brez strahu pred smrtjo sad drevesa življenja in spoznanja dobrega in hudega ter pijejo v globokih požirkih nebeško vodo iz bistrega studenca, ki teče v izobilju. Ali lepše: Marija sama je ta zemeljski raj ali deviška in blagoslovljena zemlja, s katere sta bila pregnana zaradi svojih grehov Adam in Eva. Marija odpira dostop k sebi tistim, ki jih želi napraviti svete.˝

Kdor se popolnoma izroči Mariji in po njej Kristusu ter se resno trudi, da bi to uresničeval v svojem vsakdanjem življenju, je že s tem samim stopil na pot Božje ljubezni. To se jasno vidi na primer pri rajnem primasu Cerkve na Poljskem, kardinalu Št. Wyszýnskem. V Franciji so izdali knjigo njegovih lastnih Zapiskov iz zapora. Pobožnost do Marije mu je že v mladosti pomagala, da je ostal neomajno zvest Bogu. Ko pa je že kot kardinal za nekaj več kakor tri leta prišel v zapore (1953-1956), je takoj prve tedne, tako hude, da bi marsikoga duhovno in telesno strle, uporabil za kar najskrbnejšo pripravo na grignionsko podaritev samega sebe Mariji. To je bistveno prispevalo, da je v najtrših preizkušnjah globoko dozorel za spolnitev vélike naloge, ki ga je čakala. Kardinala Wyszynskega označujejo kot ˝moža, ki ne pozna strahu˝, razen tistega strahu božjega, ki človeku pomaga, da se z največjo tenkočutnostjo izogiblje vsemu, kar bi utegnilo žaliti Boga, ki je Ljubezen sama. Tega odločnega moža je pri njegovem delovanju vodil duh iskrene evangeljske ljubezni tudi v razmerju do najhujših sovražnikov vere in Cerkve. Večkrat je dejal: ˝Tisto, česar svet, ki je v stanju brezupnosti, najbolj potrebuje, je: razodetje ljubečega, usmiljenega Boga, kakršno najlepše sije v Marijinem in Jezusovem srcu.˝

Anton Strle

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (5)Strletov dobrotnik Janez Pucelj (3)

Da je bil profesor Strle svojemu dobrotniku vse življenje hvaležen, razodeva opis nove maše, ki ga je na hitro napisal 21. 1. 2003. Takole piše: »Tisto leto pred mašniškim posvečenjem 29. 6. 1941 v ljubljanski stolnici sem bil prefekt v Marijanišču (tedaj za učiteljiščnike), ko je bil njegov ravnatelj dr. Jože Pogačnik, poznejši nadškof. Novo mašo sem imel pri Sv. Vidu nad Cerknico, in sicer 13. 7. Šel sem pred novo mašo (najbrž že pred mašniškim posvečenjem) k župniku J. Puclju, ki je bil tedaj župnik na Ježici, in ga prosil, naj bo govornik pri novi maši. Takoj se je začel odločno tega braniti in mi z vnemo zatrjevati, da se prav gotovo že zaradi vrste okoliščin (npr. uglednost in imenitnost) spodobi, da to nalogo prevzame dr. J. Pogačnik. Vendar sem še bolj odločno jaz vztrajal pri prošnji, za katero govorijo tako močni razlogi, da jih ni mogoče obiti. G. župnik je začel celo poudarjati, kako njega stane vsaka pridiga zelo veliko (saj je bilo meni in vsem župljanom pri Sv. Vidu znano, kako vsebinsko dognane in lepe so bile Pucljeve pridige, pri katerih ni poslušalcev čisto nič motila govorica, ki je razločno razodevala Ribničana; saj je tudi vidovska govorica zaznamovana z ribniško barvo in ozračjem). In celo rekel mi je – ko je končno le sprejel –, naj mu prinesem ta ali oni zvezek nemške pridigarske revije, ki se utegne nanašati tudi na to, kar bi moglo biti vsaj majhna pomoč ...

Na tisto nedeljo (13. 7. 1941) je okoli eno uro pred sv. mašo (ob 10.00) prosil, naj se oglasim pri njem. Presenečen sem bil, ko me je prosil, tako ponižno in s pretresljivo skromnostjo, naj mu oprostim (odpustim), ker me je ob neki priliki (samo enkrat je bilo kaj takega) prijel za ušesa in me pokaral zaradi tega, ker sem premalo zares vzel snov, ki mi jo je pri prejšnji uri (kak teden prej) naložil, da jo predelam, a nikakor ni šlo zadovoljivo (menda sem tedaj pokazal tako veliko bridkost, da je šlo župniku to globoko do srca, čeprav mi tega do novomašnega dneva ni nikoli povedal). Ob tej njegovi prošnji sem bil zelo zelo presenečen. In sem z vso odkritosrčnostjo dejal, da mu tega nisem in sploh nisem mogel zameriti. Nasprotno! Dolžan sem hvaležnost tudi za to – saj je šlo samo za župnikovo skrb zame. Tudi mi je g. župnik Pucelj tedaj tudi ponudil, da ga tikam, česar pa nisem mogel sprejeti.

In zdaj Pucljeva novomašna pridiga! Ko je šel na prižnico, je vsa cerkev kar zadrževala dih – v pričakovanju, da bo po dolgih letih spet slišala glas od njega, ki so ga (praktično) vsi verniki tako radi in s tako velikim pridom poslušali. In vsem so ostale v neizbrisnem spominu že prve besede te novomašne pridige: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! – Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči ...« – Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je iz začetka Janezovega evangelija navedel Janeza Krstnika in nakazal polno stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko Kristusove luči in toliko prepričljivega pričevanja za »zvesto pričo«, ki je Kristus sam, pričo za Očetovo ljubezen do človeštva ...

Naj omenim samo še nekaj malega bolj s konca pridige. Omenil je pridigar mater sv. Pija X.. Ko je bil sv. Pij X. posvečen za škofa, je svoji materi pokazal škofovski prstan, ki ga je pravkar prejel – mati pa je tedaj pokazala svoj poročni prstan in rekla: »Če bi tega prstana ne bilo, bi tudi tvojega ne bilo ...« In nato govornik Pucelj: »Novomašnik! Ko boš izrekal spremenitvene besede nad kelihom, boš videl na dnu odsev podobe tvojega obraza – prosi, da bi se tvoj obraz preobrazil v Jezusov obraz ...« Seveda niti daleč ne znam ustrezno povedati tega, kar sem razumel in čutil tedaj in kar so razumeli in čutili navzoči.

Pridigo mi je v celoti natipkano po sv. maši govornik izročil. Seveda sem jo shranil s skrbnostjo. Vendar se je izgubila: Ko so Italijani zažgali tudi mojo (našo) domačo hišo, je zgorela skupaj z novomašnimi fotografijami in raznimi darovi za novo mašo. – Poslušalci pa so (po vsej župniji in še čez) spet in spet povedali ta ali oni oddelek iz pridige. Tudi še več let za tem tega niso pozabili. Vidovski rojak župnik Andrej Makovec je še čez 50 let pozneje navajal lepe in globoke misli omenjene novomašne pridige.

V juliju 1941 so že bili partizani (čeprav tedaj še ne pod tem imenom) v gozdovih okoli Krvave peči (Mokrc ...). Zato se je moj brat odločil, da bo novomašna pogostitev kar v župnišču za povsem bližnje sorodnike in pa za asistenco. Tako je bilo kosilo v prav isti sobi, v kateri je bil J. Pucelj gimnazijski profesor in ravnatelj itd. za mene, edinega učenca, katerega je J. Pucelj v enem letu pripravil za to, da sem napravil izpit za vse predmete 1. in 2. r. klasične gimnazije (in sicer je bil ta izpit na ljubljanski klasični gimnaziji pod ravnateljem dr. J. Lokarjem) in mogel začeti isto leto z rednim obiskovanjem 3. r. klasične gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št.Vidu. Pri kosilu sem se mogel temu nadvse požrtvovalnemu »profesorju« zahvaliti zares iz srca. Vendar sem posebej mogel poudariti to, da je bil J. Pucelj pri verouku in tudi v drugih nastopih (in podobno), »vzgojitelj za Kristusa« (paidagogos eis Christon – Gal 3,24). In tega »vzgojitelja za Kristusa« je usmiljeni Gospod uporabil za prebuditev in dozoritev mojega poklica k duhovništvu. – Zanimivo je v nekem oziru tudi to, da je župnik Janez Pucelj kdaj pa kdaj sam omenil: 'Če nisem nič drugega dobrega storil, je pa bilo moje dobro delo to, da sem nekoč krstil nekega cigančka, ki bi bil gotovo umrl brez krsta, če bi se jaz takrat kljub vsem oviram in pomislekom ne bi potrudil; in pa to, da sem Špelinovemu Tonetu (rekel je »Tončku«) pomagal, da je postal duhovnik.'«

Po smrti Janeza Puclja (umrl je 12. oktobra 1964) so študenti župnije Ljubljana Ježica izdali posebno na ciklostilu razmnoženo tiskovino z naslovom In memoriam. Pucljev naslednik župnik Dušan Rueh je v uvodu zapisal: »Njegova (Pucljeva) prva fara je bila pri Sv. Vidu nad Cerknico. Rad jo je imel in se jo je vedno z veseljem spominjal. Opisal je te svoje ljudi v črtici »Krištof«. Popravil in olepšal je cerkev in tamošnji farani so mu hvaležni. Morda največje delo, ki ga je bil storil v tej župniji pa je, da je odkril malega Toneta, ga sam vzgajal in inštruiral, pozneje pa podpiral, da je doštudiral in leta 1941 zapel novo mašo. To je sedanji profesor na bogoslovni fakulteti v Ljubljani dr. Anton Strle, ki dobrote svojega mentorja in vzgojitelja ne more pozabiti.«

Prof. Strle je za verski list Družino napisal po smrti kratek Pucljev življenjepis in nekaj časa hodil tudi maševat na podružnico Sv. Jurija v Stožicah ob nedeljah za mašo, ki jo je pred tem od svoje upokojitve pa do smrti redno opravljal Janez Pucelj. Prof. Strle je vse življenje vedno in povsod spoštljivo govoril o svojem dobrotniku Janezu Puclju. Pri Bogu je sicer vse mogoče, a po človeško gledano Božji služabnik Strle brez Puclja ne bi postal duhovnik in tako tudi profesor na teološki fakulteti ne.

p. Andrej Pirš FSO

VEČ IN BOLJE MOLITI (14) Božja beseda kot odgovor na Božji nagovor

Bogu najbolje odgovarjamo na njegov nagovor s psalmi. James Irwin, astronavt na vesoljski ameriški ladji Apollo 15, je v vesolju molil 121. psalm, ki med drugim pravi:

            Oči dvigam h goram:

            od kod bo prišla moja pomoč?

            Moja pomoč pride od Gospoda,

            ki je ustvaril nebo in zemljo.

Razmišljajmo ob pomenljivih besedah cerkvenega učitelja sv. Ambroža:

"Kaj je lepšega kot psalm! ... Psalm je blagoslov za ljudi: z njim častijo Boga in se mu zahvaljujejo, z njim vzklikajo, z njim izpovedujejo svoje misli; je glas Cerkve, izpoved in pesem vere, spoštljiva predanost Bogu, sproščeno veselje, veselo vzklikanje, ubrano razpoloženje. Psalm blaži jezo, preganja skrb, lajša žalost. Varuje nas ponoči, uči nas podnevi. V strahu ščiti, slavi svetost, predočuje Božji mir, vedno ubira skladne glasove ...

Kaj je torej psalm? Harfa Svetega Duha. Sveti Duh ubira v duši preroka strune in na zemlji donijo nebeški napevi. Kakor hitro se Sveti Duh dotakne strun svoje harfe, mrtva glasbila zaživijo. Na njih zadoni nebeški napev in zazveni pesem Božje hvale."

Naš svetopisemski strokovnjak dr. Jože Krašovec je v Spremni besedi h knjigi Psalmi zapisal: Psalmi so svetopisemske, od Svetega Duha navdihnjene pesmi, ki "so teološki povzetek in vrh vse Stare zaveze. V njih so utelešena najbolj prečiščena spoznanja o Bogu, človeku in svetu, in sicer v njihovem neprestanem dialogu."

S psalmi z Božjo govorico nagovarjamo Boga. Pascal lepo pravi: "Samo Bog lahko dobro govori Bogu."

Vseh 150 psalmov tvori psalter, ki je najbolj razširjena svetopisemska knjiga. Psalter je bil pesmarica in molitvenik starozaveznega Božjega ljudstva. To vlogo je ohranil do današnjega dne, saj psalme uporabljamo pri molitvenem bogoslužju, prav tako pa tudi pri mašni daritvi in drugih bogoslužnih opravilih.

Svetlana Alilujeva, Stalinova hči, se je pri 35 letih spraševala, ali ni zanjo rešitev v samomoru. Prijatelj jo je opozoril na psalme. Sama pripoveduje:

"Od tega trenutka se je življenje vsak dan napolnilo z neizčrpnim virom, močnim kot sonce ... Še nikoli nisem slišala besed, ki bi delovale s tako gotovostjo kakor ti psalmi. Njihova žgoča poezija očiščuje, vrača pogum, pomaga, da jasno pogledamo vase, da vidimo, v čem smo pogrešili, in da začnemo znova. Psalmi so véliki plamen ljubezni in resnice."

V starozaveznem Božjem ljudstvu je Bog pogosto in na zelo učinkovit način posegal v svet in človeško zgodovino. Človek je na ta poseg odgovarjal s slavilno in zahvalno molitvijo.

Psalmi razodevajo globoko vernega človeka, ki ni hvalil Boga le v templju in sinagogi, ampak je bilo to njegovo razpoloženje več ali manj stalno. Povsod je videl močno in dobrotno Božjo roko. Svoje življenje je spreminjal v slavo Bogu. Slavilna in zahvalna molitev je odgovor vernega človeka na čudovita Božja dela v stvarstvu, zgodovini in v človeku samem.

Ker so psalmi starozavezne pesmi, v njih še ni polnosti razodetja, ki ga je prinesel Kristus. Nekateri psalmi kličejo prekletstvo in Božjo jezo ter kazni nad sovražnike, kar ni skladno z Jezusovim naukom. Kako naj molimo te psalme? Cerkveni očetje priporočajo, da pri "sovražnikih" mislimo na hudobne duhove in slabe misli, ki nas nadlegujejo.

Tudi v Novi zavezi na čudovite Božje posege ljudje odgovarjajo s slavilno in zahvalno molitvijo. Zahariju so se ob rojstvu sina Janeza Krstnika razvezala usta in jezik in je poln Svetega Duha molil Hvaljen Gospod, Izraelov Bog. Ob Jezusovem rojstvu so Boga slavili in hvalili angeli in pastirji, kmalu za njimi pa v templju starček Simeon. Najlepša je Marijina hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda.

Seveda na Božji nagovor odgovarjamo tudi z nesvetopisemskimi proznimi besedili in pesmimi ter s spontano in premišljevalno molitvijo.

p. Anton