Kdor se želi povzpeti više, mora o sebi skromno misliti, da ne bi tedaj, ko se povišuje nad sebe, padel nižje od sebe, če ni sam v sebi utrjen s pravo ponižnostjo. Ker se največje reči dosežejo samo s ponižnostjo, se mora tisti, ki hoče napredovati, najprej ponižati in si zagotoviti zasluženje ponižnosti.
Če torej
vidite, da vas ponižujejo, imejte to kot dobro znamenje, da se vam bliža
milost. Kakor se srce povišuje pred padcem, tako se ponižuje pred povišanjem. V
Svetem pismu beremo oboje, da se namreč Gospod prevzetnim upira, ponižnim pa
daje milost. Ali ni Bog poskrbel, da je bil njegov služabnik Job najprej v
mnogih ostrih preizkušnjah ponižan, da bi tako pripravil pot blagoslovu, saj je
po sijajnem zmagoslavju menil, da mora takšno in tako preskušano potrpežljivost
poplačati z obilnim blagoslovom? (34,1).
Gotovo je redka in velika krepost, če kdo
izvršuje velika dela, pa se nima za tako velikega, in če ne vidi svoje
svetosti, ki jo vsi vidijo. Po moji sodbi je najvišja krepost, če je kdo vreden
občudovanja, sam pa se ima za nevrednega. Zares zvest služabnik je tisti, ki si
nič ne prisvaja velike slave svojega Gospoda, ki ne izhaja iz njega, a prihaja
po njem … Tedaj bo po Gospodovem naročilu njegova luč svetila pred ljudmi, da
ne bodo hvalili njega, ampak njegovega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).
Tako bo posnemal Pavla in druge oznanjevalce,
ki niso oznanjali sebe, in ne bo iskal svoje koristi, ampak to, kar je Jezusa
Kristusa (prim. Flp 2,21) (13,3).
Če vidim pri svetnikih kaj takega, kar je vredno
hvale ali občudovanja in pregledujem to ob jasni luči resnice, spoznam, da je
treba častiti in občudovati pravzaprav nekoga drugega, ki to zasluži: Zato
hvalim Boga v njegovih svetih, pa naj bo Elizej ali veliki Elija (13,6).
sv. Bernard, Nagovori o Visoki
pesmi
Ni komentarjev:
Objavite komentar