Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Čudežna dejstva

Začelo se je leta 1992 v župnijski cerkvi Svete Marije v trgovskem središču Buenos Airesa v Argentini, v mesecu maju, v istem mesecu, v katerem je Bergoglio postal pomožni škof Buenos Airesa. V petek, 1. maja 1992, so v cerkvi Svete Marije našli dva koščka hostije na tabernakljevem korporalu in ju, po pojasnilu župnika patra Alejandra Pezeta, dali, kakor je navada, v posodico z vodo in to postavili v tabernakelj, a koščka se v vodi nista razgradila, ampak sta začela krvaveti. V nedeljo, 10. maja 1992, so pri večerni maši na pateni zapazili še kaplje krvi.

Dne 15. avgusta 1996, na praznik Marijinega vnebovzetja, je ob 19.00 pater Alejandro Pezet daroval sveto mašo v zgoraj imenovani cerkvi. Po sveti maši ga je neka vernica opozorila na odvrženo hostijo, ki je ležala pri vhodu v cerkev. Šel je tja in našel onečaščeno hostijo. Položil jo je v posodico z vodo in vse skupaj shranil v tabernakelj v kapeli Najsvetejšega.

V ponedeljek, 26. avgusta, je na svoje veliko presenečenje videl, da se je hostija spremenila v krvavo meso. Obvestil je nadškofa Antonia Quarracina, ki je naročil, naj se zadeva ohrani v tajnosti, se fotografira in zapiše. Poročilo o vsem tem je bilo poslano v Rim. Posnetki, narejeni 6. septembra, jasno kažejo, da se je hostija, ki se je spremenila v košček krvavega mesa, tudi zelo povečala. Nato je ostala več let v tabernaklju in tudi dejstvo samo je ostalo v strogi tajnosti. 

VEČ IN BOLJE MOLITI (10) Molitev in ljubezen do bližnjega

Ko sta prva dva človeka Armstrong in Aldrin 21. junija 1969 stopila na luno, se je Aldrin tudi obhajal. Po obhajilu pa je molil. V svoj dnevnik je zapisal:

"Zatopil sem se v molitev, a nisem molil ne zase ne za svojo družino. Molil sem za vse ljudi in za srečno prihodnost naše zemlje. Človek na zemlji mora doseči mir, a ne samo mir na bojnem polju, najprej ga mora doseči v lastnem srcu. Zavedati se mora, da tvorimo na zemlji eno samo človeško skupnost, nad katero ne bi smel gospodovati nihče drug kakor le Bog."

Molitev za naše brate in sestre je velik dar, s katerim jih obdarujemo. Jezus je molil za vse človeštvo. Že pred njim so duhovni voditelji starozaveznega Božjega ljudstva pogosto molili za svoje ljudstvo. V Cerkvi je polno molitev, v katerih se obračamo na Boga za potrebe vseh ljudi. Velik pomen imajo kontemplativni redovniki in redovnice, ki živijo bolj skrito življenje ter za Cerkev in svet veliko molijo. Ker so blizu Kristusu v molitvi, so mu blizu tudi sredi trpečega človeštva.

Molitev drug za drugega je odlična oblika izkazovanja medsebojne ljubezni. Pri njej pride lepo do izraza občestvo svetih. Molitev doseže žive in pokojne. Mi molimo zanje, oni molijo za nas. Tako je molitev v službi medsebojne ljubezni. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe lepo pravi:

"Če molimo drug za drugega, odkrijemo, da smo v globini povezani z vsemi ljudmi. Spoznamo, da je vse temno, kar vidimo v bližnjem, tudi v nas; izgine težnja, da bi krivdo valili na druge. Tudi mi smo krivi, da je bližnji tak, kakršen je ... Kdor poskuša gledati bližnjega v Božji luči, kot človeka, ki ga Bog ljubi, preneha projicirati nanj svoje napake in slabosti. Molitev za druge je res učinkovito sredstvo, da s tem prenehamo in da resnično spoznamo svojo notranjost. Vodi nas tudi k boljšemu spoznavanju in razumevanju drugih ljudi, ne da bi jih obsojali."

Naša molitev koristi našim bratom in sestram tudi zato, ker nam samim pomaga, da jim z večjo zavzetostjo služimo. Če molimo na pravi način, ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Zato molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in še manj trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala. Kdor za človeštvo dviga roke k molitvi, je največji dobrotnik človeštva.

Neka mati je povedala: "Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna."

Molitev nas usposablja, da laže prenašamo različne krivice. Sv. Dorotej pravi: "Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren."

Neka redovnica je zapisala:    "Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Laže jim odpuščam, laže sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni."

Vemo, da je vera brez del mrtva. Vero in molitev kot hčerko vere morajo zato spremljati dobra dela. Prava molitev vodi k dejavnosti. Zato je še kako pomembno, kar pravi Pronzato v knjigi Rad bi molil: "Če si molil za mir, trudi se, da boš okrog sebe ustvarjal mir, slogo in vzajemnost. Če si molil 'pridi k nam tvoje kraljestvo,' zavihaj si pogumno rokave in začni graditi to kraljestvo. Če si molil za pravico, moraš postati pravičen. Če si molil za trpeče, ne pozabi, da te čakajo ... Kdor tvega, da gre molit v cerkev, mora priti ven spremenjen, drugačen, z eno besedo, spreobrnjen.'"

Bernanos je zapisal: "Čudovito je to, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim."

Za dobro molitev je potrebno, da odpustimo vsem ljudem. Če je naš odnos do človeškega ti neurejen, ne bo mogel biti v redu z Božjim Ti. Z odpuščanjem uresničujemo, kar zagotavljamo v očenašu: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Prav je, da posnemamo Jezusa, ki je na križu molil za svoje sovražnike: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34).

Jezusovo naročilo, da se je treba pred daritvijo spraviti s sprtim bratom, velja tudi za molitev:

"Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar" (Mt 5,23 s).

Sv. Nil (u. ok. 430) pravi: "Vse, kar v sovraštvu narediš bratu, ki te je žalil, bo med molitvijo vstalo v tvojem srcu."

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj so dozoreli vsi klasi, ostalo pa je nekaj zrn za prihodnjo številko, ko bomo dobili nov plakat. Vsak duhovni prispevek za duhovne poklice je dragocen. Gotovo za duhovne poklice molite tudi drugi. Naj bo naša molitev prežeta z močno vero, upanjem in ljubeznijo. Ni pomembno samo to, da veliko molimo, ampak še bolj to, kako molimo. Tudi takšna molitev, pri kateri je človek iz različnih vzrokov raztresen (bolezen, starost …), je veliko vredna pred Bogom, da mu jo le darujemo z ljubeznijo. Predvsem je pomembno, da sta naša volja in srce pri Bogu. Z začetkom oktobra so v prvi letnik stopili novi bogoslovci. Iz vseh šestih škofij jih je le devet. Tudi duhovniki, ki se trudijo po župnijah, potrebujejo molitveno pomoč, da ne omagajo. Namesto kritike naj jih spremlja naša molitev. Ne pozabimo tudi na redovnice, redovnike in misijonarje. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne poklice in vztrajnost poklicanih!

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:

"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."

Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.

Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.

Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.

Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.

Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.

Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.

Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.

Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."

Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.

Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.

V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."

Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.

Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.

Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.

René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."

Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.

Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.

Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.

Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (6)

Svetovni mir ima dva pomena. Najprej pomeni odsotnost svetovne vojne. Globlji pomen pa je mir v človeških srcih, ko ljudje živijo v ljubezni in edinosti z Bogom in med seboj. Ko bo nastopil mir v obojnem pomenu, takrat bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Vsi smo povabljeni, da sodelujemo pri tej zmagi.

p. Anton

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (5)

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, ki so jo v času druge svetovne vojne pri nas in marsikje po svetu uvedli, je po njej skoraj izginila, čeprav jo je pospeševal in sam osebno izvrševal ljubljanski škof Gregorij Rožman prav do svoje smrti. Za zagotovilo trajanja svetovnega miru bi bilo potrebno, da se ta pobožnost splošno razširi po vsem katoliškem svetu.

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (4)

Posvetitev sveta in vključno Rusije je skupaj z večino škofov 25. marca 1984 izvršil danes že sveti papež Janez Pavel II. Posvetitev je bila po besedah slovaškega škofa Pavla Hnilica veljavna, vendar nepopolna, ker so manjkali nekateri škofje in niso sodelovali duhovniki in verniki. Danes bi morali pospeševati posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu po vsem svetu, kjer je navzoča Cerkev. Tako bi bil to velik prispevek k svetovnemu miru.