Deležnost pri Jezusovi posvetitvi Očetu

Vzor popolnega darovanja, popolne posvetitve nebeškemu Očetu je Jezus, učlovečeni Božji Sin. Že ob prihodu na svet pravi po navdihnjeni Božji besedi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil … Tedaj sem rekel: ‘Glej, prihajam …, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo’« (Heb 10,5–7).

To prvo darovanje je na viden način ponovil po Marijinih rokah v jeruzalemskem templju in ga je v življenju vedno znova obnavljal. Vrhunec je doseglo z njegovo daritvijo na križu. Jezusova posvetitev je edina, ki ima resnično absolutno vrednost. Vse naše posvetitve so le deležnost pri Kristusovi posvetitvi Očetu. Njegova posvetitev Očetu je bila v tem, da je vse svoje bitje in delovanje popolnoma daroval za Očetovo slavo in odrešenje sveta. Vsaka naša posvetitev se more torej izvršiti samo v povezanosti z Jezusom Kristusom, učlovečeno Božjo Besedo.

Posvetitev in izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je naše popolno in dokončno darovanje, popolna izročitev vsega, kar smo in kar imamo, v njuno last. To pomeni, da se jima popolnoma zaupamo in se jima izročamo brez pridržkov. Onadva odslej svobodno razpolagata z vsemi našimi dobrinami in našim življenjem, z našimi teženji in vso našo dejavnostjo in trpljenjem. Nagib za to pa je ljubezen, a takšna ljubezen, ki jo vodi razum, razsvetljen z vero.

An

Posvetitev je služenje

Posvetitev pomeni služenje, predanost, požrtvovalnost. Na verskem področju uporabljamo to besedo za predmete, ki so izločeni iz vsakdanje uporabe in so z maziljenjem s sveto krizmo posvečeni Bogu (cerkve, oltarji, kelihi, zvonovi in podobno). Prav tako so posvečene Bogu osebe, ki naredijo redovne zaobljube.

Končni cilj vsake posvetitve je Bog, ker je le on vreden, da mu izročimo vse svoje bitje, vse, kar smo in kar imamo.

Vsaka posvetitev oseb Bogu vključuje dvoje: najprej odpoved vsemu, notranjo osvoboditev od vsega posvetnega, nato popolno darovanje Bogu.

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (3) Kaj pomeni beseda »posvetitev«?

To besedo v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo. Rečemo, da se je mati popolnoma posvetila svoji družini in da se je kdo popolnoma posvetil znanosti. Kaj to pomeni?

Najprej to, da mati ves svoj čas in svoje moči žrtvuje za svojega moža in otroke, znanstvenik pa za znanost. Potem pa tudi to, da se odpovedujeta drugim dejavnostim, ki bi ju pri tem ovirale.

Posvetiti se pomeni: vse svoje moči, sposobnosti in vso svojo dejavnost usmeriti k enemu cilju in se odpovedati vsemu, kar bi nas oviralo pri doseganju tega cilja. Čim bolj je cilj vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu je silno vzvišen, zato je tudi posvetitev tema najsvetejšima Srcema nekaj najlepšega in najplemenitejšega.

Hočemo se popolnoma posvetiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kar pomeni: posvetiti in izročiti se Mariji in po njej Jezusu, ker nas je prevzela njuna ljubezen do nas. Podoba obeh Src nam govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, do vsake družine, do vsakega posameznika. Njuna čudovita ljubezen do grešnega človeštva se razodeva vseskozi od Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu do smrti na križu na Golgoti. Njuna ljubezen je tako čudovita posebej zato, ker je križana.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je vrhunec vseh oblik češčenja, kajti pri tem češčenju gre prav za Jezusovo in Marijino ljubezen. Ljubezen je bila gonilna sila pri vsem, kar sta Jezus in Marija storila za nas. Ko se posvečamo in izročamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se posvečamo in darujemo njuni ljubezni in se hkrati odpovedujemo vsaki ljubezni, ki ni v soglasju z njuno ljubeznijo. Nesebična ljubezen mora biti skozi vse življenje gonilna sila naših dejanj. Posvetitev ni le enkratno dejanje, kakor ni enkratno dejanje skrb matere za družino in znanstvenika za znanost ter župnika za župnijo. Vse svoje moči in sposobnosti usmerjamo na Jezusa in Marijo in na njune interese ter se odpovedujemo vsemu, kar bi nas pri tem oviralo. Mar Jezus in Marija ne zaslužita, da se jima tako posvetimo? Mar moremo svoje življenje usmeriti k bolj vzvišenemu cilju?

Misli sv. Bernarda (14)

Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah ? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje - ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo (Kristusa). Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. » Saj je bil ranjen zaradi naših grehov » (Iz 53,4). Kaj je tako za smrt, česar ne bi mogla rešiti Kristusova smrt ? Če se bom torej spomnil tako mogočnega in učinkovitega zdravila, me ne bo mogla prestrašiti nobena še tako težka bolezen.

Iz Gospodovega srca si drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge in stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. …

Ključ, ki odpira, pa mi je postal žebelj, ki se je vanj zadrl, da spoznavam Gospodovo voljo. Zakaj bi skozi odprtino ne videl ? Glasno kliče žebelj, kliče rana, da resnično v Kristusu Bog s seboj spravlja svet. Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi (prim. Heb 4,15).

Odprta je skrivnost njegovega srca skozi odprtine v njegovem telesu, odkrita je tista velika skrivnost milosrčnosti, odkrilo se nam je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave (prim. Lk 1,78). Kako ne bi rane odpirale srca? Kajti kaj bi moglo jasneje kakor rane pokazati, da si ti, Gospod, dober in milosrčen, poln usmiljenja (prim. Ps 85,5) ? Večjega usmiljenja namreč nima nihče, kakor je to, da kdo da življenje za sužnje in obsojence.

Moje zasluženje je torej Gospodovo usmiljenje. Ne bo mi zmanjkalo zasluženja, dokler ne bo njemu zmanjkalo usmiljenja. Ker je Gospodovo usmiljenje veliko, je veliko tudi moje zasluženje. Kaj pa če se zavedam mnogih grehov ? »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost » (Rim 5,20).

Če pa »Gospodovo usmiljenje traja vekomaj, ga bom tudi jaz na veke opeval » (Ps 88,1).

Življenje in pomen sv. Bernarda (6) Bernard kot mistik

Kljub silni dejavnosti je Bernard ohranil čudovito zbranost duha. Globoko je doživljal Božjo navzočnost. Le malo njegovih mističnih izkustev je poznanih, ker jih ni razkrival. Že kot otrok je v sanjah na božično noč močno doživel Jezusovo rojstvo, pri katerem je bil kakor navzoč. Ko je bil opat v Clairvauxu [klervóju], je njegov menih videl, kako ga je klečečega pred Križanim ta objel. Znano je, kako ga je nekoč Marijin kip pozdravil: »Pozdravljen, Bernard!« Slikarji so pogosto upodabljali Bernarda, kako ga je Marija napojila z mlekom.

Bernard je ostal menih, pa naj je srečal kogar koli na svojih potih, kralja, cesarja ali papeža. Vedno je iskal Boga in molitev. Kadar je bil sam, je molil, in kadar je bil v množici, je poiskal samoto v sebi in molil. Odlično je znal izkoristiti čas. Čas, ki ga je prebil v premišljevanju, se mu je zdel kratek, vsak kraj mu je bil dober za to vajo. Tudi sredi najbolj razburljivih sestankov se je z lahkoto zbral v sebi, če pri obravnavani zadevi ni bila potrebna njegova pozornost.

V Bernardovi duhovnosti sta imela osrednje mesto Kristus in Devica Marija. Vanju ga je usmerjalo že posebno doživetje v otroških letih. Bernardov življenjepisec in prijatelj Viljem iz Saint-Thierryja [sen tieríja] ga je takole zapisal: »Bernard je rad pripovedoval, kako je kot otrok neke božične noči na domačem gradu za jutranjice prezgodaj vstal. Usedel se je, da bi počakal na molitve. Kmalu je zadremal in sanjal o božiču. Bil je v Betlehemu ob sv. Jožefu in Mariji v trenutku Jezusovega rojstva.«

Bernarda je očaral in popolnoma pritegnil Bog, ki je bil zanj vse. Ljubil ga je z vsem žarom svoje osebnosti in mu zvesto služil. V središču njegove duhovnosti je bil Jezus Kristus, ki je bil zanj osebno doživeti Bog, njegov Odrešenik, njegov največji zaklad, mistični zaročenec njegove duše, prisrčni prijatelj. Zanj je Bernard živel in deloval.

Kot mistik je Bernard zajemal iz svojega globokega notranjega življenja in izkustva. Zelo dobro je poznal Sveto pismo. Pogosto je navajal sv. Pavla, sv. Janeza in Visoko pesem. Od cerkvenih očetov je upošteval zlasti sv. Ambroža, sv. Hieronima in še posebej sv. Avguština. Za mistiko je v velikih potezah napravil načrt, ki so ga poznejši mistiki še izpopolnili. Temelj mističnega doživljanja je ponižnost in ljubezen. Resnico bolje spozna tisti, ki je bolj ponižen. Vrhunec kontemplacije je neposredna zveza duše z Bogom.

Mnoge znamenite osebnosti so se pohvalno izrazile o Bernardu. Mistikinja Hildegarda iz Bingena ga je občudovala: »Orel si, ki gleda v sonce.« Največji krščanski teolog sv. Tomaž Akvinski ga je hvalil kot »Božjega izbranca, zlata usta, ki je z vinom svoje sladkosti opijanil ves svet«. V Dantejevem Raju Bernard spremlja pesnika do najvišje stopnje popolnosti. Zelo pohvalno se je o opatu iz Svetle doline izrazil celo Luter: »Bil je pravi, bogaboječi, pobožni menih. Njemu enakega nisem nikoli slišal ne bral; visoko prekaša vse cerkvene učitelje.« Kalvin ga hvali kot »pobožnega in svetega pisatelja, ki je po njegovih ustih govorila sama Božja modrost«.

Poglejmo, kako v Govorih o Visoki pesmi poveličuje Kristusove rane in časti njegovo Srce: »Kje najdejo slabotni varno in trdno gotovost, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje se počutim v njih, kolikor mogočnejši je on od drugih odreševalcev … Jaz pa z zaupanjem jemljem, kar mi manjka v moji slabosti, iz Gospodovega srca. Prepolno je usmiljenja in ne manjka odprtin, po katerih se to izliva. Prebodli so mu roke in noge ter s sulico odprli njegovo stran in iz teh odprtin smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod … Žebelj, ki je prodrl vanj, je postal zame ključ, ki odpira, da spoznavam Gospodovo dobroto. Kaj vidim skozi to rano? Žebelj govori, rana kriči, da v Kristusu Bog sam ponuja svetu roko v spravo. Meč je presunil njegovo dušo in sulica je prebodla njegovo srce, da ima odslej vse sočutje z mojimi slabostmi.

Skozi rano v njegovem telesu se je pokazala velika skrivnost ljubezni njegovega srca, razodela se je tajna njegove dobrote, odkrilo se je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave.

Zakaj bi se skozi rane ne smelo pokazati to, kar je v njegovi notranjosti? Kajti kje drugje kot v tvojih ranah bi se moglo jasneje pokazati, da si ti, Gospod, dober, milosrčen in poln usmiljenja. Zakaj večjega sočutja nima nihče drug kot ta, ki zastavi svoje življenje za obsojene na smrt in predane pogubi.«

Bernard se je poslovil s tega sveta sredi molitve in dela 20. avgusta 1153 v svojem samostanu Clairvaux, izčrpan od mnogih nalog, ki jih je opravil, v veliki gorečnosti do Boga. Pustil je nedokončano svoje najpomembnejše delo Gôvori o Visoki pesmi. Za svetnika je bil razglašen 1174, za cerkvenega učitelja pa 1830.