Ptuj: Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu 2.

V svojem nagovoru je p. Nadrah dejal: Ko je Jezus nastopil svoje javno delovanje, je takoj na začetku oznanjal: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« To je bil njegov program in glavna vsebina njegovega oznanjevanja. Tudi v Fatimi sta angel miru in Devica Marija poudarjala molitev in žrtve za spreobrnjenje grešnikov in zadoščevanje za njihove grehe. Ker smo vsi grešniki, velja to tudi za nas. Posvetitev Marijinemu Srcu je v fatimskih sporočilih zelo naglašena. Ni pa dovolj, da posvetitveno molitev samo izpovemo, ali da to posvetitev večkrat obnavljamo, čeprav ima tudi to svojo vrednost. Predvsem je treba, da v soglasju s posvetitvijo tudi živimo. To se pravi, da živimo tako, kakor želita Jezus in Marija. Njune zadeve naj postanejo naše zadeve, njuni načrti naši načrti, njuna volja naša volja. Čim bolj se bomo izročili Materi Božji in po njej njenemu Sinu Jezusu, tem bolj se bosta onadva izročila nam. Ko se izročimo Mariji, nas ona takoj izroči svojemu Sinu Jezusu. Nihče tako ne želi, da bi vzljubili Jezusa, kakor prav ona.

Prihod Marije romarice bo približanje fatimskih sporočil Cerkvi na Slovenskem. Na ta prihod in na obhajanje stoletnice fatimskih dogodkov se moramo takoj začeti pripravljati. Od priprave so zelo odvisni sadovi. V Fatimi na Portugalskem so se začeli pripravljati na stoletnico že leta 2010. Papež Benedikt XVI. je takrat ob obisku Fatime zaželel, naj priprava na stoletnico prikazovanj fatimske Gospe pomaga do zmage Marijinega brezmadežnega Srca. Ta zmaga pa bo hkrati zmaga Jezusovega presvetega Srca in seveda zmaga vse Presvete Trojice. Med svojim obiskom v Fatimi je papež Benedikt XVI. še dejal: »V človeštvu se je ljubezen ohladila in upanje na rešitev zameglilo. Zato je prišla iz nebes Devica Marija, da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja.« Gre za to, da bi se zopet oklenili evangeljskih resnic. Ni treba dosti pogledati okrog sebe, da ugotovimo, kako so mnogi, zlasti mlajši kristjani, pozabili na evangeljske resnice in živijo kot pogani.

P. Nadrah nam je dalje osvetlil Marijino popolno posvetitev Jezusu in po njem nebeškemu Očetu. Njena posvetilna molitev je bila prav kratka:«Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Poudaril je, da je Marija to posvetitev živela vsak trenutek svojega življenja, kar je najboljši zgled vsake posvetitve. To se pravi, da živimo tako, kakor želita Jezus in Marija, njune zadeve naj postanejo naše zadeve, njuni načrti naši načrti, njuna volja naša volja.

Ptuj: Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu 1.

Na četrto adventno nedeljo, 21. 12. 2014, je bilo na Ptuju v minoritski cerkvi sv. Petra in Pavla redno mesečno srečanje medžugorskih romarjev, ki se na tem mestu že vrsto let zbirajo pod vodstvom gorečega Marijinega častilca in strokovnega sodelavca TV Exodus, g. Frenka Muzeka. Kot smo poročali v prejšnji številki VMŠ, je bila 8. decembra, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, na Ptujski Gori slovesna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pod vodstvom upokojenega nadškofa dr. Marjana Turnška. Za mnoge, ki so se na posvetitev pripravljali, pa se te slovesnosti, ki je bila na delovni dan, niso mogli udeležiti, se je posebej organizirala na Ptuju.

Eno uro pred mašo smo se z molitvijo rožnega venca in s premišljevanjem Marijinih sporočil pripravljali na najsvetejšo daritev. Štiri prižgane sveče na adventnem vencu so v naših srcih vžigale veselo pričakovanje Jezusovega rojstva. Temu veselju se je pridružilo še veselje nad posvetitvijo in izročitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Slovesnost je vodil zaslužni stiški opat in dolgoletni predsednik Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, p. Anton Nadrah, ki je v svoji zadnji knjigi Fatima – okno upanja tako rekoč razprl slovenski javnosti Marijino Srce in njeno skrb za večno usodo vseh njenih otrok. Vsi potrebujemo spreobrnjenja, je dejal v svojem nagovoru, vsaj v kakšni stvari. Celotna Slovenija, vsi, ki smo krščeni, bi morali zaživeti novo življenje. Nebesa nam bodo kmalu podarila veliko priložnost za to, saj bo v letu 2016, v pripravi na 100-letnico fatimskih dogodkov, Slovenijo obiskala Marija romarica z vsemi milostmi, ki jih ta Božji poseg v zgodovino človeštva prinaša. Papež Pij XII. je dejal, da »Fatimsko sporočilo spada med največje posege Boga po Mariji v svetovni zgodovini po smrti apostolov«. Podobna je misel papeža Benedikta XVI, ki jo je izrekel ob obisku v Fatimi 13. maja 2010: »Kot Fatima ni ničesar v vsem katoliškem svetu.«

Kaj je posvetitev?

Vsi ljudje smo že Jezusovi zato, ker nas je kot Božji Sin ustvaril in nas stalno ohranja v bivanju. Apostol Janez v svojem evangeliju naglaša, da je vse nastalo po njem (prim. Jn 1,3). Vsi smo Kristusovi, ker nas je s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem od mrtvih odrešil. Še bolj smo postali njegovi pri svetem krstu. Od takrat smo sinovi in hčere nebeškega Očeta, bratje in sestre Jezusa Kristusa ter živo svetišče Svetega Duha.

Pri vsem tem nismo sami ničesar storili. Tudi za sveti krst se nismo sami odločili, saj so nas h krstu prinesli kot dojenčke naši starši in botri. Potrebna je naša osebna, zavestna in dobro pripravljena odločitev za Jezusa, prisrčna prijateljska povezanost z njim, popolna podaritev njemu. To se na odličen način zgodi pri dobro pripravljeni posvetitvi Jezusovemu Srcu.

Nismo pa le Jezusovi. Smo tudi Marijini, saj je naša duhovna mati. Kakor v Kani v Galileji tudi danes vodi k Jezusu, k izpolnjevanju njegove volje: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Kdor se izroči brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ga ona izroči presvetemu Srcu Jezusovemu. Ona je bližnjica k Jezusu, posrednica in priprošnjica pri njem. Velja pravilo sv. Ludvika Grigniona Montfortskega: Po Mariji k Jezusu! Zato tudi: Po brezmadežnem Srcu Marijinem k presvetemu Srcu Jezusovemu!

Bistvo posvetitve je zavestna in popolna odpoved hudobnemu duhu, sebičnemu svetu, grehu in samemu sebi ter zavestna, popolna in nepreklicna podaritev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. S posvetitvijo se obnovi in poglobi zaveza z Bogom, ki je bila sklenjena pri svetem krstu. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo. To prijateljsko povezanost je treba gojiti že pred samo posvetitvijo, da bo posvetitev potrditev in poglobitev tega, kar že obstaja.

Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Z Jezusom se nam podari tudi nebeški Oče. Izpolni se Jezusova napoved: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). V nas se bo začelo novo življenje, življenje, ki bo oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.

p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (2) Skupno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Leta 1997 je naše župnije obdarila z brezštevilnimi milostmi fatimska Marija romarica. Posvetili smo se njenemu brezmadežnemu Srcu. Žal njena naročila (in naročila njenega Sina), ki jih je posredovala že na začetku tega stoletja, ob njegovem izteku še niso povsem uresničena: molitev, pokora, spreobrnjenje, zadostilna pobožnost prvih petkov in prvih sobot, posvetitev Jezusovemu in njenemu Srcu.

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je povzetek vseh oblik češčenja Jezusa in Marije in je mnogo več kakor le neka »pobožnost«. Češčenje brezmadežnega Srca Marijinega se je v Cerkvi razvijalo vzporedno s češčenjem presvetega Srca Jezusovega. Njuni začetki segajo v dvanajsto stoletje. Velik pospeševatelj liturgičnega češčenja presvetih Src je bil v 17. stoletju sveti Janez Eudes, veliki prenovitelj verskega življenja v Franciji.

Češčenje Srca Jezusovega se je zelo razširilo po Jezusovih prikazovanjih sveti Marjeti Mariji Alacoque, ki je živela v 17. stoletju kot redovnica v Paray–le–Monialu v Franciji.

Jezus je hotel z Marijinimi prikazovanji v Fatimi in po njej pripraviti svoji Materi podobno čast s pobožnostjo do njenega brezmadežnega Srca. S češčenjem brezmadežnega Srca Marijinega naj bi postala njegova mati bolj poznana in ljubljena in bi prejemala zadoščenje za nenehne žalitve, ki zbadajo njeno Srce. To češčenje nas vodi k Srcu Jezusovemu in veča njegovo čast. Marija, ki je posrednica vseh milosti, prejema te milosti od Jezusa.

Obe Srci spadata skupaj. Pri vseh treh prikazanjih leta 1916 v Fatimi angel miru skupaj z Jezusovim Srcem omenja tudi Marijino Srce. Kjer je Sin, tam je tudi Mati. Že fatimski pastirčki so to dobro upoštevali. Obojno češčenje je utemeljeno v Svetem pismu in nas navaja k življenju po evangeliju.

Ko se posvetimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pridemo v najgloblji stik z Božjo ljubeznijo, saj je srce simbol ljubezni. Približamo se Bogu, ki je ljubezen. Obojna posvetitev nas vodi k temeljitemu spreobrnjenju in k zvestejšemu življenju iz sv. krsta.

Misli sv. Bernarda (13) Premišljevanje Kristusovega trpljenja

Vedno ohranite v spominu in premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.

Katero drugo zdravilo za rane vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno premišljevanje Kristusovih ran?

Tudi jaz, bratje, sem se od začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje, trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega Gospoda in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let, nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prečute noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati, zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje, ki ga je prestal za rešenje človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno poročajo evangeliji.

V Gospodovem trpljenju najdem zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in leve … Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer križanega.

Blagi vojvoda hoče, da zvest vojak upira svoj obraz in svoje oči v njegove rane: to bo dvignilo njegov pogum, vojvodov zgled bo vojaka okrepil za prenašanje težav. Vsekakor ne bo čutil svojih, dokler bo gledal Gospodove rane.